Black Cobra: Invernal

Čeprav so zadnja leta na metalsko površje naplavila kopico ekstremnih kombinacij kitare, vokala in bobnov, se je le malokateri zasedbi uspelo približati koncertni cunamijevski brutalnosti severnoameriškega dvojca Black Cobra. Da je njegov potencial veliko širši od distorziranega thrash-rejverskega razgrajanja, sedaj dokazuje s četrto ploščo, s katero se deloma vrača k svojim sludgemetalskim rudimentom. Na ta račun se je resda izgubil del norosti, toda tega uspešno nadomesti kompleksnost skladb, s katero Black Cobra očitno napoveduje svojo zrelejšo fazo. A brez skrbi, Landrian in Martinez sta še vedno daleč stran od metalskih upokojencev.

Etno: Glasbene poti – podolgem in počez

Slovenski glasbenoinformacijski center, osrednja informacijska točka za dostop do informacij o slovenski glasbi, je pred kratkim izdal reprezentativno kompilacijo Jazz Slovenia 2011, pri drugem založniškem podvigu pa na bogato opremljenem dvojnem ploščku zbral večino tistega, kar leze in gre po domači etnosceni in je vredno trajnejšega prisluha. Kompilacija, ki po besedah dr. Rajka Muršiča prinaša »prerez najzanimivejšega glasbenega snovanja pri nas, ki se spogleduje z glasbami Afrike, Azije, Evrope in Amerike«, vključuje posnetke, ki so izšli na nosilcih zvoka ali pa nastali v živo ob posebnih priložnostih v zadnjih treh letih. Tudi v drugo zgledno in nepogrešljivo.

Boštjan M. Zupančič: Tembatsu

Profesor prava, esejist in sodnik Evropskega sodišča si zastavlja vprašanje: kako je mogoče, da so skupine finančnih posameznikov s svojimi posli povzročile bankrot Islandije oz. finančni zlom kapitalistične ureditve.

Vladimir Nabokov: Bledi ogenj

Nabokov je zvijačen avtor; že Lolito sredi petdesetih let je spisal tako, da je, razen za ozkoglede ameriške cenzorje, ki so jo brali direktno in jo prepovedali, trd orešček, namreč kdo koga in zakaj, v naratološkem smislu in sicer, glede zapeljevanja in vpletanja literarne tradicije. Bledi ogenj še bolj, sploh za začetek šestdesetih let; literarni učenjakar Kinbote poskuša sosedu, kolegu in pesniku podtakniti nekaj zamisli o nekam med Rusijo in Skandinavijo postavljeni državi Zembli, njenih dinastičnih pretresih in pederastičnih užitkih njene aristokracije, vendar pesnikovalec od strela zemblijskega atentatorja umre.

Vratar Liverpoola

Otroci živijo v svojem svetu, toda: je to demokracija ali diktatura? Norveški Vratar Liverpoola, tipični „mladinski“ film, ne pušča nobenega dvoma: otroci živijo v diktaturi. Mali, nerodni, sramežljivi, feminilni (Jo Ask von der Hagen), ki se skuša - tako kot vsi njegovi vrstniki - dokopati do magične sličice vratarja Liverpoola, se počuti kot disident: stalno je namreč izpostavljen šolskim grobijanom, ki jim mora delati domače naloge, učiteljem, ki mu težijo, in nogometnemu trenerju, ki ga hoče preleviti v vratarja, tako da se mu po glavi nenehno motajo „črni“ scenariji - hude reči, ki se mu bodo zgodile, če bo naredil kaj narobe. V enem scenariju ga živega pokopljejo, v drugem ga zaprejo, v tretjem se njegova mama zapije, v četrtem ga hospitalizirajo. „Še dobro, da je Norveška socialna država,“ dahne, ko - tako kot vsi disidenti - sanja o svobodi.

Silvestrovo v New Yorku

Silvestrovo v New Yorku je sezonski all-star puding, v katerem se srečujejo Halle Berry, Jessica Biel, Jon Bon Jovi, Abigail Breslin, Ludacris, Robert De Niro, Josh Duhamel, Zac Efron, Katherine Heigl, Ashton Kutcher, Sara Jessica Parker, Michelle Pfeiffer in Hilary Swank, ki se delajo, da so osamljeni, žalostni, potrti, nesrečni, prikrajšani, podcenjeni, podplačani in podzaposleni, a obenem dobri, pošteni, iskreni, bistri, pametni, sanjski, popolni.

Misija nemogoče - Protokol duh

Protokol duh, četrti del Misije nemogoče, se začne z ruskim 11. septembrom - z razstrelitvijo Kremlja, ki jo podtaknejo Ethanu Huntu (Tom Cruise) in njegovi ekipi. Hunt ni razstrelil Kremlja, toda bil je tam, tako da se znajde na begu, ki je obenem že tudi misija - lov na Hendricksa (Michael Nyqvist), švedskega „norca“, ki hoče začeti atomsko vojno.

Melanholija

Konec sveta so po h’woodskih spektaklih odkrili tudi art filmi - Zaklonišče, Another Earth, Melanholija. V h’woodskih filmih katastrofe so liki vedno tako plitvi, tako prazni, tako generični in take karikature, da vam je za njih povsem vseeno - tudi če jih vse skupaj odpihne. Melanholija pa je film katastrofe z liki, za katere nočeš, da umrejo. V h’woodskih filmih katastrofe komaj čakaš, da pokaže konec sveta. V Melanholiji pa si konca sveta ne želiš.

Animals as Leaders: Weightless

Z drugo celovečerno ploščo si je zasedba Animals as Leaders poleg svežih kompozicij omislila tudi organskega tolkalca, ki je uspešno zamenjal ritemmašino s prvenca. Zdaj trio na albumu Weightless ponuja še vedno popolnoma inštrumentalno glasbo, sestavljeno iz elementov svobodnjaškega jazza, mehanskega metala in eksperimentalne elektronike. Celotna godbena ponudba je precej eksperimentalno naravnana, vseeno pa – morda zaradi pretirane tehnične podkovanosti vpletenih – izdelek zveni malce preveč sterilno in brezosebno, kar lahko pripomore k slušateljevi lahkotni odtujenosti. Zapletena in zahtevna godba, ki potrebuje veliko več pozornosti, kot je v resnici ustvari.

Goran Bare & Majke: Teške boje

Nove Majke? Ne, novi Goran Bare z bendom, imenovanim Majke, ki iz prvotne postave iz leta 1984 nima več niti enega člana. Ker Bare ni več član, ampak pop ikona, ki jo Majke zgolj še spremljajo. Na srečo je prisoten vsaj Zoran Čalić, ki je prišel osem let po začetku in je odsihmal (kakovostna) konstanta njihovih del. Težke barve v tri četrt ure navržejo deset skladb, ki prijetno presenetijo glede na to, kaj vse smo že slišali od tega izvirno vinkovškega glasbenega sestava. Če se omejimo zgolj na tokrat slišano izdajo, smo lahko zadovoljni.

Bojan Brecelj, fotograf

V ljubljanskem Mestnem muzeju že od sredine oktobra stoji fotografski studio, ki pa ni povsem običajen. V fotografskih studiih stranke praviloma fotografira profesionalni fotograf, tu pa se obiskovalci fotografirajo sami. Postavijo se pred ogledalo, za katerim je skrit fotoaparat, in ko najdejo pozo, ki jim najbolj ustreza, z nogo pritisnejo na sprožilec. Če jim poza ni všeč, nanj pritisnejo še enkrat in še enkrat, vse dokler niso res zadovoljni z motivom. Z malo sreče se bo njihova fotografija znašla v sosednji sobi, na fotografski razstavi samoportretov z naslovom Kdo si?