Norbert Bachleitner: Začetki evropskega feljtonskega romana

Knjiga pripoveduje o zgodovini, ko so časopisi poleg vesti objavljali tudi romane v nadaljevanjih. Zakaj natiskovati literarno fikcijo na časopisnih straneh? Ko je francoskemu časniku Constituelle leta 1844 prodaja padla na vsega tri tisoč naročnikov, je najel popularnega pisatelja Eugena Sueja, da je začel pisati Pariške skrivnosti. In učinek? – Konec leta je število bralcev naraslo na 22 tisoč! A s čim je en sam pisec posedmeril naklado? V pariških skrivnostih je pisal o življenju beračev in hododelcev, s čimer je publiko šokiral z neznanim svetom podzemlja. Fikcija je poleg bralne strasti spodbudila še začetek časopisnega poročanja o stvarnem bivanju klošarjev, beračev in kriminalcev. Pol stoletja kasneje je nekaj podobnega dosegel Emile Zola s feljtonskim romanom Germinal. Kakšen razmah so dosegli romani v časnikih, ponazarja podatek, da je konec 19. stoletja v Nemčiji na časopisnih straneh izšlo na leto 20 tisoč romanov, ob njih pa so vzniknile agencije, ki so urejale njihovo prodajo in distribucijo. Časopisni romani so povzročali revolucije, kdaj tudi smrt časnikov. Nemški konservativni časnik Haude je objavil libertini roman, ki je tako raztogotil bralce, da so ga množično odjavljali in v dveh letih je izdihnil. Na Angleškem so moški bralci zapretili časnikom, da jih bodo prenehali kupovati, češ da njihove žene cele dneve prebirajo romane in zato zanemarjajo hišna dela. Feljtonski roman je vzpostavil tudi lukrativni poklic pisateljev, ki niso bili več odvisni od mecenov.

Sebastijan Pregelj: Pod srečno zvezdo

Trst s svojo multikulturnostjo in z napetostmi med etnijami je glavni objekt Pregljevega zanimanja, kot jagoda na torti, kot vrh prikritega in podzemnega hruma trzavice mesta pa nastopa z verige sneti policist, zelo uspešno podivjan in brez podpore nadrejenih, ki je je bil očitno nekdaj deležen. Njemu, Gianfrancu, gredo ravno ti multikulti in mešanje in kaos v nos in je za spremembo stanja z vsemi sredstvi, torej si prizadeva za vzpostavljanje tistega in tako radikalnega nereda, da bo kar klical po trdi roki. In trdo roko ima, je prepričan, njegovi pa tudi.

Xaxaxa: Sami maži i ženi

V makedonski punk-rock zasedbi Xaxaxa deluje večji del znane skopske zasedbe Bernays Propaganda, a tokrat se jim je pridružil še Deni Krstev, kitarist skopskega benda Fonija. Neposredna družbenokritična besedila in klasična punkrockovska drža, ki so zaznamovali prva dva albuma, so tudi tokrat v ospredju, le da se je skupina nekoliko odmaknila od hitrejših ritmov in spremenila splošno zvočno sliko, ki je sicer spet zgrajena na kitarah, a tudi na veliko čistejšem vokalu, kar jo precej bolj približa postpunku. Družbenokritično držo poudarijo zvočni posnetki iz makedonskega filma Najdolgiat pat (1976), pa tudi posnetki jugoslovanskih nogometnih komentatorjev iz osemdesetih let. Sveže.

Earth: Primitive and Deadly

Legendarni (ob)seattelski mogočneži iz skupine Earth so si v zadnjem desetletju ustvarili sloves benda, ki iz plošče v ploščo brezkompromisno sledi raziskovalnim vzgibom. No, ker si albumi sledijo kot po tekočem traku (Primitive and Deadly je tretji /+album v štirih letih) in ker raziskovanje poteka v zelo subtilnih detajlih zvoka, teksture in prostora, spremembe verjetno opazijo le še najbolj goreči privrženci. To ni nujno slabo, toda hkrati se pojavlja vtis, da se zasedba vendarle nekoliko preveč ponavlja. Je pa res, da Primitive and Deadly kljub vsemu prinaša opaznejši zasuk. Po osemnajstih letih je to prvi album, na katerem slišimo vokal, ob nekoliko manj znani pevki Rabii Shaheen Quazi tudi glas samega Marka Lanegana. Užitkarjenje za mazohiste.

Banks: Goddess

Mlada kalifornijska pevka Banks se je v lovu za britanskim zvokom »novega«, hladnega, tudi elektronskega r&b-ja zatekla prav, hja, v Veliko Britanijo. Tamkajšnja založba ji je v navezi z večinoma tamkajšnjimi producenti pomagala pri udobni namestitvi v nišo, ki gre trenutno za med. Sintetični bobni, baladni klavirji, opiranje na afroameriško popersko izročilo devetdesetih let, obilica epskih trenutkov. Veliko prostorskih efektov. Pretežna melanholija. Ja, Banks hoče zveneti točno tako kot FKA Twigs, Weekend in Sampha. Razlike so kozmetične in prvenec mlade Američanke je žal eden tistih koščkov trendovske scene, ki ne štrlijo ven. Ne izstopa in se celo vleče. Plošček Goddess je dokaz, da se je mikrožanr že (hitro) kanoniziral. Varna generika.

Umek: Rhythmia

Domačega didžeja in producenta Umeka smo glasbeni kritiki dolgo ignorirali. Morda po krivici, toda res je tudi, da je v več kot dvajsetletni karieri album Rhythmia šele njegov četrti »pravi« dolgometražec.

Popotovanje tisočerih okusov

Lasse je spet tam, kjer je najraje – tam, kjer je udobno, mehko, sladko, čokoladno. In predvsem nekontroverzno. Ne le da Lasse vsa družbena protislovja vedno posladka, ampak jih vedno utopi v pudingu. Če ženska beži pred svojim posesivnim, psihopatskim možem (kot recimo v Zavetju), ne izgleda kot ženska, ki beži moškim (in kakopak pred nasiljem v družini), temveč kot ženska, ki išče moškega – pravega moškega, potemtakem vdovca z dvema otrokoma, z ready-made družino.

Novembrski mož

Pierce Brosnan zelo pogreša Jamesa Bonda. V Novembrskem človeku, posnetem po vohunskem trilerju Billa Grangerja (There Are No Spies), se znajde na njegovem terenu – na “divjem” vzhodu, med eksplozijami, dirkami, intrigami, komplikacijami, dvojnimi in trojnimi igrami, plačanci, tajnimi agenti, atentatorji, prebitimi arterijami, tajkunskimi politiki, korupcijo, brezobličnim bojem za oblast, trgovino z belim blagom, vojnimi zločini in špijonkami z akcentom, v katerega bi lahko spravil vso sodobno geopolitiko.

Jimmyjev dom

Ken Loach, veliki politični naturalist in portretist delavskega razreda, je letos poleti dopolnil 78 let. In svet so obšle govorice, da bo filme obesil na klin. Ne bo jih več snemal. Jimmyjev dom naj bi bil njegov zadnji film.

Pot v raj

Slovenski filmski junak je lahko depresiven brez razloga. In lahko je depresiven z razlogom. Žak (Klemen Janežič), glavni junak Poti v raj, je depresiven z velikim, težkim, strašnim razlogom – oče in mati umreta v prometni nesreči. Izsili ju tovornjak. Zelo slovensko. Toda to je sreča v nesreči. Ta “težki” razlog namreč prihrani veliko časa – vse je jasno, tako da ni treba na dolgo in široko razlagati, zakaj je Žak tak, kot je.

Vinko Möderndorfer, književnik in režiser

Njegov film Inferno, ki ga je te dni predstavil na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, govori o družini, v kateri sta oba starša zaradi krize izgubila službo. V ospredju zgodbe je boj očeta za golo preživetje družine. Oče (igra ga Marko Mandić) se neuspešno bojuje proti krivicam, ki jih povzroča nevidna oblast kapitala, in tudi sam vse bolj drsi proti socialnemu dnu. »Takšnih stisk ljudi, ki se znajdejo na robu preživetja, je danes vse več. V filmu sem želel pokazati, kako sta nesreča in beda lepljivi. In ko se enkrat nesreča in beda, ki sta v današnjem svetu že stigma, prilepita na človeka, se ju ta ne znebi več,« pravi avtor filma, ki na prvi (p)ogled ne ponuja rešitve iz socialnega brezna. Pa ni tako, kajti pravi, da je »rešitev v boju proti krivicam in bedi. Treba se je boriti. In junak filma se bori kot boksar v ringu. Lahko nam je za zgled. In to je temeljno sporočilo Inferna«.