Diskretno naprej

...pa vendar je festival Exodos jemal slovo tudi novim doprinosom Emila Hrvatina, ki je večidel več kot uro dolgega sporeda celo zabaval dostojno polno dvorano Ateljeja 2050 na Vilharjevi. "Performans mobilne telefonije" Miss Mobile, družabna, v slogu talk showa potekajoča igra za čredo in perfidnega moderatorja, kar Hrvatina samega, je pač dokaz o delovanju sredstev množične hipnoze tudi na predvidoma le malce drugačno od ciljne televizijske publike. Ki se pusti veščemu Hrvatinu preštevati in določati po spolu, ki ubogljivo, celo z zanosom, na ukaz dviguje glasovalne lističe in Hrvatinu prepusti tudi svoje malike, mobitele s pripadajočimi, drugače tako varovanimi impulzi.

Še teže od občinstva v dvorani pa se sladkostim spektakla, priložnosti, da pride do besede, odpovedo preko šestih telefonov iz občinstva poklicani kandidati za miss oziroma mistra, ki previdno drezajočemu glasu iz škatle zaupajo intimnosti, kot so za koga so volili, stopnjo zaužitega alkohola, bizarne svetovnonazorske opredelitve, telesno konstitucijo, frustracije in nezadovoljstvo s samim seboj.

No. Hrvatinu sicer ni uspelo, da bi mu kandidat priznal, kaj je zatajil lastni materi, a konec koncev smo z rezultati njegovega antropološkega laboratorija - mimogrede: ezoterika in duhovnost sta definitivno passe, v modi so dolgočasni nemški hekerji - lahko zadovoljni in se lahko primerjamo z razvitim svetom, denimo z Ameriko, kjer je bila reč premierno uprizorjena.

Le nekaj mesecev za premiero je Exodos uvozil tudi TODAYu lysses, gledališko delo Bojane Cvejić in Jana Ritseme, ki je v PTL-ju gostoval že lani s podobno osnovanim plesnim duetom. Ritsema, ki se je sklenil odpovedati čim večjemu številu orodij gledališke stroke, noče, da bi gledalstvo brez distance potegnilo v predstavo, temveč bi rad v begu pred klišeji, sentimentalnostjo in spektaklom proizvedel dialektiko in spodbudil miselno gimnastiko. Kar jima s Cvejićevo, izmenjaje na povsem praznem odru, tekom bombardiranja z besedami, raznorodnimi utrinki, od poezije in anekdote preko židovskih vicev do psihoanalitične teorije, tudi uspe. Če ne na licu mesta, kar je težko pričakovati že zaradi obsežnosti snovi in bliskovite montaže, pa menda na subliminalni ravni.

Kar je več od tistega, česar se je nadejati od Exodosa, od katerega nihče ne pričakuje, da bi s čim drugim kot s hipno mimikrijo fuzbalsko oblikovanega plakata (in programskega lista) zvabil ljudstvo s fuzbala, nego da vsaj kaže voljo, da se izkoplje iz avtizma, prepričevanja že prepričanih, s čim drugim kot s terapevtsko, "občečloveško" instalacijo Ixilum. Bo diskretni izkupiček za umetniški vtis in manj kot diskretna obiskanost dovolj za vsaj mičken preobrat po začetni referenčnosti, tolikih letih hiranja, po kompromisu s 'klasičnim gledališčem' in po lanskem debaklu?