Goran Starčević: Vaje v eksistenci

Filozof Starčević je v pronicljivi knjigi »Volk v supermarketu« (2011) na esejistični način premišljeval sodobno potrošniško življenje, tokrat pa se je iste teme lotil prek misli Aristotela, Heideggerja, Jaspersa, Levinasa, Kierkegaarda in Deleuza. Izhodišče je svoboda, toda kje jo sploh še najdemo? Vse izbire nam določajo ekonomija, marketing in reklamni svet, in to tako perfidno, da je posameznik izgubil občutek, da so njegove izbire že v izhodišču zmanipulirane. Celo duhovne vrednote so postale blago in zaradi tega veljajo toliko, kolikor kupcev najdejo. Posameznik je torej postal eskapist, ki sicer ve za kancerogene aditive v hrani, ve, da je Afrika lačna, poveže ozonske luknje s sodobno tehnologijo, a kljub temu ne bo svojega bivanja spremenil niti za trohico, saj se ga zunanji svet ne tiče.

Agota Kristof: Analfabetka: avtobiografska pripoved

Gorje mu, kdor je brez doma. Dvojno gorje, komur se to zgodi dvakrat, pravi nekje Volarič Feo. In podobno Kristofova; v času sovjetske invazije pobegne iz Madžarske, v Avstrijo in na Dunaj, od tam v Švico, brez znanja jezika, ona, ki je prej pisala in objavljala v madžarščini. Dokler ne gre po letih dela na tečaj francoščine, potem se odpre pisateljska kariera, dve igri v lokalnem bifeju z amaterji, nato igre na radiu, še malo kasneje roman, Šolski zvezek, ki ga pošlje trem uglednim založbam in jo ena od njih prepozna in pripusti.

Freddie Gibbs & Madlib: Piñata

Hiperprodukciji in ponekod shizofrenemu opusu producenta, ki je najbolj definiral podzemni ameriški hiphop zadnjih dveh desetletij, je le težko slediti. A Madlib v navezi z uličnim »thugom«, gangsterjem Freddiejem Gibbsom, ki nas s hustlerskimi besedili in z značilno artikulacijo bežno spomni na Tupaca, dostavi najbolj artikuliran, zbran in kompakten plošček zadnjih let. In ploščkov res ni bilo malo. Med »projekti-sodelovanji« gre morda za njegov najbolj fokusiran izdelek po albumu Madvillainy z MF Doomom, posebej posrečen pa je tudi zborček gostujočih emsijev: Earla Sweatshirta, Dannyja Browna, Scarfacea ... Pogrešamo le kakšno žličko prahu in obskurnosti v Madlibovem izboru soulerskih semplov.

The Go Find: Brand New Love

Stari varovanci berlinske založbe Morr Music se vračajo s četrto studijsko ploščo, ki po marsičem prekaša njihove prejšnje izdaje. Dieter Semeus, glava skupine, se je že od samega začetka navduševal nad lahkotnimi pop komadi in na prejšnjem albumu Everybody Knows It’s Gonna Happen Only Not Tonight (2010) mu jih je uspelo spraviti v doslej najboljšo formo – mešanico zasanjanih vokalov, začinjenih s kitarami in z elektronskimi prijemi. Brand New Love pa je zgolj nadgradnja že znanega glasbenega izraza skupine – z opazno, a nemotečo količino novega romantizma in postpunka, ki le obogatijo zvočno sliko in predstavijo skupino v najboljši luči doslej. Indie pop za odrasle.

Kylie Minogue: Kiss Me Once

Dvanajsti album avstralske zvezdnice ne prinaša nobenih presenečenj. Še vedno zna zbrati ekipo vrhunskih producentov, piscev pesmi in drugih sodelavcev. In še vedno zna posneti spodobno trendovsko ploščo, ki v ničemer ne zaostaja za dosežki njenih pol mlajših pevskih kolegic. Je pa težava plošče Kiss me Once ta, da v nobenem pogledu ne izstopa iz aktualnega pop povprečja. Na njej ni skladbe, ki bi očarala na prvi posluh, in čeprav tematsko ostaja pri prepoznavni, pocukrani in besedilno bolj kot ne trapasti kombinaciji romantike in seksa, tiste zapeljive Kylie iz časov njenih vrhuncev tu ne boste slišali. Boste pa slišali veliko sodobnega plesnega popa, ki mu sodeč po lestvičenju prvih singlov letos ne bo manjkalo radijskega prostora.

Pharrell: G I R L

Zlatemu dečku ameriškega sredotoka so lani uspeli ne eden, ne dva, ampak kar trije veliki meti na vrhove lestvic popa. Prvič seveda v retrogradnem paketu vrnitve »k pravemu discu« z dvojcem Daft Punk in omniprezentnim hitom Get Lucky, drugič v navezi z Robinom Thickom in singlom, ki so mu številni, tudi zaradi golojoškatega videospota, očitali mačistično držo. In tretjič čisto po svoje s komadom Happy in z zgodovinskim trenutkom, ki ga je spremljal: prvim štiriindvajseturnim videospotom. S komadom, ki si ga, če se ga še niste naveličali po vseh fejsbukovskih, medijskih in oskarjevskih prežvekovanjih, lahko v glavo spet mečete do nezavesti, tudi več kot ves dan na albumu G I R L.

Želja po hitrosti

Tu smo že bili, večkrat – v Hitrih in drznih. Želja po hitrosti, posneta po sloviti računalniški igrici (kot Lara Croft, Nevidno zlo, Silent Hill in Perzijski princ), izgleda kot reboot vse bolj upehanih Hitrih in drznih (pa še Paul Walker je umrl), zato je čudno, da tako zelo komplicirajo, saj bi lahko vzeli kar inserte iz Hitrih in drznih, toda dirkaške bravure – recimo vsa tista spektakularna katapultiranja avtomobilov – si po drugi strani res zaslužijo slow-motion: posnete so namreč v živo. Niso le digitalni efekti.

Mamin sinko

Ko pride čas za kosilo ali večerjo, mama zavpije: “Fanta in Guillaume, takoj k mizi!” In vsi trije fantje takoj pridejo k mizi. Ja, tudi Guillaume je fant, toda mama ga vedno pokliče posebej – Guillauma ima za punco. In če še ni punca, ga skuša v punco vsaj preleviti – interpelirati. Vedno si je želela, da bi bil punca. In njena želja je tako močna, tako dominantna, tako brezpogojna, da zasenči njegovo spolno identiteto – ali pa jo vsaj postavi na standby. Tako kot je mati vdana svoji želji, je – simpatični, feminilni, nežni, vljudni, občutljivi, naivni – Guillaume vdan njeni želji.

Slika, ki je ni

Kdor je videl Polja smrti, ve, da je Kambodža čisti filmski ready-made. Ničesar ni treba dodajati. Niti si ni treba ničesar izmišljati. Vse so naredili že sami Rdeči kmeri. Ali bolje rečeno: za film so poskrbeli že Rdeči kmeri. Ko so leta 1975 prevzeli Kambodžo, so jo najprej preimenovali v Kampučijo, potem pa so jo poslali v leto nič.

Janez Janša alias Emil Hrvatin, umetnik

Čeprav velja za enega najbolj podkovanih teoretikov umetnosti v Sloveniji, njegove razstave, performansi in gledališki projekti niso hermetični. Nasprotno. V svoji komunikaciji z gledalcem so njegova umetniška dela, vsaj večina njih, zelo jasna in dostopna. Vsakdo jih lahko, seveda vsak po svoje, »razume«. Značilno za njegove projekte je še, da z njimi ne ponuja odgovorov, ampak zastavlja vprašanja; vprašanja o razvoju družbe, o vlogi posameznika in umetnosti v njej, o življenju samem, najraje pa opazuje, kot pravi sam, »kolateralne« učinke svojih del v družbi.