• Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    20. 9. 2019  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Portret  Za naročnike

    Iza Strehar, dramatičarka

    »Branje stvaritev Ize Strehar je, vsaj zame, sadomazohistično dejanje, saj ob prebiranju nekje med krohotanjem in jokom, med ganjenostjo in zgražanjem, med zmajevanjem z glavo in pritrjevanjem veš, /.../ da počneš oziroma si počel točno to, kar počnejo njeni liki drug drugemu,« je v gledališkem listu k predstavi Ize Strehar Izkoristi in zavrzi me, ki bo 23. septembra ponovno na ogled v Mestnem gledališču ljubljanskem, zapisala dramaturginja Anja Krušnik Cirnski. Streharjeva se je doslej podpisala pod pet dramskih tekstov, ki se – z izjemo komedije Vsak glas šteje, za katero je leta 2018 prejela žlahtno komedijantsko pero – res ukvarjajo s tematikami, še kako poznanimi mladim tukaj in zdaj: psihične težave, odtujenost v odnosih, droge in alkohol, negotovost na trgu dela, nerazumevanje sveta, v katerega so vrženi. Hlod na avtocesti, njeno prvo dramsko besedilo, na primer obravnava dekle, ki razmišlja o samomoru, v Lahko bi bilo, ampak ni, nastopata pisatelja, ki sta se sprijaznila z življenjem, ki ga živita, četudi sta imela zase sprva povsem drugačne načrte, že omenjena Izkoristi in zavrzi me pa je igra o štirih oziroma pozneje petih mladih, ki se zaradi skrajne naveličanosti in hkrati obupom nad realnostjo igrajo nevarne igre na področju intime. Osvajanje in seks zaradi stave, zaljubljenost v tipa, ki je seksualno izkoriščal tvojo sestro, zdaj pa se dobiva z drugimi ženskami, norčevanje iz ljudi, s katerimi si spal ... vse to je del njihovega vsakdana, prazna življenja pa zvesto dokumentirajo na socialnih omrežjih, celo kadar se jim zgodi kaj tako (skoraj) usodnega, kot je prometna nesreča. Portretiranje naveličanosti mlade generacije je nedvomno pomembna tema za umetnost, vendar pa se z njo – tako v dramatiki kot drugod – zaradi aktualnosti ukvarja mnogo ustvarjalcev, sploh milenijcev, zato je treba biti pri obdelavi materiala previden, da ne zapadeš v klišeje ali ponavljanje. A Iza Strehar se temu vsakič spretno izogne, kar poleg žlahtnega komedijantskega peresa potrjujejo tudi ostala priznanja, ki jih je doslej dobila za svoje delo: posebna omemba na natečaju za nagrado Slavka Gruma in Grossmanove nagrade. Sicer pa njene like poleg neprilagojenosti druži še ena lastnost: večinoma so stari 27 let, to pa je starost, ki jo je sama pravkar dosegla. »Ko sem to ugotovila, sem zapadla v rahlo eksistenčno krizo, kajti že pet let ustvarjam sedemindvajsetletne like, zdaj pa sem sama končno tukaj,« se pošali. »To je znak, da se moram počasi preusmeriti v druge teme.« Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    13. 9. 2019  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Portret  Za naročnike

    Nika Ham, umetnica, ki pred galerijskimi nadzornimi kamerami zganja navihane vragolije

    Če se boste nič hudega sluteči sprehajali po kakšni ugledni umetniški ustanovi, denimo po dunajskem muzeju Albertina, pa bo mimo vas priskakljalo razigrano dekle s plinsko masko, se nikar ne čudite. To je verjetno Nika Ham, sedemindvajsetletna umetnica iz Ljubljane, letošnja nominiranka za nagrado OHO in članica umetniškega kolektiva Laibach. Mlada umetnica si čas krajša s tem, da v muzejih in galerijah po Evropi zganja vragolije, ki jih snemajo nadzorne kamere, nastale posnetke pa nato montira v duhovite videokolaže. Kot dolgoletna čuvajka v ljubljanski Moderni galeriji dobro ve, česa obiskovalci ne smejo početi, ko pa v poznih večernih urah v galerijskih sobanah ostane sama, počne ravno to, česar drugi ne smejo: od sprehajanja psov prek kotaljenja po tleh do prižiganja cigaret v družbi stalne zbirke slovenskih impresionistov. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    6. 9. 2019  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Portret

    Futurski, synthpop kvartet

    Jan Vihar in Žiga Petkovšek, ustanovna člana zasedbe Futurski, sta stara znanca lokalne glasbene scene: že v poznih najstniških letih sta s surovim garažnim indie rockom navduševala v sklopu zasedbe Barely Modern, ki je sodelovala na vseslovenski turneji Klubski maraton v režiji Radia Študent, katerega založba ZARŠ je izdala tudi njen prvenec. Zasedba je svojo srečo nato preizkušala v londonski glasbeni džungli, krovna člana sta se kmalu po vrnitvi v domovino naveličala udarnih kitarskih rifov in razposajenega kričanja v mikrofon. Želela sta ustvarjati psihedelični rock in elektroniko, a njuna vizija še ni bila čisto jasna, prav tako pa igranja klaviatur in uporabe elektronskih naprav še nista imela v malem prstu. »Začela sva z lovom na nove člane,« se spominja Vihar. Več

  • Izak Košir  |  foto: Uroš Abram

    30. 8. 2019  |  Mladina 35  |  Kultura  |  Portret

    Saška Rakef, gledališka ustvarjalka, za katero je zvok vidnejši od giba

    Saška Rakef v svojem ustvarjanju spaja več vlog, ki so med seboj tesno povezane. Je dramatičarka in radijska novinarka, kar pomeni, da v obeh vlogah pripoveduje zgodbe – četudi se zakonitosti pripovedovanja zgodb v medijskem prostoru razlikujejo od tistih v gledališkem. A v času lažnih novic se meje med temi zakonitostmi žal vse bolj brišejo. Najpomembnejši del njenega avtorskega ustvarjanja so prav projekti, ki nastajajo na presečišču dveh svetov – radijske in gledališke umetnosti, v zadnjih letih namreč raziskuje predvsem zvočni performans. Gledalstvo tako spreminja v poslušalstvo in jih uči branja zvočnih tekstur, tempa, ritma. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    23. 8. 2019  |  Mladina 34  |  Kultura  |  Portret

    Martina Lončar, oblikovalka nakita, ki si je za izpadle mlečne zobe kupovala prstane

    Vse se je začelo s prstani, kupljenimi na tržnici za drobiž, ki ga je dobivala za izpadle mlečne zobe. Vsakokrat, ko je kakšnega izgubila, je točno vedela, kateri prstan bo dodala svoji zbirki. Imela je pet let, ko so se s starši odpravili na izlet v Celovec – tam ji je posebej v oči padla izložba draguljarne in mamo je prepričevala, naj kupijo katerega od razstavljenih kosov. Na njena pojasnila, da je ta nakit predrag, je prepričano odvrnila: »Potem ga pa ukradimo!« O tem Martini Lončar k sreči ni treba več razmišljati, kajti nakit, prav takšnega, kakršnega bi si zaželela v otroških letih, izdeluje sama, njene kolekcije pa so toplo sprejete v Sloveniji in Italiji, kjer trenutno biva, pa tudi drugod po svetu. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Portret

    Matija Bobičić, slikar

    Kot otrok se je Mariborčan Matija Bobičić (1987) rad igral z majhnimi avtomobili in dinozavri in kmalu se je začel poigravati še z idejo, da bi jih – in ne samo avtomobilov ali dinozavrov, temveč tudi druge risane in filmske junake, ki so ga navduševali – začel risati. Pa ne le to: namesto da bi si kupil kakšno igračo v obliki risanega lika, jo je kar sam narisal na karton in izrezal. Čeprav učitelji likovnega pouka v šoli niso odobravali njegovega entuziazma, ko je bilo treba risati junake, kakršni so dinozavri iz Jurskega parka ali He-man, temveč so mu svetovali, naj se raje drži Martina Krpana ali Ostržka, ni izgubil žara – hodil je na slikarske tečaje, dobil celo nekaj nagrad, še pred vstopom v srednjo šolo je slikal na platno. »V srednji šoli se je vse skupaj sicer malo upočasnilo, ker sem bil pač najstnik in me nič pametnega ni zanimalo, potem pa naprej. (smeh)« Dokončal je likovno pedagogiko v Mariboru in se resno lotil dela, tako da so njegove slike, na katerih je še danes ujeta nedolžnost otroških risb ter viden vpliv risank in risanih filmov, pogosti motivi pa so poleg dinozavrov in prevoznih sredstev še klovni, mutanti in superge, doslej že videle – in še bodo – nekaj sveta. Leta 2015 je na primer sodeloval na NordArtu, mednarodni umetniški razstavi na severu Nemčije, lani je imel samostojno razstavo v New Yorku, letos je pripravil del razstave v Londonu, pripravlja pa se tudi na gostovanje v Pekingu. Več

  • Petja Grafenauer  |  foto: Uroš Abram

    9. 8. 2019  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Portret

    Maruša Štibelj, ustvarjalka kolaža

    Maruša Štibelj (1986) se je rodila na nedeljo kot gostilniška hči v Kranju, kjer je njena mama stregla še na dan pr ed por o -dom. Hotela je postati morski razbojnik, raziskovalka, veterinarka, modna kreatorka, slikarka … osem let je igrala tenis in si pridobila delavnost, ki jo je krepila ob delu v gostilni. Opustila ga je, ker ji tekmovalnost nikakor ni bila po godu. Še danes stremi k temu, da ne tekmuje, temveč sodeluje, tudi v umetnosti. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Portret

    Portret: Matic Lukšič, igralec, ki na morju prebira Dylana Doga

    Nahajate se na zabavi in nekdo od povabljenih se je odločil, da bo predvajal hit Moje sonce slovenske najstniške skupine Bepop, megauspešne na začetku novega tisočletja. Lahko zavijate z očmi, lahko sramežljivo mrmrate besedilo – če ste rojeni po letu 1990 – zavoljo otroško-najstniške nostalgije, lahko pa se pridružite človeku, ki poplesava naokoli in poje na ves glas – na vsaki zabavi je praviloma vsaj en tak. Če ste na isti zabavi kot igralec Matic Lukšič (letnik 1992), je zelo verjetno, da je to prav on. Eden njegovih številnih talentov je namreč, da zna na pamet skoraj vsa besedila slovenskih pop uspešnic. »Nekje do trinajstega leta sem preposlušal vso slovensko estrado, od Čukov do Bepopa,« smeje razlaga. »Na neki točki sem ugotovil, da imajo vsi komadi precej podobno formulo: ’se’ se rima na ’te’ in tako dalje. (smeh)« Njegovi glasbeni poskusi pa niso ostali le pri učenju uspešnic – že v srednji šoli (kjer je bil sicer zelo aktiven v ŠILI, šolski improligi) je ustanovil bend, ki obstaja še danes, in kar nekaj njegovih prijateljev je potihem pričakovalo, da se bo glasbi posvetil profesionalno. Ali pa lutkam ali ilustraciji – tudi tja seže njegov umetniški zanos. »V osnovni šoli sem govoril, da bom Svetlana Makarovič, ker je bila zame nekdo, ki zajema vsa področja umetnosti, sem pa hotel biti tudi lutkar. V devetem razredu sem se vpisal na oblikovno, ker sem se želel ukvarjati z ilustracijo, a že takrat sem potihem računal tudi na to, da bom po končani srednji šoli izobraževanje nadaljeval na AGRFT. Toda takrat je bilo vse skupaj še nekako v oblakih. Zanimalo me je veliko stvari.« Fast-forward štiri leta naprej, ko Matic izpolnjuje vpisni list za fakulteto. Na prvem mestu je dejansko pristala igra, kaj pa rezerve? »Pojma nisem imel, kaj naj izberem za back-up plan. (smeh) Nekaj sem razmišljal o muzikologiji, a bi moral znati igrati klavir, jaz pa še kitaro komaj znam, štiri akorde, to je pa to. (smeh) Poleg tega sem vedel, da bom bend nekako ohranjal še naprej, tudi če bom sprejet na igro. Za ALUO pa sem se v resnici premalo pripravljal in nisem imel spet tako velike želje po ilustraciji. In če bi jo vpisal, bi mi bilo pozneje gotovo žal, da nisem šel na igro, tako kot se zdaj kdaj vprašam, kako bi bilo, če bi študiral ilustracijo.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Portret

    Aljaž Primožič, pisec

    Osemnajstletni Aljaž Primožič je letošnji dobitnik Župančičeve frulice, ki jo vsako leto podeljujejo najboljšim osnovnošolskim in srednješolskim pesnikom ter osnovnošolskim deklamatorjem. V konkurenci dvainštiridesetih pesnikov je žirijo v sestavi Veronika Dintinjana, Igor Divjak in Janko Lozar prepričal z grenko ljubezensko pesmijo Moje stanovanje. Vendar si pozornosti ne zasluži le zaradi nagrade, temveč ker kljub mladosti že nekaj let opozarja nase s svojo umetnostjo. Je urednik gimnazijske literarne revije in vodja šolske gledališke skupine, sodeluje pri pesniškem festivalu Izrekanja in literarnih večerih ter dogodkih v rodnem Celju, objavlja v pomembnejših literarnih revijah in na portalih, dve leti je bil del projekta Mlada Drama – prvič so sodelujoči dramska besedila ustvarjali pod mentorstvom Žige Divjaka, drugič Luke Marcena –, režiral pa je tudi že tri produkcije, Jagababo Daneta Zajca, Salomo Oscarja Wilda in posebej odmevno Trpljenje mlade Hane Katje Gorečan. Ker se je v režiji prvič preizkusil tako mlad, se v teh treh predstavah dobro kaže kronologija njegovega razvoja. »Ko smo delali Jagababo, smo se vsi še precej iskali, ampak mislim, da je bil končni izdelek kljub temu dober. Saloma je bila zame spet malo drugačna izkušnja, ker se mi je zdelo, da nisem delal čisto s srcem, ampak če ne drugega, sem se takrat naučil, da moram res stati za predstavo oziroma tistim, kar počnem, ker se to pozna na končnem izdelku. Raje delam v manjši zasedbi, pri Salomi pa je veliko likov – poleg tega nisem v celoti padel v besedilo.« Zato pa se je toliko bolj našel v Trpljenju mlade Hane, s katero so ustvarjalci gostovali na festivalih Trans- generacije in Vizije. Sicer se še vedno nima za režiserja, ker je zanj režiser nekdo s formalno izobrazbo – vendar pa računa na to, da jo bo kmalu imel, izobraževanje želi namreč nadaljevati na AGRFT, smer gledališka režija. »Čeprav tudi pišem poezijo, o primerjalni književnosti ne razmišljam, ker to lahko še naprej počnem ob poklicu. Če mi uspe priti na režijo in dobiti neko zaposlitev na tem področju, bom res zadovoljen.« Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Portret

    Urška Centa, plesalka in koreografinja

    Na kaj najprej pomislite, ko zaslišite besedo flamenko? Morda na plesalke in plesalce v rdečih oblekah, z vrtnicami v ustih in s kastanjetami, ki se strastno vrtijo na tradicionalno špansko glasbo? Krivec za to, da je naša prva asociacija na flamenko največkrat ravno takšna, je Francisco Franco, ki je v tridesetih letih preteklega stoletja potreboval nekaj, kar bi španskemu narodu dalo identiteto in ga predstavilo v svetu – odločil se je za bikoborbe in flamenko in tako se je začel proces režimske folklorizacije, razloži ena vidnejših plesalk in proučevalk flamenka pri nas, Urška Centa. A flamenko je dandanes že precej oddaljen od klišejskih oblik preteklosti, opozori ob tem. Učiti se ga je začela v njegovih najbolj tradicionalnih oblikah, nato pa z raziskovanjem ustaljenih praks našla svoj izraz, ki stremi k svobodi in razume flamenko kot ples, glasbo, besedo, pojem – vsevključujočo vejo umetnosti. Poleg plesa zdaj svoje znanje predaja naprej tudi na seminarjih, hkrati pa o njem intenzivno razmišlja, piše, se izobražuje ter pripravlja avtorske predstave in kulturne dogodke, katerih del je vedno tudi flamenko. Lani je bila zelo odmevna predstava Deblas/Boginje, pri kateri je sodelovala s Kuklo in Katjo Šulc in ki se je ukvarjala s položajem romske ženske v družbi, obiskani pa so tudi njeni vsakomesečni večeri v Pocket Teatru. »Njihova rdeča nit sta glasba in ples flamenka, ki se vsakič povezujeta z drugimi žanri,« pove. »Samo v tej sezoni sem v ciklu Noches de Tablao predstavila ‘fusion’ projekte z jazzom, elektroniko, sufijsko glasbo, baročno glasbo, sevdahom in ljudsko glasbo s širšega območja Balkana. Na tak način flamenko spozna veliko ljudi, ki se drugače z njim verjetno ne bi nikoli srečali, in ga začne razumeti v drugem kontekstu.« Več