Vse bi bilo v redu, samo psihiatrov ni zadosti

"Po argentinskem ekonomskem zlomu na začetku decembra se je v Buenos Airesu za 300% povečalo število pacientov, žrtev stresov, depresije in napadov panike. Bolnišnice sprejemajo po tisoč do dva tisoč tovrstnih pacientov vsak dan. Ljudje so na robu živčnega zloma, tako da fizično napadajo sestre in zdravnike. Devet od desetih pacientov govori izključno o ekonomskih vprašanjih, saj sploh ne morejo misliti o čem drugem. Doslej so ljudje verjeli, da bo stiskanje pasu pomagalo postaviti na noge nacionalno gospodarstvo. In ko zdaj ne morejo priti do svojih prihrankov, jih grabita stres in depresija."
Abel Fainstein, predsednik Argentinskega psihoanalitskega združenja

Po jutru se dan pozna, po poslancih pa demokracija. Tako v Sloveniji kot v Argentini. Kako je s plačami slovenskih poslancev, je na tekočem prav vsak državljan. In ena od bridkih dolžnosti slovenskega poslanca je, da stoično prenaša zmerljivke na svoj finančni račun. Tako je pač, ključna funkcija poslanca je biti trpežen strelovod. Kot bi citiral Primoža Trubarja nam vsem ljubi nadškof dr. Rode: "Stati inu obstati." Poglejmo raje, kako se tem rečem streže v Argentini. Morda pa bo mogoče najti kakšno posredno zvezo med parlamentom in finančnim kolapsom srebrne dežele. Ko so poslanci v Buenos Airesu konec prejšnjega leta izglasovali načrt proračuna za leto 2002, ki naj bi za 18,6% zmanjšal letno porabo, je po celi deželi izbruhnila debata o tem, koliko pravzaprav stane argentinske davkoplačevalce politična kasta. Prvi so se znašli na prangerju člani senata, to pa zato, ker so bili izvoljeni prav pred nedavnim, pa tudi njihovi dohodki so bili razgrnjeni pred javnostjo. In sicer pred tisto javnostjo, ki mora iz dneva v dan prenašati posledice finančne krize in strogih varčevalnih ukrepov. Bankrot države in socialna eksplozija sta 30% zaposlenih poslala na ceste, srečneži, ki so ohranili delo, dobivajo od 13 do 20% nižje plače, pokojnin pa država sploh ne izplačuje več, ali kvečjemu z malovrednimi boni, s katerimi si ne kupci ne prodajalci ne morejo pomagati.

In zdaj k senatorjem. Argentinski senator vsak mesec s plačo in dodatki pokasira 10.627 pezov (pezo je ekvivalenten ameriškemu dolarju). Seveda samo v primeru, če hoče dobiti vse, kar mu pripada, pri čemer mu ni treba izpolnjevati nobenih posebnih pogojev. Ker pa mora imeti senator za svoje delo na voljo najboljše možne pogoje, mu Republika Argentina vsak mesec primakne še debelo kuverto z ljubeznivo vsotico 31.000 pezov. Ta denar lahko po svoji presoji razdeli enajstim sodelavcem (po navadi kar svojim družinskim članom in prijateljem), kolikor mu jih je dovoljeno zaposliti med svojim mandatom. Potem je tukaj še štirideset zastonjskih letalskih in železniških vozovnic in vrsta popustov in olajšav.

V primeri s senatorji so poslanci komajda višji srednji razred. 257 argentinskih poslancev dobiva mesečno plačo v višini 7.700 pezov in seveda vrsto neizbežnih popustov. Za svoje sodelavce, katerih število je neomejeno in brez kakršnegakoli nadzora, od države dobijo mesečno še dodatnih 6.600 pezov.

Nikarte se prezgodaj oddahniti. Ne smemo pozabiti na finančne potrebe Narodnega kongresa in kongresov vseh provincah. Mednarodna finančna skupnost in Mednarodni denarni sklad sta zabičala Argentini, naj življenjsko raven prilagodi realnemu položaju. Približno 10% od šestintrideset milijonov Argentincev sestavlja privilegiran razred. Senatorji, ki nedvomno spadajo v to smetano, so ustanovili komisijo, ki naj bi v dveh mesecih preučila, kako naj bi se senatorska kasta uravnovesila z običajno Argentino. To bi rad videl, prav zares!

Še toliko bolj glede na razslojenost argentinske družbe. Dvajset odstotkov prebivalstva živi z manj kot dvema pezoma na dan. 84% med njimi zasluži manj kot 1.000 pezov na mesec. Minimalna plača - kadar jo je sploh mogoče dobiti - znaša 250 pezov mesečno, povprečna plača pa je ocenjena na 500 pezov. To bi se še kar nekako izteklo, ko ne bi bila stopnja brezposelnosti 18,6%, več kot 40% Argentink in Argentincev pa dela v sferi sive ekonomije, se pravi na črno. In prav nič ni videti, da bi se argentinski klobčič začel odvijati. Avtomobilska industrija je novembra 2001 izdelala za 42,9% manj avtomobilov kot leto poprej, tekstilna industrija je zmanjšala proizvodnjo oktobra za 11,65%, novembra pa za 36,7%.

Argentinsko vodstvo - ki se sicer menjava iz dneva v dan - sicer jamra, da je prišlo do katastrofe, ker Mednarodni denarni sklad ni poslal obljubljenega obroka v višini 1, 26 milijard US dolarjev. V resnici je to le drobiž, ki ne more ničesar rešiti. Ključni problem je v tem, da so Svetovna banka, Medameriška banka in druge mednarodne bančne ustanove zavrnile načrt, da bi s pomočjo 15 milijard US dolarjev vsaj začasno razrešile argentinsko finančno krizo in državo potegnile iz tri leta in pol trajajoče recesije.

"Ne iščite bin Ladna, tule je!"je besno kričala ženska, ko je zagledala vladno limuzino, ki je odpeljala Dominga Cavalla, vsemogočnega ministra za finance, ki je deset let vladal Argentini. Vendar Cavalla ni bilo v avtu. Njegov telesni stražar si je na obraz nadel karnevalsko masko še včeraj priljubljenega ministra. Ne samo Cavallo, tudi ves argentinski jet set je še pred izbruhom socialnega nemira pravočasno pobral svoje imetje iz argentinskih bank in se elegantno umaknil na urugvajske mondene plaže in v prijateljski topli Miami v varne Združene države Amerike. Pecunia non olet.

In kaj bo s poslanci in senatorji? Nič kaj posebej ne trepetam za njihovo usodo.