• Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    25. 9. 2020  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Portret  Za naročnike

    Čao Portorož, bend, ki svežino išče v naivnosti

    Ustanovni člani benda, ki je sčasoma postal Čao Portorož, kot ga poznamo danes, so dobri prijatelji že od petega razreda osnovne šole. Gregor Andolšek, Anže Petrič in Aljoša Cetinski so se med seboj uigrali že v daljnih devetdesetih, ko so v srednješolskih letih pod imenom Fikus preigravali grunge, dobrih petnajst let pozneje pa jih je ponovno zasrbelo, da bi poprijeli za kitare. Andolšek se spominja: »Ko smo prišli v trideseta leta, je med našimi vrstniki to, da imaš bend, postajalo že nekoliko retro, pravzaprav skoraj passé. Nas tri pa je še vedno združevala močna potreba po igranju.« Med popivanjem v zdaj že ugasli kavarni Bikofe, nekdanjem središču hipsterske Ljubljane, je to potrebo z njimi delil tudi Ivian Kan Mujezinović. »V tistem času je ob srečevanju s frendi iz mladosti pogosto prihajalo do obujanja spominov na zlata leta, ko si igral s tem in onim bendom ali si bil na tem in tistem koncertu. A zakaj bi ostalo zgolj pri idealiziranju preteklosti?« se vpraša Andolšek. In si suvereno odgovori: »Jebeš nostalgijo, gremo špilat!« Več

  • Vanja Pirc  |  foto: Uroš Abram

    18. 9. 2020  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Portret  Za naročnike

    Petra Pogorevc, urednica, dramaturginja in publicistka, ki je vse svoje talente strnila v biografiji igralca Radka Poliča - Raca

    Natanko se še spomni, kdaj ga je prvič videla na odru. Njega, enega naših najpomembnejših igralcev, Radka Poliča - Raca. Bilo je leta 1989, ko je bila sama še gimnazijka (rojena je leta 1972), in v tistih prelomnih časih jo je ob družbenem vrenju zelo pritegnil tudi kulturni utrip. Videti je morala vse koncerte v KLjUB-u, mladinskem klubu v njenem domačem Celju, ogromno je brala, zlasti poezijo, soustanovila je literarni časopis. Zelo pa jo je pritegnilo tudi gledališče, in ko ji je lokalno postalo pretesno, je kot predsednica šolskega kulturnega društva po razredih preprosto zbrala prijave, nato pa so se mulci skupaj s svojim mentorjem, profesorjem Antonom Šepetavcem, odpravili v gledališča v prestolnici. V tistem času je videla tudi Jovanovićevo predstavo Zid. Jezero v ljubljanski Drami in v njej je nastopil Rac. In jo osupnil. Premaknil. Česa takšnega ni doživela še nikoli prej in še dolgo potem ne. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    11. 9. 2020  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Portret

    Pia Prezelj, pisateljica, publicistka in prevajalka, ki meni, da bi moral vsak pisec dobro poznati svoja orodja

    Šteje jih komaj petindvajset, a pravi, da se počuti staro vsaj štirideset let. In čeprav iz njenega zagona, s katerim se loteva številnih projektov promocije slovenske in tudi tuje literature, veje mladostniška energija, sta po drugi strani čas in razmislek, ki ju Pia Prezelj vlaga v svoje pisanje in prevajanje, produkt zrelejšega, bolj umirjenega uma. Morda je to tudi razlog, da ima njen prvenec, roman, ki ga pravkar piše, v fokusu starejšo žensko. »Zoperstaviti se želim starizmu, zakoreninjenemu v družbi,« pravi. »Simone de Beauvoir je imela prav, ko je dejala, da starejšega človeka obravnavamo bodisi kot šaljivca ali norca bodisi kot modreca.« Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    4. 9. 2020  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Portret

    Sara Bezovšek, vizualna umetnica, ki izkorišča ustvarjalni potencial družabnih omrežij in popkulturnih fenomenov

    Odkar Sara Bezovšek (rojena leta 1993, doma iz Gornjega Grada) pomni, njeno življenje zaznamujejo občasne obsesije z bolj ali manj obskurnimi temami, ki so navadno tako zahtevne, da mejijo že na morbidno. »Ena mojih prvih seminarskih nalog je obravnavala duhove in lahko bi rekla, da sem ostala nekje tam,« pravi. Njeno vneto brskanje po temnih kotičkih interneta včasih spominja na mazohizem: pred dvema letoma je na primer za umetniški video, ki je bil predstavljen v projektnem prostoru Aksioma v Ljubljani, obsesivno zbirala nazorne posnetke brutalnega nasilja, krvavih nesreč, obglavljenj, obešanj in podobnih grozodejstev. Čeprav jih je v videu za kontrast sopostavila s posnetki mladih mačk, njihova prikupnost ni pregnala travme, ki se je v njej začela razvijati že med nabiranjem gradiva. »Če bi takrat obupala, bi bilo vse delo zaman, a ko sem video zmontirala, je za mano prišla post-travmatska stresna motnja,« se spominja. A to je ni ustavilo pred nadaljnjim raziskovanjem temačnih spletnih fenomenov, ki jo fascinirajo, njihov travmatični potencial pa skrbno preganja s protiutežjo lahkotnosti: dnevnim »upodabljanjem smešnih for in luškanih živali«. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    28. 8. 2020  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Portret

    Dorian Šilec Petek, režiser in scenograf, ki je veselje do razmišljanja o prostoru odkril med študijem

    Dorian Šilec Petek (letnik 1995) je režiser ene od predstav, ki so bile uvrščene v tekmovalni program letošnjega Borštnikovega srečanja. Oktobra, mesec dni pred predvideno premiero predstave Neskončno dolgi objemi, kompleksne drame ruskega sodobnega avtorja Ivana Viripajeva, ki jo režira v Mestnem gledališču ljubljanskem, bo na festivalu v Mariboru odigrana Alice v postelji (SNG Drama Ljubljana), drama Susan Sontag o Alice James. Alice James je bila genialna, a danes skoraj popolnoma neznana sestra pisatelja Henryja in psihologa Williama Jamesa, ki sta ji udejanjanje lastnih potencialov onemogočili duševna bolezen in za žensko z intelektom nespodbudno okolje. Za Šilca Petka je bil vstop v projekt Alice v postelji poln vprašanj o primernosti načina odrskega izraza za tako tankočuten material. »Obe, Alice James in Susan Sontag, pišeta kompleksno, njuna misel je preplet feminizma in melanholije, ki razkriva namenoma spregledano korelacijo med omejitvami družbe in občutenjem eksistencialne nemoči.« A z dramo ga povezujejo tudi koščki njegovega intimnega kozmosa, med njimi to, da jo je avtorica napisala za ameriškega eksperimentalnega režiserja Roberta Wilsona, s katerim sta sodelovala in prijateljevala, Wilsona pa dobro pozna tudi Šilec, saj se je nekaj let zaporedoma udeleževal njegove rezidence v Watermill Centru na Long Islandu v New Yorku. Na rezidenco se lahko prijavijo umetniki vseh disciplin iz vsega sveta in pet tednov živijo v Watermill Centru, kjer sodelujejo pri razvijanju svojih in tudi Wilsonovih gledaliških projektov. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    21. 8. 2020  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Portret

    Leon Firšt, skladatelj in glasbenik, ki včasih nariše tudi kakšno karikaturo

    Redkokateri umetnik se lahko pohvali s tem, da so bile na primer objavljene vse njegove zgodbe, razstavljene ali prodane vse slike ali izvedene vse skladbe. Mladi celjski skladatelj Leon Firšt je izjema, saj so pot do občinstva našle čisto vse skladbe, ki jih je napisal, razen tistih iz »zelo mladega« obdobja. Glede na to, da je star komaj šestindvajset let, bi lahko pomislili, da se je njegovo »zelo mlado obdobje« končalo pred dvema, tremi leti. A sam ima z zgodnjimi skladbami v mislih tiste izpred desetih let, govorimo namreč o skladatelju, čigar skladbo je mladinski simfonični orkester v Celju izvedel že, ko je še hodil v osnovno šolo. Naročil mu jo je Matjaž Brežnik, dirigent orkestra, ki je slišal duet za marimbo in vibrafon, ki jo je Firšt napisal zase in za svojega prijatelja in je bila prva njegova javno izvedena skladba. »Bil je dovolj naiven, da je zaupal mlademu skladatelju, jaz pa dovolj pogumen, da sem izziv sprejel. In je šlo čez,« skomigne Firšt, ki je glasbo od malega pisal »za zabavo«. V okolju, v kakršnem je odraščal – njegov oče je skladatelj Nenad Firšt, mama Alenka poučuje violino; uspešna glasbenika sta zdaj tudi brata Miha in Peter – to niti ni bilo tako zelo presenetljivo. »Oče je imel na računalniku program za sestavljanje skladb, in medtem ko so vrstniki igrali igrice, sem se jaz zabaval s tem programom. Nekaj časa mu sploh nisem povedal, da ga uporabljam, vsega sem se naučil sam.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    14. 8. 2020  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Portret

    Jana Bauer, mladinska pisateljica in urednica, ki z zgodbami popelje v svet domišljije

    Jana Bauer (letnik 1975) je poletne vikende in počitnice v otroštvu pogosto preživljala na očetovi domačiji v Kostelu. V vasi je bil en sam telefon, o televiziji prav tako ni bilo na duha ne sluha, vendar je ni nihče pogrešal. Zvečer so s sorodniki in sosedi sedeli zunaj pred hišo – »včasih se nam je pridružila tudi krota, ki je prišla večerjat muhe ob prižgano luč,« se nasmehne. Enkrat so se njihovi večeri vrteli okoli prerekanja o politiki, drugič so minevali v znamenju pripovedovanja; v centru pozornosti je bil največkrat njen oče, ki je kot izvrsten pripovedovalec napletal vse mogoče zgodbe. »Legende o skritem jezeru in podzemni jami, ki se morda razteza pod celotno Kuželjsko steno, pa zgodbe o znamenitih fantovskih pretepih, o ’raubšicarjih’, o dogodivščinah, ki so se zgodile pradedku in prababici.« Pozimi pa sta z očetom zgodbe vseh vrst prebirala skupaj, najraje pravljice. »Zgodbe imajo to moč: poslušalca prestavijo v svet domišljije,« pravi Bauerjeva. Zlezle so ji pod kožo; kasneje se je – opogumljena z uspehom svoje prve kratke zgodbe, ki je bila še v njenih najstniških letih prebrana v radijski oddaji Lahko noč, otroci in jo je spodbudila k pisanju dveh radijskih iger – vpisala na študij dramaturgije in življenje posvetila besedi. Moč besede, tako kot njen oče, pa je s pridom uporabljala tudi, ko je s pripovedovanjem zgodb poskušala doseči, da bi njenemu tedaj skoraj dveletnemu sinu, zdaj najstniku, hitreje minil čas, na primer dolga pot iz Londona v Ljubljano. »Nekaj domišljije je bilo potrebne, da smo notranjost avta spremenili v njemu prijetno okolje. Med tisto vožnjo se je porodila oblika drugoosebnega pripovedovalca, ki je bila všeč ne samo sinu, ampak tudi drugim otrokom.« Obliko je zato ohranila in jo uporabila v Ding dong zgodbah, ki so letos prejele nagrado desetnica za najboljšo literarno delo za otroke in mladino. Razdelila jih je na zgodbe za fante in dekleta, saj je hotela skozi zgodbe z istim pravljičnim junakom raziskati, kako se razlikujejo dekliške in fantovske reakcije na podobne dogodke. »Povod za to je bila prošnja deklice iz soseske, ki se je včasih igrala pri nas. Ko je izvedela, da pišem knjige, si je namreč zaželela, da bi napisala še eno zanjo.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    7. 8. 2020  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Portret

    Damijan Kracina, kipar, ki je okrasil Metelkovo in Narodno galerijo

    Poznate tisto floskulo »ta knjiga vam bo spremenila življenje«? Damijan Kracina (1970) se lahko domisli ene, za katero ne bi mogli ravno reči, da mu je spremenila življenje, ga je pa vsaj usmerila k študiju kiparstva: Umetnost: pogovori z mojstrom, knjiga o delu začetnika modernega kiparstva Augusta Rodina, ki jo je po pogovorih s kiparjem napisal Paul Gsell. »To malo knjižico sem po naključju našel na neki podstrehi in jo prebral na mah. Posebej sem si zapomnil odlomek, v katerem Rodin podrobno opisuje pot svetlobe po grškem kipu. Osupnilo me je, kako se je sposoben tako poglobiti v povsem preprost, tridimenzionalen objekt.« Več

  • Lara Paukovič

    31. 7. 2020  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Portret

    Arjan Pregl, slikar in pisec, ki »riše kot otrok«

    Arjan Pregl je lansko leto sodeloval na skupinski razstavi Čas brez nedolžnosti v Moderni galeriji, pregledu sodobnega slovenskega slikarstva, kjer so bila sistematično predstavljena dela uveljavljenih avtoric in avtorjev, rojenih v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja (Pregl je letnik 1973). Njegova serija za razstavo se je imenovala Karneval – na njih maske, lutke, otroški risani junaki, kot je pujsa Pepa, in internetni memi poplesavajo med pisanimi konfeti, kosi barve. Upodobljene figure so imele globlji pomen, kajti z njimi je želel Pregl med drugim opozoriti na manipulacijo podob, ki se dogaja na medmrežju; tako je stripovski junak žabec Pepe postal meme ikona, ki so jo za svojo vzeli podporniki Trumpa, podobo pujse Pepe pa je uporabljala pedofilska mreža. A desničarski internetni troli, ki se na Pregla radi spravljajo, ker je bil do potez desnice kritičen še pred nastopom sedanje vlade, zdaj pa je eden tistih, ki najglasneje opozarja na njene napake, pa tudi na nevarne ideologije in zaničevalen odnos do manjšin, žensk ali kulturnikov, so serijo izkoristili za ponovno diskreditacijo umetnika. Ker so bile na slikah tudi otroške figure, bi jo domnevno »lahko narisal vsak otrok«. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    24. 7. 2020  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Portret

    Andrej Blatnik, pisatelj, ki prvič piše realistični roman

    To poletje bi Andrej Blatnik, eden najvidnejših slovenskih pisateljev generacije, ki se je začela uveljavljati v osemdesetih letih, lahko užival zaslužen dopust: konec maja je izšel njegov najnovejši roman Luknje, kmalu zatem pa še dve neleposlovni deli: Nezbrano delo, zbirka zapisov o knjigi kot mediju na preizkušnji, s čimer se kot urednik na Cankarjevi založbi in predavatelj založniških študij na Filozofski fakulteti kontinuirano ukvarja in o tem tudi precej piše, ter tretji natis priljubljenega priročnika Pisanje kratke zgodbe, s pomočjo katerega so se kalili številni kratkoprozniki, saj je bil – poleg Šole kreativnega pisanja, ki jo je v devetdesetih prav tako uredil Blatnik – dolgo časa edini priročnik za kreativno pisanje v slovenščini. Sicer skromno pripomni, da si ne želi pripisovati prevelikih zaslug, spodletela mu je namreč namera, da bi kreativno pisanje, tako kot ponekod po tujini, sčasoma postal fakultetni program. »Toda zataknilo se je, ker tu še vedno prevladuje mišljenje, da je pisanje božje početje. Seveda obstajajo izjeme, ki lahko takoj napišejo dobro knjigo. Nasploh pa mislim, da ti to, da več veš o pisanju in da poznaš tudi določena pravila, lahko samo pomaga.« In res so bile za nemalo piscev dragocene tudi njegove delavnice pisanja kratke proze, ki jih je več kot deset let vodil znotraj Literarno-umetniškega društva Literatura in ki se jih je poleg imen, kot so Vesna Lemaić, Arjan Pregl, Ana Svetel in Zarja Vršič, udeleževala tudi piska teh vrstic. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    17. 7. 2020  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Portret

    Urška Brodar, dramaturginja in prevajalka, ki rada briše meje med fikcijo in realnostjo

    Urška Brodar je dramaturginja in prevajalka iz nemščine in angleščine, zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču, v katerem skrbi tudi za program Nove pošte. Lansko leto je soustvarila koncept Festivala performansa, ki je za izhodišče vzel žaljive komentarje o (ne)smislu sodobne umetnosti na spletnih medijih in socialnih omrežjih. »Ko smo začeli načrtovati program prve sezone Nove pošte, smo sčasoma ugotovili, da potrebujemo tudi neko artivistično znanje, ki pa ga v Sloveniji ni. Dogajali so se sicer posamezni performansi, toda ne sistematično, znotraj teatra,« razloži. Organizirali so delavnice, na katere so z namenom, da se od njih naučijo nekaterih principov, povabili skupino nemških performerjev Center za politično lepoto, znano po radikalnih akcijah na meji sprejemljivega. Tam so se prvič poglobili v spletne komentarje in ugotovili, da jim, četudi slikajo precej grozljivo realnost, ponujajo tudi dober material za umetnost. Festival performansa, ki je nastal kakšno leto pozneje, je tako ponudil performanse umetnikov, ki živijo »v pasjih boksih«, kamor bi jih nastanili določeni komentatorji; ki nelegalno prečkajo cesto, ker je »umetnikom itak vse dovoljeno«, ali ki se prostituirajo, da bi zaslužili denar, umetniki brezdelneži bi se namreč morali »financirati sami«. Več

  • Lara Paukovič

    10. 7. 2020  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Portret

    Borut Bučinel, oblikovalec svetlobe, fotograf in videoustvarjalec, ki je zadnji Borštnikov nagrajenec

    Borut Bučinel je pri trinajstih letih doživel nesrečo: zbil ga je avto. Ker je uspešno okreval, temu danes morda ne bi pripisoval posebnega pomena, če ne bi imel te smole, da je ob udarcu v glavo izgubil spomin. Čisto zares: ko se je zbudil v bolnici, je vedel, kdo je, kdo so člani njegove družine in kje živi, ohranil pa ni niti enega spomina in izgubil je občutek za barve. »Zanimivo je, da sem se od obdobja pred nesrečo zavedal, da barvni odtenki obstajajo, videl pa sem samo ’čiste’ barve, kot so modra, zelena in črno-bela. Vendar se je to sčasoma izboljšalo, spomin pa se mi nikoli ni vrnil.« Z izgubo spomina se je zgodilo še nekaj: tudi nove spomine mu je bilo težko ohranjati. A doma je izbrskal star fotoaparat Zenit in potem z njim »strašil naokoli«, saj je ugotovil, da si stvari lažje zapomni, če jih zabeleži – s fotografijo, risbo ali skico. In res mu gre ohranjanje spominov zdaj že precej bolje, najbrž tudi zato, ker ima fotoaparat pogosto v rokah. To pa seveda ni vse, s čimer se ukvarja. Toda pojdimo lepo po vrsti. Zaradi navdušenja nad risanjem, oblikovanjem in fotografijo se je vpisal na oblikovno šolo v Ljubljani. V nekaterih predmetih (fotografija, jasno) je užival, drugi (matematika) pa ga niso pretirano zanimali. Še bolj kot šola pa je v resnici na njegovo pot vplivalo to, da je stanoval v Dijaškem domu Ivana Cankarja. Tam je spoznal kup umetniško nadarjenih ljudi, s katerimi še vedno sodeluje, pedagog Drago Pintarič pa je bil prvi, ki je v njem videl umetniški potencial. »Plesalec boš,« mu je dejal. »Takrat tega seveda nisem verjel, a kmalu sem spoznal plesalca Sebastjana Stariča, ki je bil v dijaškem domu plesni mentor, in začel z njim delati plesne projekte. V četrtem letniku sem že nastopal po Avstriji.« Starič ga je vpeljal tudi v teater, seznanil se je na primer z gledališčem Glej, kjer je spoznal oblikovalca svetlobe Igorja Remeto in kjer je potem skozi leta sodeloval pri mnogih projektih. »Ker sem želel še malo zaslužiti, sem se ponudil, da bi pomagal pri različnih opravilih v teatru. Tako sem na primer čistil reflektorje in podobno in se začel poglabljati ne samo v ples, ampak tudi v tehniko.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    3. 7. 2020  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Portret

    Avgust Demšar, pisatelj, ki so ga namesto štetja ovac uspavali kriminalni zapleti

    Na s krvjo prepojeni preprogi leži sluzasta in krvava gmota, škof Ignac Knez, cenjeni cerkveni dostojanstvenik, ki je le nekaj ur, preden mu je nekdo nasilno vzel življenje, daroval sveto mašo. Ekipa prekaljenih kriminalističnih mačkov, ki so primer dobili v obravnavo, se križa ob misli na medijski škandal, ki ga bo sprožil umor visoke cerkvene osebnosti. Tako se v grobem začne roman Cerkev mariborskega pisatelja Avgusta Demšarja, a morda resnični razlog za umor(e) nima veliko opraviti s cerkvijo. Ekipo kriminalistov vodi višji inšpektor Martin Vrenko, rahlo starokopiten, ciničen tipček, ki se bliža šestdesetim letom. Bralci Demšarjevih kriminalk so lahko njega in njegove kolege v različnih kombinacijah spremljali v devetih knjigah – v eni izmed njih, Miloš, je čast razreševanja primera namesto Vrenku celo pripadla, kakopak, Milošu. Cerkev, izdana februarja letos, je jubilejna deseta (in najdaljša – šteje natanko šeststo strani). Uvaja trilogijo Vodnjaki, v kateri se bosta zvrstila še romana Tajkun in Estonija. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Portret

    Ajda Smrekar, igralka, ki prek svojih vlog preizprašuje sebe

    Dan po izidu te številke Mladine, 27. junija, bo v Mestnem gledališču ljubljanskem premiera drame Koščki svetlobe britanskega dramatika Simona Longmana, v kateri Ajda Smrekar igra Jess, zgovornejšo, impulzivnejšo polovico sestrskega para. Sestri se po dvanajstih letih, ki sta jih preživeli vsaka na svojem koncu, spet srečata v deževni noči in poskušata nadoknaditi, kar je bilo zamujenega. Koščki svetlobe so tankočuten oris kompleksnega, bolečega sestrskega odnosa – povsem drugačnega, kot ga ima Smrekarjeva s svojo osem let mlajšo sestro ali deset let mlajšim bratom, s katerima se kljub razliki v letih zelo dobro razume. Tudi v predstavi igra starejšo sestro, a tokrat je starejša le za leto dni. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Portret

    Nevena Aleksovski, slikarka, ki poskuša na platno ujeti vizualno tišino

    Slikarka Nevena Aleksovski (1984) se te dni odpravlja na otok Krk, kjer bo v okviru projekta Skalinada, ki ga organizira Ravnikar Gallery Space, dva tedna gostja umetniške rezidence v mestu Omišalj. Posebej všeč ji je, da ji v tem obdobju ni treba ustvariti nobenega umetniškega dela ali postaviti razstave, temveč bo rezidenca predvsem čas za umik in introspekcijo. »Ne morem dovolj poudariti, kako pomembno je to za nas, umetnike,« pravi. »Da imamo čas za razmislek, ne nujno za produkcijo. Sploh ker redkokdo živi od umetnosti in imamo kaotičen vsakdan, ustvarjanje pa zahteva umiritev in fokus.« Čas za umiritev je imela po sili razmer sicer pred kratkim, ko so bile njene službene obveznosti – dela kot likovna pedagoginja v galeriji Škuc – na čakanju in je v karanteni za štirimi stenami pripravljala gradivo za samostojno razstavo And then so clear v Ravnikar Gallery Space, ki je bila na ogled do konca maja. Predstavila je dela minimalističnega likovnega izraza, skozi katera je raziskovala, kako s čim manj povedati čim več. Že posamezen simbol je tako lahko skladišče emocij in različnih pomenov. Naslov razstave je vzela iz istoimenske skladbe Briana Ena – pri izbiri naslovov razstav si pogosto pomaga z glasbo in poezijo. »Pesem mi je všeč, ker je zelo eterična, transcendentalna. Stavek ’and then so clear/in nato tako jasno’ pa je širok, zame morda pomeni neko potrebo po razjasnitvi, po tem, da imaš čiste misli. Stvari v življenju velikokrat niso jasne. Pomembne informacije ves čas dobivamo od medijev, tega pa je toliko, da jih težko filtriramo. Ne znamo več izkristalizirati pomenov, neke resnice.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    12. 6. 2020  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Portret

    Kukla, glasbenica, ki ji ni do teoretiziranja, pač pa do teroriziranja

    Pred sedmimi leti je bila v rubriki, ki jo pravkar prebirate, predstavljena glasbena skupina Napravi mi dete. Takrat je bil bend, katerega idejna vodja je bila Katarina Rešek z umetniškim imenom Kukla Kesherović (kukla pomeni lutka, Kesherović pa je obrnjena različica njenega priimka, ki sugerira njene balkanske korenine), še na začetku svoje glasbene poti, a so z izvirnim zvokom in imidžem hitro pridobivali poslušalce. Poti članov Napravi mi dete so se zaradi različnih interesov razšle in Kukla je pričela samostojno kariero. Od takrat je vse glasnejša, prepoznavnejša in bolj profilirana, pa ne le kot glasbenica, temveč tudi kot režiserka (kar je sicer njena izobrazba, režijo je študirala na AGRFT) in glasbena producentka. Ne režira samo svojih spotov – prejšnji teden je luč sveta ugledal spot za skladbo Baby Blue, ki ga je posnela med karanteno –, temveč tudi spote uveljavljenih glasbenikov, kot sta trojec Matter in balkanska senzacija Senidah. Zanje je značilna mehka, na trenutke feminilna, na trenutke gangsta estetika, mesto v njih pa pogosto najdejo naključni predmeti in podobe, ki pritegnejo Kuklino pozornost. Obožuje na primer cvetlice, navdihne jo kakšna slika v galeriji, objava na Instagramu, prizor z ulice, čustveno stanje. Podpisana je pod videospot za Senidino uspešnico Mišići, ravnokar je izšel tudi njen spot za najnovejši Senidin komad Piješ. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    5. 6. 2020  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Portret

    Brina Rafaela Klampfer, režiserka in dramaturginja, ki v predstavi raziskuje trk dveh ideologij

    Tema, ki je Brino Klampfer (1989) tako zelo pritegnila, da se ji je želela posvetiti v magistrskem delu na Akademiji za radio, gledališče, film in televizijo, kamor se je po magisteriju iz primerjalne književnosti in literarne teorije vpisala še na študij gledališke režije, je bil odnos avtorjev mlajše generacije do Jugoslavije. »Zanimivo se mi je zdelo, da se mladi avtorji v Sloveniji s tem ukvarjajo precej manj kot avtorji v preostalih državah bivše Jugoslavije, sploh dramatiki,« pravi. Posebej dobro pozna mlajšo hrvaško književnost, saj je en semester študija primerjalne književnosti preživela na izmenjavi v Zagrebu; tudi magistrirala je iz primerjave sodobnih dramskih pisav slovenskih in hrvaških dramatičark. Toda dovolj slovenskih besedil mlajših avtorjev, ki bi problematizirala odnos do Jugoslavije, ni našla, zato se je raziskave lotila prek intervjujev z zadnjo generacijo pionirjev. Čez čas pa je ugotovila, da zelo konkretno zgodbo, skozi katero lahko raziskuje omenjeno temo, pravzaprav nosi v sebi. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    29. 5. 2020  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Portret

    Tadeja Vulc, skladateljica in zborovska dirigentka, ki o glasbi razmišlja, tudi ko kuha

    Tadeja Vulc (1978) je glasbeni multipraktik: že triindvajset let deluje kot zborovodkinja, ob tem pa je skladateljica, umetniška vodja in pedagoginja. Doslej se je podpisala pod več kot dvesto kompozicij in ustvarila več didaktičnih del za otroke. Najzgodnejše glasbene izkušnje je kot otrok pridobila od očeta, ki ga je opazovala med igranjem trobente in zapisovanjem not. Oče ljubezni do glasbe ni prenesel le nanjo, temveč tudi na njenega trinajst let starejšega brata in tako se je, ko je očeta pri štirih letih izgubila, glasbenega izražanja učila od brata – očetu v spomin pa je čez leta napisala skladbo Requiem, za katero je dobila drugo nagrado na natečaju ministrstva za kulturo. »Brat je igral v simfoničnem orkestru RTV Slovenija, rada sem spremljala te prenose in dirigirala pred televizorjem. (smeh) Ves čas sem ga prosila tudi, da me nauči igrati kakšno skladbo na domači klavir. Ker ni imel preveč potrpljenja z mano, sem sklenila, da bom nekoč sama pisala skladbe zanj, on pa jih bo moral igrati,« se spominja. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    22. 5. 2020  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Portret

    Tjaša Mislej, dramatičarka, ki secira malega človeka v kolesju kapitalizma

    Evelin, Maria, Suzi in Vera so delavke v skladišču hipermarketa: vsaka s svojimi sanjami o boljšem življenju, čeprav težko dosežejo že to, da si od sebične poslovodje Grebovič, ki jih drži v šahu z grožnjami o odpuščanju, izprosijo dostop do skupne televizije ali prosto nedeljo. Štiri delavke so liki v drami Tjaše Mislej (1985) Naše skladišče, ki je letos prejela Grumovo nagrado za najboljše novo slovensko dramsko besedilo. To ni prva nagrada za mlado ustvarjalko: že leta 2014 je bilo njeno dramsko besedilo Panj, ki govori o ustanovi v fiktivnem kraju, kjer naj bi trajno brezposelni zaživeli boljše življenje – za odgovorne državljane jih poskušajo pristojni napraviti tako, da jih sterilizirajo, jim ponudijo terapevtsko pomoč in jih prisilijo v izdelovanje eko copat –, ovenčano z nagrado za mlado dramatičarko. Za zdaj je edina, ki se lahko pohvali z obema nagradama, kljub temu pa na pravo uprizoritev enega svojih tekstov še čaka. »Panj je bil leta 2014 bralno uprizorjen v ljubljanski Drami, Naše skladišče – takrat se je še imenovalo Skladišče, a sem ga pozneje dodelala in spremenila naslov – pa 2018 na Festivalu dramske pisave Vzkrik. Bralne uprizoritve so sicer super, ker z njihovo pomočjo vidiš, kako bi se dalo še izboljšati besedilo. Pa tudi ljudje jih imajo radi: Panj je imel v Drami dve ponovitvi, obakrat je bilo polno in obiskovalci so ostali še na pogovoru po uprizoritvi ter debatirali o besedilu. A vseeno je prava uprizoritev nekaj drugega – in mladi dramatičarki ali dramatiku bolj kot bralne uprizoritve in delavnice dramskega pisanja pomaga to, da gledališče na repertoar uvrsti neko njeno ali njegovo besedilo, za katero ji ali mu tudi plača.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    15. 5. 2020  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Portret

    Tamás Tuza, plesalec, ki sanja o hiši v Vipavski dolini

    Tamás Tuza (1990) je v otroštvu prebolel bronhitis. Da bi po bolezni čim hitreje prišel k sebi, ga je mama vpisala na plavanje. Od takrat se je vse vrtelo okoli gibanja: treniral je aerobiko, hodil na jahanje, se potapljal, plesal akrobatski rokenrol. Vseeno takrat še ni načrtoval, da bo postal plesalec. Kot desetletnik se je zaljubil v igro – po zaslugi naklonjenosti do dekleta, ki je sodelovalo v poletni gledališki produkciji za otroke v njegovem domačem kraju, madžarskem Egru, malo več kot sto kilometrov oddaljenem od Budimpešte. Ker je hotel biti v njeni bližini, se je tudi sam pridružil igralski ekipi, se pozneje prijavil še na avdicijo za muzikal istih organizatorjev in tako se je začela njegova – sicer kratka – gledališka kariera. »Ko sem bil v zadnjem razredu osnovne šole, sem iskal načine, da bi zapustil rodno mesto, ker se tam nisem počutil dobro. Brskal sem za možnostmi za študij igre, a za štirinajstletnika jih je bilo bolj malo. (smeh)« Nato mu je koreograf igralske skupine, v kateri je sodeloval, povedal za šolo sodobnega plesa v Budimpešti. Šel je na avdicijo, čeprav ni imel predstave o tem, kaj je sodobni ples, bil sprejet in ostal dve leti. Potem je dobil povabilo, da se pridruži Plesnemu ansamblu v Budimpešti. Postal je samostojni plesalec, ki je z različnimi koreografi sodeloval pri številnih projektih. »To je bilo dinamično obdobje; dogajalo se je tudi, da sem odplesal en nastop, skočil v taksi in se odpeljal na drugega. Nor tempo, vendar sem užival. Spoznaval sem ljudi tako iz manjših plesnih šol na Madžarskem kot tistih, ki so ustvarjali na mednarodni ravni. A če delaš na toliko različnih koncih, se nobenemu projektu ne moreš stoodstotno posvetiti.« Začutil je, da mora narediti korak naprej in se pridružiti stalnemu plesnemu ansamblu. Ko se je razgledoval naokoli za avdicijami, je med drugim našel avdicijo za plesna ansambla En Knap v Sloveniji in Ultima Vez v Belgiji. »Avdicija za En Knap je bila tik pred božičem. V Ljubljano sem prišel z vlakom, na železniški postaji me je pričakal prijatelj iz Budimpešte, ki je že bil del En Knapa in mi je tudi povedal za avdicijo, ter me popeljal proti centru mesta. Bil je večer, rahlo je snežilo in mislil sem si – tukaj je čudovito! Takrat me je prijatelj tudi seznanil z burekom, prvega sem pojedel v Noblu. Mislil sem si: to je to, ostal bom v Ljubljani. (smeh)« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    8. 5. 2020  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Portret

    Jakob J. Kenda, ki v svojem potopisu postane Šulo Zverina

    Sedeti gol ob ognju in užiti trenutke čiste sreče v neokrnjeni naravi; srečevati ljudi iz najrazličnejših koncev sveta ter z njimi splesti nepričakovane, a trdne vezi; se izogibati medvedom ali nadležnim žuželkam in se ob tem počutiti kot junak kakega pustolovskega filma; spati pod milim nebom in opazovati zvezde, postati ekspert v tem, kako najti srednje udobno prenočišče, kadar je vreme neprijazno ... nekako tako si človek najbrž predstavlja, da bodo potekali njegovi dnevi, ko se odpravi na 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot skozi 14 ameriških zveznih držav. Prevajalec Jakob J. Kenda je prvi Slovenec, ki jo je prehodil od začetka do konca, iz idej o tem, kako bi bila takšna popotniška avantura videti v idealnem scenariju, in tega, kar se mu je na poti resnično zgodilo, pa je sestavil potopisni roman Apalaška pot, ki je lansko leto prejel nagrado za najboljši prvenec, nagrado za najboljši potopis Krilata želva in nagrado revije Mentor za najboljše samozaložniško prozno delo. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    30. 4. 2020  |  Mladina 18  |  Kultura  |  Portret

    Tin Grabnar, režiser, ki ga zaposluje domišljija gledalca

    Tin Grabnar (1992) ni eden tistih režiserjev, ki vzpostavljajo značilno avtorsko poetiko, prej zanj velja žanrska in tematska raznolikost. Odkar se ukvarja z gledališčem, se je podpisal tako pod režije kanonskih dramskih besedil v večjih gledališčih (nazadnje Gospa z morja v Drami, lani Tartuffe v Mestnem gledališču ljubljanskem) kot pod bolj eksperimentalne predstave. V to skupino denimo spadata njegov zgodnji avtorski projekt Generacije (produkcija: Pekarna Magdalenske mreže Maribor), v katerem je dal besedo mladim, da na odru brez filtra spregovorijo tudi o kontroverznih temah, kar je dvignilo veliko prahu, ali pa Nekje drugje v Lutkovnem gledališču Ljubljana. V predstavo je vpeljal sodobne tehnološke pristope in bil lani za to kot najboljši režiser nagrajen na 10. Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, razglasili pa so jo tudi za najboljšo predstavo zadnjih dveh let. Zanimajo ga skoraj vse veje teatra, od skupnostnega in uličnega gledališča, gledališča objektov do sodobnega lutkarstva in gibalnega teatra. »V Mariboru, od koder prihajam, sem se med odraščanjem zelo hitro srečal z različnimi oblikami gledališča. Veliko sem hodil v lutkovno gledališče, pozneje na dramske predstave, tudi v opero, se ukvarjal celo s stand-upom ... ker me je gledališče že od začetka zanimalo z različnih plati, dolgo nisem vedel, ali bi se usmeril v igro ali v režijo.« Odločil se je za režijo in danes kot režiser poskuša razumeti gledališče kot celoto, raziskovati njegove različne oblike in njihovo medsebojno prepletanje ter zapopasti mehanizme percepcije in uprizoritvene učinke vsake posamezne oblike. »Vsak material, ki se ga lotiš, zahteva svoj pristop oziroma svoj jezik. In ker delam na različnih področjih gledališča, se mi zdi posebej lepo opazovati, kako vsaka predstava zase vzpostavi svoj pristop, uprizoritveni jezik in logiko.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    24. 4. 2020  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Portret

    Meta Šolar, slikarka, ki se ženske figure loteva iz drugačne perspektive

    Slike Mete Šolar prepoznamo po toplih barvah, jasnih linijah in slogu, ki bi ga lahko poimenovali »zmes pop arta in surrealizma«. Še ena rdeča nit njenih umetnin je ta, da so na njih večinoma ženske. Umetnici se sicer zdi, da ni še zares našla avtorskega izraza, toda – »ko se pogovarjam s kolegi o tem, mi večkrat rečejo: pa saj ves čas slikaš podobne motive«. (smeh) In res se že od začetka ustvarjalne poti drži ženskih figur – z izjemo obdobja, ko je bila na izmenjavi na Finskem. »Takrat nisem imela ravno navdiha za človeške figure, ustrezalo mi je slikati abstraktne like.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    17. 4. 2020  |  Mladina 16  |  Kultura  |  Portret

    Urban Zorko, režiser in scenarist, ki mu največ pomeni dobra zgodba

    Urban Zorko (1983) rad prisluhne ljudem, zato bi bil v nekem drugem življenju morda psiholog. A v tem življenju ga tako zanimajo zgodbe, da je bilo za to, da se ne bi ukvarjal z njimi, bolj malo možnosti. Študiral je primerjalno književnost in se že med študijem kalil na Radiu Študent – izkušnje od tam je prenesel skoraj v vse medije, kjer je delal, nekaj pa tudi v film, področje, na katerem deluje danes. Pozneje je vedno več pisal, od literarnih in filmskih kritik do spremnih besed za romane, kot je Vojnovićev Čefurji raus!, bil je tudi član uredniške ekipe prve različice portala AirBeletrina, delal je na televiziji in nazadnje pristal v filmskih vodah. Danes od filma živi; snema igrane filme in dokumentarce, pri katerih mu komunikativnost in sposobnost poslušanja vendarle prideta prav, kajti ljudje se mu morajo dodobra odpreti, da pridobi kvaliteten material. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    10. 4. 2020  |  Mladina 15  |  Kultura  |  Portret

    Goran Bertok, fotograf

    Pred mesecem dni, ko smo še imeli kulturno dogajanje zunaj lastnih domov, ki je trenutno na čakanju zaradi pandemije koronavirusa, se je v galeriji Photon odprla njegova razstava z naslovom Lakota – v normalnih okoliščinah bi si jo lahko ogledali do konca aprila. V tej fotografski seriji Goran Bertok (1963) raziskuje stanje, v katero je človeško telo pahnilo odrekanje hrani: anoreksijo, poskus discipliniranja lastnega telesa, ki uhaja izpod nadzora. S telesom v skrajnih fazah se je ukvarjal že v prejšnjih projektih, kontinuirano ga namreč preučuje in fotografira več desetletij. Začel je z igranim nasiljem, nadaljeval s prizori nekonvencionalnih spolnih praks, posebej sadomazohizma, in naposled prišel do smrti. Njegovi najbolj pretresljivi seriji sta Obiskovalci in Post Mortem, v katerih je gledalec s smrtjo soočen brutalno neposredno – v Post Mortem si iz oči v oči zre s trupli, v Obiskovalcih pa opazuje, kako se trupla med kremacijo spreminjajo v okostja. Anoreksija je bila logično nadaljevanje. »Vse, kar počnem, je dokaj ozko usmerjeno: vedno gre za telo, ki je podvrženo nasilju. Na začetku igrano nasilje, nato sadomazohizem in podobno. Potem smrt, ki jo ravno tako dojemam kot nasilje za človeka, ki bolj pripada civilizaciji kot naravi – drugače kot pri živali, ki se smrti najbrž niti ne zaveda. Zdaj pa anoreksija, ki prikazuje telo v neki skrajni fazi oziroma v bližini smrti,« pravi. Zakaj smrt in nasilje? Te serije, posebej Obiskovalci, so bile deležne tudi očitkov, da hodijo po meji dopustnega. A zanj je, četudi se je na začetku fotografske poti preizkušal v reklamni fotografiji, zanimivo predvsem tisto zunaj mainstreama; odklonsko, mejno, morbidno. »Nekaj je dovoljeno, zaželeno; na drugi strani pa prekršek, prestopek, nekaj, za kar se moraš potruditi. To drugo me je od nekdaj privlačilo.« Morda zato, ker je bilo njegovo otroštvo prijetno in umirjeno in je o odklonih, ki so ga zanimali, lahko bral le v knjigah – denimo v Twainovih Pustolovščinah Huckleberryja Finna, kjer ga je posebej pritegnil odlomek, v katerem junakov oče doživlja delirium tremens in želi ubiti sina, ki ga ne prepozna –, ali pa jih z razdalje opazoval pri ljudeh, s katerimi je prihajal v stik. »Imel sem prijatelja, ki so ga doma zanemarjali, večinoma je bil prepuščen ulici, in meni se je njegovo življenje zdelo silno razburljivo. To je bil romantičen pogled na te odklone.« V resnici pa, dodaja, se morda z nasiljem nad telesom ukvarja tudi zato, ker ga nasilje tako moti v resničnem življenju. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    3. 4. 2020  |  Mladina 14  |  Kultura  |  Portret

    Ana Malalan Čeligoj, ustanoviteljica platforme Anselma

    Najprej je bil mamin star šivalni stroj. Ana Malalan Čeligoj ga je odkrila v času, ko je hodila v šesti razred osnovne šole, in se iz radovednosti odločila, da ga preizkusi. »Prebrala sem navodila, nekje staknila stare rjuhe in poskušala sešiti krilo,« se spominja. O dizajnu takrat ni razmišljala, bolj jo je zanimala izvedbena plat. Nastala je prva improvizirana kolekcija, pri kateri je bilo »vse narejeno narobe, a sem jo kljub temu ponosno nosila«. Ni obupala, temveč je še naprej – ko je obiskovala srednjo oblikovno šolo v Ljubljani, kamor se je pri trinajstih preselila z rojstnega Krasa – pridobivala šiviljsko znanje; nekaj pri pouku o šivanju in krojenju, predvsem pa pri naslednjih samostojnih poskusih šivanja lastnih oblačil. Proti koncu srednje šole ji je šlo že tako dobro, da je začela šivati za prijateljice in znanke, v začetku študija pa je oblačila po naročilu izdelovala tudi za druge. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    27. 3. 2020  |  Mladina 13  |  Kultura  |  Portret

    Maša Grošelj, igralka

    Dekle noči je igrala kar trikrat: najprej nemo kurtizano v svoji prvi predstavi En komad po Plavtu, ki jo je v času njenega šolanja na tej gimnaziji pripravil Teater klasikov gimnazije Poljane, zatem v Beraški operi SNG Nova Gorica, kjer je bila prostitutka Dolly, in nazadnje letos, v Očiščenju po dramskem besedilu Sofi Oksanen v SLG Celje, svojem matičnem gledališču. »Očitno je nekaj na tem, da te prva vloga v življenju spremlja dlje časa,« se nasmeje. A spekter njenih vlog je širok: antipod prvi vlogi je denimo »pridna punca« Mia v priljubljeni seriji LP, Lena, ki je po lanskem uspešnem nastavku letos dobila drugo sezono. Ta prinaša bolj poglobljeno karakterizacijo vseh likov, ne samo glavne junakinje Lene, in tako tudi Mio spoznamo v več niansah, ne več le kot nekoga, ki ima v življenju pač vse »pošlihtano«. »Mia mi je šla sprva ravno zaradi tega na živce,« pravi Grošljeva. »A v drugi sezoni se dinamika malo obrne: Mijina in Lenina prijateljica Zala, ki je prej divja, se zaljubi in postane bolj romantična, Mia pa ima v razmerju s picopekom Duletom tudi ’spicy’ momente, ki jo delajo bolj polno in živahno.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    20. 3. 2020  |  Mladina 12  |  Kultura  |  Portret

    Simon Kocjančič, slikar

    Ustvarja na Obali, daleč stran od mestnega vrveža, v idiličnem okolju vasi Truške pri Kopru. Del hiše je atelje, kamor se lahko po navdih ali k slikanju umakne kadarkoli v dnevu – pravi pa, da najraje dela pozno zvečer, ko se dogajanje okoli njega umiri in ko ga ne kličejo več službena ali domača opravila. Skorajda idealne razmere za umetnika samotarja; a kljub temu je slikar Simon Kocjančič (1979) v tesnem stiku z dogajanjem na svojem področju. Pogosto obiskuje razstave in se povezuje z drugimi umetniki, kar nekaj skupinskih in samostojnih razstav pa ima za seboj tudi sam. Razstavljati je začel v manjših galerijah na Obali, prvič pa je glasneje opozoril nase, ko je leta 2015 razstavljal v Hiši kulture v Pivki. Sledili sta razstavi v Galeriji P74 v Ljubljani in v Galeriji Alkatraz, lani pa je imel samostojno razstavo z naslovom Nikoli ne vem v Ravnikar Gallery Space v Ljubljani. Naslov te razstave opisuje njegov umetniški credo nasploh: nič ni točno določeno. Z drugimi besedami: nikoli ne vemo zagotovo, kaj je na sliki, kajti Kocjančič svoje spomine, občutke, pa tudi predmete stvarnega sveta, ki se mu zdijo zanimivi, preobraža v abstraktne entitete. A zakaj bi sploh morali vedeti? »Današnja družba gre v nasprotno smer: toliko podatkov imamo, toliko vsega, vse hočemo vedeti, tudi umetna inteligenca se vse bolj razvija. Toda zdi se mi, da je to, da nečesa ne veš, z nekega vidika lahko pozitivno,« razmišlja umetnik. Tudi barve rad zmeša tako, da jih tisti, ki opazuje njegove slike, ne zna poimenovati – gre za belo ali odtenek modre? »Kot me v resničnem življenju zanimajo različne nianse oziroma faze med točno določenimi mejami, imam pri izbiri barve ravno tako raje vmesne odtenke. Nedorečenost je tisto, kar me privlači – konec koncev situacije nikoli niso črno-bele. Niti osebe niso, vsi imamo različne plasti. Poleg tega je v sodobnem slikarstvu zelo težko govoriti o nekih klasičnih barvnih kombinacijah oziroma o tem, katera barvna kombinacija je bolj in katera manj primerna. Enako, kot je težko govoriti o primernosti motiva: danes je motiv lahko čisto vse.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    13. 3. 2020  |  Mladina 11  |  Kultura  |  Portret

    Ana Duša, pripovedovalka, pedagoginja, dramaturginja

    »Prelivanje različnih polj znotraj umetnosti in povezovanje umetnosti z drugimi panogami sta danes precej samoumevni. To s sabo prinese tudi prelivanje poklicev. Opredeljevanje za samo to ali samo ono me od nekdaj frustrira in vesela sem, da so meje v umetnosti danes tako porozne,« pravi Ana Duša, ki se na področju kulture udejstvuje kot pripovedovalka, dramaturginja, pedagoginja, prevajalka in avtorica. Z manjšo igralsko vlogo se je pojavila tudi v filmu Oroslan, ki temelji na zgodbi iz njene družine – zasnovan je bil namreč na podlagi kratke zgodbe, ki jo je napisal njen oče, legendarni urednik pri Cankarjevi založbi Zdravko Duša. Deluje kot samozaposlena v kulturi, kar ji ustreza, ker ji omogoča večjo agilnost. »Mislim, da danes večina samozaposlenih deluje na več kot enem področju. Malo je to splošna značilnost časa, v precejšnji meri pa takšno delovanje narekuje umetnost sama. Vse stvari, ki jih delam, so tako ali drugače izšle ena iz druge in se tudi zelo smiselno povezujejo, zato se mi ves čas zdi, da pravzaprav delujem na enem samem področju in opravljam en sam poklic. Če me kdo vpraša, katerega, ponavadi rečem, da sem delavka v kulturi.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    6. 3. 2020  |  Mladina 10  |  Kultura  |  Portret

    Živa Božičnik Rebec, kiparka, za katero se spekter resnic kaže na površini snovi in substanc

    Kako resnična je umetnost? Nekateri se z njo ukvarjajo, ker si želijo, da bi prek umetnosti prišli do resnice – ali pa bi radi skozi umetnost posredovali svetu svojo resnico. Toda kiparka Živa Božičnik Rebec (1991) ni ena izmed njih. Zaveda se, da je umetnost konstrukt, znotraj katerega je bržčas iskreno samo prepoznavanje tistega, kar umetniško delo reflektira v nas. Realnost pa se po njenem mnenju kaže v spektru materije in substanc, »na površini, ki je ravno toliko globoka, če ne globlja kot tisto, kar prekriva«. Njena dela, predstavljena na nedavni razstavi Topical Applications 2 v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, so obravnavala izginotje telesa v snoveh, postopkih in produktih sodobne lepotne industrije. »Kozmetična industrija me ne zanima zato, ker sem ženska, pač pa zato, ker se najbolj ukvarja z utelešenjem materije,« pravi. »Ponujeni so nam produkti, ki že imajo neko formo, zato da nam je lažje razumljivo, za kaj gre, kaj kupujemo. Nikoli ne dobimo esence določene snovi – vse, kar nastane v laboratorijih, se umesti v neki format. To je sintetizirana resnica – materiali so v tej industriji še najbolj resnični in samostojni, vse ostalo je lažno oziroma presega človeško razumevanje. Zato je zame pomembno spajanje materialov in substanc v umetnosti oziroma te učinke dosegati s sintezo dizajna in umetnosti.« Več