Unikatov več ne delajo

Vsaka stvar pod soncem ima svojo predzgodovino. Usoda je tako nanesla, da sem pred leti dalj časa služboval v Bruslju. Birokracija Evropske unije se je iz leta v leto vidneje razraščala. In je bila temu ustrezno vse manj učinkovita. Lepega dne se je na našem predstavništvu - seveda po vnaprejšnjem dogovoru - oglasil uslužbenec Evropske komisije. Bil je prijazen in zgovoren Italijan, predstavil se je kot urednik publikacij o državah kandidatkah za sprejem v EU. Pokazal mi je lično, a ne posebej pretenciozno brošurico o Romuniji. Nekaj podobnega naj bi naredil tudi glede Slovenije. Takoj sem ga otovoril s kopico informativnega in turističnega materiala. Potem pa sva se še kakšni dve uri pogovarjala. Mož je bil videti zadovoljen. Čez kak mesec dni me je spet obiskal. Pokazal mi je svoj delovni izdelek. Sadovi najinega pogovora so bili katastrofalni. Le malo je razumel, besedilo je bilo polno stvarnih napak. To pa še ni bilo vse. Prinesel je namreč še en tekst, ki ga je napisal njegov rojak, prav tako zaposlen v Komisiji, obenem pa amaterski poznavalec Slovenije in njene kulinarike. Tu je šele mrgolelo debelih. Opozoril sem ga na napake v "najinem" besedilu, hkrati sem skušal popraviti največje neumnosti italijanskega soavtorja. Možakar je obljubil, da bo vse uredil, kakor je prav. Odšel je in nikoli več ga nisem videl. Pač pa mi je znanec iz Komisije čez dva meseca po faksu poslal dokončno verzijo brošure. Niti ena sama samcata napakica ni bila ne popravljena ne odpravljena. Samo molil sem lahko, da sramota ne bi prišla v javnost. Doma bi mi zavili vrat. Najbolj pa me je peklilo, ker sem nesposobnjakoviču ob prvem obisku dal v dar buteljko vrhunskega slovenskega vina (jagodni izbor).

Na to nesrečno zgodbo sem se spomnil, ko sem pred dnevi prebiral študijo, ki jo je izdala Ekonomska komisija OZN za Evropo (UNECE). Avtor študije, zgodovinar in ekonomist Ivan Berend, se je v svojem tekstu lotil evolucije srednje- in vzhodnoevropskih držav po desetih reformnih letih. Profesor, ki je sicer raziskovalec na prestižni kalifornijski univerzi UCLA, je nadvse kritičen do razvoja tranzicijskih držav. Po njegovem mnenju sta edinole Madžarska in Poljska dosegli raven industrijske proizvodnje iz leta 1989. Tranzicijske države niso dohitele Evropske unije, še huje, dolga pot jih čaka, preden bodo ujele najmanj razvite države članice. Takole pravi Berend glede lovljenja Grčije in Portugalske: "Češki republiki bi to lahko uspelo v 10 do15 letih, Madžarski, Poljski in Sloveniji v 20 do 25 letih, Romuniji in Litvi v 35 letih in Albaniji v 65 do 75 letih." In še to pod (optimističnim) pogojem, da bo gospodarska rast na Vzhodu med 4,5% do 6%, v EU pa le 3%.

Berend nato razlaga, da srednja in vzhodna Evropa, podobno kot druge robne regije, nista nikoli sprožili tehnoloških revolucij. Raziskovalci in znanstveniki so se selili v bogatejše in razvitejše države. Razvoj teh držav je bil neposredno odvisen od neposrednih vlaganj, še posebej po letu 1870. Sovjetska dominacija in hladna vojna sta preprečili transfer sodobnih tehnologij na vzhod. Po letu 1989 je prišlo do precejšnjih tujih vlaganj, vendar jih je do leta 1995 kar polovico pobrala Madžarska sama. "Pa tudi sicer je pritok manj kot sto milijard dolarjev v zadnjem desetletju prav malo, če vemo, da je bilo v tem času na svetovni ravni približno 2000 milijard dolarjev neposrednih mednarodnih vlaganj." Sicer pa, po Berendu, je edina izjema Madžarska, kjer je tuji kapital pripomogel k močni rasti sodobnih sektorjev, podobno kot se je dogajalo Španiji in Irski. Sicer pa ima zaostajanje srednje in vzhodne Evrope dolgo predzgodovino. Konec 19. stoletja so bile te države ruralne in tradicionalistične, medtem ko je bil Zahod že urbaniziran in industrializiran. Vrh vsega so se te države po prvi vojni zaprle v "gospodarski nacionalizem" z visokimi carinami, državnim intervencionizmom in visoko stopnjo avtarkije.

Glavna privlačnost za tuje investitorje v srednji Evropi pa je nizka cena sicer izobražene delovne sile. Povprečna plača na Češkem in Madžarskem je desetkrat nižja kot v Nemčiji. Stroški dela na Portugalskem (kjer so najnižji v celotni EU) so tri in polkrat višji kot na Poljskem. In zdaj še zadnji udarec slovenskemu ponosu in samozavesti. Ko je danska družba Danfoss odprla svojo podružnico za izdelavo termostatov v Sloveniji, ni pripeljala s sabo ne raziskovalnega ne razvojnega oddelka.

EPILOG

Jasno, lahko bentimo čez Ivana Berenda, ki nas brez ostanka meče v koš skupaj s Poljsko in Madžarsko (ki imata - med brati - nekoliko drugače zgodovinsko zgodovino kot Slovenci), lahko do onemoglosti dokazujemo, da imamo v Sloveniji že šesto generacijo industrijskih delavcev, lahko s številkami prikažemo, da živimo bolje od Grkov in Portugalcev, lahko vsakogar povlečemo za ušesa, ker je prespal zgodovinsko uro našega odhoda iz sovjetskega lagerja že daljnega leta 1948. Vse to nam ne bo veliko pomagalo. Tujega kapitala se otepamo kot hudič uši. Raje smo gospodarji na svoji njivici - Slovenska smer! - kot da bi se udinjali brezdušnemu tujcu. Ampak ravno površna in počezna študija OZN nazorno dokazuje, kako majhni smo. Tako majhni, da zaradi nas ne bodo delali posebnih analiz in pristopov. Nekam nas bodo pač vtaknili. Srednjeevropska družba nikakor ni najslabša možna. Lahko si oddahnemo, ker nam niso dodelili vloge vlečnega konja na nesrečnem Balkanu. Vsekakor pa lahko dokončno pozabimo in pokopljemo iluzijo, da bodo nove članice v Evropsko unijo sprejemali izključno po zasluženju. Ne bodo. Adijo, regatno načelo. Vzeli nas bodo v skupni vreči. Ja, skupaj s Poljsko. In še dobro bo tako.