Borut Mekina

 |  Mladina 48  |  Politika

Čas nasilja

Ignorirali so peticije. Ignorirali so amandmaje. Ignorirali so referendumske zahteve. Ignorirali so ljudi.

Maribor, 26. november: Nasilje je vedno v interesu tistih, ki si prizadevajo za status quo. Formalno neprijavljeni protesti – četudi ustava dovoljuje združevanje – so lahko lep izgovor za posredovanje. Heroj je na koncu minister.

Maribor, 26. november: Nasilje je vedno v interesu tistih, ki si prizadevajo za status quo. Formalno neprijavljeni protesti – četudi ustava dovoljuje združevanje – so lahko lep izgovor za posredovanje. Heroj je na koncu minister.
© Luka Cajnkar

Kaj je nasilje? In kaj je moč? Nasilje ni nič drugega kot nemoč. Moč pa je vedno posledica usklajenega delovanja ljudi. Je posledica razprave in argumentov ter strinjanja. Nasilje izbruhne vedno, ko moči zmanjka. Nasilje je individualno, moč je kolektivna. Fizične posledice nasilja – razbite izložbe, kri, razbiti stoli, bakle oziroma, kot temu pravi policijski minister Vinko Gorenak, problem varovanja »življenj ljudi in premoženja« – so drugorazredna tema. Prvorazredna tema, vzrok, je v primeru nasilja brezup. Zato je tudi nasilje lahko v nekaterih trenutkih legitimno. Gre za skrajno obliko komunikacije, ko noben drug kanal ni več možen.

Protesti v Mariboru in tisti, ki so sledili, so bili seveda nasilni. A zaradi tega jih ne gre obsojati. Vzrok za njih je namreč dobro znan in ima tudi svoje ime. Reče se mu »demokratični deficit«. So politični strategi mislili, da bodo lahko s preglasovanjem v parlamentu, ki je že del slovenske politične folklore, vztrajali v neskončnost? Seveda je formalno mogoče ignorirati peticije, formalno je mogoče iz javne razprave izključiti vso civilno družbo z vsemi njenimi pripombami. Celo javne razprave je mogoče omejiti, češ da v danih razmerah, ki zahtevajo hitre reakcije, niso »učinkovite«. In tudi referendume lahko policijski minister z malce uradniške ustvarjalnosti prepreči, kot smo videli. Ampak na koncu se mora to nekje končati. In jasno je, da v nasilju.

Resetirano mesto

Zakaj ravno Maribor? Zakaj ne, recimo, Koper? Tudi odgovor na to je znan. Javno-zasebno partnerstvo, s pomočjo katerega je župan Maribora Franc Kangler »privatiziral« policijsko pobiranje kazni za prehitro vožnjo z novim radarskim sistemom, ni v Mariboru nič novega. Po osamosvojitvi je Maribor postal mesto eksperimentov v novem kapitalističnem sistemu. Maribor ni doživel klasičnega slovenskega ekonomskega »gradualizma«, ampak tranzicijo po vzoru nekakšne Madžarske, ko so se lokalni veljaki po hitrem propadu podjetij šli privatizacijo in tržni sistem. To, kar danes od Slovenije zahtevajo »resetiranci«, pa »mladoekonomisti«, in sicer da kapitalizem vzamemo zares, brez fige v žepu, so storili v Mariboru že leta 1991.

Nekatere stvari so tako očitne, da o njih v javnosti danes praktično nihče več ne govori, niti nihče tega več ne problematizira. Zakaj morajo recimo Mariborčani plačevati enkrat dražjo pitno vodo kot v Ljubljani? Odgovor je: zaradi tega, ker so v Mariboru že leta 1997, kot pionirji tega posla, zgradili čistilno napravo v obliki javno-zasebnega partnerstva. Vodo od tedaj čisti podjetje Aquasystems, katerega najpomembnejši deležniki so tuje multinacionalke. Lani je to podjetje z Dupleške ceste v Dogošah pridelalo 2,1 milijona evrov čistega dobička, ki se je deloma odlil v firme, kot sta »Suez Environment« in »Aqua.net Wasser und Freizeitanlagen Steiermark«. Dobičke teh multinacionalk so plačali Mariborčani na svojih položnicah, ker so nekoč politiki menili, da je zasebni sektor tako zelo učinkovit.

Po osamosvojitvi je Maribor postal mesto eksperimentov v novem kapitalističnem sistemu. Maribor ni doživel slovenskega »gradualizma«, ampak tranzicijo po vzoru Madžarske.

Takšnih »radarskih projektov« je v tem mestu neskončno. Javni promet so Mariborčani v preteklosti oddali francoski multinacionalki Veolia, pred dvema letoma so v Mariboru pod Kanglerjem izgubili simbol mesta, pohorsko vzpenjačo, ki jo je občina v obliki koncesije »prodala« podjetju Športni center Pohorje. Tudi mariborsko plinovodno omrežje je Franc Kangler pred meseci želel »prodati« v obliki koncesije, domnevno zaradi financiranja Evropske prestolnice kulture in univerzijade. Socialna stanovanja so prodali, komunalne storitve (Nigrad, d. d.) so v Mariboru tudi delno privatizirane, tako tudi pokopališka dejavnost. Bi radi umrli? Upepelitev Pogrebnega podjetja Maribor, d. d., kjer je 32-odstotni lastnik družba Veritas in ki se zavzema za »družbeno odgovoren trženjski koncept« pogreba, vas bo stala dvakrat toliko kot na ljubljanskih Žalah.

Očitno ilegalni radarski sistem, ki je Mariborčane pognal na ulice, je zgolj kaplja čez rob v mestu, kjer so zasebne interesne skupine že dodobra monopolizirale javne dejavnosti. Odhod protestnikov na ceste sovpada z odločitvijo protikorupcijske komisije, da je v Mariboru pod Francem Kanglerjem »sistemska korupcija«, da občinski denar s pretvezo nekakšnih svetovalnih pogodb kanalizira v žepe svojih osebnih in političnih prijateljev, proteste pa je gotovo spodbudila objava informacij, sodeč po katerih žena Franca Kanglerja davčni upravi ni znala pojasniti izvora več kot 150 tisoč evrov. Vse to se v Mariboru sešteva. Sprva propad nekdanjih industrijskih gigantov, TAM-a, Lileta, Hidromontaže, MTT-ja, v začetku devetdesetih let. Sedaj pa še župan, ki so ga že od leta 2011 obtožili več kot 15 kaznivih dejanj, večinoma zaradi njegovih sumljivih povezav z mariborskimi gradbinci.

Maribor, 26. november: Ko so protestniki pred leti z granitnimi kockami razbili pročelje parlamenta, se policija ni odzvala, da ne bi prišlo do kaosa. Tokrat pročelje občine ni bilo ogroženo, pa je policija uporabila konjenico, helikopter – ki je domnevno lovil roparja – in solzivec v različnih oblikah.

Maribor, 26. november: Ko so protestniki pred leti z granitnimi kockami razbili pročelje parlamenta, se policija ni odzvala, da ne bi prišlo do kaosa. Tokrat pročelje občine ni bilo ogroženo, pa je policija uporabila konjenico, helikopter – ki je domnevno lovil roparja – in solzivec v različnih oblikah.
© MP produkcija

Madžarizacija

V tem smislu so mariborski spontani protesti razumljivi in pri marsikom vzbujajo navdušenje. Toda ti še zdaleč ne pomenijo novega obdobja, temveč lahko vodijo v še globljo dekadenco. Ponuja se primerjava z Madžarsko, kjer so v devetdesetih ubrali podobno, »mariborsko« razvojno politiko privatizacije in kapitalizacije. Na Madžarskem, v Budimpešti, so spontani protesti leta 2006 izbruhnili ravno zaradi objavljenega skrivnega posnetka, na katerem je tedanji predsednik vlade Ferenc Gyurcsany priznal, kako temeljito je o ekonomskih razmerah lagal javnosti. Danes vemo, da je spontan izbruh nezadovoljstva na Madžarskem zaradi ekonomskih razmer pomenil zgolj pripravo terena za prihod Viktorja Orbana, katerega režim, ki ima sedaj ustavno večino, spominja na nekdanje fašistične vladavine. Nekaj podobnega se je v osemdesetih zgodilo v Jugoslaviji, kjer je jogurtni revoluciji sledil vzpon Slobodana Miloševića.

Kje je tukaj Maribor z zadnjimi protesti? Ali še bolje, ali niso nestrpni navijači nogometnega kluba Viole, ki so se tokrat pridružili protestnikom v Mariboru, še nedavno podpirali Kanglerja? Tisto, česar v Mariboru ni težko spregledati, sta bili dosedanja politična apatičnost v mestu in pa razmeroma velika priljubljenost nestrpnih politikov. V Mariboru je od osamosvojitve dalje volilna udeležba med najnižjimi v Sloveniji, v povprečju je bila ta za deset odstotnih točk nižja od volilne udeležbe v Ljubljani. Da je v Mariboru revolucija? Takoj po osamosvojitvi so v Mariboru še vladali relativno strpni »profesorji«, od dr. Alojza Ivana Križmana do Borisa Soviča, do svojevrstnega preobrata pa je prišlo prav z izvolitvijo popreproščenega Franca Kanglerja, ki je pred kratkim, leta 2010, zmagal celo v prvem krogu lokalnih volitev z močno podporo Mariborčanov.

Od kod takšno navdušenje nad Kanglerjem, ni težko ugotoviti. Kangler se je namreč v tem mestu prikazal kot pravi, resnični Mariborčan »s srcem«. Volitve si je znal kupiti z zastonj golažem, javnosti pa je po »šerifovsko« obljubljal hitre rešitve. Volivcev ni prepričal samo s podporo Viol, tega zaščitnega znaka nestrpnega lokalpatriotizma, ampak kot kak Putin celo s tem, da se je v centru mesta pomeril z boksarjem Dejanom Zavcem. Vse to pa seveda ne pove samo nekaj o Kanglerju, ampak tudi o stanju duha v Mariboru. Ta lokalpatriotizem, ki ga je Kangler negoval in spodbujal, spominja na, recimo, avstrijsko Koroško, kjer je nestrpnež Haider dolga leta zmagoval z zlorabo manjvrednostnih kompleksov do centra države, s spodbujanjem sovraštva do različnih manjšin znotraj regije. Medtem ko je, kot vemo danes, skrivoma kradel.

Tudi referendume lahko policijski minister z malce uradniške ustvarjalnosti prepreči, kot smo videli. Ampak na koncu se mora to nekje končati. In jasno je, da v nasilju.

Da je stanje duha v Mariboru podobno skrb zbujajoče, pove že prvi krog predsedniških volitev leta 2007, na katerih bi v Mariboru zmagal – ne Lojze Peterle, Mitja Gaspari ali Danilo Türk, temveč Zmago Jelinčič, ki je dobil največjo relativno podporo. Na lokalnih volitvah leta 2010 pa so trije populisti, Kangler, Tomaž Kancler in Stojan Auer, zbrali skupaj kar 70 odstotkov vseh glasov. Tudi zadnji protesti, ne glede na vso duhovitost in kreativnost pri oblikovanju sloganov, lahko kdaj pa kdaj spominjajo na Kanglerjev besednjak, na njegove poenostavitve, ki so ga pripeljale na oblast. Kot »šerif« je iz mesta naredil divji zahod. A če se Kanglerju njegov populizem vrača kot bumerang, to ni slabo zgolj zanj, temveč tudi za prihodnje zdravje mesta in njegovo demokracijo. Protesti v Mariboru so lahko utrinek rešitve. Lahko pa so tudi napoved še hujšega prekletstva.

Protesti v Mariboru vlivajo upanje. Zbujajo navdušenje. Lahko pa vodijo v še globljo dekadenco in k še bolj populističnim, primitivnim voditeljem. Franca Kanglerja so na čelo Maribora postavile nestrpne Viole. Te sedaj protestirajo proti njemu. Na fotografiji podpora županu leta 2010.

Protesti v Mariboru vlivajo upanje. Zbujajo navdušenje. Lahko pa vodijo v še globljo dekadenco in k še bolj populističnim, primitivnim voditeljem. Franca Kanglerja so na čelo Maribora postavile nestrpne Viole. Te sedaj protestirajo proti njemu. Na fotografiji podpora županu leta 2010.
© Marko Pigac

Arabska pomlad ali Islandija?

V zadnjih nekaj letih smo bili priča obema scenarijema. Primer protestnega gibanja, kjer je ljudstvo na cesti ponudilo rešitve, je Islandija. V Islandiji, kjer so bančno-vladne povezave ugrabile državo, je proteste začel Hordur Torfason. Ta je večkrat razložil svojo zgodbo. Nekega dne je ugotovil, da ne bo čakal na druge, ampak da bo začel ukrepati sam. Na protestih in v javnih razpravah se mu je pridružilo vedno več ljudi, ki se jim je uspelo strinjati v njihovih zahtevah. Oblikovali so tri pogoje: odstopiti mora vlada, vodstvo centralne banke in odstopiti mora nadzorni svet banke. Vse to je nenasilnemu gibanju tudi uspelo. Pa ne samo to. Na koncu so se »njegovi« protestniki lotili celo kolektivnega pisanja nove ustave. Ni zanemarljivo dodati, da je Torfason homoseksualec. Ta, islandska revolucija namreč nikakor ni bila nestrpna, ampak je vključevala raznolike skupine, podobno kot Slovenija v osemdesetih. Bi Torfason lahko proteste danes organiziral tudi v Sloveniji?

Druga oblika protesta, ki se je ravno tako začel kot posledica priljubljenosti tehnologij tipa Facebook ali Twitter, pa je arabska pomlad. Tudi te vstaje so se začele zaradi korupcije in klientelizma ter gospodarske krize. Navadno mediji začetek vstaje povezujejo z usodo nekega mladega tunizijskega trgovca s sadjem, ki je le stežka preživljal svojo družino, nakar se je nanj spravila še inšpekcija, zaradi česar se je javno zažgal. Kljub upanju v začetku pa ta gibanja niso prinesla večjih sprememb ali svobode. Nezadovoljstvo nad gospodarskimi razmerami se je sprevrglo v neskončno spiralo nasilja in končno v politično zmago najbolj skrajnih skupin, kot je Muslimanska bratovščina. Ta upor dejansko bolj kot na kakšno revolucijo spominja na destruktivna, ludistična gibanja z začetka 19. stoletja, ki niso točno vedela, za kaj se zavzemajo in kaj je njihov cilj.

Do revolucije v Mariboru ni prišlo včeraj. Ampak že tedaj, ko so v mestu presenetljivo izvolili popreproščenega Franca Kanglerja z njegovim prozornim lokalpatriotizmom.

V Mariboru se je nedvomno zgodilo nekaj velikega. Takšne spontane vstaje v polpretekli zgodovini Slovenije ne pomnimo. A vsaj za zdaj ta amorfna masa ljudi nima ne voditeljev, ne javno izoblikovanih zahtev, ne prave organizacije, da bi bila sposobna izraziti kaj več kot zgolj jezo in srd. Za zdaj protestniki spominjajo na tipično gestikulacijo Franca Kanglerja, ki se navadno trudi izreči neko misel, ker pa mu to ne uspe, začne kriliti z rokami in vpiti v razočaranju nad samim seboj. Kako je treba v takšnih primerih ravnati, nas ne uči le Islandija, to vemo že od časa Gandija. Prvi pogoj za konstruktivne proteste je, da protestniki delujejo javno. »Protest« je že po naravi javen, in kdor meni, da govori resnico, nima razlogov, da bi se skrival. Facebook ni prava pot. Drugi pogoj je, da morajo biti izoblikovane jasne zahteve v obliki univerzalnih ciljev. Leta 1988 so civilnodružbena gibanja v Sloveniji zaradi tega ustanovila Odbor za varstvo človekovih pravic in ne Odbora za varstvo pravic Janeza Janše. Sklep: Tudi jeza nad radarji ni pravi cilj. Tretji pogoj pa je oblika protesta. Ta mora biti nenasilen.

Vsi smo Maribor

Razlogi za to, da demonstracije ne smejo biti nasilne, niso to, da nasilje »boli« ali da se s tem uničuje zasebna lastnina, temveč so politični. Nasilje je kratkoročen ukrep, ki pa dolgoročno krepi poslanstvo policijskih ministrov, ki se trudijo takšnim uporom odvzeti legitimnost. Izbruh nasilja je ob takšnih protestih vedno v interesu tistih, ki se trudijo za status quo. To smo lahko videli tudi ta teden. Politična elita – Franc Kangler, notranji minister Vinko Gorenak in predsednik vlade Janez Janša – je po demonstracijah javno razpravo hitro speljala prav v tej smeri. Že na dan demonstracij je Gorenak ocenil, da gre za ilegalne proteste, takoj za tem so v strankah SDS in NSi sklicali vrsto parlamentarnih sej zaradi domnevnega vandalizma.

Ljubljana, 27. november: Strokovni prijem

Ljubljana, 27. november: Strokovni prijem
© Miro Majcen/24ur.com

Skrajna in že delno surrealistična je bila poteza predsednika vlade Janeza Janše, ki je od načelnika generalštaba Dobrana Božiča zahteval poročilo o tem, »kako so zavarovani vojaški objekti, objekti, kjer se poseduje orožje in druga municija«, po seji vlade pa je poročilo o »nasilnih izgredih« predstavil kar sam obrambni minister, ki ga je očitno strah, da bi protestniki napadli vojašnice! Tudi če ne bi bilo nasilja, bi ga morali izumiti! Zakaj? Položaj Maribora je v Sloveniji sicer ekstremen, toda usoda Maribora je usoda celotne države. Kar se je zgodilo Mariboru, čaka Slovenijo, in način, kako bodo v Mariboru razrešili nastalo situacijo, se bo ponovil tudi na državni ravni. Politiki tipa Kangler so vsepovsod. So v vladi. In to je tisto, kar skrbi Gorenaka in Janeza Janšo.

Mariborski protesti sicer še ne pomenijo revolucije, so pa točka, na kateri so možne različne poti. Prvo zahtevo po odstopu župana Franca Kanglerja so pred letom dni oblikovali prav mariborski intelektualci s prvopodpisanim Borisom Vezjakom, ki jim je bilo dovolj poneumljanja in zavajanja. Ti mariborski intelektualci, ki so, hočeš nočeš, tudi spodbudili tokratno množično gibanje, bi se morali vrniti na oder. Demonstracijam bi morali podariti dar govora in oblikovati zahteve ter političen program. To je edina pot. Šele potem bodo ti protesti pomenili nekaj več kot zgolj izraz nasilja in brezupa – kot jih sedaj želi predstaviti vladajoča politična elita. In šele potem bodo mogoče resnične vzporednice z letom 1989. Sicer pa bodo razni Kanglerji, Kanclerji, Auerji, Janše in tudi Pahorji še naprej pri množicah vzbujali simpatije.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Delavsko-punkerska univerza

    Čas nasilja

    Delavsko-punkerska univerza je v izjavi za javnost 28. novembra podprla spontane demonstracije na Kongresnem trgu in Trgu republike. Na Kongresni trg smo se odpravili protestirat proti reformam in ukrepom, ki ovirajo gospodarski razvoj in kakovostno delovanje javnega sektorja, s čimer zmanjšujejo blaginjo vsega prebivalstva. Prepričani smo, da je to razlog, zaradi katerega se je na miroljubnem protestu zbrala... Več

  • Vlasta Jalušič, Mirovni inštitut

    Čas nasilja

    Nobena legitimna oblast ne more temeljiti na nasilju. Lahko govorimo samo o legitimni oblasti (ki temelji na oblasti in podpori ljudstva), ne moremo pa govoriti o legitimnem nasilju države. Nasilje je sicer mogoče v določenih okoliščinah opravičiti, nikdar pa ne more biti ali postati legitimno. Vsako posamezno nasilno dejanje vlade je zato po definiciji vprašljivo in problematično. Več

  • Brigita Kirn Štendler, prof. pedagogike in sociologije

    Čas nasilja

    V ponedeljek, 3. 12. 2012, sem gledala na TVS oddajo, v kateri sta bila gosta dr. Lojze Ude, pravnik in ustavni sodnik, ter dr. Ivan štuhec prof. moralne teologije, vsebina pogovora pa so bile demonstracije. Več