• Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    9. 4. 2021  |  Mladina 14  |  Kultura  |  Portret  Za naročnike

    Anja Štefan, pravljičarka, s katero so rasle in rastejo številne generacije otrok

    Kaj imajo skupnega otroci, rojeni v devetdesetih, s tistimi, rojenimi v začetku novega tisočletja ali po letu 2010? Ne glede na to, da so nekateri na najljubšo risanko čakali pred malim škatlastim televizorjem, drugi pa jo gledajo na iPadu, ali da so se nekateri zgledovali po Disneyjevi Mulan, drugi po Elsi iz Ledenega kraljestva, obstaja velika verjetnost, da so vsi odraščali s pravljicami Anje Štefan. A ne le z njenimi avtorskimi, pesnica, pisateljica in pripovedovalka je zaslužna tudi za seznanjanje najmlajših s pravljicami iz slovenskega ljudskega izročila. Več

  • Jaša Bužinel  |  foto: Uroš Abram

    2. 4. 2021  |  Mladina 13  |  Kultura  |  Portret  Za naročnike

    Doša, rap veteran, ki prisega na neolepšano opisovanje stvarnosti

    Prekaljeni 36-letni ljubljanski MC in producent Vladimir Kosović, na kratko »najljubši raper tvojega najljubšega raperja«, nedvomno sodi med ključna imena avtohtone hip hop kreativnosti, ki so največ prispevala k razvoju slovenske urbane rime. Poznavalci se ga boste spomnili iz dvojca Da II Deuce, ki sta ga tvorila s Cazzafuro, predvsem po štiklu Dost vas mam s prve kompilacije slovenskega hip hopa 5’00“ Of Fame – Za narodov blagor iz leta 2000. Milenijci ga poznamo kot člana kolektiva Sami norci, po odmevnem solo prvencu Memento Mori (2010) in priljubljenih puloverjih njegove založbe Datura, ki so jih nosili mulci iz vseh slovenskih krajev. Še nekoliko mlajši pa ste ga morda spoznali ob nedavnih odmevnih videospotih za singla Odprto pismo predsedniku RS in Razglednice, v katerih v zanj značilno pronicljivem slogu oriše družbenopolitično agonijo, ki jo Slovenci v času pandemije doživljamo pod aktualno vlado. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    26. 3. 2021  |  Mladina 12  |  Kultura  |  Portret

    Črtomir Frelih, slikar in grafik, za katerega je svinčnik najmočnejše orodje

    Dve lisici se srečata sredi gozda. »A se s poletnim časom tud policijska ura premakne?« vpraša prva . » Tud. Z devete na deveto,« ji odvrne druga. Lisici sta narisani s svinčnikom, imata značilna zašiljena gobčka, špičasta ušesa in košata repa. Takoj prepoznamo risarski slog uveljavljenega slikarja, grafika in profesorja za grafiko na ljubljanski Pedagoški fakulteti Črtomirja Freliha, ki je v zadnjem obdobju s svojimi lisičjimi risbami postal prava mala senzacija. Lisice domujejo na Facebooku, tam Frelih prijatelje in sledilce redno zalaga z njihovimi dogodivščinami, vendar so se že odpravile tudi v svet: razstavo lisičjih risb je imel konec oktobra v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani, pa februarja v Galeriji Domžale; izšle so v knjigi z enostavnim naslovom Lisice, nedavno jih je v nakit pretopila oblikovalka nakita Simona Bohinc. Več

  • Jaša Bužinel  |  foto: Uroš Abram

    19. 3. 2021  |  Mladina 11  |  Kultura  |  Portret

    Bojan Cvetrežnik, glasbenik in pedagog, ki verjame, da se brez lažnega upanja ne da živeti

    Za prepoznavno kuštravo pričesko in prodornimi modrimi očmi se skriva pedagog, akademski glasbenik, mojster violine, skladatelj, raziskovalec ljudskih glasb in vodja raznih projektov. Vse to je Bojan Cvetrežnik, še najbolj pa, kot pravi sam, »laični razmišljevalec«. Pogovor z njim to potrjuje. V enem trenutku debatiraš o njegovi nastajajoči knjigi, v naslednjem o zgodovini pobiranja davkov, pa o različnih violinskih tehnikah ali tezi, da so turneje klasikov bolj divje od rockerskih. Vodita ga radovednost in navdušenost. »Starejši ko sem, bolj cenim malenkosti,« pravi. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    12. 3. 2021  |  Mladina 10  |  Kultura  |  Portret

    Nejc Trampuž, intermedijski umetnik in fotograf, ki raziskuje tehnologijo

    Kako uloviti nevihto? Nejc Trampuž pozna natančen postopek. Priprave zajemajo spremljanje vremenskih napovedi in postavitev zračnih mas. Ko ugotoviš, na katerem območju bo najbolj nevihtno, se z avtom odpraviš tja. Sproti spremljaš satelitske in radarske slike ter določiš štartno mesto, kjer se bodo nevihte po tvojem sprožile, nato pa jim slediš. Vedno moraš biti nekaj korakov pred nevihto, kajti če te ujame, se težko izviješ iz nje. Če si zadel pravo perspektivo in tajming, pa imaš edinstven vpogled v njen potek, v strukturo oblakov ... Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    5. 3. 2021  |  Mladina 9  |  Kultura  |  Portret

    Maja Delak, plesalka in koreografinja, ki tudi v kriznih časih verjame v kreativnost

    Na odru se ob bleščičasti zavesi pozibavajo plesalke v razkošnih oblačilih, ki nekoliko spominjajo na kabaretna, plesalka, oblečena v moški suknjič, pa odpira usta in odlično oponaša pevca Adriana Celentana. Ko odpoje, preostale plesalke zavreščijo in začnejo stegovati roke po njej. Plesalka v središču pozornosti je Mad Jakale, predstava, iz katere je prizor, pa Tatovi podob. Mad Jakale je alter ego Maje Delak, uveljavljene plesalke in koreografinje, tudi dobitnice nagrade Prešernovega sklada leta 2010 – med drugim za predstavo Drage drage, v kateri so se prvič pojavili kabaretni liki in ki je bila izhodišče za razvoj Tatov podob. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    26. 2. 2021  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Portret

    Pisateljica, ki prevprašuje družbena razmerja moči 

    Med fotografijami, ki so med nedavno zasedbo Avtonomne tovarne Rog preplavile splet, je bila tudi tista, na kateri Vesno Lemaić, pisateljico, aktivistko in sodelavko Roga (rojeno leta 1981), trpajo v marico. Ko so Rog leta 2016 poskusili zrušiti prvič, ji ga je skupaj z ostalimi uporabniki uspelo ubraniti. Tokrat je eden zadnjih branikov alternativne kulture v Ljubljani padel. »Rog smo leta 2016 ubranili tudi zato, ker policija ni stopila na stran zasebnih varnostnih služb. Policisti so takrat ravnali nevtralno. Zdaj pa je bilo vse drugače. Jasno je bilo, da policisti v protiizgredniški opremi delujejo v vnaprej načrtovani akciji. Naših prijav niso upoštevali, njihov edini odgovor so bili ’pepper sprej’ in lisice,« pravi. Vklenili so jo in odpeljali na policijsko postajo, kjer jo je najbolj šokiralo to, da jo je policistka pretipala ob okrvavljeni steni. »Očitno jim ni uspelo sproti pobrisati sledi svojega nasilja.« Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    19. 2. 2021  |  Mladina 7  |  Kultura  |  Portret

    Nina Bulatovix, postpank bend, ki ustvarja plesno muziko za neznosne čase

    Nina Bulatovix je – kot se za pravi (post)pank bend spodobi – nastal kot neposredni odgovor na politično dogajanje. Leta 2009 je mariborska občina pod taktirko takratnega župana Franca Kanglerja želela deložirati mariborski avtonomni kulturni center Pekarna. Člani zasedbe, ki so se spoznali kot sodelavci mariborskega študentskega radia MARŠ, so v napeti situaciji prepoznali priložnost za glasbeni upor. Ustanovili so bend in ga poimenovali po Nini Bulatović, takratni vodji mestnega urada za kulturo in mladino, ki je v javni razpravi o Pekarni izkazala precejšen neposluh za neodvisno kulturo in samonikle ustvarjalne skupnosti. V dveh tednih so napisali osem skladb, njihova besedila pa so nastajala na podlagi izjav občinskih uradnikov, ki so jih prevedli v glasbeni jezik, nato pa so jih na obletnico Pekarne predstavili na svojem prvem koncertu. »Na dan koncerta je Nina Bulatović naznanila, da nas bo tožila, in nam s tem naredila odlično reklamo. Provokacija vedno lepo mesto najde,« pravi frontman Gregor Kosi, sicer diplomirani sociolog kulture, zgodovinar in pesnik. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    12. 2. 2021  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Portret

    Jadranka Juras: »Umetnik mora biti družbeno aktiven posameznik«

    Leta 2003 je Jadranka Juras s pesmijo Sedmi čut nastopila na Emi, slovenskem izboru za pesem Evrovizije. Njen prvi solo nastop na Eminem odru (leto prej je pela back vokale pri Sestrah pri danes že skoraj ponarodeli Samo ljubezen) je vseboval element, ki je marsikomu ušel iz spomina: moč, ki jo je imela kot glasbenica na velikem odru pomembne prireditve, je izkoristila za subtilno posredovanje političnega sporočila. Del njene oprave je bila namreč improvizirana bomba, ki je štrlela iz granitne kocke z napisom »Vojna ni rešitev«. To je bil odgovor na ameriške vojaške operacije v Iraku in Afganistanu, ki jih je podpirala tudi Slovenija, čeprav je že tedaj veliko ljudi izrazilo nestrinjanje s tovrstno vojaško politiko. »Slovenija bi morala biti primer majhne suverene države, ki zagovarja mirovno politiko. Toda naša politika klečeplazi pred ameriško – žal ni edina,« pravi. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    5. 2. 2021  |  Mladina 5  |  Kultura  |  Portret

    Nina Medved, pesnica v oblikovanju prostora, ki presega boj z drsenjem sveta

    Ob večerih je mama razpirala strani knjig in ji brala iz njih. Vse dokler ni znala brati sama – takrat se je srečala s pesmimi Borisa A. Novaka, ki je kasneje postal njen profesor na primerjalni književnosti (poleg tega je študirala še francoščino), pa Kajetana Koviča in Svetlane Makarovič. Njena očaranost nad besedo se je razvijala naprej, ob branju Milana Dekleve, Franceta Prešerna, Ivana Minattija, Toneta Pavčka in drugih pesniških velikanov, v adolescenci pa se je začelo, kot to opisuje sama, pravo pesniško utripanje. Danes Mariborčanka Nina Medved (rojena 1989) aktivno sooblikuje domačo pesniško sceno. Nase je v minulih letih opozarjala kot soorganizatorka različnih literarnih dogodkov, kot so denimo večeri slam poezije Ožuljeni jezik – je tudi državna prvakinja v slam poeziji, ki jo najlaže opišemo kot zmes poezije in performansa in s katero se je v preteklosti aktivno ukvarjala –, Prevodni Pranger, Slovenski dnevi knjige v Mariboru in drugih, z mentoriranjem mlajših literarnih ustvarjalcev ter z revijalnimi objavami svoje poezije. Potem pa je leta 2019 zmagala na Festivalu mlade literature Urška, ki zmagovalcu pokloni izid knjige pri Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Napisati ali sestaviti jo mora v letu dni. Tako je lansko jesen izšla njena prva pesniška zbirka Drseči svet, ki jo je likovno opremila priznana ilustratorka Meta Wraber. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    29. 1. 2021  |  Mladina 4  |  Kultura  |  Portret

    Ivana Bajec, slikarka, ki si je med slikanjem že zlomila ključnico

    Pravijo, da so zares ustvarjalni ljudje tisti, ki so pustili otroku v sebi, da preživi. Ivana Bajec, slikarka z nalezljivo otroško energijo, se včasih sprašuje, ali otrok v njej ni še preveč aktiven. Letos jih bo dopolnila enaintrideset, a je razigrana in neobremenjena, kakor je bila pri petnajstih ali šestnajstih. Zavrača konvencionalno življenje, misel na perspektivno kariero in družbene pritiske, ki se vršijo nad njenimi vrstniki – najpomembneje se ji zdi živeti (za) umetnost. »Za kaj drugega enostavno nimam potrpljenja,« se nasmehne. Toda tudi za slikanje potrebuješ obilo potrpljenja, sploh v njenem primeru. Za posamezna velika platna lahko porabi tudi po pol leta – tako kot na primer za sliko El Barco, ki jo je še do 10. februarja mogoče videti na njeni prvi samostojni razstavi Avgust v ljubljanski Ravnikar Gallery Space. Zanjo je najprej na drobno spraskala folijo in jo odtisnila na platno (to je skoraj vedno del njenega ustvarjalnega procesa), šele nato so ga začele naseljevati zgodbe in figure, ki so konstruirale dogodke lanskega poletja, natančneje avgusta, ko se ji je v domačem Pulju zgodila poletna romanca s španskim turistom. V njej je pomembno vlogo odigrala barka njenega strica, ki na sliki zavzema osrednje mesto, sama pa je nanjo vključila še nekaj asociativnih drobcev, ki so bili del poletnega dogajanja ali pogovorov, denimo kobro ali črička. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    22. 1. 2021  |  Mladina 3  |  Kultura  |  Portret

    Mankica Kranjec, fotografinja in umetnica, ki gleda na svet skozi rožnata očala

    Med najinim pogovorom na daljavo sedi za računalnikom v starinski dnevni sobi, ki jo več kot polovično zasedajo visoki, masivni knjižni regali. Gre za knjižno zapuščino njenega deda, pisatelja Miška Kranjca, ki je v zadnjih letih življenja ustvarjal prav za to mizo, v hiši v Senožetih, nedaleč od Dola pri Ljubljani. Danes tu živijo starši Mankice Kranjec, ona pa se je še pred prepovedjo prehajanja občin s fantom Kevinom ravno tako začasno nastanila v zadnjem hramu dedkove ustvarjalnosti. Kadar ne dela, ustvarja, peče slaščice, odide na sprehod po gozdu – karantena jo je, sicer mestnega otroka, zbližala z naravo – ali si vzame čas za branje katere od dedovih knjig, ki jih je hiša polna. »To so knjige tujih in domačih avtorjev, ki so mi povečini neznane. Tu pa jih lahko naključno vlečem s polic in odpirajo se mi izjemni literarni svetovi,« pravi. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    15. 1. 2021  |  Mladina 2  |  Kultura  |  Portret

    Jan Barič, oblikovale, ki čara z lesom 

    V les se je zaljubil zaradi njegove raznolikosti, nepopolnosti in živosti – lastnosti, ki ga povezujejo s človeškim. S pomočjo dedkovega zgleda, trikov mizarjev in oblikovalcev lesa po vsem svetu, do katerih se je dokopal s pomočjo spleta, in znanja, pridobljenega med šolanjem, je preučil njegove zakonitosti in se jih naučil uporabiti v svoj prid, tako da danes brez težav ukroti še tako trmasto leseno gmoto. Iz tega prvinskega materiala v njegovi delavnici v Celju, ki je bila nekoč dedkova last in kjer je tudi sam izdeloval prve lesene igrače (da uporablja nekatera orodja, ki za otroka niso ravno primerna, sta z dedkom njegovi mami takrat raje zamolčala), nastajajo najrazličnejši izdelki: stoli, klubske mizice, kamini, obešalniki, ure, ptičje hišice in celo ženske torbice – vse pod znamko JB design & architecture, ki ima naročnike po vsem svetu, na Instagramu pa že več kot dvajset tisoč sledilcev. In to kljub temu, da ima njen snovalec le 27 let. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    8. 1. 2021  |  Mladina 1  |  Kultura  |  Portret

    Uroš Zupan, pesnik in prevajalec, ki nas vodi po pokrajinah preteklosti

    Uroš Zupan (letnik 1963) je eden vodilnih glasov slovenskega pesništva, pa tudi odličen pripovedovalec. Nostalgik (kar je prav tako kvaliteta njegove poezije), vešč sprehajanja po pokrajinah preteklosti, ki jih je naseljeval in jih zavoljo njegove besedne okretnosti lahko naseljuje tudi njegov bralec. Te pokrajine se pred njim razprostrejo v mitski veličini, skoraj zaželi si, da bi bil tam v trenutku, ko je Uroš Zupan prvič bral Hesseja ali ko je nastajala revija Literatura. O vsem omenjenem Zupan pripoveduje v esejih, ki so nedavno izšli v zbirki Arheologija sedanjosti, nominirani za Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko. Nekateri med njimi so dragocen vpogled v zgodovino slovenske sodobne književnosti, drugi omogočajo zbližanje z njegovim intimnim kozmosom. Več

  • Jaša Bužinel   |  foto: Uroš Abram

    30. 12. 2020  |  Mladina 53  |  Kultura  |  Portret

    Nina Strnad, pevka, ki svoj glas živi

    Je ena najbolj znanih in cenjenih slovenskih pevk, zato ne preseneča, da je pela, še preden je govorila. Njen prvi glasbeni spomin je podoba štiriletne Nine (rojena je leta 1987), ki s sestrama na kasetofon snema pesem Tri spominčice sem posadila iz pravljice Svetlane Makarovič Sapramiška. Starša sta njen talent hitro prepoznala in edini logični korak je bil vpis v glasbeno šolo, kjer je sodelovala pri projektu Otroci glasbe, in ta je prinesel njen prvi televizijski nastop. Vmes je postala solistka šolskega pevskega zbora. V najstniških letih je bila članica dekliškega pop tria Vox, puberteta pa ji je vzbudila tudi interes za subkulture. Rock/metal faze se spominja predvsem zaradi pisanja pesmi v garaži. Več

  • Vanja Pirc  |  foto: Uroš Abram

    23. 12. 2020  |  Mladina 52  |  Kultura  |  Portret

    Tina Kolenik, kostumografinja, vizualna umetnica in performerka, ki meni, da je golo telo najizraznejši in najlepši človeški kostum

    Že pri sedmih letih je gola nastopila v uspešni plesni predstavi, ki je gostovala po vsej Jugoslaviji. Časi so bili takrat drugačni, na neki način morda celo tolerantnejši kot danes, saj so bili ljudje golih teles vajeni predvsem z nudističnih plaž in so se jim zdela nekaj naravnega, vsakdanjega. Nihče ni niti pomislil na škandal. Tako je bila to njena prva pozitivna izkušnja z goloto. In prvo zavedanje, da ima golo telo izjemno izrazno moč. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    18. 12. 2020  |  Mladina 51  |  Kultura  |  Portret

    Aleksandra Rekar, prevajalka, ki se najbolje počuti v vodi

    Aleksandra Rekar, letošnja dobitnica Sovretove nagrade za vrhunski književni prevod Rodbine Miljenka Jergovića, skoraj tisočstranskega romanesknega prepleta zgodovinskih dogodkov in človeških usod, je na študiju primerjalne književnosti pristala zaradi – stave. Tistega poletja po koncu gimnazije se je, že vpisana na fakulteto za elektrotehniko in računalništvo, odpravila na morje s prijatelji. Nekega večera so se družili in zabavali, pogovor je nanesel na to, kje bodo nadaljevali šolanje, in ker je bila vpisana na eno redkih fakultet, ki tedaj ni imela sprejemnih izpitov, so jo začeli prijatelji dražiti, naj se prepiše nekam, kjer so, pa da vidijo, ali jih bo naredila. »Pa ne na medicino, so rekli, tja te bodo še res sprejeli,« se smeje – naravoslovni predmeti so ji vedno šli. Družboslovje malo manj, zato je izbrala primerjalno književnost, ki je imela takrat še strogo selekcijo. A imela je srečo – za rojstni dan je dobila in tudi prebrala Sartrova zbrana dela, esej, ki ga je morala pisati na sprejemnih izpitih, pa je bil ravno o Sartru. Tudi ostale teme so ji bile kot nalašč pisane na kožo. Sprejeli so jo, prijateljem je dokazala svoje. Toda zakaj se potem ni prepisala na elektrotehniko, kot je sprva načrtovala? »Kar ostala sem tam, ne znam pojasniti, zakaj. Toliko o načrtovanju kariere.« Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    11. 12. 2020  |  Mladina 50  |  Kultura  |  Portret

    balans, bunkerpop zasedba, ki se je iz lo-fi spalnice povzpela v hi-fi studio

    Osemindvajsetletni Andrej Pervanje in tridesetletna Kristina Vrčon sta krovna člana domačega postpank dvojca balans, ki je občasno trojec, kdaj pa tudi kvartet: redno namreč sodeluje z vizualnim umetnikom Alessandrom Di Giampietrom, ki nastope popestri z videoprojekcijami, zadnje čase pa se jim na koncertih pridruži tudi bobnar Jan Kmet. Ustvarjajo v Ljubljani, natančneje v zaklonišču na Rakovniku, od koder izhaja tudi ime izmišljenega žanra, ki ga preigravajo: bunkerpop. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    4. 12. 2020  |  Mladina 49  |  Kultura  |  Portret

    Jona Bednjanec, modna oblikovalka, ki bi se pretihotapila v filme Wesa Andersona ali Quentina Tarantina

    Vse hladnejši dnevi kličejo po tem, da se v redkih trenutkih, ko zapuščamo domove, zavijemo v topel šal, si nadenemo volneno jopo ali se skrijemo v prevelik pleten pulover. Toliko bolje, če je pletenina koktajl eksplozivnih barv, da v turobnih časih vsaj malo pogreje dušo. Pletene kose razigranih tekstur in barvnih odtenkov izdeluje Jona Bednjanec (rojena leta 1991), magistrica oblikovanja tekstilij in oblačil na Naravoslovnotehniški fakulteti ter lanska dobitnica nagrade DiGi WOW za kolekcijo z največjim viralnim potencialom na ljubljanskem tednu mode. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    27. 11. 2020  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Portret

    Jan Krmelj, gledališki ustvarjalec in pesnik, ki ga vznemirjata praznina in njen emancipatorni potencial

    Konec januarja je premiero v ljubljanski Drami doživela njegova predstava Življenje drugih, ki tematizira družbo nadzora v Vzhodnem Berlinu osemdesetih let in jo je režiral po motivih kultnega nemškega filma. V besedilu k predstavi je takrat zapisal, da »danes ni leto 1984, nismo v Vzhodnem Berlinu in nismo del nobenega očitnega totalitarizma. Družba nadzora ostaja, a ne moremo je več utelesiti v enem aparatčiku, enem krivcu in imenu.« Po svoje je ironično, da smo se malo več kot mesec dni pozneje znašli v drugačni situaciji omejevanja svobode, sredi pandemije koronavirusa, ki so jo mnoge države po svetu, tudi naša – po menjavi vlade, ki je sovpadla z začetkom pandemije, – izkoristile za radikalne politične manevre. » Več

  • Jaša Bužinel  |  foto: Uroš Abram

    20. 11. 2020  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Portret

    Nejc Pipp, pevec in avtor glasbe, glas generacije Z, ki na domačo sceno prinaša globalne trende

    Slovenska pop glasba je bila dolga leta deležna predvsem kritik. Razlogov je več, od tega, da je bilo svežega popa, ki bi šel v korak s časom, vseskozi zelo malo, do tega, da medijska krajina tega glasbenega žanra ni razumela, alternativcem starejše generacije pa se je pop dobesedno upiral. A v zadnjem letu je na sceno prodrlo več novih obrazov, ki neobremenjeni s fiktivnimi razmejitvami med mainstreamom in alternativo ustvarjajo polnokrven moderen pop. Zanimivo je, da je večini skupen preobrat navznoter v duhu povojnega intimizma. Ne gre za pompozen stadionski pop, pač pa posodobljeno introspektivno kantavtorstvo. Med ta cvetober mlade ustvarjalnosti sodi tudi 20-letni Škofjeločan Nejc Pipp, ki je na domači parket z intimističnim prvencem Ulysses stopil zelo diskretno. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    13. 11. 2020  |  Mladina 46  |  Kultura  |  Portret

    Brane Mozetič, pesnik in urednik, ki počne tisto, česar noče nihče drug

    Brane Mozetič (rojen 1958) je letošnji dobitnik Jenkove nagrade za najboljšo slovensko pesniško zbirko minulih dveh let. Prejel jo je za knjigo Sanje v drugem jeziku, v kateri prepričljivo upesnjuje raznovrstne podobe med budnostjo in snom. Z isto nagrado je bil ovenčan že leta 2003 za zbirko Banalije, a v drugačnih okoliščinah. Tokrat je bila nagrada nepričakovana le zanj, pred skoraj dvajsetimi leti pa je presenetila celotno literarno sceno, šlo je namreč za prvo nagrajeno pesniško zbirko z eksplicitno gejevsko vsebino. »To je gotovo pripomoglo k temu, da so bili kasneje nagrajevani tudi drugi avtorji in avtorice z LGBT-scene,« je prepričan. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    6. 11. 2020  |  Mladina 45  |  Kultura  |  Portret

    Asiana Jurca Avci, umetnica, ki oživlja mrtve cvetlice

    Na njeni nedavni razstavi So this is it? (A to je to?) v projektnem prostoru Fotopub je obiskovalce ob uokvirjenih cvetličnih printih pričakal mlad, entuziastičen kustos, ki jih je vljudno pozdravil, popeljal po prostoru, navrgel kakšno zanimivost, in če se je kateri od njih odločil za nakup kakšnega dela, zadovoljno pokimal, češ, odlična izbira. Četudi je vse skupaj delovalo pristno, je šlo za performans, rahel posmeh prodajni umetnosti. Razstava in vse, povezano z njo, je bilo skupaj z njenim brendom AJA, v okviru katerega printe svojih fotografij cvetlic tiska na majice in puloverje, pravzaprav praktični del njenega magistrskega dela na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, projekt z naslovom Produkcija vrednosti in vrednost reprodukcije. V njem se sprašuje, kako naj umetnik ustvari nekaj, kar je iskreno in za čemer stoji, hkrati pa doseže še, da imajo njegovi izdelki vsaj približno komercialno vrednost. Kako slediti trendom umetniškega trga, vseeno pa se jim ne podrejati? Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    30. 10. 2020  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Portret

    Kleemar, producent elektronske glasbe, ki v kaosu išče vzorce

    Čeprav je prekmurski producent Matej Končan – širši javnosti znan kot Kleemar – šele letos izdal svoj dolgometražni prvenec, je pri nas že dolgo uveljavljen kot eden vodilnih producentov napredno misleče elektronike. Z domiselno, striktno analogno produkcijo, pri kateri je bilo nekoč zaznati močne vzporednice s futuristično IDM-glasbo, ki jo je v tistem času izdajala njegova najljubša založba Warp, je začel navduševati že kmalu po prelomu tisočletja. Ker pa so studijski posnetki njegovih komadov veljali za izjemno redke ptice, se je najpogostejše vprašanje, ki smo mu ga zadnjih petnajst let neumorno postavljali vsi po spisku, glasilo: »Kleemar, kdaj bo plata?« Ko je dopolnil štirideset let, se je končno odločil, da samemu sebi (in tudi vsem nam) za rojstni dan podari težko pričakovani prvenec. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    23. 10. 2020  |  Mladina 43  |  Kultura  |  Portret

    Nejc Cijan Garlatti, igralec, ki bi z veseljem stopil v čevlje Doriana Graya

    Preden je opravljal sprejemne izpite na smeri igra na AGRFT, je vse kazalo, da bo pravnik. Diplomiral je na Evropski pravni fakulteti doma v Novi Gorici in zatem opravljal prakso v odvetniški pisarni. Sprva se mu je zdelo, da bi to lahko počel vse življenje in pri tem ne preveč trpel. »Verjetno sem malo idealiziral vse skupaj, a ta poklic se mi je zdel zaznamovan z zmožnostjo uveljavljanja pravičnosti,« pravi. Resničnost je seveda drugačna, redko črno-bela – in vse, s čimer se srečuješ kot pravnik, ni zares vprašanje pravičnosti. Tako se je odločil, da se bo odpravil še po poti mladostnega zanimanja za igro – bil je namreč član novogoriškega amaterskega mladinskega odra – in poskusil srečo na AGRFT, da se ne bi pri šestdesetih, recimo, tolkel po glavi zaradi zamujene priložnosti. Če ga v prvo ne bi sprejeli, bi se potolažil, da vendarle ni pravi za to, in se verjetno vrnil k pravu. Pa so ga. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    16. 10. 2020  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Portret

    Tschimy, producent in kantavtor ki zveni nostalgično in hkrati izjemno sodobno

    »Tschimy ga benga,« se glasi eden izmed komentarjev pod Tschimyjevim singlom Hera, s katerim je napovedal svoj nedavno izdani prvenec Human OS. Besedna igra, ki se nanaša na njegovo eksotično ime – Tschimy Obenga – zadene žebljico na glavico: Tschimy ga resnično benga, a to počenja v precej neklasičnem pomenu besede. Benga ga pretanjeno, v izrazito ležerni maniri: s subtilno jazzovskimi, a razkošnimi aranžmaji, s toplino sladkobnih napevov in iskrenih romantičnih besedil – v najbolj učbeniški definiciji besede ga bengajo surovi hiphoperski beati, s katerimi podloži svoje iskrive balade. Predvsem pa ga benga njegov izjemni vokal: kot je za Mladino zapisal Jaša Bužinel, je »njegov božajoči žametni glas eden prepoznavnejših domačih vokalov zadnjih let«. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    9. 10. 2020  |  Mladina 41  |  Kultura  |  Portret

    Alja Horvat, ilustratorka, ki jo je revija Forbes uvrstila med najobetavnejše umetnike

    Alja Horvat je 23-letna Mariborčanka, ki se je letos znašla na prestižni lestvici revije Forbes 30 under 30 – Europe (30 pod 30 – Evropa). Ta znotraj različnih kategorij vsako leto opozori na trideset najvidnejših posameznikov iz vseh koncev Evrope. Horvatova je uvrščena v razdelek umetnost in kultura, kjer ji družbo med drugim dela angleška manekenka in igralka Cara Delevingne, hkrati pa je pristala tudi v kategoriji »najmlajši« skupaj s sorojakom Luko Dončićem ter mlado švedsko okoljsko aktivistko Greto Thunberg. Več

  • Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

    2. 10. 2020  |  Mladina 40  |  Kultura  |  Portret

    Eva Škofič Maurer, klovnesa, ki z rdečim noskom stopi v drug svet

    Natakne si rdeč nos – in lahko je karkoli. Ob prvem šolskem dnevu zabava otroke, jih povabi v gledališče ali na festival, bodri male bolnike, vnaša žarek veselja v vsakdan stanovalcev domov za starejše, z duhovitimi predstavami pa zna pritegniti tudi zanimanje odraslih. Eva Škofič Maurer je prva profesionalna slovenska klovnesa, ki jo je strastna želja, da bi si s poklicem cirkuške umetnice lahko nekoč služila kruh, vodila na Državno akademijo za cirkuško in estradno umetnost v Moskvi, kjer je pridobila diplomo iz klovnade. Deklica z velikimi sanjami se ni sprijaznila z dejstvom, da se doma ni mogoče šolati za klovneso. Čeprav se je najprej vpisala na pomorsko šolo, je čutila, da jo vleče naprej. Po ogledu predstave moskovskega cirkusa v Sloveniji je opazila enega od nastopajočih in ga s pomočjo mame, pesnice Neže Maurer, ki je znala nekaj malega rusko, vprašala, kje je študiral. Ko je izvedela, da res obstaja »šola za klovne«, ni bilo zanjo nobenih ovir več. Spustila se je v boj z birokratskimi mlini in uspela, četudi je bil postopek študija v tujini v dobi brez interneta precej zahtevnejši kot danes, poleg tega ji na jugoslovanski ambasadi v Sovjetski zvezi niso bili pretirano v pomoč, morda niso resno jemali njene želje po študiju na cirkuški akademiji. Več

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    25. 9. 2020  |  Mladina 39  |  Kultura  |  Portret

    Čao Portorož, bend, ki svežino išče v naivnosti

    Ustanovni člani benda, ki je sčasoma postal Čao Portorož, kot ga poznamo danes, so dobri prijatelji že od petega razreda osnovne šole. Gregor Andolšek, Anže Petrič in Aljoša Cetinski so se med seboj uigrali že v daljnih devetdesetih, ko so v srednješolskih letih pod imenom Fikus preigravali grunge, dobrih petnajst let pozneje pa jih je ponovno zasrbelo, da bi poprijeli za kitare. Andolšek se spominja: »Ko smo prišli v trideseta leta, je med našimi vrstniki to, da imaš bend, postajalo že nekoliko retro, pravzaprav skoraj passé. Nas tri pa je še vedno združevala močna potreba po igranju.« Med popivanjem v zdaj že ugasli kavarni Bikofe, nekdanjem središču hipsterske Ljubljane, je to potrebo z njimi delil tudi Ivian Kan Mujezinović. »V tistem času je ob srečevanju s frendi iz mladosti pogosto prihajalo do obujanja spominov na zlata leta, ko si igral s tem in onim bendom ali si bil na tem in tistem koncertu. A zakaj bi ostalo zgolj pri idealiziranju preteklosti?« se vpraša Andolšek. In si suvereno odgovori: »Jebeš nostalgijo, gremo špilat!« Več

  • Vanja Pirc  |  foto: Uroš Abram

    18. 9. 2020  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Portret

    Petra Pogorevc, urednica, dramaturginja in publicistka, ki je vse svoje talente strnila v biografiji igralca Radka Poliča - Raca

    Natanko se še spomni, kdaj ga je prvič videla na odru. Njega, enega naših najpomembnejših igralcev, Radka Poliča - Raca. Bilo je leta 1989, ko je bila sama še gimnazijka (rojena je leta 1972), in v tistih prelomnih časih jo je ob družbenem vrenju zelo pritegnil tudi kulturni utrip. Videti je morala vse koncerte v KLjUB-u, mladinskem klubu v njenem domačem Celju, ogromno je brala, zlasti poezijo, soustanovila je literarni časopis. Zelo pa jo je pritegnilo tudi gledališče, in ko ji je lokalno postalo pretesno, je kot predsednica šolskega kulturnega društva po razredih preprosto zbrala prijave, nato pa so se mulci skupaj s svojim mentorjem, profesorjem Antonom Šepetavcem, odpravili v gledališča v prestolnici. V tistem času je videla tudi Jovanovićevo predstavo Zid. Jezero v ljubljanski Drami in v njej je nastopil Rac. In jo osupnil. Premaknil. Česa takšnega ni doživela še nikoli prej in še dolgo potem ne. Več