• Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

    13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Kultura  |  Portret  Za naročnike

    Januš Aleš Luznar, intermedijski umetnik, ki uporablja svoje srce kot glasbeni inštrument

    Avdiovizualni performansi, ki jih ta čas v sklopu serije Ictus Cordis uprizarja in razvija umetnik Januš Aleš Luznar, ponujajo poslušalcem intenzivno in zvočno bogato doživetje, hkrati pa s svojo zasnovo napotujejo k premisleku o odnosu med fizično in psihično ravnjo v ustvarjanju oziroma poslušanju glasbe. Luznar je namreč performanse zasnoval na bitju svojega srca, njegova zvok in ritem, ojačena s posebnim mikrofonom, pa nato v živo spreminja z različnimi elektronskimi efekti. To mu hkrati omogoča, da z glasbo in tudi s spremljajočimi vizualizacijami spreminja bitje svojega srca s ciljem prignati ga v ictus cordis, v stanje njegove največje raztegnjenosti, da bi ga nato v premišljenem zvočnem dramaturškem loku znova umiril. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    6. 12. 2019  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Portret  Za naročnike

    Kristina Aleksova, plesalka, ki se uči, kako deset minut na dan samo strmeti skozi okno

    Če bi se Kristina Aleksova rodila v Rusiji, najverjetneje ne bi postala balerina. »Nimam pravilno oblikovanih okončin in tam so glede tega bolj strogi,« pravi. Imela pa je veliko strast do tega plesa in disciplino, potrebno za baletni poklic – zato se je po končanem baletnem izobraževanju (balet je začela plesati z devetimi leti, po bolj monotonih plesnih začetkih v eni od ljubljanskih plesnih šol) odločila, da ne gre le za hobi, temveč bi se s tem rada ukvarjala profesionalno. Še kot najstnica se je zaposlila v ljubljanski operni hiši in tam ostala do leta 2017, ko si je zaželela malo več svobode. »To, da sem bila članica baletnega ansambla, mi je zagotavljalo neko varnost in predvidljivost. Če boš dovolj stegnil nogo, bo ta in ta gib pravilno izveden; če boš dovolj vadil, boš dobro izpeljal nastop, in tako dalje. Toda dobila sem občutek, da sem svoj limit dosegla in da lahko na tak način tu vztrajam do upokojitve ali pa grem počet druge stvari, ki me bolj zanimajo.« Dala je torej odpoved in načrtovala, da bo nekaj časa prosta, preden se loti novih projektov, vendar so se stvari zasukale v drugo smer: šla je na delavnico Vie Negative, laboratorij za uprizarjanje Via Negativa Lab, in takoj ugotovila, da se tam počuti kot doma. »Že zelo hitro po tistem me je Bojan Jablanovec, umetniški vodja Vie Negative, povabil delat predstavo 365padcev, malo kasneje, ko sem na delavnici izvajala prizore, v katere je bilo vključeno srce – svinjsko, goveje, piščančje ... – pa me je vprašal, ali bi v produkciji Vie Negative delala svojo avtorsko predstavo. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Portret

    Aleksander Vujović, arhitekt in scenograf, ki je pol inženir in pol umetnik

    Ko je bil Aleksander Vujović (1985) v najobčutljivejših letih, se je za otroka presenetljivo veliko selil: zar adi nar a ve poklica staršev, predvsem očeta oficirja, je že do šestega leta zamenjal tri lokacije v Ljubljani, kjer je bil rojen, se zatem preselil v manjši kraj v bližini Beograda, sledili pa sta še selitvi v Beograd in Kragujevac in nazaj v Ljubljano. »Vmes je bilo še nekaj manjših premikov, kratek čas sem na primer preživel v Tolminu, od koder izvira moja mama.« Čeprav so selitve navadno povezane s stresom, sta v njegovem primeru iz pogoste menjave okolja izšli dve pozitivni stvari: prva je ta, da je ves čas preklapljal med dvema jezikoma, kar mu je na splošno pomagalo pri razvijanju divergentnega mišljenja, hkrati pa bivanje v različnih okoljih prepoznava kot enega od vzgibov za to, da ga je začel zanimati prostor. »Vedno sem se spraševal, zakaj je neko okolje drugačno kot drugo. Zakaj je neka kavarna drugačna od tiste, kamor sicer hodim, zakaj se nekje počutim dobro in kaj me v prostoru moti; kako lahko že minimalni posegi spremenijo človekovo dojemanje in odnos do prostora? Oblikovanje prostora v širšem kontekstu, bodisi je to postavitev dveh miz in kavča bodisi stavbe ali naselja: to me je od nekdaj zanimalo.« Študij arhitekture se je zdel logična izbira, četudi se je nekaj časa zgledoval po starših in na začetku gimnazije razmišljal o študiju ekonomije ali obramboslovja. »Potem pa sem se moral soočiti z izbirnimi predmeti in skupaj še z dvema sošolcema povzročil preglavice, ker smo si izbrali kombinacijo fizike in umetnostne zgodovine. Več

  • Izak Košir  |  foto: Uroš Abram

    22. 11. 2019  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Portret

    Jurij Drevenšek, igralec, ki se spogleduje s Hollywoodom

    Gledališki igralci so resni umetniki, filmski igralci pa so obrtniki, del kolesja šovbiznisa. To prepričanje morda zveni konservativno, a v Sloveniji je na akademski ravni kljub vsemu še globoko zakoreninjeno. Obenem pa je naš igralski trg tako majhen, da je ločevanje med tema zvrstema skorajda nemogoče: tudi vrhunski gledališki igralci igrajo v televizijskih limonadah, režiserji jih od kod drugod namreč ne morejo vzeti. Kakorkoli, Jurij Drevenšek, rojen leta 1985, nikoli ni razmišljal, da bi postal strogo gledališki igralec, kajti s teatrom v mlajših letih tako rekoč ni imel stika. Najstniška leta je živel v devetdesetih in se navduševal nad svetom MTV-ja in glasbenih videospotov; tudi kasneje, ko se je vpisal na igralsko akademijo (AGRFT), je šel tja z namenom, da postane filmski igralec, kar je bilo za nekatere starešine te ustanove skorajda neumetniško. A Drevenšek se ni pustil motiti. To pa ne pomeni, da je zanemaril gledališče, ravno nasprotno. Le za prihod na cilj je ubral drugačno, za slovensko igralsko sceno nekoliko netipično pot. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Portret

    Primož Bezjak, igralec, ki ni nikoli prehitro zadovoljen s končnim rezultatom

    Primož Bezjak (1977) ni velik ljubitelj intervjujev. Tudi po letih navzočnosti na gledališki sceni in filmskih vlog, ki so s seboj prinesle večjo pojavnost v medijih, sebe ne dojema kot javno osebo in je včasih v zadregi, ko se mora izreči o določeni tematiki. »Razmišljam o tem, kaj je relevantno, na kaj bi moral opozoriti ... potem ugotovim, da je relevantno vse, toda, po drugi strani – kdo pa sem jaz, da bi lahko govoril? (smeh)« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    8. 11. 2019  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Portret

    Varja Hrvatin, dramatičarka: Ne morem verjeti gledališču, ki se pretvarja, da ne gre za gledališče

    Gledalec – ali bolje rečeno obiskovalec predstave – stoji na odru, v ušesih ima slušalke. Pravkar je skoraj do konca poslušal – ja, poslušal – dramo in se v skladu s tem premikal po različnih odrskih postojankah, zdaj pa si mora sam izbrati njen zaključek. Hoče konec, vreden melodramatičnih hollywoodskih filmov? Želi nekaj iskreno surovega? Ali pa bi raje videl, da bi bil zaključek drame bolj konceptualne narave? Ni problema, na voljo so opcije A, B in C; tako kot je iz različnih možnosti sestavljeno celotno besedilo Vse se je začelo z golažem iz zajčkov Varje Hrvatin, ki je pred kratkim – potem ko ga je bilo spomladi že mogoče gledati (poslušati? Doživeti?) na Festivalu dramske pisave Vzkrik (katerega soorganizatorka in soavtorica je Hrvatinova) – premiero doživelo na Novi pošti. Več

  • Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

    30. 10. 2019  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Portret

    Širom, glasbena skupina …

    Glasbo skupine Širom bi lahko opredelili kot meditativno, kontemplativno, celo mistično zvočno izkušnjo; trojica zanimivih glasbenikov z igranjem na različna klasična, doma narejena in ljudska glasbila z vseh koncev sveta poslušalce namreč popelje v svetove, ki se zdijo starodavni in oddaljeni, a hkrati sodobni in nenavadno bližnji. Zagotovo tudi zaradi njene časovne in prostorske neopredeljivosti nekateri glasbo Širom označujejo z »domišljijsko« ali »sodobno« ljudsko glasbo. A zapisi glasbenih recenzentov, med njimi tistih iz največjih medijskih hiš, BBC-ja, Guardiana, The Wire, ali z vplivnih glasbenih portalov, kot so Songlines, ki njihove albume opisujejo s presežki, potrjujejo misel, da je njihovo glasbo težko opisati, kaj šele popredalčkati v določen žanr; treba jo je poslušati, se ji zares prepustiti, a hkrati tudi obiskati njihove koncerte, saj ti že zaradi obilice nenavadnih inštrumentov, ki jih uporabljajo na odru, ponujajo zelo zanimivo vizualno izkušnjo. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Portret

    Lea Culetto, feministična umetnica: Sama o moški izkušnji ne morem govoriti, ker sem ženska

    Leta 1995 rojena umetnica Lea Culetto je letos končala študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, pri ustvarjanju pa najraje izhaja iz situacij, ki jih je doživela tudi sama ali pa jo neposredno zadevajo, predvsem v navezavi na žensko telo. »Ne pravim, da me moška perspektiva ne zanima – odprta sem za sodelovanja, v katerih bi moški predstavil svojo plat neke izkušnje, jaz pa svojo. Toda sama o moški izkušnji ne morem govoriti, ker sem ženska. Zase veš, kaj se ti je zgodilo, za druge pa lahko le predvidevaš, in to zame ni dovolj.« Njen projekt My Life is a Hairy Tale, serija hlačnih nogavic, okrašenih s kitami iz človeških las, ki postavlja vprašanje, ali bi bile ženske dlake sprejemljivejše, če bi jih urejali tako kot pričeske, ni nastal po naključju: razmišljala je o svojem odnosu do dlak v najstniškem obdobju in se spraševala, zakaj se ji je poraščenost zdela odvratna. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Portret

    Veronika Simoniti, pisateljica

    Še preden se je Veronika Simoniti (letnik 1967) lotila pisanja prvega romana, Kameno seme, s katerim se je 2015 uvrstila v peterico nominirancev za kresnika (pred tem pa je, to je gotovo treba omeniti, suvereno obvladovala področje kratke proze), se je ljubiteljsko občasno ukvarjala s kiparstvom. Ugotovila je, da so si kiparske in literarne tehnike pravzaprav v marsičem podobne. »Ko sem začela pisati Kameno seme, je bilo približno tako, kot bi na stojalo metala glino. Skulptura bi postajala vedno večja, jaz pa sem si mislila – saj lahko še dodajam, to je roman, nihče mi ne postavlja nobenih omejitev. Vendar pa ni čisto tako – v resnici moraš paziti, da ne namečeš preveč gline, ker sicer bo končni izdelek brezobličen, nihče ne bo vedel, kje se začne in kje konča.« V kiparstvu se presežkov znebiš z modelirko, s katero postrgaš odvečen material – tako prideš do idealne oblike kipa, sploh če upoštevamo besede Michelangela, ki je dejal, da je kip vedno že v materialu, naloga kiparja pa je, da ga izdolbe iz njega. Pa v literaturi? »Tudi z jezikom delaš kot z glino, le njegove zakonitosti je treba poznati,« pravi pisateljica. »Kot moraš vedeti, kako se obnaša glina, ko jo oblikuješ, si moraš biti domač tudi z jezikom, da lahko kršiš njegova pravila. Jezik odkrivaš plast za plastjo, da prideš do bistva, do neke resnice.« Več

  • Petja Grafenauer  |  foto: Uroš Abram

    11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Portret

    Anja Jerčič Jakob, slikarka narave

    Anja Jerčič Jakob (1975) se je rodila v Slovenj Gradcu in odraščala v takrat Titovem Velenju. Do njenega sedmega razreda so živeli v bloku, kjer jo je zaznamovala svobodna otroška igra po hodnikih, stopniščih, parkiriščih in na bližnjem grajskem griču. Pa vendar je bila večkrat tudi sama in takrat se je zatekla v različne kreativne dejavnosti, tudi risanje in slikanje. Že njen stric je v osemdesetih letih na Japonskem uspešno kiparil, oče je med drugim deloval v fotoklubu, doma so bile na stenah slike in po stanovanju kipi. Iz tiskarne ji je oče prinašal papir za risanje, rezanje in druge oblike oblikovanja papirja, mama pa neskončni računalniški papir, ki ga za skice najraje uporablja še danes, le da je zamenjala dobavitelja – zdaj je to brat. Več