Emir Kusturica: Kje sem v tej zgodbi jaz?

Cineast, ki si je pridobil simpatije s filmi, potem pa jih je z izjavami in promiloševićevsko držo sistematično izgubljal. Tokrat je snemanje zamenjal s pisanjem. Kaj je torej ustvaril s črkami?

Janja Vidmar, Boris Grivić: Tretja možnost

Roman za odrasle – kar je poudarjeno, ker je Vidmarjeva sicer znana predvsem kot mladinska prozaistka – se ukvarja s srebreniškim genocidom. Bolj kot tehnologija ga zanimajo posledice, predvsem za legitimnost mednarodnih mirovnih operacij, tega papirnatega tigra s skrhanim zobovjem in ofucanim kožuhom.

Kenny Dope: Wild Style Breakbeats

Wild Style je nesporna hiphoperska klasika. Je prvi hiphop film sploh, hibrid narativnega mjuzikla in dokumentarca, ki ga je predstavnik newyorškega filmskega novega vala Charlie Ahern posnel leta 1983. Zanj je, namesto da bi izbral trenutne ulične hite, glasbo posnel diletantsko, »naredi sam«, za tisoč dolarjev. Skupaj s prvo faco scene Fab 5 Freddyjem in dvema glasbenikoma, bobnarjem in basistom. Skušali so posnemati breakbeate, ki so jih takrat vrteli didžeji. Ti nad glasbo v filmu potem niso bili posebej navdušeni, je pa ta zaradi kasnejšega uspeha filma doživela kar nekaj piratskih izdaj. Zdaj gre zares, pod taktirko kulta mestnega housa Kennyja Dopa, s svežimi editi posnetkov in informativno knjižico.

Naomi Punk: Television Man

Trojec iz okolice Seattla se z vsakim rifom sklicuje na okolje, iz katerega prihaja, najsi bo z zvokom samim ali pa z razpoloženjem, s katerim zareže globo v drobovje. Pri tem se ozira v čas (ob)seattleskega umazanega, surovega punk rocka, preden je s pojavom grungea postal globalni fenomen. Toda tisto, kar je Naomi Punk, za zdaj še precej zadržano, dvignilo iz lokalne DIY punk scene, ni obujanje preteklosti, pač pa dejstvo, da zasedbi iz te zapuščine uspe izluščiti nekaj svežega in predvsem svojega. Novi, drugi album je tako kot prvenec še vedno slišati kakor posnetek koncerta iz kakšne garaže, in čeprav to botruje izjemni, krčeviti intenzivnosti, se zdi, da ima trojec največ rezerve prav v (ne)studijskem pristopu. Še naprej surovem ali ne, to je vprašanje.

Irmler/Liebezeit: Flut

Kaj se zgodi, ko se zaradi serije napovedanih skupnih nastopov združita krautrockovska veterana? Zgodi se kemija, ki znova postavi v ospredje zapuščino legendarnih krautrock skupin Can in Faust, končni rezultat pa je popolnoma nov album. Flut je skupni glasbeni izlet Hansa Joachima Irmlerja in Jakija Liebezeita, na katerem nas protagonista poskušata popeljati po svobodnih improvizacijah kozmičnih zvokov orgel, analognih sintetizatorjev in hipnotičnih ritmov, kar nas nekoliko prestavi v slavno »zeljarsko« preteklost. Hkrati nam s šestimi strukturiranimi skladbami predstavita svoje videnje improvizirane elektronske glasbe, takšne, kakršna je bila nekoč in kakršna še bo. Kozmično.

FKA twigs: LP1

R’n’b je bil ob koncu devetdesetih let paradni konj afroameriškega popa. To že nekaj časa ni več, zato pa sladkobni žanr doživlja različne revivale, a ne samo v ZDA. Hudo opazno tudi v širše evropskem in ožje britanskem prostoru. In ker protagonisti logično uporabljajo sodobne produkcijske prijeme, so takšne iniciative deležne nelogičnega označevalca »future r’n’b«.

Ninja želve

Megan Fox igra reporterko, ki pride na sled veliki zgodbi: v New Yorku so se pojavili novi maskirani maščevalci – štiri govoreče ninja želve! Želvaki v resnici. Jasno, nihče ji ne verjame. Kar je čudno: New York, ki ga redno rešujejo superjunaška bitja, od Batmana do Spidermana, res ne bi smel biti tako skeptičen.

V osrčju viharja

Sem videl letečo kravo? Ne, tisto so bili leteči tovornjaki in leteča potniška letala, s katerimi tornado – motherfucker tornadov, twister twisterjev, multipli twister, največja furija v zgodovini! – počne to, kar so džihadisti 11. septembra 2001 počeli z ugrabljenimi potniškimi letali.

Dva obraza januarja

Film Dva obraza januarja se dogaja v Grčiji, na njenih barvitih, zapečenih ruševinah pravzaprav, toda ne danes, ampak leta 1962. Posnet je po kriminalki ameriške pisateljice Patricie Highsmith, ki jo je na zemljevid postavil Alfred Hitchock, jasno, s klasiko Neznanca na vlaku, v kateri je skušal Bruno, ojdipski fičfirič, teniškega prvaka prepričati, da bi “izmenjala” umora – Bruno bi umoril ženo teniškega zvezdnika, teniški zvezdnik pa bi umoril njegovega očeta, s čimer bi zagrešila “popolni zločin”.

Zulu

Če ste brali Brownov Inferno, potem ste brali neomalthusijanski triler – mesijanski lunatik, ki hoče ustaviti globalni populacijski bum, lansira novodobno “kugo”, s katero skuša ustaviti nekontrolirano rast prebivalstva, ki ogroža preživetje planeta. Njegova “kuga” naj bi pobijala na slepo, povsem naključno, brez kake posebne rasne ali etnične genocidne agende.

Lucy

Če na filmski sliki vožnjo avtomobilov ekstremno pospešiš, izgine. Ne vidi se jih več. Vse je odvisno od časa. “Brez časa ne obstajamo,” dahne Lucy, glavna junakinja tega sci-fi trilerja, ki izgleda kot hiperaktivni B-film, v katerem o evoluciji debatirajo Kubrickova Odiseja v vesolju, Malickovo Drevo življenja in Nolanov Izvor. Lucy igra Scarlett Johansson, ki s tem sklepa svojo neformalno posthumanistično trilogijo (Ona/Pod kožo/Lucy). Režira Luc Besson, ki ne more pozabiti svoje Nikite.

Petja Zorec, modna oblikovalka

Najprej je naredila analizo, potem pa je šla na teren. V zdravstvenem domu si je sposodila invalidski voziček in prosila mamo, naj sede nanj. Šele takrat se je zavedela, da bo mama pri gibanju nekoč morda res potrebovala pomoč. Ali pa kdo drug od njenih bližnjih. Ali sama.