Lukas Miheljak / Montažer, ki se kljub mladosti lahko že pohvali s številnimi uspešnimi projekti

Montiral je številne videospote za najbolj zveneča imena domače glasbene scene – Laibach, MRFY, Joker Out, Senidah –, trenutno pa se pripravlja na montažo igranega filma Fantasy, težko pričakovanega celovečernega prvenca režiserke in scenaristke Kukle. Pregledovanja in montiranja sveže posnetega materiala se vsakič znova loteva z iskreno navdušenostjo in ljubeznijo do svojega dela, pa tudi do filmske umetnosti na splošno.

Nataša Keser / Igralka, ki na domačih odrih in pred kamero navdušuje z raznolikostjo izraza

Njen prvi spomin na teater so lutkovne predstave. Nataša Keser (1991) je doma na Vrhniki, a že v otroštvu je veliko časa preživela pri dedku in babici v Ljubljani, kjer je bil vsak drugi vikend posvečen obiskovanju Lutkovnega gledališča. Spominja se otroške navdušenosti nad gledališčem ter prevzetosti, ki se je začela že v vrtcu in nadaljevala v osnovni šoli z dramskimi krožki. V tretjem letniku Gimnazije Poljane se je pridružila skupini mladih ustvarjalcev v Hiši otrok in umetnosti pod vodstvom lutkarice, režiserke in pedagoginje Irene Rajh. Od takrat je bil njen glavni cilj uspešno opraviti sprejemne izpite na oddelku za dramsko igro na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

Tereza Vuk / Pisateljica, ki piše in živi po svoje, zunaj tradicionalnih okvirjev in pravil

Pisateljica Tereza Vuk (1976), ki jo je v zadnjih letih zaradi njene izjemno samosvoje pisave in prav takšne življenjske zgodbe marsikdo označil za »enfant terrible« slovenske literarne scene, piše že od nekdaj. Sama pravi, da je izstopala že v osnovni šoli, da je pisala najboljše v razredu. A nato se je vedno nesrečno zaljubila in v zvezke objokana pisala predvsem med najstniki priljubljene citate, kot je »umri mlad, bodi lepo truplo«.

Etceteral / Avdiovizualna zasedba, ki ustvarja zmes jazza in elektronike, začinjeno z (afro)futurizmom

Ravno so se vrnili s koncerta v Romuniji in zdaj se v svojem ljubljanskem studiu pripravljajo na vrsto koncertov po italijanskih mestih in na Sardiniji. Že to priča, da je glasba, ki jo pod imenom Etceteral ustvarjata Boštjan Simon, eden naših najbolj priznanih jazzovskih saksofonistov mlajše generacije (rojen je leta 1982 v Šempetru pri Gorici), in Marek Fakuč, virtuozni bobnar iz šole Zlatka Kaučiča (rojen leta 1980, prav tako v Šempetru), suvereno prodrla čez naše meje. Njihovi nastopi v živo so tako zaželena atrakcija tudi zato, ker so poslastica za ušesa in oči, saj so vselej podprti z abstraktnimi, a z glasbo zares skrbno usklajenimi vizualizacijami, ki jih podpisuje multimedijska umetnica Lina Rica (rojena leta 1980 v hrvaški Makarski).

Anja Radaljac / Pisateljica, kritičarka in prevajalka, ki nam odstira pomembne tematike, od feminizma do krutosti do živali

Je letošnja prejemnica Stritarjeve nagrade, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje za izredne dosežke na področju literarne kritike mlajših generacij. To ne preseneča, saj z budnim in pronicljivim kritiškim peresom, ki vseskozi spodbuja k dialogu in terja odziv, že vrsto let bogati domače literarno polje. Njen najnovejši roman Punčica, ki je lani izšel pri založbi Litera, je bil nominiran za nagrado kresnik ter vključen v Fabulin izbor 2023. Anja Radaljac (1990) se vsega, kar počne, pa naj bo to pisanje kritik, romanov ali aktivizem na področju pravic živali, loteva strastno in brezkompromisno.

Beam Team / Intermedijski umetnici, ki z igro svetlobe in premikajoče se podobe ustvarjata nove svetove

V ljubljanski galeriji Vžigalica je te dni na ogled svetlobno-zvočna instalacija Portal, na prvi pogled nekakšen sferičen predor, skozi katerega lahko drug v drugega zreta gledalca. A ob tem se v predoru odvije osupljiva igra svetlobe in zvoka, ki se poigrava z našim dojemanjem časa in prostora. Projekt, postavljen v okviru festivala Svetlobna gverila, sta zasnovali v Ljubljani živeči in delujoči intermedijski umetnici Stella Ivšek (1987) in Anja Romih (1991), ki ustvarjata v umetniškem tandemu Beam Team.

Ema Kobal / Vizualna umetnica, ki ji risanje pomeni najbolj naraven izraz

Če ste se predlansko poletje sprehajali mimo Cankarjevega doma, ste zlasti v večernih urah, ko se je spustil mrak, na njegovi fasadi zagotovo opazili velik mežikajoč obraz. Preprost stiliziran nos, usta in premikajoče se oči so tvorili štirimetrsko svetlobno instalacijo Opazovalec, ki jo je Ema Kobal (rojena je leta 1997), študentka Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, pod mentorstvom profesorja Saše Sedlačka postavila v okviru Svetlobne gverile. Čeprav je instalacija, ki je kasneje potovala še na Švedsko, eden njenih najvidnejših projektov, se mlada ustvarjalka izraža predvsem z risbo, ilustracijo in grafiko.

Nitz / Didžej, producent in organizator, ki krmari med klubsko in ambientalno elektroniko

Tine Vrabič, ki ustvarja pod psevdonimom Nitz, je eden ključnih akterjev ljubljanske podzemne scene. Že dobrih petnajst let je njen nepogrešljivi del – kot didžej, producent in organizator različnih glasbenih dogodkov, klubskih in ambientalnih, v zadnjih letih pa tudi kot pedagog: s polno paro se namreč posveča izobraževanju mladih upov, s katerimi na tedenskih delavnicah deli svoje znanje s področja produkcije elektronske glasbe.

Anja Mugerli / Pisateljica, ki se pogumno in večplastno loteva vprašanja družine

V začetku letošnjega leta je pri Cankarjevi založbi izšel njen drugi roman, Pričakovanja. V zgodbi o Jani in Primožu, paru, ki si želi otroka, odkrito spregovori o neplodnosti, umetni oploditvi in splavu, predvsem pa o tem, kako vsi ti postopki, posegi, pritiski in (neizpolnjena) želja po otroku zaznamujejo žensko telo in psiho. Pisateljica, lektorica in urednica Anja Mugerli (1984) je avtorica, ki jo odlikuje pretanjen občutek za slikanje medčloveških odnosov, psihologije likov in občutljivih, še vedno tabuiziranih tematik.

Janža Dolinšek / Oblikovalka keramike, ki zavrača hiperprodukcijo in spodbuja počasno oblikovanje

Njena očaranost nad glino se je začela z obiskom Magušarjeve hiše v Radovljici, kamor so se v okviru enega izmed predmetov odpravili študentje vizualnih komunikacij na Fakulteti za dizajn. Občutek gline jo je neverjetno pritegnil in lončarski atelje jo je s svojo vsebino in vzdušjem popolnoma navdušil. Tik pred diplomo je nato dobila službo v administraciji gradbenega podjetja, a delo je ni izpopolnjevalo in začela je iskati nove izzive – in tako se je med drugim udeležila delavnice izdelovanja skodelic pri mednarodno uspešni oblikovalki keramike Hani Karim, ki je prav takrat odprla studio v Ljubljani. »Že prej sem spremljala njeno delo in zdela se mi je fantastična, ko sva se spoznali, pa sva se v hipu ujeli,« se spominja Janža Dolinšek (1993). »Čez nekaj dni mi je napisala, ali bi bila njena vajenka. To se mi je zdelo sanjsko.«

Minnite / Raper in producent, ki si z drznostjo in svežino utira pot na domačem rap prizorišču

Nadobudni dvajsetletni domžalski raper in producent Luka Kesič (rojen je leta 2003), ki se vse bolj uveljavlja pod umetniškim imenom Minnite, trenutno velja za eno najvznemirljivejših imen mlade slovenske rapovske in trapovske glasbene scene. Potem ko je v začetku letošnjega leta izdal album Hotel, njegov prvi v slovenskem jeziku, se je še bolj približal širšemu občinstvu in resneje postavil na domači glasbeni zemljevid. A naj vas njegova mladost ne zavede, s svežino, dodelanostjo produkcije in energičnimi nastopi nikakor ne daje vtisa glasbenega novinca.

Jera Ivanc / Prevajalka, dramatičarka in dramaturginja, ki si prizadeva izboljšati položaj dramskih pisateljic in pisateljev

V zadnjem letu je navdušila z dramskima besediloma za predstavi Ptičja ΦΑΡΜΑ. Utopija po Aristofanu v koprodukciji SSG Trst in Gledališča Koper ter #punceinpolpunce v Mali Drami, pa tudi z libretom za družinski muzikal Kresna noč v koprodukciji Slovenskega komornega gledališča in Cankarjevega doma. To ne preseneča, saj je ustvarjalka z bogatim gledališkim in prevajalskim opusom. In predvsem z ogromno mero ljubezni do antične kulture, za katero pa pravi, da jo je treba vedno gledati s kritično distanco.

Vesna Vončina / Igralka, ki ji lutke ponujajo možnost neskončnega izraza in učenja

S tremi premierami v pretekli sezoni Lutkovnega gledališča Maribor – s predstavami Želodkova skrivnost, Alma in Prismuknjene zgodbe – je za igralko Vesno Vončina (1980) intenzivno leto. Zlasti je navdušila v poetični predstavi po motivih življenja Alme Karlin, kjer je zgolj s svojo lučko, kovčkom in minimalističnimi, a prefinjenimi papirnatimi rekviziti, predvsem pa s prepričljivo igro in animacijo, občinstvo popeljala v čarobni svet naše velike popotnice in pisateljice.

Chris Eckman / Založnik, glasbenik in producent, ki iz Ljubljane vodi svetovno znano založbo Glitterbeat

Chris Eckman te dni v Istanbulu snema drugo ploščo ene od svojih številnih zasedb Dirtmusic, ob njem pa v njej delujeta še Hugo Race, nekdanji član slovite avstralske zasedbe Nick Cave and the Bad Seeds, in Murat Ertel, član turške psihedelične zasedbe Baba Zula. Tovrstne ekspedicije so stalnica na pestrem urniku svetovljana, ki se je leta 1960 rodil v Seattlu, kjer je bil kot ustanovitelj vplivne zasedbe The Walkabouts ključen akter na tamkajšnji podzemni sceni devetdesetih let, iz katere so izšli tako rekoč vsi velikani grungea, dom pa je kasneje našel v Ljubljani, kjer živi in ustvarja že dobri dve desetletji.

Maša Ogrizek / Pisateljica, ki z edinstveno domišljijo bogati svetove otrok, pa tudi odraslih

Lani je njena knjiga Lisičja luna, ki je izšla pri založbi Miš, prejela večernico, nagrado za najboljše otroško ali mladinsko literarno delo. Pred tem so uspeh doživele še zbirke kratkih zgodb Gospa s klobukom, Koko Dajsa v mestu in stripovske dogodivščine Luka iz bloka. Maša Ogrizek (1973) je pisateljica, katere dela so v sorazmerno kratkem času postala nepogrešljiva stalnica na otroških in mladinskih knjižnih policah.

Peter Petkovšek / Gledališki režiser, ki je izkušnje najprej nabiral na odrih po svetu

Marca letos se je premierno predstavil v SNG Drama Ljubljana z Gospo Dalloway, šele svojo drugo predstavo na slovenskih odrih. A naj vas to ne zavede, gledališki ustvarjalec Peter Petkovšek (1986) ima za seboj že impresivno in razvejeno gledališko pot.

Leopold I. / Raper, ki ustvarja v radgonščini ter prisega na lucidnost in iskrenost

»Nisem računal, da bom pri tridesetih začel rapersko kariero,« pravi vse bolj priljubljeni gornjeradgonski rimoklepač Michael Leopold (1991), ki se je pred leti udomačil v Mariboru. Ob imenih, kot so someščani Alo!Stari, .travnik in Emkej, tolminska Bakalina Velika in metliški Klinci, predstavlja aktualni val glasbenikov, ki so sterilno slovenščino in bahaško urbano govorico, polno anglizmov in postinternetnega žargona, nadomestili z lokalnimi dialekti, ki ponujajo pester nabor jezikovnih iger in fonetičnih nians.

Masayah / Raperka in pevka ter novinka leta, ki je na prvencu izlila žalujoče srce

Ko je dvaindvajsetletna Ankarančanka Mia Puhar Rodin, ki po novem živi in ustvarja v Ljubljani, predlani za Mladino spregovorila kot temeljna predstavnica renesanse slovenskih raperk – naglega vzpona domačih ustvarjalk, ki so prekinile dolgo obdobje raperskega patriarhata –, je njen skromni diskografski opus zajemal le peščico singlov. Čeprav je od tedaj minilo manj kot dve leti, se lahko hiperproduktivna glasbenica danes pohvali kar z dvema dolgometražnima albumoma.

Ajda Bračič / Arhitektka, pisateljica in publicistka, ki je napisala eno naših najvznemirljivejših zbirk kratkih zgodb

Ste že kdaj srečali svojega dvojnika? Protagonistka izjemne kratke zgodbe Nikogar ni, ki bi ti bil podoben pravi, da je srečala že tri: v otroštvu samosvojo, precej starejšo Majdo, ki je k njim s traktorjem prihajala obdelovat koruzo, takoj po študiju žensko z majhnim otrokom, ki je v trgovini kupila zadnji lešnikov kornet, tudi njen najljubši, ob branju časopisa pa je zagledala še fotografijo uspešne biologinje, kateri je nato sledila na predavanje in na vlak in ...

Haidy Kancler / Režiserka, scenaristka in montažerka, ki jo navdihujejo ljudje, od izjemnih umetnikov do športnikov

Za filmsko režiserko Haidy Kancler je pestrih nekaj let. Njen dokumentarni film Smučarske sanje, zgodba o treh afganistanskih dekletih, ki jih želja postati profesionalne smučarke popelje v Avstrijo, tam pa nič ne poteka po pričakovanjih, je nedavno zaključil festivalsko turnejo. Režiserka pravi, da je bil za vse vpletene to življenjski projekt, za katerega si niti v najbolj divjih sanjah ni predstavljala, da bo tako naporen, turbulenten, nepredvidljiv in hkrati tako nagrajujoč. A resnično življenje piše najbolj nore zgodbe, pravi Haidy Kancler, in tudi njena življenjska zgodba je daleč od predvidljivega.

Beno Novak / Plesalec, koreograf in pedagog, ki je na letošnji Gibanici prejel dve nagradi

Njegova ljubezen do plesa se je začela razvijati nekje pri desetih letih (rodil se je leta 1991) v kulturnem društvu Qulenium v Kranju. Še zlasti ga je zaznamovala Saša Lončar, priznana koreografinja in pedagoginja, ki mladih talentov ni vzgajala le v plesu in tehniki, pač pa tudi v umetnosti, kreativi, svobodnem izražanju. Izbral je Srednjo vzgojiteljsko šolo, gimnazijo in umetniško gimnazijo Ljubljana, smer sodobni ples, in tam se je fantom dobro godilo: »V tej starosti te plesni svet kot moškega izrecno podpira. Pedagogi in institucije te povsod vabijo in kar malo razvajajo, kar je dobro, ker po drugi strani nimaš nobene spodbude iz zunanjega sveta.« Spominja se neodobravanja zlasti starejših moških, ki so mladim fantom radi dali vedeti, da balet in sodobni ples nista primerna za moške.

RotorMotor / Producentsko-didžejska naveza, ki stavi na energičnost in karizmo, pa tudi široke množice

RotorMotor je eno odmevnejših imen v mlajši generaciji slovenskih elektronskih ustvarjalcev, ki je v postpandemičnem času premešalo karte na domači klubsko-festivalski sceni. Navezo, ki ustvarja na presečišču house, indie dance, trance in nu-disco žanrov, sestavljata Kamničan Luka Lah (letnik 1989), sicer tudi producent zasedbe Matter, in Mariborčan Nejc Pucko (letnik 1993), nekdanji profesionalni deskar na snegu, ustanovitelj znamke Lantern Collective ter klubskih serialk Panika in Nikola.

Karolina Marušič / Striparka, ki zna iz vsega, kar se ji pripeti, ustvariti zabavno zgodbo

»A ste vi tukaj, da me fotografirate?« je ogovorila nič hudega slutečega moškega, ki se je znašel na ulici, kjer sta bila z Mladininim fotografom domenjena za portret. Ni bil pravi, pa čeprav je imel v roki stojalo in fotoaparat. Tovrstne anekdote se Karolini Marušič dogajajo kar pogosto, kot bi bila magnet za hecna naključja ali bi imelo vesolje zanjo na zalogi posebno zabavne prigode, saj ve, da jih bo s pomočjo svojega čuta za dramatizacijo znala preliti v duhovite stripovske miniature.

Katarina Marinčič / Pisateljica, ki jo zaznamuje število sedem

Emil, moški v zgodnjih petdesetih, se nekega poletja s kolesom mudi na prelazu, kjer prenočuje v lokalnem domu. Na enem od pohajkovanj po okolici sreča neznanko, žensko s srebrnim očesom, srečanje se ga dotakne. Toda ko poskuša o njej pozneje, ko območje prizadene vihar, poizvedeti pri domačinih, se zdi, da nihče zares ne ve, o kom govori.

Dominik Mencej / Režiser in scenarist, ki ga zanima življenje na robu

Njegov celovečerni režijski prvenec Jezdeca, film ceste o dveh prijateljih iz Prlekije, ki se s predelanima mopedoma odpravita na neznano pot, je premiero doživel na lanskem Sarajevskem filmskem festivalu, nato se je domačemu občinstvu predstavil na Festivalu slovenskega filma, kjer je osvojil štiri vesne, med drugim tudi tisto za najboljši film po izboru občinstva. Ravno te dni pa težko pričakovani in tudi pri kritikih odlično sprejeti celovečerec začenja turnejo po slovenskih kinematografih.

Capital Crew / Glasbena skupina, ki nalezljivo spevne trap bangerje ustvarja kot po tekočem traku

»Včasih so mi govoril, da nimam dost ambiciji, zdej mi pravjo, da hočem preveč,« v enem od svojih novejših komadov z značilno nežnim glasom, obogatenim s konjskim odmerkom autotuna, zapoje Bine Kramar alias N3, frontman mlade trap skupine Capital Crew ali krajše CPTLC. Verz lepo povzame naglo evolucijo ljubljanskega kolektiva, ki je zgodbo zastavil izrazito neambiciozno, kot pravijo njegovi člani, so bend ustanovili »iz čiste zajebancije«, a si že od prvih korakov enostavno ne morejo pomagati, da ne bi kot po tekočem traku producirali nalezljivo spevnih trap bangerjev.

Nina Ramšak Marković / Gledališka režiserka, ki jo zanima komedija kot najzahtevnejši žanr

Nina Ramšak Marković, rojena leta 1994 v Ljubljani, je na študiju gledališke režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo pristala bolj po naključju, predvsem pa misleč, da samo začasno. A se je potem v gledališču, kot sama pravi, zataknila. Tik pred zaključenim magistrskim študijem je že režirala prvo profesionalno predstavo Alarmi! v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Zdi se ji, da je priložnosti za mlade režiserke in režiserje veliko, kar je dobro, a je pritisk nanje večji, saj se (pre)zgodaj pričakuje, da postanejo profilirani avtorski ustvarjalci, kar jim ne daje dovolj prostora za eksperimentiranje in raziskovanje.

rouge-ah / Glasbenica in vizualna umetnica, ki suvereno preklaplja med eksperimentalno glasbo in intermedijsko umetnostjo

»Vedno se mi je zdelo, da lahko počnem vse. Ostali pa so me poskušali prepričati, naj se odločim za eno stvar,« pravi ljubljanska glasbenica, harfistka, vizualna umetnica, fotografinja in piska Urška Preis (1992), znana tudi kot rouge-ah (izg. ruža). Vztrajala je pri svojem in danes je ena vidnejših predstavnic mlajše generacije na domači eksperimentalni glasbeni sceni. Poznamo jo tudi kot članico dvojca II/III, eksperimentalnega kvarteta Sujevera in jazz kolektiva Zhlehtet. Ker pa je hkrati slušni in vizualni tip človeka, je doma v različnih umetniških sferah.

Dijana Matković / Pisateljica, prevajalka in urednica, ki neumorno razgalja krivičnosti razredno razslojene družbe

Njena zgodba o uspehu je filmska. Ko je Dijana Matković po dveh letih eksistenčne in posledično ustvarjalne krize, ki ju je bila prisiljena preživeti v rodnem kraju na Dolenjskem, potem ko jo je predraga prestolnica izvrgla, napisala knjigo z oksimoronskim naslovom Zakaj ne pišem, je mislila, da bo njeno razmišljanje bralo kakih dvajset ljudi in da bo ostro napadena. Ne bi se mogla bolj motiti. Knjiga, ki je lani izšla pri Cankarjevi založbi, je uspešnica in na police knjigarn kmalu prihaja že v tretjem natisu, v knjižnicah pa zanjo obstaja čakalna vrsta.

Barbara Pia Jenič / Igralka in režiserka, ki gleda na senzibilnost kot na zatočišče sredi ponorelega sveta

Kaj je senzorialno gledališče? Gre za tip gledališča, ki poleg poudarka na čutnih zaznavah, kot so okus, vonj in dotik, vključuje tudi interaktivnost občinstva ter vsebine, ki jih je mogoče razumeti na mednarodni in medkulturni ravni. V stik z njim je Barbara Pia Jenič prišla že v zgodnjih devetdesetih, ko je spoznala in začela sodelovati z Enriquejem Vargasom, ustanoviteljem španskega Teatra de los Sentidos. Takrat je bilo to zanjo, čeprav že vajeno odra in igre, nekaj povsem novega, na področju senzoričnega in senzorialnega se je hitro začela počutiti domače in navdiha do danes ni izčrpala.