• Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    3. 7. 2020  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Portret  Za naročnike

    Avgust Demšar, pisatelj, ki so ga namesto štetja ovac uspavali kriminalni zapleti

    Na s krvjo prepojeni preprogi leži sluzasta in krvava gmota, škof Ignac Knez, cenjeni cerkveni dostojanstvenik, ki je le nekaj ur, preden mu je nekdo nasilno vzel življenje, daroval sveto mašo. Ekipa prekaljenih kriminalističnih mačkov, ki so primer dobili v obravnavo, se križa ob misli na medijski škandal, ki ga bo sprožil umor visoke cerkvene osebnosti. Tako se v grobem začne roman Cerkev mariborskega pisatelja Avgusta Demšarja, a morda resnični razlog za umor(e) nima veliko opraviti s cerkvijo. Ekipo kriminalistov vodi višji inšpektor Martin Vrenko, rahlo starokopiten, ciničen tipček, ki se bliža šestdesetim letom. Bralci Demšarjevih kriminalk so lahko njega in njegove kolege v različnih kombinacijah spremljali v devetih knjigah – v eni izmed njih, Miloš, je čast razreševanja primera namesto Vrenku celo pripadla, kakopak, Milošu. Cerkev, izdana februarja letos, je jubilejna deseta (in najdaljša – šteje natanko šeststo strani). Uvaja trilogijo Vodnjaki, v kateri se bosta zvrstila še romana Tajkun in Estonija. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Portret  Za naročnike

    Ajda Smrekar, igralka, ki prek svojih vlog preizprašuje sebe

    Dan po izidu te številke Mladine, 27. junija, bo v Mestnem gledališču ljubljanskem premiera drame Koščki svetlobe britanskega dramatika Simona Longmana, v kateri Ajda Smrekar igra Jess, zgovornejšo, impulzivnejšo polovico sestrskega para. Sestri se po dvanajstih letih, ki sta jih preživeli vsaka na svojem koncu, spet srečata v deževni noči in poskušata nadoknaditi, kar je bilo zamujenega. Koščki svetlobe so tankočuten oris kompleksnega, bolečega sestrskega odnosa – povsem drugačnega, kot ga ima Smrekarjeva s svojo osem let mlajšo sestro ali deset let mlajšim bratom, s katerima se kljub razliki v letih zelo dobro razume. Tudi v predstavi igra starejšo sestro, a tokrat je starejša le za leto dni. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    19. 6. 2020  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Portret

    Nevena Aleksovski, slikarka, ki poskuša na platno ujeti vizualno tišino

    Slikarka Nevena Aleksovski (1984) se te dni odpravlja na otok Krk, kjer bo v okviru projekta Skalinada, ki ga organizira Ravnikar Gallery Space, dva tedna gostja umetniške rezidence v mestu Omišalj. Posebej všeč ji je, da ji v tem obdobju ni treba ustvariti nobenega umetniškega dela ali postaviti razstave, temveč bo rezidenca predvsem čas za umik in introspekcijo. »Ne morem dovolj poudariti, kako pomembno je to za nas, umetnike,« pravi. »Da imamo čas za razmislek, ne nujno za produkcijo. Sploh ker redkokdo živi od umetnosti in imamo kaotičen vsakdan, ustvarjanje pa zahteva umiritev in fokus.« Čas za umiritev je imela po sili razmer sicer pred kratkim, ko so bile njene službene obveznosti – dela kot likovna pedagoginja v galeriji Škuc – na čakanju in je v karanteni za štirimi stenami pripravljala gradivo za samostojno razstavo And then so clear v Ravnikar Gallery Space, ki je bila na ogled do konca maja. Predstavila je dela minimalističnega likovnega izraza, skozi katera je raziskovala, kako s čim manj povedati čim več. Že posamezen simbol je tako lahko skladišče emocij in različnih pomenov. Naslov razstave je vzela iz istoimenske skladbe Briana Ena – pri izbiri naslovov razstav si pogosto pomaga z glasbo in poezijo. »Pesem mi je všeč, ker je zelo eterična, transcendentalna. Stavek ’and then so clear/in nato tako jasno’ pa je širok, zame morda pomeni neko potrebo po razjasnitvi, po tem, da imaš čiste misli. Stvari v življenju velikokrat niso jasne. Pomembne informacije ves čas dobivamo od medijev, tega pa je toliko, da jih težko filtriramo. Ne znamo več izkristalizirati pomenov, neke resnice.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    12. 6. 2020  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Portret

    Kukla, glasbenica, ki ji ni do teoretiziranja, pač pa do teroriziranja

    Pred sedmimi leti je bila v rubriki, ki jo pravkar prebirate, predstavljena glasbena skupina Napravi mi dete. Takrat je bil bend, katerega idejna vodja je bila Katarina Rešek z umetniškim imenom Kukla Kesherović (kukla pomeni lutka, Kesherović pa je obrnjena različica njenega priimka, ki sugerira njene balkanske korenine), še na začetku svoje glasbene poti, a so z izvirnim zvokom in imidžem hitro pridobivali poslušalce. Poti članov Napravi mi dete so se zaradi različnih interesov razšle in Kukla je pričela samostojno kariero. Od takrat je vse glasnejša, prepoznavnejša in bolj profilirana, pa ne le kot glasbenica, temveč tudi kot režiserka (kar je sicer njena izobrazba, režijo je študirala na AGRFT) in glasbena producentka. Ne režira samo svojih spotov – prejšnji teden je luč sveta ugledal spot za skladbo Baby Blue, ki ga je posnela med karanteno –, temveč tudi spote uveljavljenih glasbenikov, kot sta trojec Matter in balkanska senzacija Senidah. Zanje je značilna mehka, na trenutke feminilna, na trenutke gangsta estetika, mesto v njih pa pogosto najdejo naključni predmeti in podobe, ki pritegnejo Kuklino pozornost. Obožuje na primer cvetlice, navdihne jo kakšna slika v galeriji, objava na Instagramu, prizor z ulice, čustveno stanje. Podpisana je pod videospot za Senidino uspešnico Mišići, ravnokar je izšel tudi njen spot za najnovejši Senidin komad Piješ. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    5. 6. 2020  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Portret

    Brina Rafaela Klampfer, režiserka in dramaturginja, ki v predstavi raziskuje trk dveh ideologij

    Tema, ki je Brino Klampfer (1989) tako zelo pritegnila, da se ji je želela posvetiti v magistrskem delu na Akademiji za radio, gledališče, film in televizijo, kamor se je po magisteriju iz primerjalne književnosti in literarne teorije vpisala še na študij gledališke režije, je bil odnos avtorjev mlajše generacije do Jugoslavije. »Zanimivo se mi je zdelo, da se mladi avtorji v Sloveniji s tem ukvarjajo precej manj kot avtorji v preostalih državah bivše Jugoslavije, sploh dramatiki,« pravi. Posebej dobro pozna mlajšo hrvaško književnost, saj je en semester študija primerjalne književnosti preživela na izmenjavi v Zagrebu; tudi magistrirala je iz primerjave sodobnih dramskih pisav slovenskih in hrvaških dramatičark. Toda dovolj slovenskih besedil mlajših avtorjev, ki bi problematizirala odnos do Jugoslavije, ni našla, zato se je raziskave lotila prek intervjujev z zadnjo generacijo pionirjev. Čez čas pa je ugotovila, da zelo konkretno zgodbo, skozi katero lahko raziskuje omenjeno temo, pravzaprav nosi v sebi. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    29. 5. 2020  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Portret

    Tadeja Vulc, skladateljica in zborovska dirigentka, ki o glasbi razmišlja, tudi ko kuha

    Tadeja Vulc (1978) je glasbeni multipraktik: že triindvajset let deluje kot zborovodkinja, ob tem pa je skladateljica, umetniška vodja in pedagoginja. Doslej se je podpisala pod več kot dvesto kompozicij in ustvarila več didaktičnih del za otroke. Najzgodnejše glasbene izkušnje je kot otrok pridobila od očeta, ki ga je opazovala med igranjem trobente in zapisovanjem not. Oče ljubezni do glasbe ni prenesel le nanjo, temveč tudi na njenega trinajst let starejšega brata in tako se je, ko je očeta pri štirih letih izgubila, glasbenega izražanja učila od brata – očetu v spomin pa je čez leta napisala skladbo Requiem, za katero je dobila drugo nagrado na natečaju ministrstva za kulturo. »Brat je igral v simfoničnem orkestru RTV Slovenija, rada sem spremljala te prenose in dirigirala pred televizorjem. (smeh) Ves čas sem ga prosila tudi, da me nauči igrati kakšno skladbo na domači klavir. Ker ni imel preveč potrpljenja z mano, sem sklenila, da bom nekoč sama pisala skladbe zanj, on pa jih bo moral igrati,« se spominja. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    22. 5. 2020  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Portret

    Tjaša Mislej, dramatičarka, ki secira malega človeka v kolesju kapitalizma

    Evelin, Maria, Suzi in Vera so delavke v skladišču hipermarketa: vsaka s svojimi sanjami o boljšem življenju, čeprav težko dosežejo že to, da si od sebične poslovodje Grebovič, ki jih drži v šahu z grožnjami o odpuščanju, izprosijo dostop do skupne televizije ali prosto nedeljo. Štiri delavke so liki v drami Tjaše Mislej (1985) Naše skladišče, ki je letos prejela Grumovo nagrado za najboljše novo slovensko dramsko besedilo. To ni prva nagrada za mlado ustvarjalko: že leta 2014 je bilo njeno dramsko besedilo Panj, ki govori o ustanovi v fiktivnem kraju, kjer naj bi trajno brezposelni zaživeli boljše življenje – za odgovorne državljane jih poskušajo pristojni napraviti tako, da jih sterilizirajo, jim ponudijo terapevtsko pomoč in jih prisilijo v izdelovanje eko copat –, ovenčano z nagrado za mlado dramatičarko. Za zdaj je edina, ki se lahko pohvali z obema nagradama, kljub temu pa na pravo uprizoritev enega svojih tekstov še čaka. »Panj je bil leta 2014 bralno uprizorjen v ljubljanski Drami, Naše skladišče – takrat se je še imenovalo Skladišče, a sem ga pozneje dodelala in spremenila naslov – pa 2018 na Festivalu dramske pisave Vzkrik. Bralne uprizoritve so sicer super, ker z njihovo pomočjo vidiš, kako bi se dalo še izboljšati besedilo. Pa tudi ljudje jih imajo radi: Panj je imel v Drami dve ponovitvi, obakrat je bilo polno in obiskovalci so ostali še na pogovoru po uprizoritvi ter debatirali o besedilu. A vseeno je prava uprizoritev nekaj drugega – in mladi dramatičarki ali dramatiku bolj kot bralne uprizoritve in delavnice dramskega pisanja pomaga to, da gledališče na repertoar uvrsti neko njeno ali njegovo besedilo, za katero ji ali mu tudi plača.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    15. 5. 2020  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Portret

    Tamás Tuza, plesalec, ki sanja o hiši v Vipavski dolini

    Tamás Tuza (1990) je v otroštvu prebolel bronhitis. Da bi po bolezni čim hitreje prišel k sebi, ga je mama vpisala na plavanje. Od takrat se je vse vrtelo okoli gibanja: treniral je aerobiko, hodil na jahanje, se potapljal, plesal akrobatski rokenrol. Vseeno takrat še ni načrtoval, da bo postal plesalec. Kot desetletnik se je zaljubil v igro – po zaslugi naklonjenosti do dekleta, ki je sodelovalo v poletni gledališki produkciji za otroke v njegovem domačem kraju, madžarskem Egru, malo več kot sto kilometrov oddaljenem od Budimpešte. Ker je hotel biti v njeni bližini, se je tudi sam pridružil igralski ekipi, se pozneje prijavil še na avdicijo za muzikal istih organizatorjev in tako se je začela njegova – sicer kratka – gledališka kariera. »Ko sem bil v zadnjem razredu osnovne šole, sem iskal načine, da bi zapustil rodno mesto, ker se tam nisem počutil dobro. Brskal sem za možnostmi za študij igre, a za štirinajstletnika jih je bilo bolj malo. (smeh)« Nato mu je koreograf igralske skupine, v kateri je sodeloval, povedal za šolo sodobnega plesa v Budimpešti. Šel je na avdicijo, čeprav ni imel predstave o tem, kaj je sodobni ples, bil sprejet in ostal dve leti. Potem je dobil povabilo, da se pridruži Plesnemu ansamblu v Budimpešti. Postal je samostojni plesalec, ki je z različnimi koreografi sodeloval pri številnih projektih. »To je bilo dinamično obdobje; dogajalo se je tudi, da sem odplesal en nastop, skočil v taksi in se odpeljal na drugega. Nor tempo, vendar sem užival. Spoznaval sem ljudi tako iz manjših plesnih šol na Madžarskem kot tistih, ki so ustvarjali na mednarodni ravni. A če delaš na toliko različnih koncih, se nobenemu projektu ne moreš stoodstotno posvetiti.« Začutil je, da mora narediti korak naprej in se pridružiti stalnemu plesnemu ansamblu. Ko se je razgledoval naokoli za avdicijami, je med drugim našel avdicijo za plesna ansambla En Knap v Sloveniji in Ultima Vez v Belgiji. »Avdicija za En Knap je bila tik pred božičem. V Ljubljano sem prišel z vlakom, na železniški postaji me je pričakal prijatelj iz Budimpešte, ki je že bil del En Knapa in mi je tudi povedal za avdicijo, ter me popeljal proti centru mesta. Bil je večer, rahlo je snežilo in mislil sem si – tukaj je čudovito! Takrat me je prijatelj tudi seznanil z burekom, prvega sem pojedel v Noblu. Mislil sem si: to je to, ostal bom v Ljubljani. (smeh)« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    8. 5. 2020  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Portret

    Jakob J. Kenda, ki v svojem potopisu postane Šulo Zverina

    Sedeti gol ob ognju in užiti trenutke čiste sreče v neokrnjeni naravi; srečevati ljudi iz najrazličnejših koncev sveta ter z njimi splesti nepričakovane, a trdne vezi; se izogibati medvedom ali nadležnim žuželkam in se ob tem počutiti kot junak kakega pustolovskega filma; spati pod milim nebom in opazovati zvezde, postati ekspert v tem, kako najti srednje udobno prenočišče, kadar je vreme neprijazno ... nekako tako si človek najbrž predstavlja, da bodo potekali njegovi dnevi, ko se odpravi na 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot skozi 14 ameriških zveznih držav. Prevajalec Jakob J. Kenda je prvi Slovenec, ki jo je prehodil od začetka do konca, iz idej o tem, kako bi bila takšna popotniška avantura videti v idealnem scenariju, in tega, kar se mu je na poti resnično zgodilo, pa je sestavil potopisni roman Apalaška pot, ki je lansko leto prejel nagrado za najboljši prvenec, nagrado za najboljši potopis Krilata želva in nagrado revije Mentor za najboljše samozaložniško prozno delo. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    30. 4. 2020  |  Mladina 18  |  Kultura  |  Portret

    Tin Grabnar, režiser, ki ga zaposluje domišljija gledalca

    Tin Grabnar (1992) ni eden tistih režiserjev, ki vzpostavljajo značilno avtorsko poetiko, prej zanj velja žanrska in tematska raznolikost. Odkar se ukvarja z gledališčem, se je podpisal tako pod režije kanonskih dramskih besedil v večjih gledališčih (nazadnje Gospa z morja v Drami, lani Tartuffe v Mestnem gledališču ljubljanskem) kot pod bolj eksperimentalne predstave. V to skupino denimo spadata njegov zgodnji avtorski projekt Generacije (produkcija: Pekarna Magdalenske mreže Maribor), v katerem je dal besedo mladim, da na odru brez filtra spregovorijo tudi o kontroverznih temah, kar je dvignilo veliko prahu, ali pa Nekje drugje v Lutkovnem gledališču Ljubljana. V predstavo je vpeljal sodobne tehnološke pristope in bil lani za to kot najboljši režiser nagrajen na 10. Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, razglasili pa so jo tudi za najboljšo predstavo zadnjih dveh let. Zanimajo ga skoraj vse veje teatra, od skupnostnega in uličnega gledališča, gledališča objektov do sodobnega lutkarstva in gibalnega teatra. »V Mariboru, od koder prihajam, sem se med odraščanjem zelo hitro srečal z različnimi oblikami gledališča. Veliko sem hodil v lutkovno gledališče, pozneje na dramske predstave, tudi v opero, se ukvarjal celo s stand-upom ... ker me je gledališče že od začetka zanimalo z različnih plati, dolgo nisem vedel, ali bi se usmeril v igro ali v režijo.« Odločil se je za režijo in danes kot režiser poskuša razumeti gledališče kot celoto, raziskovati njegove različne oblike in njihovo medsebojno prepletanje ter zapopasti mehanizme percepcije in uprizoritvene učinke vsake posamezne oblike. »Vsak material, ki se ga lotiš, zahteva svoj pristop oziroma svoj jezik. In ker delam na različnih področjih gledališča, se mi zdi posebej lepo opazovati, kako vsaka predstava zase vzpostavi svoj pristop, uprizoritveni jezik in logiko.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    24. 4. 2020  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Portret

    Meta Šolar, slikarka, ki se ženske figure loteva iz drugačne perspektive

    Slike Mete Šolar prepoznamo po toplih barvah, jasnih linijah in slogu, ki bi ga lahko poimenovali »zmes pop arta in surrealizma«. Še ena rdeča nit njenih umetnin je ta, da so na njih večinoma ženske. Umetnici se sicer zdi, da ni še zares našla avtorskega izraza, toda – »ko se pogovarjam s kolegi o tem, mi večkrat rečejo: pa saj ves čas slikaš podobne motive«. (smeh) In res se že od začetka ustvarjalne poti drži ženskih figur – z izjemo obdobja, ko je bila na izmenjavi na Finskem. »Takrat nisem imela ravno navdiha za človeške figure, ustrezalo mi je slikati abstraktne like.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    17. 4. 2020  |  Mladina 16  |  Kultura  |  Portret

    Urban Zorko, režiser in scenarist, ki mu največ pomeni dobra zgodba

    Urban Zorko (1983) rad prisluhne ljudem, zato bi bil v nekem drugem življenju morda psiholog. A v tem življenju ga tako zanimajo zgodbe, da je bilo za to, da se ne bi ukvarjal z njimi, bolj malo možnosti. Študiral je primerjalno književnost in se že med študijem kalil na Radiu Študent – izkušnje od tam je prenesel skoraj v vse medije, kjer je delal, nekaj pa tudi v film, področje, na katerem deluje danes. Pozneje je vedno več pisal, od literarnih in filmskih kritik do spremnih besed za romane, kot je Vojnovićev Čefurji raus!, bil je tudi član uredniške ekipe prve različice portala AirBeletrina, delal je na televiziji in nazadnje pristal v filmskih vodah. Danes od filma živi; snema igrane filme in dokumentarce, pri katerih mu komunikativnost in sposobnost poslušanja vendarle prideta prav, kajti ljudje se mu morajo dodobra odpreti, da pridobi kvaliteten material. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    10. 4. 2020  |  Mladina 15  |  Kultura  |  Portret

    Goran Bertok, fotograf

    Pred mesecem dni, ko smo še imeli kulturno dogajanje zunaj lastnih domov, ki je trenutno na čakanju zaradi pandemije koronavirusa, se je v galeriji Photon odprla njegova razstava z naslovom Lakota – v normalnih okoliščinah bi si jo lahko ogledali do konca aprila. V tej fotografski seriji Goran Bertok (1963) raziskuje stanje, v katero je človeško telo pahnilo odrekanje hrani: anoreksijo, poskus discipliniranja lastnega telesa, ki uhaja izpod nadzora. S telesom v skrajnih fazah se je ukvarjal že v prejšnjih projektih, kontinuirano ga namreč preučuje in fotografira več desetletij. Začel je z igranim nasiljem, nadaljeval s prizori nekonvencionalnih spolnih praks, posebej sadomazohizma, in naposled prišel do smrti. Njegovi najbolj pretresljivi seriji sta Obiskovalci in Post Mortem, v katerih je gledalec s smrtjo soočen brutalno neposredno – v Post Mortem si iz oči v oči zre s trupli, v Obiskovalcih pa opazuje, kako se trupla med kremacijo spreminjajo v okostja. Anoreksija je bila logično nadaljevanje. »Vse, kar počnem, je dokaj ozko usmerjeno: vedno gre za telo, ki je podvrženo nasilju. Na začetku igrano nasilje, nato sadomazohizem in podobno. Potem smrt, ki jo ravno tako dojemam kot nasilje za človeka, ki bolj pripada civilizaciji kot naravi – drugače kot pri živali, ki se smrti najbrž niti ne zaveda. Zdaj pa anoreksija, ki prikazuje telo v neki skrajni fazi oziroma v bližini smrti,« pravi. Zakaj smrt in nasilje? Te serije, posebej Obiskovalci, so bile deležne tudi očitkov, da hodijo po meji dopustnega. A zanj je, četudi se je na začetku fotografske poti preizkušal v reklamni fotografiji, zanimivo predvsem tisto zunaj mainstreama; odklonsko, mejno, morbidno. »Nekaj je dovoljeno, zaželeno; na drugi strani pa prekršek, prestopek, nekaj, za kar se moraš potruditi. To drugo me je od nekdaj privlačilo.« Morda zato, ker je bilo njegovo otroštvo prijetno in umirjeno in je o odklonih, ki so ga zanimali, lahko bral le v knjigah – denimo v Twainovih Pustolovščinah Huckleberryja Finna, kjer ga je posebej pritegnil odlomek, v katerem junakov oče doživlja delirium tremens in želi ubiti sina, ki ga ne prepozna –, ali pa jih z razdalje opazoval pri ljudeh, s katerimi je prihajal v stik. »Imel sem prijatelja, ki so ga doma zanemarjali, večinoma je bil prepuščen ulici, in meni se je njegovo življenje zdelo silno razburljivo. To je bil romantičen pogled na te odklone.« V resnici pa, dodaja, se morda z nasiljem nad telesom ukvarja tudi zato, ker ga nasilje tako moti v resničnem življenju. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    3. 4. 2020  |  Mladina 14  |  Kultura  |  Portret

    Ana Malalan Čeligoj, ustanoviteljica platforme Anselma

    Najprej je bil mamin star šivalni stroj. Ana Malalan Čeligoj ga je odkrila v času, ko je hodila v šesti razred osnovne šole, in se iz radovednosti odločila, da ga preizkusi. »Prebrala sem navodila, nekje staknila stare rjuhe in poskušala sešiti krilo,« se spominja. O dizajnu takrat ni razmišljala, bolj jo je zanimala izvedbena plat. Nastala je prva improvizirana kolekcija, pri kateri je bilo »vse narejeno narobe, a sem jo kljub temu ponosno nosila«. Ni obupala, temveč je še naprej – ko je obiskovala srednjo oblikovno šolo v Ljubljani, kamor se je pri trinajstih preselila z rojstnega Krasa – pridobivala šiviljsko znanje; nekaj pri pouku o šivanju in krojenju, predvsem pa pri naslednjih samostojnih poskusih šivanja lastnih oblačil. Proti koncu srednje šole ji je šlo že tako dobro, da je začela šivati za prijateljice in znanke, v začetku študija pa je oblačila po naročilu izdelovala tudi za druge. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    27. 3. 2020  |  Mladina 13  |  Kultura  |  Portret

    Maša Grošelj, igralka

    Dekle noči je igrala kar trikrat: najprej nemo kurtizano v svoji prvi predstavi En komad po Plavtu, ki jo je v času njenega šolanja na tej gimnaziji pripravil Teater klasikov gimnazije Poljane, zatem v Beraški operi SNG Nova Gorica, kjer je bila prostitutka Dolly, in nazadnje letos, v Očiščenju po dramskem besedilu Sofi Oksanen v SLG Celje, svojem matičnem gledališču. »Očitno je nekaj na tem, da te prva vloga v življenju spremlja dlje časa,« se nasmeje. A spekter njenih vlog je širok: antipod prvi vlogi je denimo »pridna punca« Mia v priljubljeni seriji LP, Lena, ki je po lanskem uspešnem nastavku letos dobila drugo sezono. Ta prinaša bolj poglobljeno karakterizacijo vseh likov, ne samo glavne junakinje Lene, in tako tudi Mio spoznamo v več niansah, ne več le kot nekoga, ki ima v življenju pač vse »pošlihtano«. »Mia mi je šla sprva ravno zaradi tega na živce,« pravi Grošljeva. »A v drugi sezoni se dinamika malo obrne: Mijina in Lenina prijateljica Zala, ki je prej divja, se zaljubi in postane bolj romantična, Mia pa ima v razmerju s picopekom Duletom tudi ’spicy’ momente, ki jo delajo bolj polno in živahno.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    20. 3. 2020  |  Mladina 12  |  Kultura  |  Portret

    Simon Kocjančič, slikar

    Ustvarja na Obali, daleč stran od mestnega vrveža, v idiličnem okolju vasi Truške pri Kopru. Del hiše je atelje, kamor se lahko po navdih ali k slikanju umakne kadarkoli v dnevu – pravi pa, da najraje dela pozno zvečer, ko se dogajanje okoli njega umiri in ko ga ne kličejo več službena ali domača opravila. Skorajda idealne razmere za umetnika samotarja; a kljub temu je slikar Simon Kocjančič (1979) v tesnem stiku z dogajanjem na svojem področju. Pogosto obiskuje razstave in se povezuje z drugimi umetniki, kar nekaj skupinskih in samostojnih razstav pa ima za seboj tudi sam. Razstavljati je začel v manjših galerijah na Obali, prvič pa je glasneje opozoril nase, ko je leta 2015 razstavljal v Hiši kulture v Pivki. Sledili sta razstavi v Galeriji P74 v Ljubljani in v Galeriji Alkatraz, lani pa je imel samostojno razstavo z naslovom Nikoli ne vem v Ravnikar Gallery Space v Ljubljani. Naslov te razstave opisuje njegov umetniški credo nasploh: nič ni točno določeno. Z drugimi besedami: nikoli ne vemo zagotovo, kaj je na sliki, kajti Kocjančič svoje spomine, občutke, pa tudi predmete stvarnega sveta, ki se mu zdijo zanimivi, preobraža v abstraktne entitete. A zakaj bi sploh morali vedeti? »Današnja družba gre v nasprotno smer: toliko podatkov imamo, toliko vsega, vse hočemo vedeti, tudi umetna inteligenca se vse bolj razvija. Toda zdi se mi, da je to, da nečesa ne veš, z nekega vidika lahko pozitivno,« razmišlja umetnik. Tudi barve rad zmeša tako, da jih tisti, ki opazuje njegove slike, ne zna poimenovati – gre za belo ali odtenek modre? »Kot me v resničnem življenju zanimajo različne nianse oziroma faze med točno določenimi mejami, imam pri izbiri barve ravno tako raje vmesne odtenke. Nedorečenost je tisto, kar me privlači – konec koncev situacije nikoli niso črno-bele. Niti osebe niso, vsi imamo različne plasti. Poleg tega je v sodobnem slikarstvu zelo težko govoriti o nekih klasičnih barvnih kombinacijah oziroma o tem, katera barvna kombinacija je bolj in katera manj primerna. Enako, kot je težko govoriti o primernosti motiva: danes je motiv lahko čisto vse.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    13. 3. 2020  |  Mladina 11  |  Kultura  |  Portret

    Ana Duša, pripovedovalka, pedagoginja, dramaturginja

    »Prelivanje različnih polj znotraj umetnosti in povezovanje umetnosti z drugimi panogami sta danes precej samoumevni. To s sabo prinese tudi prelivanje poklicev. Opredeljevanje za samo to ali samo ono me od nekdaj frustrira in vesela sem, da so meje v umetnosti danes tako porozne,« pravi Ana Duša, ki se na področju kulture udejstvuje kot pripovedovalka, dramaturginja, pedagoginja, prevajalka in avtorica. Z manjšo igralsko vlogo se je pojavila tudi v filmu Oroslan, ki temelji na zgodbi iz njene družine – zasnovan je bil namreč na podlagi kratke zgodbe, ki jo je napisal njen oče, legendarni urednik pri Cankarjevi založbi Zdravko Duša. Deluje kot samozaposlena v kulturi, kar ji ustreza, ker ji omogoča večjo agilnost. »Mislim, da danes večina samozaposlenih deluje na več kot enem področju. Malo je to splošna značilnost časa, v precejšnji meri pa takšno delovanje narekuje umetnost sama. Vse stvari, ki jih delam, so tako ali drugače izšle ena iz druge in se tudi zelo smiselno povezujejo, zato se mi ves čas zdi, da pravzaprav delujem na enem samem področju in opravljam en sam poklic. Če me kdo vpraša, katerega, ponavadi rečem, da sem delavka v kulturi.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    6. 3. 2020  |  Mladina 10  |  Kultura  |  Portret

    Živa Božičnik Rebec, kiparka, za katero se spekter resnic kaže na površini snovi in substanc

    Kako resnična je umetnost? Nekateri se z njo ukvarjajo, ker si želijo, da bi prek umetnosti prišli do resnice – ali pa bi radi skozi umetnost posredovali svetu svojo resnico. Toda kiparka Živa Božičnik Rebec (1991) ni ena izmed njih. Zaveda se, da je umetnost konstrukt, znotraj katerega je bržčas iskreno samo prepoznavanje tistega, kar umetniško delo reflektira v nas. Realnost pa se po njenem mnenju kaže v spektru materije in substanc, »na površini, ki je ravno toliko globoka, če ne globlja kot tisto, kar prekriva«. Njena dela, predstavljena na nedavni razstavi Topical Applications 2 v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, so obravnavala izginotje telesa v snoveh, postopkih in produktih sodobne lepotne industrije. »Kozmetična industrija me ne zanima zato, ker sem ženska, pač pa zato, ker se najbolj ukvarja z utelešenjem materije,« pravi. »Ponujeni so nam produkti, ki že imajo neko formo, zato da nam je lažje razumljivo, za kaj gre, kaj kupujemo. Nikoli ne dobimo esence določene snovi – vse, kar nastane v laboratorijih, se umesti v neki format. To je sintetizirana resnica – materiali so v tej industriji še najbolj resnični in samostojni, vse ostalo je lažno oziroma presega človeško razumevanje. Zato je zame pomembno spajanje materialov in substanc v umetnosti oziroma te učinke dosegati s sintezo dizajna in umetnosti.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    28. 2. 2020  |  Mladina 9  |  Kultura  |  Portret

    Jaša Koceli, režiser

    Kmalu zatem, ko se je vpisal na študij sociologije na Fakulteti za družbene vede, je režiser Jaša Koceli, rojen leta 1984, začel delati kot turistični vodnik. Skupinam turistov je razkazoval dežele, kot so Grčija, Jordanija, Tajska, Španija in Egipt, in se pri tem strašno zabaval. Največ časa je preživel v Grčiji, ki mu je blizu predvsem zaradi kulture. »Ko stojiš med ruševinami Dionizovega gledališča v Atenah in razmišljaš o tem, da so prav na teh kamnih prvič in zadnjič uprizorili Antigono in druge znamenite drame antičnega sveta ... to je izjemen občutek. Ob tem se počutiš zares ponižnega.« Že takrat je imel veliko spoštovanje do gledališča nasploh, režiser pa je postal precej organsko: v tretjem letniku sociologije se je odločil, da bo šel delat še sprejemne izpite za režijo na Akademiji. Nekaj časa je vzporedno »vozil« oba študija in vodniško delo. »Bilo je res naporno. (smeh) Turizem je super in odpira glavo v svet, ko si mlajši, a lahko sčasoma postane predvidljiv in entuziazem popusti. Mi je pa ta poklic gotovo pomagal pri spoznavanju najrazličnejših človeških značajev. Kot vodnik si soočen tudi s težkimi situacijami, a se moraš nekako znajti. In to mi pride prav v teatru: z večino ljudi lahko obojestransko uspešno sodelujem. Verjamem v to, da mora biti okoli kreativnega procesa pozitivno vzdušje.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    21. 2. 2020  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Portret

    Špela Škulj, fotografinja, ki jo zanima odnos ljudi do narave

    Limbo 1 in Limbo 2, deli fotografinje Špele Škulj (1982), prepletata sanjske, nekoliko nadrealistične motive z elementi, ki opozarjajo na človekovo grobo poseganje v okolje. Na Limbu 1 – če si ga ogledamo pobliže – na samotni obali ob mirnem rožnatem jezercu leži nekaj odvrženih plastenk, na Limbu 2 pa je v ospredju indijska sveta reka Ganges, nekje zadaj pa se vzpenjajo visoke stopnice in hrumijo bagri – trk tradicije in (domnevnega) napredka. Deli sta trenutno na ogled na fotografski razstavi Zajčja luknja, ki jo v Cankarjevem domu lahko ujamete še do prvega marca. To je seveda zgolj drobec obsežnega opusa Škuljeve, po izobrazbi kulturologinje, ki je bila lani ena izmed finalistk za nagrado skupine OHO. Okolje, ekologija in vpliv človeka na naravo, teme, zajete v Limbu 1 in 2, so tiste, ki jo v ustvarjanju še posebej zanimajo. »Za okolje me skrbi, odkar sem bila otrok. Ravno pred kratkim mi je mama rekla, da se spomni, kako sem jo začela že zgodaj opozarjati, da moramo več reciklirati. V srednji šoli sem si potem začela sama šivati obleke in hoditi v second hand shope, da mi ne bi bilo treba kupovati toliko novih kosov oblačil. Pomembno se mi zdi, da vsak zase naredi čim več za okolje, četudi v resnici noben posameznik ne povzroči toliko škode kot industrija.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    14. 2. 2020  |  Mladina 7  |  Kultura  |  Portret

    Igor Lumpert, saksofonist

    Motivacijski citati, kakršen je denimo »Če lahko o tem sanjaš, lahko to tudi storiš«, ki naj bi ga domnevno izrekel Walt Disney, sicer ne upoštevajo, da je marsikaj v življenju odvisno tudi od okoliščin, ne le naših dejanj, a v nekaterih primerih se karte res položijo na ustrezen način, sanje pa postanejo resničnost – kot pri Igorju Lumpertu, leta 1975 v Novem mestu rojenem saksofonistu. V formativnih letih je namreč pisal dnevnik in vanj zabeležil, da bo, »ko bo velik«, živel v New Yorku in da bo glasbenik. »Kot otroka so me zelo zaznamovale glasbene televizijske oddaje. Posebej se spomnim tistih nedeljskih, ko so bili na sporedu ljudski plesi iz vseh jugoslovanskih republik. Užival sem v tem raznobarvnem glasbenem kolažu in nekako vedel, da se bom z glasbo ukvarjal profesionalno,« se spominja. Več

  • Izak Košir  |  foto: Uroš Abram

    7. 2. 2020  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Portret

    Samuel Blues, glasbenik, ki ima blues

    Blues je nekoč, davno prej, preden je taisto veljalo za rokenrol, veljal za hudičevo glasbo. Iz nje so črpali domala vsi, ki so uporniške zvoke v šestdesetih letih prejšnjega stoletja nato ponesli v svet. Danes je od tega sicer ostal zgolj žanr, legende in miti ostajajo, a blues tudi med mlajšo generacijo glasbenikov doživlja nekakšen preporod, revival. Na lokalni sceni smo lahko pred časom spremljali prodor zasedbe Prismojeni profesorji bluesa, zdaj pa se širi glas o mladem solistu, kantavtorju, bluesmanu, multiinštrumentalistu, ki se je leta 1995 rodil kot Samo Pivač, ustvarja pa pod umetniškim imenom Samuel Blues. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    31. 1. 2020  |  Mladina 5  |  Kultura  |  Portret

    Janja Majzelj, igralka, ki je tudi strastna bralka

    Janja Majzelj je ena najbolj vsestranskih slovenskih igralk: prepričljiva je v gledaliških vlogah v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je zaposlena – trenutno igra v predstavah Ariol: Zaljubljen do ušes in Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, nedavno je bila izvrstna v Nasprotju stvari o svetu s perspektive fašistov, pred leti smo jo gledali v seriji Totalna razprodaja, ki jo je režirala Polona Sepe, pozneje v Maminem dnevu, izkušnje ima tudi s filmi – nazadnje v vlogi nevrotične, z življenjem nezadovoljne Vere v filmu Panika, posnetem po romanu Dese Muck. Ob tem je odlična pevka – njen svojevrstni glas se tesno prilega denimo šansonom Svetlane Makarovič ali uglasbenim pesmim Charlesa Bukowskega (v predstavi Smrt kadi moje cigare, 2012, režija Ivana Djilas). Za odmeven projekt Krizantema na klavirju, uglasbeno poezijo Svetlane Makarovič, je leta 2011 (poleg drugih vlog) prejela Prešernovo nagrado. Kljub temu kritično pripominja, da se nima za pevko. »Skozi glasbo se najlažje izražam. Sem interpretka, ker to je stična točka glasbe in mojega poklica. Da pa bi sebe naslavljala kot pevko, je pretenciozno. Vsak poklic zahteva popolno predanost, kup izkušenj in veliko dela, da bi bil vreden svojega imena.« Glasba jo sicer spremlja od malega, pred tem pa se je samoiniciativno začela učiti še klavir. »Našla sem odlično učiteljico klavirja, ki mi je pokazala osnove, na podlagi tega pa sem se potem lahko učila sama. Tri leta sem to počela vsak dan, potem pa sem prišla do tiste meje, ko bi morala vaditi tehniko. Tu sem se ustavila, ker me je minilo. Želela bi si, da bi imela za sabo več glasbene izobrazbe, a življenje je šlo v drugo smer.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    24. 1. 2020  |  Mladina 4  |  Kultura  |  Portret

    Ana Svetel, piska, ki je prvo pesem posvetila Pohorskemu bataljonu

    »Življenje ni zmeraj tako, kot si predstavljaš,« pravi ena izmed junakinj v ravnokar izdani knjigi Ane Svetel Dobra družba. Likom v knjigi, ki jih druži to, da vsi uporabljajo platformo za prevoze po Sloveniji Prevoz.org, se na poti res zgodi marsikaj nepričakovanega. A ne pričakujte zgolj lahkotnega popisovanja humornih in odpičenih situacij; po zaslugi pisateljičinega čuta za pretanjene detajle in lucidne dialoge Dobra družba sicer nasmeje, toda hkrati odkrije marsikaj o soljudeh, s katerimi si – po naključju ali izbiri – delimo bivalni prostor, pa tudi o nas. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    17. 1. 2020  |  Mladina 3  |  Kultura  |  Portret

    Eva Jesenovec, igralka, ki se ne tepe po glavi za vsako napako

    Kot Ria v drami Maria Stevena Stephensa, ki je trenutno v režiji Janusza Kice na ogled v ljubljanski Drami, je na odru prava eksplozija – zgovorna, hiperaktivna, zvedava, odločna osemnajstletnica, ki pričakuje prvega otroka in trepeta ob misli na porod, ob tem pa se ukvarja z razmišljanjem o svetu, odnosih ter iskanjem svojega mesta pod soncem. Ria je za Evo Jesenovec (1992) prva glavna vloga na velikem odru Drame in kar velik zalogaj. »Na odru sem praktično ves čas, poleg tega pa igram dekle, ki je ves čas na dvesto odstotkov, vse jo zanima; sicer je v tragični situaciji, a je sama sploh ne jemlje tako tragično.« Vendar je uspešno stopila v njene čevlje – tako kot je prepričljivo zgradila Špelo, glavno junakinjo enega najuspešnejših slovenskih filmov zadnjih let, Ne bom več luzerka Urše Menart (2018). »Takoj ko sem prebrala scenarij, me je prešinilo – v tem bi pa res igrala!« Da je dobila vlogo, je izvedela v zaspanih prvih dneh januarja, ravno ko je odcejala makarone za kosilo. »Odložila sem telefon in z Maticem Lukšičem, ki je bil takrat moj cimer, sva od veselja skakala po kuhinji.« A čeprav jo je scenarij že na začetku prepričal, takšnih odzivov na film ni pričakovala. Ko zdaj razmišlja, kaj je na njem takšnega, da je v kinodvorane zvabil množice ljudi in vsaj začasno pometel s stereotipom o dolgočasnih slovenskih filmih, ugotavlja, da se je v likih v določenem smislu prepoznal skoraj vsakdo. »Še zdaj dobivam komentarje v smislu – to je film o meni. In res se lahko praktično vsak človek poistoveti z vsaj eno od glavnih zgodbenih linij. Morda ne dobiš službe, morda greš delat v tujino, mogoče ne veš, če bi šel delat v tujino, čeprav so tam vsi tvoji prijatelji, ali pa si mislil, da ti bo do tridesetega že res uspelo, pa si še vedno na istem kot takrat, ko si bil star dvajset ... Ker so te zgodbe večini tako poznane, se niti nismo pretirano trudili poustvariti jih, ampak smo bili predvsem iskreni.« Opaža tudi, da je film dobro zajel mentaliteto generacije pred njeno, zato so ga dobro sprejele vse skupine gledalcev, ne samo mladi. »Stavek ’Vsi so mi govorili: bodi pridna.’ je nekaj univerzalnega s strani generacije naših staršev. Je pa zanimivo – zanje je film tragičen, za nas pa duhovit.« Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    10. 1. 2020  |  Mladina 2  |  Kultura  |  Portret

    Tadej Droljc, intermedijski umetnik

    Tadej Droljc (1981) je intermedijski umetnik, skladatelj eksperimentalne elektronike in kreativni programer, ki ustvarja tehnološko napredne avdiovizualne kompozicije in z njimi unovčuje svoje akademsko znanje s področja »računalniške glasbe«. Več

  • Izak Košir  |  foto: Uroš Abram

    3. 1. 2020  |  Mladina 1  |  Kultura  |  Portret

    Jure Gostinčar, plesalec, ki je doma povsod, kjer pleše

    V Kopru leta 1992 rojeni plesalec Jure Gostinčar svoj dom najde na različnih odrih sveta: doma je pravzaprav povsod, kjer pleše. Ples je gibljiv: kamor te (po)kliče, tja pač greš. In če si res dober, greš lahko marsikam, Gostinčar pa ima to srečo – ki sicer ni zgolj sreča, saj združuje še talent in trdo delo –, da je eden najboljših sodobnih plesalcev pri nas, ki mu je uspelo prodreti tudi v mednarodne vode. Seveda ni bilo vedno tako, čeprav je prve plesne korake naredil že pri rosnih desetih letih: najprej v koprski plesni šoli Elite, kjer ga je hiphop prvi poučeval Siniša Bukinac, kasneje pa v plesni šoli Fiona tudi Fiona Johnson, Azra Selimanović in Erik Bukovnik. To je bil čas, ko se je srečal s prvimi tekmovanji, ki so zanj ter za soplesalke in soplesalce pomenila dodaten vir motivacije. Ples je tako že v osnovni šoli postal del Gostinčarjevega vsakdana, tekmovanj in tudi uspehov pa je bilo vedno več, zato je z vsakim letom bolj izstopal – leta 2010 in 2012 je denimo prejel naslov naj športnika leta Mestne občine Koper. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    27. 12. 2019  |  Mladina 52  |  Kultura  |  Portret

    Anja Novak, igralka

    Že v času šolanja na gimnaziji Poljane v Ljubljani je Anja Novak (1991), letos nagrajena z Borštnikovo nagrado za najboljšo mlado igralko, opozarjala nase in slutiti je bilo, da se bo njena pot odvijala v umetniško smer – oboževala je francoščino in slovenščino, pisala poezijo, bila aktivna članica šolske gledališke skupine. Za igralko, ki je kot otrok z mlajšim bratom uprizarjala tisoč in eno različico improvizirane igre z naslovom Marta, kasneje pa se udejstvovala v kulturnem društvu v domačih Kresnicah, je bil vstop v okolje, naklonjeno umetniškemu izrazu, ključen. »Poljane so bile tisti zadnji impulz, da sem si rekla – to želim početi v življenju. Vsako leto sem se vrgla v neko predstavo in v tistem obdobju hodila v šolo skoraj samo zaradi popoldanskih ur, ko smo vadili.« Iz tako imenovanega poljanskega gledališkega kroga je – četudi ne spadajo vsi v isto generacijo – izšlo veliko ljudi, ki danes pomembno sooblikujejo slovensko gledališko krajino: Juš Zidar, Maša Pelko, Tina Potočnik Vrhovnik, Benjamin Krnetić in drugi. »Vsi smo delali za isto stvar, v katero smo verjeli – in če se ne bi znašli skupaj, se morda pozneje ne bi odločili za te korake.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    20. 12. 2019  |  Mladina 51  |  Kultura  |  Portret

    Zarja Vršič, pisateljica in prevajalka, ki raje pleza, kot da bi čas zapravljala na družbenih omrežjih

    Zarja Vršič (1993) se je še kot študentka primerjalne književnosti in francistike na delavnice kreativnega pisanja pri pisatelju Andreju Blatniku prijavila z zgodbo, kasneje od mentorja deležno največje pohvale izmed vseh zgodb udeležencev. Nekaj let pozneje je ta zgodba z naslovom Sledi izšla v njeni prvi kratkoprozni zbirki z naslovom Kozjeglavka, ki je bila na Slovenskem knjižnem sejmu letos nominirana za nagrado za najboljši literarni prvenec, približno v istem času pa je Vršičeva prejela tudi nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko – in to že za svoj prvi »resni« prevod, pesniško zbirko Eugena Guillevica Zemljevôden. Zaupali so ji ga pri KUD Logos, založbi, s katero je začela sodelovati že med študijem. Po nekaj prevodih za spletno izdajo je privolila v pisanje spremne besede za omenjeno zbirko, toda po spletu okoliščin je prevajalec odpovedal sodelovanje in je tudi prevod pripadel njej. »Sprva sem bila malo prestrašena, a slednjič sem se strinjala, ker sem Guillevica precej brala in mi je njegova poezija blizu. Sem precej izbirčna in težje prevajam literaturo, ki mi ni zares všeč – kar se je sicer že zgodilo, a se prevodu ne moreš posvetiti v tolikšni meri, kot bi se sicer. Guillevicu sem se, hkrati pa sem imela podporo urednikov in možnost za refleksijo, kar mi je veliko pomenilo, kajti če se z besedilom ukvarjaš popolnoma sam, je težje, ker nimaš zunanjega pogleda.« Več

  • Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

    13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Kultura  |  Portret

    Januš Aleš Luznar, intermedijski umetnik, ki uporablja svoje srce kot glasbeni inštrument

    Avdiovizualni performansi, ki jih ta čas v sklopu serije Ictus Cordis uprizarja in razvija umetnik Januš Aleš Luznar, ponujajo poslušalcem intenzivno in zvočno bogato doživetje, hkrati pa s svojo zasnovo napotujejo k premisleku o odnosu med fizično in psihično ravnjo v ustvarjanju oziroma poslušanju glasbe. Luznar je namreč performanse zasnoval na bitju svojega srca, njegova zvok in ritem, ojačena s posebnim mikrofonom, pa nato v živo spreminja z različnimi elektronskimi efekti. To mu hkrati omogoča, da z glasbo in tudi s spremljajočimi vizualizacijami spreminja bitje svojega srca s ciljem prignati ga v ictus cordis, v stanje njegove največje raztegnjenosti, da bi ga nato v premišljenem zvočnem dramaturškem loku znova umiril. Več