• Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Portret  Za naročnike

    Primož Bezjak, igralec, ki ni nikoli prehitro zadovoljen s končnim rezultatom

    Primož Bezjak (1977) ni velik ljubitelj intervjujev. Tudi po letih navzočnosti na gledališki sceni in filmskih vlog, ki so s seboj prinesle večjo pojavnost v medijih, sebe ne dojema kot javno osebo in je včasih v zadregi, ko se mora izreči o določeni tematiki. »Razmišljam o tem, kaj je relevantno, na kaj bi moral opozoriti ... potem ugotovim, da je relevantno vse, toda, po drugi strani – kdo pa sem jaz, da bi lahko govoril? (smeh)« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    8. 11. 2019  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Portret  Za naročnike

    Varja Hrvatin, dramatičarka: Ne morem verjeti gledališču, ki se pretvarja, da ne gre za gledališče

    Gledalec – ali bolje rečeno obiskovalec predstave – stoji na odru, v ušesih ima slušalke. Pravkar je skoraj do konca poslušal – ja, poslušal – dramo in se v skladu s tem premikal po različnih odrskih postojankah, zdaj pa si mora sam izbrati njen zaključek. Hoče konec, vreden melodramatičnih hollywoodskih filmov? Želi nekaj iskreno surovega? Ali pa bi raje videl, da bi bil zaključek drame bolj konceptualne narave? Ni problema, na voljo so opcije A, B in C; tako kot je iz različnih možnosti sestavljeno celotno besedilo Vse se je začelo z golažem iz zajčkov Varje Hrvatin, ki je pred kratkim – potem ko ga je bilo spomladi že mogoče gledati (poslušati? Doživeti?) na Festivalu dramske pisave Vzkrik (katerega soorganizatorka in soavtorica je Hrvatinova) – premiero doživelo na Novi pošti. Več

  • Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

    30. 10. 2019  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Portret

    Širom, glasbena skupina …

    Glasbo skupine Širom bi lahko opredelili kot meditativno, kontemplativno, celo mistično zvočno izkušnjo; trojica zanimivih glasbenikov z igranjem na različna klasična, doma narejena in ljudska glasbila z vseh koncev sveta poslušalce namreč popelje v svetove, ki se zdijo starodavni in oddaljeni, a hkrati sodobni in nenavadno bližnji. Zagotovo tudi zaradi njene časovne in prostorske neopredeljivosti nekateri glasbo Širom označujejo z »domišljijsko« ali »sodobno« ljudsko glasbo. A zapisi glasbenih recenzentov, med njimi tistih iz največjih medijskih hiš, BBC-ja, Guardiana, The Wire, ali z vplivnih glasbenih portalov, kot so Songlines, ki njihove albume opisujejo s presežki, potrjujejo misel, da je njihovo glasbo težko opisati, kaj šele popredalčkati v določen žanr; treba jo je poslušati, se ji zares prepustiti, a hkrati tudi obiskati njihove koncerte, saj ti že zaradi obilice nenavadnih inštrumentov, ki jih uporabljajo na odru, ponujajo zelo zanimivo vizualno izkušnjo. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    25. 10. 2019  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Portret

    Lea Culetto, feministična umetnica: Sama o moški izkušnji ne morem govoriti, ker sem ženska

    Leta 1995 rojena umetnica Lea Culetto je letos končala študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, pri ustvarjanju pa najraje izhaja iz situacij, ki jih je doživela tudi sama ali pa jo neposredno zadevajo, predvsem v navezavi na žensko telo. »Ne pravim, da me moška perspektiva ne zanima – odprta sem za sodelovanja, v katerih bi moški predstavil svojo plat neke izkušnje, jaz pa svojo. Toda sama o moški izkušnji ne morem govoriti, ker sem ženska. Zase veš, kaj se ti je zgodilo, za druge pa lahko le predvidevaš, in to zame ni dovolj.« Njen projekt My Life is a Hairy Tale, serija hlačnih nogavic, okrašenih s kitami iz človeških las, ki postavlja vprašanje, ali bi bile ženske dlake sprejemljivejše, če bi jih urejali tako kot pričeske, ni nastal po naključju: razmišljala je o svojem odnosu do dlak v najstniškem obdobju in se spraševala, zakaj se ji je poraščenost zdela odvratna. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Portret

    Veronika Simoniti, pisateljica

    Še preden se je Veronika Simoniti (letnik 1967) lotila pisanja prvega romana, Kameno seme, s katerim se je 2015 uvrstila v peterico nominirancev za kresnika (pred tem pa je, to je gotovo treba omeniti, suvereno obvladovala področje kratke proze), se je ljubiteljsko občasno ukvarjala s kiparstvom. Ugotovila je, da so si kiparske in literarne tehnike pravzaprav v marsičem podobne. »Ko sem začela pisati Kameno seme, je bilo približno tako, kot bi na stojalo metala glino. Skulptura bi postajala vedno večja, jaz pa sem si mislila – saj lahko še dodajam, to je roman, nihče mi ne postavlja nobenih omejitev. Vendar pa ni čisto tako – v resnici moraš paziti, da ne namečeš preveč gline, ker sicer bo končni izdelek brezobličen, nihče ne bo vedel, kje se začne in kje konča.« V kiparstvu se presežkov znebiš z modelirko, s katero postrgaš odvečen material – tako prideš do idealne oblike kipa, sploh če upoštevamo besede Michelangela, ki je dejal, da je kip vedno že v materialu, naloga kiparja pa je, da ga izdolbe iz njega. Pa v literaturi? »Tudi z jezikom delaš kot z glino, le njegove zakonitosti je treba poznati,« pravi pisateljica. »Kot moraš vedeti, kako se obnaša glina, ko jo oblikuješ, si moraš biti domač tudi z jezikom, da lahko kršiš njegova pravila. Jezik odkrivaš plast za plastjo, da prideš do bistva, do neke resnice.« Več

  • Petja Grafenauer  |  foto: Uroš Abram

    11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Portret

    Anja Jerčič Jakob, slikarka narave

    Anja Jerčič Jakob (1975) se je rodila v Slovenj Gradcu in odraščala v takrat Titovem Velenju. Do njenega sedmega razreda so živeli v bloku, kjer jo je zaznamovala svobodna otroška igra po hodnikih, stopniščih, parkiriščih in na bližnjem grajskem griču. Pa vendar je bila večkrat tudi sama in takrat se je zatekla v različne kreativne dejavnosti, tudi risanje in slikanje. Že njen stric je v osemdesetih letih na Japonskem uspešno kiparil, oče je med drugim deloval v fotoklubu, doma so bile na stenah slike in po stanovanju kipi. Iz tiskarne ji je oče prinašal papir za risanje, rezanje in druge oblike oblikovanja papirja, mama pa neskončni računalniški papir, ki ga za skice najraje uporablja še danes, le da je zamenjala dobavitelja – zdaj je to brat. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Portret

    Lukas Zuschlag, baletnik, ki meni, da čustva naredijo umetnika

    Ko je prišel Lukas Zuschlag kot najstnik iz domačega Celovca, kjer je pri slovenskem profesorju končal zasebno baletno šolo, plesat v Slovenijo, ni računal na to, da bo tu ostal tako dolgo. Zdaj je član ansambla ljubljanske baletne hiše že petnajst let in v tem času je postal tudi eno najprepoznavnejših imen. Premagal je tako jezikovno oviro – njegova slovenščina je danes brezhibna – kot prehod iz podeželskega (v Avstriji je namreč živel na kmetiji, obdan z naravo in živalmi) v mestno okolje in že pri dvajsetih dobil prvo glavno vlogo, Romea v baletu Romeo in Julija Yurija Vamosa. Odgovora na to, zakaj mu je tako hitro uspelo, nima, kakor ga najbrž nima noben uspešen človek, ki kljub številnim dosežkom ostaja presenetljivo skromen, povedati ve le, da vedno pleše s čustvi. »Balet združuje umetnost in šport, in sicer je v nekaterih rečeh kot šport, toda ne smemo pozabiti, da gre v osnovi za umetnost. Čeprav zelo spoštujem vse, ki imajo izjemno baletno tehniko, zame vseeno ni tako pomembno, če nekdo lahko naredi serijo piruet, ampak bolj to, da ob tem, ko ga gledam med plesom, nekaj začutim – ker vem, da tudi ona ali on čuti to, kar pleše. In mislim, da znam to prikazati tudi sam. Čustva so tista, ki iz tebe naredijo umetnika.« Tudi na splošno je zelo čustven človek in včasih se mu zdi to slabost – ker si pusti, da se ga stvari dotaknejo, ga tudi lažje prizadenejo. »Po drugi strani pa sem ravno zaradi tega zmožen polno doživeti tudi tiste lepe stvari v življenju. Torej je že v redu, da je tako. Ne bi bil rad hladen. Če bi se nekako zavaroval pred čustvenostjo, bi bile nekatere situacije zame gotovo lažje, bi bilo pa to slabše za mojo umetnost, ker se ne bi znal tako vživeti v vlogo.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    27. 9. 2019  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Portret

    Katja Gorečan, pesnica

    Čeprav njena lirska subjektka pravi, »kar se tiče poezije, bi hana najraje zakričala. / kar ljubiš, se ti v naši deželi zagnusi«, je velika sreča, da Katja Gorečan – kljub temu da je nekoč tudi sama mislila, da se ji nikoli ne bo uspelo prebiti na pesniško sceno – nad poezijo ni obupala: leta 2012 je v slovensko književnost prinesla svež veter z zbirko Trpljenje mlade Hane, ki vsakdanje prizore iz življenja mladostnice, kot so prva cigareta, spolne bolezni in motnje hranjenja, slika na brutalno iskren, iskrivo humoren in jezikovno pester način. Takrat je štela komaj dvaindvajset let, a je v naslednjih letih dokazala, da z literarnim – in umetniškim nasploh – udejstvovanjem misli resno: diplomirala je na primerjalni književnosti in magistrirala na dramaturgiji, s Trpljenjem mlade Hane prodrla v tujino (knjiga je prevedena v poljščino, obeta se grški prevod in še nekaj drugih), sodelovala pri organizaciji projektov Društva slovenskih pisateljev, gostovala na rezidencah v tujini – to poletje v Grčiji –, izdala še eno pesniško zbirko, Neke noči neke deklice nekje umirajo, in bila nazadnje skupaj z dramaturginjo Niko Švab del performansa Ljubo doma, kdor ga ima, v okviru katerega sta naselili kontejner ob Novi pošti, da bi opozorili na stanovanjsko problematiko – epilog bo performans dobil v soboto, 28. septembra. »Projekt spada k festivalu performansa Slovenskega mladinskega gledališča, kjer so točke izhajale iz sovražnih komentarjev, ki so ob prejemu Prešernove nagrade doleteli Simono Semenič in Majo Smrekar. Naju je po eni strani navdihnil komentar, da bi morali vse umetnike strpati v bokse za pse, po drugi pa sva želeli opozoriti na nemogoče stanje na stanovanjskem trgu. Nika prihaja iz Maribora, jaz pa iz Celja, in če nimaš visokega rednega prihodka, sploh ne pride v poštev, da bi si v Ljubljani lahko privoščil nepremičnino. Kar je, če si zaradi projektov lokacijsko vezan na Ljubljano, velik problem,« pravi umetnica. Tako sta si v kontejnerju uredili osnovne razmere za življenje – s pomočjo prijateljev, ki so jima na vselitveno zabavo nosili pripomočke, kot so odeje in grelnik za vodo – in dobili prostor, kjer sta lahko prespali, če je katera od njiju delala v Ljubljani; kljub temu da je kontejner ob hudem deževju zamakal, ob toplih poletnih dneh pa je bilo v njem neznosno vroče. Seveda zato tam nista mogli preživljati štiriindvajset ur na dan, bolj sta ga uporabljali kot studio za ustvarjanje, v času trajanja projekta pa sta soorganizirali tudi nekaj dogodkov, odprtih za javnost, denimo zelo dobro obiskan literarni večer nepremičninskih oglasov v izvedbi Ane Marije Garafol in Miša Mićića. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    20. 9. 2019  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Portret

    Iza Strehar, dramatičarka

    »Branje stvaritev Ize Strehar je, vsaj zame, sadomazohistično dejanje, saj ob prebiranju nekje med krohotanjem in jokom, med ganjenostjo in zgražanjem, med zmajevanjem z glavo in pritrjevanjem veš, /.../ da počneš oziroma si počel točno to, kar počnejo njeni liki drug drugemu,« je v gledališkem listu k predstavi Ize Strehar Izkoristi in zavrzi me, ki bo 23. septembra ponovno na ogled v Mestnem gledališču ljubljanskem, zapisala dramaturginja Anja Krušnik Cirnski. Streharjeva se je doslej podpisala pod pet dramskih tekstov, ki se – z izjemo komedije Vsak glas šteje, za katero je leta 2018 prejela žlahtno komedijantsko pero – res ukvarjajo s tematikami, še kako poznanimi mladim tukaj in zdaj: psihične težave, odtujenost v odnosih, droge in alkohol, negotovost na trgu dela, nerazumevanje sveta, v katerega so vrženi. Hlod na avtocesti, njeno prvo dramsko besedilo, na primer obravnava dekle, ki razmišlja o samomoru, v Lahko bi bilo, ampak ni, nastopata pisatelja, ki sta se sprijaznila z življenjem, ki ga živita, četudi sta imela zase sprva povsem drugačne načrte, že omenjena Izkoristi in zavrzi me pa je igra o štirih oziroma pozneje petih mladih, ki se zaradi skrajne naveličanosti in hkrati obupom nad realnostjo igrajo nevarne igre na področju intime. Osvajanje in seks zaradi stave, zaljubljenost v tipa, ki je seksualno izkoriščal tvojo sestro, zdaj pa se dobiva z drugimi ženskami, norčevanje iz ljudi, s katerimi si spal ... vse to je del njihovega vsakdana, prazna življenja pa zvesto dokumentirajo na socialnih omrežjih, celo kadar se jim zgodi kaj tako (skoraj) usodnega, kot je prometna nesreča. Portretiranje naveličanosti mlade generacije je nedvomno pomembna tema za umetnost, vendar pa se z njo – tako v dramatiki kot drugod – zaradi aktualnosti ukvarja mnogo ustvarjalcev, sploh milenijcev, zato je treba biti pri obdelavi materiala previden, da ne zapadeš v klišeje ali ponavljanje. A Iza Strehar se temu vsakič spretno izogne, kar poleg žlahtnega komedijantskega peresa potrjujejo tudi ostala priznanja, ki jih je doslej dobila za svoje delo: posebna omemba na natečaju za nagrado Slavka Gruma in Grossmanove nagrade. Sicer pa njene like poleg neprilagojenosti druži še ena lastnost: večinoma so stari 27 let, to pa je starost, ki jo je sama pravkar dosegla. »Ko sem to ugotovila, sem zapadla v rahlo eksistenčno krizo, kajti že pet let ustvarjam sedemindvajsetletne like, zdaj pa sem sama končno tukaj,« se pošali. »To je znak, da se moram počasi preusmeriti v druge teme.« Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    13. 9. 2019  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Portret

    Nika Ham, umetnica, ki pred galerijskimi nadzornimi kamerami zganja navihane vragolije

    Če se boste nič hudega sluteči sprehajali po kakšni ugledni umetniški ustanovi, denimo po dunajskem muzeju Albertina, pa bo mimo vas priskakljalo razigrano dekle s plinsko masko, se nikar ne čudite. To je verjetno Nika Ham, sedemindvajsetletna umetnica iz Ljubljane, letošnja nominiranka za nagrado OHO in članica umetniškega kolektiva Laibach. Mlada umetnica si čas krajša s tem, da v muzejih in galerijah po Evropi zganja vragolije, ki jih snemajo nadzorne kamere, nastale posnetke pa nato montira v duhovite videokolaže. Kot dolgoletna čuvajka v ljubljanski Moderni galeriji dobro ve, česa obiskovalci ne smejo početi, ko pa v poznih večernih urah v galerijskih sobanah ostane sama, počne ravno to, česar drugi ne smejo: od sprehajanja psov prek kotaljenja po tleh do prižiganja cigaret v družbi stalne zbirke slovenskih impresionistov. Več