Kaja Bucik Vavpetič / Pisateljica in prevajalka, ki na domačem literarnem prizorišču prebuja žanr fantazijske romance

Letos je pri Cankarjevi založbi v novi zbirki Razmerja izšel njen roman Srebrne vezi, ena prvih fantazijskih romanc v slovenskem jeziku. Zgodba, zasnovana na slovenskem ljudskem izročilu in postavljena v slovansko mitološko krajino, pripoveduje o ljubezni med Milo, hčerjo tiranskega kneza Jaroslava, in Gabrom, vodjo cestnih razbojnikov. Pisateljica Kaja Bucik Vavpetič (1987), ki je z romanom prvič zakorakala na slovensko literarno prizorišče, pa še zdaleč ni novinka v svetu pisanja. Že vrsto let se namreč preživlja s pisanjem fantazijskih romanc v angleškem jeziku, ki jih v samozaložbi izdaja pod psevdonimom Zoe Ashwood.

Bojana Ristevski Mlaker / Oblikovalka keramike, ki verjame v skupnost in povezovanje

Na Resljevi cesti 10 v Ljubljani, zgolj nekaj korakov od najživahnejšega žuborenja mestnega vrveža, med šiviljskim in ključavničarskim obratom domuje Juha, svetel in očarljiv studio keramike, atelje in prodajna galerija. Konec leta 2017 ga je odprla beograjska ustvarjalka Bojana Ristevski Mlaker (1985), ki je s svojim iskrivim entuziazmom, nenehno razvijajočim se ustvarjalnim dotikom in povezovanjem skupnosti v teh nekaj letih postala nepogrešljiv člen domačega oblikovalskega prizorišča. Njeni prepoznavni keramični avtorski kosi z motivom dlani pa si utirajo pot tudi v tujino, nekaj se jih je ravno vrnilo z bienala keramike v korziškem Bonifaciu.

Kavasutra / Bend, ki ga podžiga razlikovanje od zehavega povprečja

V času, ko želijo bendi predvsem lakajsko ugajati potrebam povprečnega poslušalca, so neprilagojenci, kot je izmuzljivi jazz rock kvartet Kavasutra, prava redkost. Goriško zasedbo, ki jo sestavljajo brata Ajk (vokal, kitara) in Timi Vremec (bas kitara), Anton Lorenzutti (kitara) in Robi Erzetič (bobni), žene neki buldožerski drajv po izogibanju komfortnosti in konformnosti. »Kavasutra je ventil za naše frustracije in orodje za spopadanje z nesmiselnostjo življenja,« z nasmeškom pravi Anton Lorenzutti. »Je tudi poligon za besedne igre in neumne šale,« doda Timi Vremec. »Je naš in kmalu tudi vaš najljubši bend,« ga dopolni Ajk Vremec.

Simon Chang / Fotograf, ki želi dati glas prezrtim in pozabljenim

Pacienti psihiatričnih ustanov, begunci in ljudje, zaznamovani z izkušnjo vojne, igralci v pornografski industriji, kraljice preobleke. V Sloveniji živeči in delujoči tajvanski fotograf Simon Chang (1978) že vrsto let dokumentira življenja in zgodbe marginaliziranih skupnosti, ljudi, odrinjenih na rob, umaknjenih pogledu širše javnosti. Po eni strani je njegovo ustvarjanje močno zaznamovala izkušnja tujstva, po drugi pa ga že od nekdaj ženeta neusahljiva radovednost in želja odstreti tisto, kar je skrito za tančico skrivnosti.

Lun Sevnik / Režiser in scenarist, ki v nežnosti vidi subverzivnost

Čeprav je lani končal magistrski študij igrane režije na sloviti filmski akademiji FAMU v Pragi, njegovo delo že ves čas odmeva tudi na domačih tleh. Poleg tujih nagrad je namreč v prvem letniku za svoj zaključni kratki film Voyage Voyage (2018) na Festivalu slovenskega filma prejel vesno za najboljši študijski film, za kratki film Hra (Igra, 2019), ki je zaokrožil drugi letnik študija, pa vesno za najboljši študijski film in nagrado Štigličev pogled, ki jo Društvo slovenskih režiserjev podeljuje za izjemno režijo. Za zadnji kratki film Morje med nama (2024), ki šele začenja festivalsko pot, je konec maja prejel nagrado Žarka Lužnika, ki jo organizacija Aipa podeljuje za izjemno študijsko avdiovizualno delo.

Tanja Vidic / Modna oblikovalka, ki z mojstrskimi pleteninami navdušuje modni svet

Za mlado modno oblikovalko Tanjo Vidic (1998) je izjemno uspešno in razburljivo leto. Ne le, da je za junijsko naslovnico kultne ameriške revije Rolling Stone v svoje pletenine odela svetovno znano raperko Cardi B, sodelovala je tudi s priznanim modnim oblikovalcem Rickom Owensom, in sicer pri najnovejši kolekciji njegove (po njem poimenovane) znamke za pomlad in poletje 2025.

Dora Tomori / Glasbenica, ki je med pandemijo zaprti mladi generaciji odprla ušesa in srca

Kar nekaj najostrejših ušes slovenske kritiške scene je njen lanski prvenec Where No Heartbreak Has Gone označilo za najboljšo domačo ploščo leta. Slednja je sicer v angleščini, a ji tega ne gre zameriti, saj jezik spretno uporablja kot podaljšek svojega izražanja – ob tem pa čutnost njenih besedil priplava še višje na površje. In potem je tu še njen izraziti vokal, ki ga je Mladinin glasbeni kritik Jaša Bužinel v recenziji poimenoval »ultimativna gravitacijska sila njene glasbe«, še več, »eden vznemirljivejših glasov mlajše generacije«, ki »ga zaznamuje za ta leta nepričakovana globina«.

Rok Mar / Oblikovalec, ki ga izpolnjujejo premiki znotraj različnih oblikovalskih področij

Če živite v naši prestolnici in ste pozorni na podobe, ki vas obkrožajo na vsakdanjih poteh, ste se gotovo že srečali s kakšnim izdelkom, nastalim izpod njegovih prstov. Grafični oblikovalec in oblikovalec nakita Rok Marinšek (1977), ki ustvarja pod imenom Rok Mar, namreč že vrsto let sooblikuje ljubljansko vizualno krajino, pa naj gre za plakate koncertnih ciklov Selekcija, ki vsako poletje tradicionalno potekajo pred priljubljenim barom Pritličje, vizualno identiteto galerije Ravnikar ali pa za celostno grafično podobo dogodkov, kot so festival eksperimentalne elektronske glasbe Sonica, Slovenski teden nakita ali Ljubljana Art Weekend.

Polona Janežič / Glasbenica, ki sanja o tem, da bi pisala filmsko glasbo

Je ustvarjalka s številnimi talenti in veščinami, od pianistke, klaviaturistke, skladateljice, aranžerke oziroma prirediteljice glasbe do pisateljice in glasbene producentke – za slednjo se je izobraževala med pandemijo, ko je z nastopi kazalo bolj slabo. Najbolj pa jo bržkone poznamo kot članico priznane etno zasedbe Katalena, ki je ravno praznovala 23. rojstni dan. Kot pravi Polona Janežič (1980), je to gotovo najdaljša profesionalna in osebna zveza vseh šestih članov benda. No, zdaj jih je sedem in skupaj z novo pridruženo članico Jeleno Ždrale pripravljajo nov album, za katerega so že zastavili nekaj pesmi, tematski okvir meje in izhodišče, ki je soundtrack za – (za zdaj še) fiktivni, čeprav scenarij zanj obstaja – film ceste, po kateri člani benda kolesarijo ter jih vodi po mejnem območju od Rezije do morja.

Ivana Petan / Unikatna oblikovalka, za katero je glina živo bitje in učiteljica odnosov

V Ljubljano je prišla študirat, a je potrebovala dvajset let, da se je mesta navadila. »Zdaj pa lahko grem naprej,« pravi oblikovalka Ivana Petan, sicer rojena v Zagrebu (leta 1974) in odrasla v Krškem. S sorodno dušo, fotografom Bojanom Brecljem, sta kupila staro kraško hišo, ki jo počasi obnavljata. V njej ustvarjata prostor, ki ga želita posvetiti miru, ustvarjalnosti, svobodi, sodelovanju, skupnosti. Zadnja leta je zato nomadsko razpeta med Ljubljano, kjer ima studio za ustvarjanje in občasno poučevanje, ter Krasom, kjer si prostor za delo opremlja na novo. Keramika jo vedno znova vodi tudi po svetu, poučevala je na primer v Italiji in Armeniji, ustvarjala še na Hrvaškem, v BiH, Avstriji, Grčiji in Turčiji, na Kitajskem in v Sibiriji.

Tjaša Rener / Vizualna umetnica, ki je prestopila omejitve platna in se lotila angažiranih projektov

Leta 2013, teden dni po diplomi na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, se je preselila v Gano. Njen tedanji partner, ki je veliko potoval po Afriki, je kupil kos zemlje ob meteoritskem jezeru Bosumtwi, približno pet ur vožnje oddaljenem od prestolnice Akra. A v Gani si kot tujec zemlje zares ne moreš lastiti, lahko jo le najameš, in če v dveh letih na njej ničesar ne postaviš, se ta vrne lastništvu kralja Ashanti. Zato sta se odločila, da bosta na tem čarobnem spiritualnem kraju postavila ekološko počitniško vasico.

Lev Predan Kowarski / Direktor fotografije, ki ga žene celovita skrb za filmsko umetnost

V zadnjih petih letih se je podpisal pod fotografijo uspešnih domačih celovečernih filmov, kot so Človek s senco Eme Kugler, ki je na filmskih festivalih po svetu prejel več kot sto nagrad, celovečerni prvenec Moja Vesna Sare Kern, ki je svetovno premiero doživel na berlinskem filmskem festivalu, ter domača senzacija Pr’ Hostar 2‰ režiserja Luke Marčetića, eden najbolj gledanih slovenskih filmov vseh časov. Ustvarjalno navezo z Marčetićem je nedavno kronal še z režiserjevim avtorskim prvencem Dekle noči, katerega snemanje se je končalo pred dvema mesecema, na prihod v domače kinematografe pa trenutno čakata še celovečerni dokumentarni prvenec Maje Prelog Cent’anni ter lani posneti celovečerni prvenec Urške Djukić Little Trouble Girls. Širok nabor filmov, med katerimi je veliko prvencev, priča, da je Lev Predan Kowarski (1986) trenutno eden najbolj plodovitih in iskanih direktorjev fotografije mlajše generacije pri nas.

Jernej Županič / Pesnik, prevajalec in pisatelj, ki mu pisanje pomeni poigravanje z mejami jezika

Za »koherenten, suveren in sočen prevod« kultnega romana Moby Dick ali Kit »z močno avtentično prezenco« mu je Društvo slovenskih književnih prevajalcev lani podelilo Sovretovo nagrado, najstarejšo in najvidnejšo stanovsko nagrado za posebej izstopajoče prevode v slovenščino. Gre za tretji prevod romana enega največjih ameriških klasikov Hermana Melvilla v slovenski jezik, Jernej Županič (1982) se je skoraj 800 prevedenim stranem posvečal leto dni, poseben izziv pa mu je bila pomorska terminologija.

Mojca Madon / Gledališka režiserka, lanska Borštnikova nagrajenka, ki poskuša ohranjati otroško igrivost

Nekje po globinah Tihega oceana pluje kit, na katerega klic se nihče ne odzove. Najbolj osamljen kit na svetu. Oglaša se namreč na frekvenci, ki je drugim kitom nerazumljiva. Ta pretresljivi motiv, ki ga lahko povežemo z univerzalnimi občutki nerazumljenosti, spregledanosti in osamljenosti, je vtkan v uprizoritev 52 hertzov, ki jo je gledališka režiserka Mojca Madon (1994) po dramskem besedilu Najbolj osamljen kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić predlani postavila na Mali oder SNG Nova Gorica. Za režijo subtilnopoetične družinske drame je na lanskem, 58. Festivalu Borštnikovo srečanje prejela Borštnikovo nagrado za režijo.

Tejka Pezdirc / Kiparka, ki skulpturo, prostor in gledalca dojema kot povezano celoto

Lapidarij Galerije Božidar Jakac v nekdanjem kostanjeviškem samostanu zadnjih nekaj tednov naseljujejo fragmenti telesa, kamniti organi, obdani s tkanino, silikonom, epoksi smolo in lesom. Prepleteni so v soodvisnem razmerju in tvorijo telo, ki ima več vhodov in prekatov, kot celostni organizem pa lahko zaživi šele ob prisotnosti gledalca. Gre za razstavo Začasno stanje kiparke Tejke Pezdirc (1985), ki o prostoru razmišlja kot o osnovi, konstruktu, skeletu svojega dela: »Moram razumeti gibanje človeka, ki prihaja v prostor in iz njega odhaja, razmisliti, kako lahko moja dela komunicirajo s tem prostorom in obratno.«

Fernanda Prado Verčič / Direktorica Kranj Foto Festa, ki povezuje domačo fotografsko sceno z mednarodno

Mednarodni festival fotografije Kranj Foto Fest je zgodba o uspehu. Ne le, da se je rodil v težkih in negotovih koronskih časih, v zgolj treh letih je postal hitro rastoče in čedalje pomembnejše srečevališče domačih in tujih fotografov ter ljubiteljev tega medija, obenem pa nepogrešljiv poletni dogodek, ki se je že dodobra usidral v srca prebivalcev gorenjske prestolnice. Soustanoviteljica in direktorica festivala Fernanda Prado Verčič (1980) z veliko predanostjo, energijo in ljubeznijo uresničuje svoje poslanstvo gojenja povezovalne platforme, kjer imajo mladi in perspektivni fotografi in fotografinje ter tudi tisti že uveljavljeni priložnost za izmenjevanje idej, razstavljanje, izobraževanje in predvsem tvorjenje skupnosti, v kateri se bogatijo z novo ustvarjalno energijo in navdihom.

Marija Mojca Pungerčar / Vizualna umetnica, ki ji obleka pomeni neizčrpen vir navdiha

Konec lanskega leta je pri KUD Trivia izšla knjiga Osebna koda obleke: Zgodbe, ki so pospremile stare obleke v novo življenje. V njej je vizualna umetnica in urednica Marija Mojca Pungerčar (1964) objavila 42 zanimivih zgodb oblačil, ki so jih ljudje podarili, da bi dom našle pri novih lastnikih. Denimo jakna Zore Stančič, vintage obleka Petre Varl, pa »amsterdamske hlače« Primoža Ekarta in rdeči čevlji, od katerih se je poslovil Tao G. Vrhovec Sambolec.

Lina Akif / Igralka, ki na odrih pogreša večjo raznolikost vsebin in ustvarjalcev

Na svoj igralski razpon je opozorila že v prvih projektih v poklicnih gledališčih, za katere je leta 2022 prejela nagrado za mlado igralko na Borštnikovem srečanju. Zadnje čase pa navdušuje predvsem na odru Slovenskega mladinskega gledališča. Denimo v dveh od petih predavanj-performansov režiserke Tjaše Črnigoj Spolna vzgoja II, Zmožnost in Igre (v produkciji Zavoda Maska in Slovenskega mladinskega gledališča), kjer obravnava seksualni užitek žensk s hendikepom ter nekonvencionalne spolne prakse. Z režiserko sta skupaj hodili na teren, iskali in intervjuvali sogovornice. Na neki način sta opravljali novinarsko delo, kar ji je bilo neizmerno vznemirljivo, saj jo je »popeljalo na kraje, ki jih nisem pričakovala, v svetove ljudi, ki jih prej nisem poznala. Pa je nujno, da imajo svoj glas«.

Vid Hajnšek / Filmski režiser, ki je snemal dokumentarec, ustvaril pa poezijo na velikem platnu

Na začetku so bile pesmi, ki so se rodile veliko pred njim. Pisal jih je njegov ded, pesnik France Forstnerič, in so režiserju Vidu Hajnšku (1991) služile kot seme navdiha za celovečerni dokumentarni film V mojih sanjah rase vsako noč drevo (2024). Ob zaključku študija, ko je znova prebiral dedkove pesmi, je bila v Moderni galeriji v Ljubljani ravno na ogled retrospektiva fotografa Stojana Kerblerja, znanega tudi po ciklu Haložani. Oba umetnika in obe njuni poetiki so navdihovale in zaznamovale Haloze, zato je režiser oba združil v filmu, za katerega pravi, da »ni film o Halozah, je pa haloški; na neki način«. V njem je pesmi postavil v podnapise, da jih gledalec prebere sam, s svojim notranjim glasom, in jih na ta način oživi.

Nada Žgank / Fotografinja, ki kontinuirano beleži vrhunce slovenske umetnosti

Mladinina tedenska rubrika Portret, katere vrstice pravkar prebirate, se je pravzaprav razvila iz rubrike Striptiz. Njena prva fotografinja je bila Nada Žgank (1967), ki je med letoma 2002 in 2004 vsak teden portretirala zanimive, izstopajoče in perspektivne umetnike, fotografijo pa je tedaj namesto portretnega članka pospremila njihova misel. Njen prvi portretiranec je bil vizualni umetnik Aleksij Kobal, ki je takrat razstavljal »intenzivne, močne, udarne podobe monumentalnih formatov, po drugi strani se mi je zdel pa izredno nežen. In zamislila sem si, da bi ga fotografirala s piščančki,« se spominja Nada Žgank. In res, pri Jati je nabavila 30 puhastih piščančkov, ki so po fotografiranju nov dom dobili na njeni družinski kmetiji.

Lara Wolf / Igralka, ki jo bogatijo močni in nekonvencionalni ženski liki

Za njo sta intenzivna in naporna, a izredno plodovita dva meseca, v katerih je med (pogosto nočnim) snemanjem filma Dekle noči, prihajajočega celovečernega prvenca režiserja in scenarista Luke Marčetiča, v katerem igra glavno žensko vlogo, nastopala še na gledaliških odrih. Na primer v predstavi Bodočnost režiserja Žige Divjaka, ki je februarja v Mestnem gledališču ljubljanskem odprla regionalni gledališki festival Ruta, ali pa v Pohorskem bataljonu, ki ga je v koprodukciji Mestnega gledališča ljubljanskega in Mestnega gledališča Ptuj na oder postavil Jernej Lorenci ter se je na nedavnem 54. Tednu slovenske drame potegoval za nagrado za najboljšo predstavo. Igralka Lara Wolf (1997) je izčrpanosti kljubovala s pristno radovednostjo in ljubeznijo do igralskega poklica, v katerem je zanjo še toliko neodkritega in v katerem lahko nenehno prevprašuje in analizira sebe in svet.

Marko Šantić / Režiser, ki s svojimi filmi uokvirja žgoče družbene pojave

Njegov najnovejši celovečerni film Zbudi me, ki je po premieri na filmskem festivalu Black Nights v Talinu obredel še okrog dvajset evropskih festivalov, nedavno pa je začel turnejo po domačih kinematografih, je zgodba o ksenofobiji, nestrpnosti in nasilju, pa (kolektivni) izgubi spomina, nacionalizmu in – kljub vsemu – upanju na nov začetek. Na lanskem Festivalu slovenskega filma v Portorožu je odnesel pet vesen, vključno z nagradama za najboljši scenarij in najboljši celovečerni igrani film.

Sergej Harlamov / Pesnik, ki želi z vsako pesniško zbirko na novo izumiti svoj jezik

Napisal je tri pesniške zbirke, od tega sta bili dve – druga, Mnogoboj mitologij (2019, Litera), in tretja, Hypomnemata ali Obnovimo osnove pisanja (2022, Literarno društvo IA) – nominirani za Jenkovo nagrado, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje za najboljšo pesniško zbirko. Sergej Harlamov (1989) je pesnik, zaprisežen cinik, ki pravi, da so njegova publika ponavadi džankiji, čudaki, teoretiki zarot in obiskovalci kluba Mariča na Metelkovi, raje kot za pesnika pa se okliče za »pezdnika«. To je »nekdo, ki ne verjame v besedo, pa iz tega vseeno dela ‘kariero’«.

Tjaša Črnigoj / Gledališka režiserka, ki osvetljuje spregledane, prezrte in tabuizirane vidike ženske izkušnje

»Tjaša Črnigoj je neprecenljiv glas v sodobnem gledališču, ki ne le ustvarja umetnost, temveč s svojim delom osvetljuje pomembna vprašanja, ki so pogosto družbeno in umetniško prezrta.« S temi besedami je komisija festivala Mesto žensk gledališki režiserki Tjaši Črnigoj (1988) marca podelila nagrado ženske o ženskah, s katero opozarja na nevidno delo, pogum ter odločnost kolektivov in posameznic. Režiserka je namreč s Spolno vzgojo II, serijo petih predavanj-performansov, ki se je uvrstila v tekmovalni program prav te dni potekajočega Tedna slovenske drame in junijskega 59. Festivala Borštnikovo srečanje, s svežo, inovativno in odločno gledališko govorico spregovorila o spolnem užitku žensk.

Jure Zrimšek / Slikar, ki s tradicionalno oljno tehniko slika podobo današnjega sveta

Vojaško letalo, pripadnik specialne enote v objemu orjaškega jastoga, mož z zabrisanim obrazom, ki spominja na sloviti Krik Edvarda Muncha, »spikslan« posnetek nadzorne videokamere, pa politične figure in brezimni možje na nenavadnih, skoraj sanjskih prizoriščih ter fragmenti slikarskih in kiparskih del z vizualnimi in tekstovnimi intervencijami. Vsi ti motivi naseljujejo platna akademskega slikarja Jureta Zrimška (1984), ki podobe, s katerimi je vsakodnevno bombardiran na svetovnem spletu, pogosto pa vanje vizualno poseže še na računalniku, s potrpežljivo natančnostjo v klasični oljni tehniki slika na platno. Kombinacija vsakdanjih in pogosto nelagodje vzbujajočih prizorov sodobnega sveta ter tradicionalne oljne slike in (hiper)realistične manire je na prvi pogled morda malce nenavadna – zdi se, kot bi se s temi hipnimi, mimobežnimi in razvrednotenimi podobami postavljal po robu zgodovinskim in simbolnim kontekstom slikarstva, jih poskušal ovekovečiti in jim nameniti mesto, trajanje in premislek.

Jimmy Barka Experience / Trio bobnarja in dveh didžejev, ki z domiselnim pristopom ustvarja temperamentno plesno glasbo

Ljubljansko zasedbo Jimmy Barka Experience, znano tudi kot JBE, bi lahko preprosto opisali kot plesni bend bobnarja in dveh didžejev, a s tem bi povedali odločno premalo. Rokohitrski trio z močno nabrušenimi ušesi sestavljajo trije zvedavi »diggerji«, ki že desetletja brskajo po bogati zapuščini soula, funka, rocka, jazza, bluza, folka, afriške psihedelije in grške nostalgije, jugoslovanske ter brazilske popularne glasbe in onstran. Njihov samosvoj avtorski izraz izhaja iz hip-hop kulture, predvsem turntablisma (tehnike manipuliranja zvokov in ustvarjanja muzike z uporabo gramofonskih plošč ter mešalne mize) in samplanja (»vzorčenja«) glasbe. Toda bend, ki ga sestavljajo veterani domače scene, didžeja Bakto (Jaka Batič) in Borka (Borja Močnik) ter vsestranski bobnar Marjan Stanić (sicer tudi član zasedb Bakalina Velika in Čompe), je te tradicionalne tehnike prilagodil lastnim potrebam. Svojo glasbo gradi na manipulaciji in rekontekstualizaciji raznorodnih samplov, ki jih nato z rabo gramofonov v živo lepi v vznemirljive »kolažne kompozicije«, podkrepljene z Stanićevimi vratolomnimi ritmi.

Saša Vipotnik (AKA Neomi) / Glasbenica in nevrologinja, ki je s svojim prefinjenim pop izrazom vnesla svežino v domači srednji tok

Za pop je značilno, da mu ne moraš ubežati, saj te bombardira z impulzi in brezpogojno zahteva tvojo pozornost, pristop ljubljanske elektropop zasedbe AKA Neomi, ki jo domača javnost pozna predvsem po pevki in nevrologinji Saši Vipotnik (1987), pa je veliko bolj prefinjen. S svojo glasbo in besedili pomeni protiutež banalnosti velikega segmenta domače pop scene, ki se jemlje preveč resno. Ironično ji to uspeva prav z razmeroma samoironičnim pristopom in lucidno obravnavo vsakdanjih banalnosti, ki so v njenih verzih predstavljene v drugačni luči. Njeni komadi namreč kljub navidezni lahkotnosti med vrsticami pogosto skrivajo pronicljive opazke o življenju v 21. stoletju.

Tereza Prepadnik / Ilustratorka, ki pri ustvarjanju rada poišče otroka v sebi

Iz njenih ilustracij izžarevajo hudomušnost, neobremenjenost in pristna očarljivost, občasno tudi nadrealističnost in fantastičnost podob, ki učinkujejo kot prizori iz nenavadnih, a prijetnih sanj. Morda je to zaradi močne, a sproščene in na trenutke otroško preproste linije, igrivih kompozicij in poenostavljene ploskovitosti figur ter omejene, a živahne barvne skale, morda zaradi prepletanja človeškega in živalskega sveta, kjer slednjemu pogosto namenja osrednjo vlogo. Njene mačke, psi in ptice imajo nenavadne proporce, poudarjene okončine ter izrazite nosove, zatopljeni pa so v povsem vsakdanja in rutinska (človeška) opravila.

Nejc Šubic / Modni oblikovalec, ki se z znamko Volja zavzema za trajnostno izdelavo oblačil

Trubarjeva cesta, ena najstarejših in najbolj znamenitih ulic v Ljubljani, ki je nekoč slovela po obrtniški dejavnosti, danes pa po svoji barvitosti, pestrosti in multikulturnosti, je že nekaj let dom modne blagovne znamke in ateljeja Volja. Njen ustanovitelj, mladi modni oblikovalec Nejc Šubic (1991), na ulični številki 55 ponuja inovativna in funkcionalna oblačila, ki v ospredje postavljajo principe trajnostne mode in krožnega gospodarstva, s tem pa premislek o tem, kaj in koliko nosimo ter kako lahko s tem prispevamo k do okolja bolj prijazni modi.

Diana Kolenc / Igralka, ki se ji zdi pomembno, da umetnost preizprašuje svet, v katerem živimo

Že prva vloga v celovečernem filmu ji je prinesla vesno za najboljšo žensko glavno vlogo na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Lansko jesen jo je prejela za lik reševalke Lare v celovečercu Opazovanje režiserja Janeza Burgerja, ki je pogled usmeril na pomanjkanje empatije in vsesplošno pasivnost ob nasilju na družbenih omrežjih. Igralka Diana Kolenc (1999), ki je še študentka magistrskega programa dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, pravi, da si lepše prve izkušnje ne bi mogla želeti. »Zelo počasi in nežno smo pristopali k materialu,« se spominja, »in hvaležna sem, da smo imeli čas pustiti, da so se liki skozi veliko improvizacije počasi izkristalizirali v končni obliki.«