Urša Marn  |  foto: Uroš Abram

3. 1. 2014  |  Mladina 1  |  Ekonomija  |  Intervju

Zdaj slišimo, da naj bi si Pahor in Lahovnik že v prvih letih krize prizadevala za ustanovitev slabe banke. Sam se dogodkov spominjam precej drugače.

Mitja Gaspari: »Če želimo javne finance spraviti v red, ne da bi še dodatno poslabšali življenjsko kakovost, je jasno, da moramo privatizirati.«

ekonomist

Evropa je močno podcenila težave v bankah. Če se bodo pri stresnih testih, ki bodo letos doleteli vse ključne banke v Evropi, uporabile tako rigorozne predpostavke kot pri slovenskih bankah, bo za kapitalsko okrepitev potrebno nameniti še vsaj 500 do 800 milijard evrov, ocenjuje ekonomist Mitja Gaspari. Pri čemer so evropske države že doslej za pomoč bankam namenile več kot 1600 milijard ali skoraj 13 odstotkov bruto domačega proizvoda EU. Gaspari je vodil Banko Slovenije od leta 2001 do leta 2007, zaradi česar je po mnenju opozicije eden od najodgovornejših za nastanek kapitalske luknje v domačih bankah. Priznava, da je bilo pri upravljanju tveganj veliko pomanjkljivosti, a hkrati pravi, da je nadzor odpovedal samo toliko kot v vseh drugih državah.

Slovenija se je pred kratkim spet zadolžila na trgu, da bi imela dovolj denarja za sanacijo bank. Bi bilo res pametneje, če bi si denar izposodila pri skladu ESM?

Razen Španije ni še nobena druga evropska država testirala zmožnosti in načina finančne pomoči tega sklada. Vsekakor bi morali predhodno skleniti sporazum z Evropsko komisijo in Evropsko centralno banko, ki bi določal pogoje, po katerih bi bilo denar iz ESM mogoče črpati. Poleg tega je treba vedeti, da pomoči ESM ni mogoče dobiti, ne da bi hkrati prispevali domača sredstva za rekapitalizacijo. Pristop, ki ga je ubrala vlada, je zato pravilen. Namen rekapitalizacije bank in njihovega restrukturiranja je prav v tem, da se poceni zadolževanje države na finančnih trgih.

Janez Janša pravi, da je ESM »družinski mehanizem za pomoč bankam« ...

To načeloma ne drži. ESM je naslednik mehanizma EFSF, ki je bil ustanovljen, ko ni še nihče razmišljal, da se bo glede restrukturiranja bank treba spustiti tako daleč. Z zaostritvijo bančne krize v preteklih treh letih se je omogočilo, da se del sredstev ESM uporabi za neposredno rekapitalizacijo bank, vendar za zdaj le v obliki posojila državi, ki ta denar nato uporabi kot kapital v bankah. Razmere za neposredno kapitalsko okrepitev bank še niso ustvarjene, saj bančna unija še ni vzpostavljena.

Predsednica vlade opozarja, da bi se država s prošnjo za kakršnokoli zunanjo pomoč odrekla delu suverenosti. Je argument suverenosti utemeljen ali služi za krinko? Ne nazadnje moramo pretirano javno porabo porezati v vsakem primeru, po diktatu Bruslja ali brez njega, saj sicer ne bomo sposobni odplačati dolgov ...

Suverenosti se odrečeš v vsakem primeru, kadar si prezadolžen. Država, ki je prezadolžena, težko v celoti odloča sama, posebej še, če je njena zadolženost financirana pretežno prek zasebnih mednarodnih kanalov. V tem primeru si zasebni upniki pridobijo pravico soodločanja. Zato je najboljša pot, da nisi preveč zadolžen, saj le tako lahko razmeroma samostojno odločaš, kako boš refinanciral svoje obveznosti, pa tudi kako boš vodil ekonomsko politiko.

V javnosti prevladuje vtis, da so slovenske banke grešile veliko bolj kot banke v drugih evropskih državah. Je ta vtis točen ali gre za umetno ustvarjeno iluzijo? V Veliki Britaniji na primer preiskujejo Royal Bank of Scotland, ker naj bi podjetja načrtno spravljala v stečaj, da bi zaslužila več.

V primerjavi s problemi velikih britanskih bank, ki jih je država reševala z nacionalizacijo, so problemi slovenskega bančnega sistema pravzaprav majhni. Spomnite se, kako so velike evropske banke špekulirale z liborjem ali kako so trgovale s kovinami na svetovnih trgih. Kje pa so bili v teh primerih regulatorji in zakaj teh umazanih poslov niso preprečili?

Spomnite se, kako so velike evropske banke špekulirale z liborjem ali kako so trgovale s kovinami na svetovnih trgih. Kje pa so bili v teh primerih regulatorji?

Slovenija že drugič v zadnjih dveh desetletjih sanira bančni sistem.

To je samo po sebi seveda slabo, vendar pa, če pogledamo ZDA, ugotovimo, da so imeli v zadnjih dveh desetletjih prav tako dve resni finančni krizi – prva je bila konec 80. let, ko je propadlo na tisoče manjših bank in hranilnic, zaradi česar je bila potrebna močna intervencija države, druga kriza pa se je začela leta 2007. Tudi vse evropske države, najbolj izrazito pa skandinavske, so imele že v 90. letih večjo bančno krizo. Reči, da se to ne sme več zgoditi, je sicer dobro, ni pa zelo realistično, kajti nihče ne more napovedati prihodnjih gospodarskih ciklov. Finančne krize so jasen spremljajoči dejavnik cikličnega gibanja kapitalističnega gospodarstva. To seveda ne pomeni, da mora biti Slovenija vedno zraven pri tovrstnih težavah, pa vendarle se v Evropi v prihodnjih letih pričakuje še veliko resnih težav na tem področju, še zlasti v državah, ki jih danes opredeljujemo kot centralne, se pravi v severnem delu evroskupine. V državah, kot so Nizozemska, Danska, delno tudi Švedska, bo prišlo do hudih težav na področju hipotekarnega bančništva, to pa zato, ker je sektor prebivalstva močno, veliko bolj kot pri nas, prezadolžen glede na svoje dohodke. Ob dodatnem zunanjem šoku, ki ga je nemogoče napovedati ali omejiti, se lahko situacija močno poslabša.

Kaj bi bil lahko sprožilec novih težav?

Zelo, zelo nizka inflacija, da ne rečem deflacija. To bi povečalo realne odhodke za plačilo realno večjih obresti prebivalstva, saj ne bi bilo več razvrednotenja njihovih nominalnih kreditnih obveznosti.

Finančne krize so torej že zaradi narave kapitalizma neizogibne.

To nas uči zgodovina. Razlog za nastanek kriz je preprost, popisalo ga je več ekonomistov, na primer Hyman P. Minsky in Charles P. Kindelberger. Gre za to, da se takrat, ko gre gospodarstvu dobro, obnašamo pretirano optimistično in sprejemamo prevelika tveganja. Kriza nastane, ko takšno obnašanje doseže rob. V ZDA se je to zgodilo pri slabih hipotekarnih dolžnikih, v Sloveniji pa pretežno pri slabih podjetniških dolžnikih.

Gre res samo za posledico pretiranega optimizma ali tudi za kriminal?

Preveč optimistično obnašanje pomeni, da v obdobju ugodnih gospodarskih razmer močno narastejo pričakovanja, zaradi česar narastejo tudi zahteve po donosih. Če industrija ne zagotavlja dovolj visokih donosov, in v zadnjih desetletjih jih ni, kajti donosi ves čas padajo, se iščejo dodatni kanali. To je v ZDA povzročilo inovacijo takih finančnih instrumentov, ki bi nosili večje donose. Tveganja niso izpuhtela, temveč so se po verigi medsebojnih odnosov razširila na obrobje. Ko se je možnost dodatnih donosov ustavila, se je val cunamija začel valiti nazaj proti prvotnim izdajateljem toksičnih papirjev, zaradi česar je prišlo do likvidnostne krize in krize solventnosti, najprej v ZDA, nato pa tudi drugod. Gre za sistemsko Ponzijevo shemo, ko je odvisnost od tujega financiranja vse večja, zalomi pa se, ko ni več mogoče odplačevati obrokov za najeta posojila niti obresti nanje. Koliko je tu kriminala, koliko pa napak in objektivnih okoliščin, ki omogočajo delovanje takšnega piramidnega sistema, bodo razkrile šele poznejše preiskave.

 

Slovenija bo v celoti razlastila imetnike podrejenih bančnih obveznic. Takšne konfiskacije kljub novi evropski politiki sanacije bank, ki uvaja koncept ’bail-in’, ni izpeljala nobena druga članica EU. Zadeva spominja na mračne čase komunističnega režima po drugi svetovni vojni.

Če bi bila kriza zelo omejena in kratkotrajna, nihče ne bi razmišljal o ukrepih, ki so zdaj dobili domovinsko pravico. Evropa čuti, da je kriza v bančnih bilancah večja od tega, kar so evropske institucije pripravljene priznati in kar bi se lahko na hitro rešilo. Soočeni smo s kombinacijo premajhne kapitalske ustreznosti in operativne sposobnosti bank in pa s krizo gospodarske rasti, ki se najbolj očitno kaže v visoki stopnji brezposelnosti aktivnega prebivalstva in pomanjkanju podjetniških investicij. Zaradi teh dveh sočasnih procesov je politika ugotovila, da bi bilo dobro ločiti odgovornost za sanacijo bank od odgovornosti za oživljanje gospodarstva. Gospodarstvo naj oživlja država, banke pa naj rešujejo predvsem njihovi lastniki in dobro poučeni vlagatelji, se pravi: za krizo naj plačajo tisti, ki so jo povzročili. Tak pristop je v načelu pošten, vprašanje pa je, ali se bo tudi ekonomsko izšel. Ugledni britanski ekonomist Charles Goodhart, ki se veliko ukvarja s tem področjem, dvomi, da se bo ’bail-in’ izšel. Verjetneje se mu zdi, da bo na koncu še vseeno potreben ’bail-out’, da bodo torej države prisiljene sodelovati pri reševanju bank. Opozarja, da se lahko tveganja skozi koncept ’bail-in’ celo okrepijo in povzročijo še večjo škodo. EU se na te pomisleke ne ozira in nadaljuje svojo pot, po kateri naj bi za težave v bankah najprej odgovarjali njihovi lastniki, takoj za njimi pa dobro poučeni upniki – to pa so praviloma institucionalni vlagatelji.

NLB bo po sanaciji precej manjša in stabilnejša, zato sem prepričan, da ji ne bo težko najti kupca. Ne bo pa to več sistemsko pomembna banka.

V Sloveniji so bančne obveznice kupovali tudi običajni državljani, kar na bančnih okencih, bančni uslužbenci pa jih niso seznanili s tveganji.

Drži. V teh primerih je težko trditi, da gre samo za dobro poučene vlagatelje. Ustavni sodniki ne bodo imeli lahkega dela. Postavljeni so pred dilemo, ali prepovedati ’striženje’ in tako dovoliti neposredno povečanje javnofinančnih obveznosti države, ali pa ’striženje’ omogočiti, kar bo vodilo v razlastitev tudi mnogih nepoučenih vlagateljev, hkrati pa lahko povzroči zamrtje trga obveznic, saj ne bo nihče več pripravljen vlagati v obveznice. Ta nevarnost ne obstaja samo pri nas, ampak tudi drugod po Evropi. Prav zato direktiva, ki predvideva uvedbo koncepta ’bail-in’, še ni dokončno sprejeta. Še vedno poteka strokovna in politična razprava, kako zadevo izvesti. Slovenija je očitno testni primer.

Enako kot pri stresnih testih za banke.

Pri stresnih testih nismo bili prvi. Zelo podobno so to operacijo izvedli že v Španiji.

Pri nas so bile predpostavke v stresnih testih bolj rigorozne kot v Španiji ...

Parametri se določajo glede na kakovost trga. Najbolj črn scenarij je narejen na ekstremno slabih predpostavkah – na ogromnem padcu gospodarske aktivnosti, visoki stopnji brezposelnosti, množičnem propadu podjetij ... to je scenarij, ki ni zelo verjeten, se pa z njim poskuša ocenili, kakšna je še sposobnost bank, da prenesejo ekstremen zunanji šok, tak, ki se ne zgodi vsaki dve leti, ampak vsakih 40 ali 50 let. Pri nas se govori o bančni luknji, kar ni točno. Gre za primanjkljaj kapitala, ki bi nastal, če bi se uresničile najbolj pesimistične predpostavke.

Ampak končni znesek potrebne rekapitalizacije slovenskih bank je bil oblikovan prav na podlagi najbolj črnega in malo verjetnega scenarija.

To je res. Banke bodo močno kapitalsko okrepljene prav zato, da bi se preprečil dogodek, ki ga kaže simulacija. Ne samo pri nas, tudi drugod po Evropi gremo iz ene skrajnosti v drugo. V začetku drugega tisočletja je bila temeljna teza, da morajo imeti banke čim manj kapitala glede na svoja tveganja. Meja temeljnega kapitala je bila takrat postavljena pri treh, štirih odstotkih. Danes pa se zahteva minimalno devet odstotkov.

Slovenija gre tu spet v skrajnost. Količnik temeljnega kapitala bo v NLB po novem znašal 15 odstotkov, v NKBM pa dobrih 16 odstotkov, kar je celo več, kot trenutno znaša v nemških bankah, je pa tudi nad minimalno mejo, ki jo predpisujejo bančna pravila. Je tako izdatna kapitalska okrepitev res potrebna ali gre bolj za udinjanje pritiskom Bruslja in finančnih trgov?

Količnik kapitala v evropskih bankah danes praviloma znaša od 15 do 17 odstotkov. Zakaj gremo v slovenskih bankah nad minimalno zahtevanih 9 odstotkov? Ker v bančništvu obstaja čredni nagon. Prej je bilo ugodno za skupni kapital 9 ali 10 odstotkov, zdaj je neugodno vse, kar je manj od 15 odstotkov. Kdor od tega pravila odstopa, je izločen iz črede.

 

Kaj če se bodo tako ekstremne predpostavke kot pri naših bankah uporabile tudi v stresnih testih ostalih evropskih bank? Kolikšna bo v tem primeru skupna kapitalska vrzel?

Ključno bo, kako bodo ocenili zavarovanja, to pa predvsem pomeni, kako bodo ocenili stopnjo delovanja nepremičninskega trga. Pri nas so ga ocenili kot skoraj nedelujočega, zato so bile zastavljene nepremičnine ocenjene po likvidacijski vrednosti. Diskont je v povprečju znašal več kot 60 odstotkov. Poleg tega je bila predpostavljena visoka stopnja verjetnosti stečaja mikro- in malih podjetij ter razmeroma velika verjetnost, da stanovanjskih nepremičnin ne bo mogoče unovčiti na trgu. Kaj se bo dogajalo v drugih državah? Predpostavljam, da bo ’striženje’ pri nepremičninah manj rigorozno kot pri nas. Glede na to, kako je Evropska bančna agencija doslej ocenjevala kakovost bančnega portfelja, je možno, da bi potencialna kapitalska vrzel v evropskih bankah znašala od 500 do 800 milijard evrov. To je bistveno več, kot kažejo sedanje ocene, te se gibljejo pri ’skromnih’ 120 milijardah.

V državah, kot so Nizozemska, Danska, delno tudi Švedska, bodo izbruhnile hude težave na področju hipotekarnega bančništva, to pa zato, ker je sektor prebivalstva močno prezadolžen.

Kako verodostojni so sploh stresni testi, če razlika med kapitalsko luknjo, ki jo je v slovenskih bankah ugotovila družba Oliver Wyman, in kapitalsko luknjo, ki jo je ugotovila družba Roland Berger, znaša kar poldrugo milijardo?

Razlika med ocenama je pri nas res ogromna, sploh v primerjavi s tem, kar so isti ocenjevalci ugotovili v Španiji. V Španiji se je upoštevala sredina med obema ocenama, pri nas pa se je upošteval rezultat, dobljen z metodologijo izračuna ’od spodaj navzgor’. Zanimivo bo spremljati rezultate stresnih testov v drugih evropskih bankah. Šele takrat bomo dobili jasnejšo sliko, ali je bil ta proces pri nas izveden dovolj kakovostno in objektivno.

Je bilo teste smiselno delati po dveh metodah, če se je nato ena od metod ignorirala?

To je vprašanje za naročnika in izvajalce stresnih testov. Smisel dveh metod je, da ena drugo nadzorujeta. Glede na to, da vsebinske razlike med tema metodama niso velike, preseneča velika razlika v končnem znesku potrebne kapitalske okrepitve.

Bi se po izvedbi vseevropskih stresnih testov v resnih težavah lahko znašle tudi nekatere od velikih evropskih bank, ki so v tej krizi že bile rekapitalizirane in so zato zdaj veljale za razmeroma stabilne, npr. Deutsche Bank, Société Générale ...?

To bo odvisno od prihodnjih gospodarskih okoliščin. Oživljanje gospodarstva v Evropi ni stabilno, optimizem in pesimizem se stalno izmenjujeta. Dvomim, da bo naslednje leto tako splošno ugodno, kot ga napovedujejo nekatere institucije. Veliko je odvisno od tega, kako striktno bodo črni scenarij uporabili tudi pri ostalih evropskih bankah. Pri nas je bil po črnem scenariju predviden skoraj 10-odstotni kumulativni padec BDP-ja do leta 2016, to je toliko, kot je znašal padec BDP-ja v najhujših letih, takoj po izbruhu krize. Očitno bodo morali tudi v ostalih državah vzeti skrajne podatke o padcih, da bodo dobili približno takšno testno okolje, kot je bilo uporabljeno za Slovenijo.

Če bi se vlada Boruta Pahorja, katere minister ste bili, na krizo odzvala hitreje in učinkoviteje, bi bili stroški sanacije bank nekajkrat nižji.

Se strinjam. Možnost rekapitalizacije bank je bila dana z zakonom že v času vlade Boruta Pahorja, res pa je, da do nje ni prišlo. Zdaj slišimo, da naj bi si Pahor in Lahovnik že v prvih letih krize prizadevala za ustanovitev slabe banke. Sam se dogodkov spominjam precej drugače. Veliko smo govorili o sanaciji državnih bank, ustanovitvi posebnih enot za restrukturiranje in hitrem odzivu na težave prezadolženih podjetij z uvedbo jamstvene sheme, zato da bi preprečili likvidnostne težave, ki bi se razvile v verižne solventnostne probleme podjetij. Kot veste, so jamstveno shemo že v pripravi močno poslabšali glede na izvirni predlog, tako da se je vključilo podjetja bonitetnih razredov C in D. Kar štiri mesece je trajalo, da je sploh zaživela, to pa zato, ker smo se bolj ukvarjali s tem, kako kaznovati tajkune kot pa kako reševati podjetja. Eno leto smo se prepirali, kako dopolniti zakon o stečaju in prisilni poravnavi, s čimer bi omogočili, da bi upniki postali dejanski lastniki podjetij, dotedanje lastnike pa bi se lahko po hitrem postopku razlastilo. Tako bi lahko preprečili stečaje mnogih podjetij. Šele pred kratkim, po treh letih, je vendarle prišlo do podobne, nujne spremembe zakona. Priznam, Pahorjeva vlada je bila glede tega neuspešna oz. brez ustreznega vodstva. Druge evropske države so banke takoj kapitalsko okrepile, zato da so amortizirale prvi šok nezaupanja zasebnih investitorjev, šele nato so se začele ukvarjati z vprašanjem, zakaj je do težav prišlo in kdo je zanje odgovoren. Po drugi strani pa: kreditni krč v Evropi kljub izdatni kapitalski okrepitvi bank ni popustil, kreditna aktivnost še kar upada tudi v evroobmočju.

Tudi če se meja kapitalske ustreznosti bank enormno dvigne, to ne bo odpravilo kreditnega krča, če v Evropi ne bo gospodarske rasti.

ZDA je svoje gospodarstvo oživela, kar je najboljše zdravilo za to, da se banke okrepijo in da podjetja nadaljujejo svojo gospodarsko aktivnost. Evropa pa se je s politiko pretiranega zategovanja pasu znašla v začaranem krogu. S tem je povzročila, da se je podlaga za krepitev bančnih bilanc zelo zmanjšala. Če Evropa ne bi izvajala univerzalne restriktivne fiskalne politike za vse članice evroobmočja sredi najhujše krize, bi bilo evropsko gospodarstvo danes v precej boljšem stanju. Po drugi strani pa: ni rečeno, da je način oživljanja ameriškega gospodarstva tak, da bo srednjemu razredu prinesel kakšno korist. Lahko bo prišlo do oživljanja rasti brez dinamične rasti novih delovnih mest. V ZDA plače že 25 let stagnirajo, če ne celo padajo, zaradi česar se delež v dodani vrednosti njihovih osebnih dohodkov zmanjšuje v korist kapitala in dobičkov.

 

Če je jasno, da regulatorji s pretiranimi zahtevami po kapitalski ustreznosti bank dušijo gospodarsko rast, zakaj pri tem škodljivem početju vztrajajo?

Normalno bi bilo, da bi se v fazi gospodarskega vzgona in hitre gospodarske rasti nabirale rezervacije in povečeval kapital, zato da bi s presežkom kapitala amortizirali težave takrat, ko bi prišlo do gospodarskega padca. Tako bi preprečili kreditni krč. Danes namreč pretežni del svetovnega gospodarstva temelji na kreditih, če ni kreditov, ni povpraševanja, in če ni povpraševanja, ni gospodarske aktivnosti. Pred krizo smo si prizadevali, da bi uveljavili dinamične rezervacije, tako kot je to storila Španija. Gre za to, da v dobrih časih ustvariš več rezervacij, kot jih za upravičene predpostavljajo mednarodni računovodski standardi. V bankah torej ustvariš nekakšne skrite rezerve. Španija je takšne skrite rezerve ustvarila za svoje velike banke, ne pa tudi za hranilnice, zato so bile hranilnice njena glavna težava v tej krizi. Če bi Slovenija že leta 2005 lahko uvedla dinamične rezervacije, bi v krizo vstopila odpornejša. Vendar so nam revizorske hiše to prepovedale z grožnjo, da bodo bankam dale mnenje s pridržkom, če te ne bodo v celoti upoštevale mednarodnih računovodskih standardov.

Govoriva o istih revizorskih hišah, ki so opravile stresne teste v slovenskih bankah in našle ogromno kapitalsko luknjo?

Seveda. Pri čemer stresni testi ne temeljijo na predpostavki realiziranih tveganj, temveč na predpostavki ocene realizacije bodočih tveganj.

Se lahko zgodi, da bo država zaradi pretvorbe svojih bančnih depozitov v delnice NLB, NKBM in Abanke imela likvidnostne težave, da bi ji ob nadaljnji zaostritvi krize zmanjkalo denarja za plače in pokojnine?

Če bo proces rekapitalizacije in restrukturiranja bank uspešen, potem ne. Če pa se bo kakovost bančne aktive še naprej poslabševala in bodo imele banke težave s pridobivanjem novih virov za financiranje, lahko pride do težav. Španija je glede tega dober primer, saj slaba posojila, kljub sanaciji bank, spet naraščajo.

Irski ekonomist Brian Lucey na podlagi irskih izkušenj s slabo banko pravi, da je bilo pri njih veliko zavajanja politike, da se bodo razmere v bančnem sektorju izboljšale v nekaj mesecih, kar se ni zgodilo. Slaba banka ni rešila težav gospodarstva, kreditni krč ni popustil in obseg posojil se še vedno zmanjšuje...

Sedaj ni več smiselno razglabljati, kateri pristop bi bil racionalnejši, čeprav je v literaturi za pretekle bančne krize mogoče najti ugotovitev, da je decentraliziran proces sanacije cenejši. Odločili smo se, da bomo slabe terjatve reševali centralizirano, prek slabe banke, in zdaj moramo poskrbeti, da bo slaba banka dobro opravljala delo. Ker se slabe terjatve na DUTB prenaša z več kot 60-odstotnim diskontom, to povečuje verjetnost unovčenja prevzetega premoženja. Je pa nujno, da se obdobje delovanja DUTB podaljša s pet na vsaj deset let, zato da se premoženje ne bo prodajalo na vrat na nos.

So pričakovanja glede izkupička slabe banke prevelika? Švedska slaba banka, ki je delovala v 90. letih, je poslovanje končala z izgubo.

Leta 1996, ko je delo končala Agencija za sanacijo bank, je njen izkupiček znašal 17 odstotkov nominalne vrednosti prevzetega premoženja. Izkupiček NKBM, ki je na Agencijo prenesla zelo malo svoje aktive, pa je znašal okoli 50 odstotkov.

Vse milijarde, vržene v banke, bodo šle seveda v prazno, če se ne bodo spremenile slabe prakse pri kreditiranju. Vlada zdravilo vidi v privatizaciji ...

Odprodaja premoženja je nujna zato, da državi ne bo treba še dodatno krčiti tistega, s čimer zagotavlja socialno kohezivnost družbe. Privatizacija je bila predvidena že v izhodni strategiji. V tem dokumentu smo zapisali, da bi morali s privatizacijo dobiti od 500 do 700 milijonov na leto. Če bi to zavezo uresničili, bi veliko lažje izvedli proces racionalizacije javnega sektorja – ta proces ne pomeni le odpuščanja in zniževanja plač, ampak predvsem kakovostnejše upravljanje in vodenje poslovnih procesov. Kdaj je bilo že jasno, da se naložbe v zdravstvu ne morejo voditi prek ministrstva za zdravje! Avstrija ima ponudbo zdravstvenih storitev organizirano prek holdinga javnih bolnišnic. V okviru tega holdinga deluje investicijski sklad, prek katerega se financira nakup opreme za bolnišnice. Ministrstvo določi vrsti red investicij, ne ukvarja pa se s tehničnimi podrobnostmi nabave. Enako velja za gradnjo objektov. S tem se ukvarjajo specializirana podjetja. Na ta način prihranijo veliko denarja in zmanjšajo nevarnost klientelizma.

Ali ni prav sedanja kriza razkrila, da zasebna lastnina ni jamstvo za odgovornejše poslovanje? Večina bank, ki so jih pred bankrotom reševale države, je bilo zasebnih.

Res je, da so krizo povzročile zasebne banke. Vendar to ni bistveno. Bistveno je, da se naslednjič, ko bo prišlo do težav, za reševanje bank ne bi več uporabil javni denar. Ali bodo zasebni lastniki pri upravljanju uspešnejši od države? Bomo videli. Če pred krizo nisi imel vsaj 15-odstotnega donosa, si bil obtožen, da si nesposoben. Danes pa celo najboljše banke na svetu ne dosegajo niti 10-odstotnega donosa.

 

Eden od argumentov za privatizacijo je, da bo to onemogočilo korupcijo. Ampak če bi to držalo, južno in vzhodno od nas korupcije ne bi bilo več. Pa je prav nasprotno.

Zgodovina nam pove, da korupcija prihaja z zahoda. Tam je namreč denar in z denarjem prihaja korupcija. Mnoge velike evropske multinacionalke, ki so v večji meri investirale na vzhodu, so bile vključene v nečedne posle.

Ampak vi še kljub temu menite, da je rešitev privatizacija.

V tem trenutku ni smiselno razpravljati ali privatizirati ali ne. Če želimo javne finance spraviti v red, ne da bi še dodatno poslabšali socialno kohezivnost in življenjsko kakovost, je jasno, da moramo privatizirati. Zakaj bi bili element gospodarjenja samo tekoči proračunski prihodki in odhodki? Zakaj ne bi te naloge opravljalo tudi finančno premoženje države?

Ker državno premoženje lahko odprodaš samo enkrat in nikoli več.

To ni res! S prodajo premoženja dobiš denar, in če ga pametno naložiš, spet lahko prideš do (več) premoženja.

Kako bo NLB videti po končani sanaciji? In ali bo še v slovenski lasti?

Predvsem bo precej manjša in stabilnejša, zato sem prepričan, da ji ne bo težko najti kupca. Ne bo pa to več sistemsko pomembna banka. Zdaj njen tržni delež znaša približno 25 odstotkov, po novem pa se bo zmanjšal krepko pod 20 odstotkov. Ker sem slutil, da bo šel razvoj v to smer, sem že leta 2009 predlagal, naj se interes države osredotoči na SID banko – morali bi jo kapitalsko okrepiti, nato pa jo upravljati po jasnih ekonomskih merilih projektnega financiranja. Čudi pa me, da je SID banka vključena v skrbni pregled, ki se bo letos izvajal v vseh ključnih evropskih bankah. KFW, ki v Nemčiji opravlja takšno vlogo kot pri nas SID banka, v ta pregled namreč ni vključena.

Verjetno zato, ker nam Bruselj zaupa manj kot Nemcem.

Prav s skrbnim pregledom večinskega dela bančnega sektorja naj bi bil razlog za nezaupanje odstranjen. Dobili so celovito krvno sliko slovenskega korporativnega sektorja.

Kar istim družbam, ki so opravile skrbni pregled v bankah, omogoča, da lahko zdaj za drobiž pokupijo naša podjetja.

To je lahko moralni hazard. Zanimivo bo opazovati, kdo bo kandidiral in kdo bo dejanski kupec ponujenega premoženja.

Kupcev za tri državne banke, NLB, NKBM in Abanko, ne bo težko najti glede na to, da se bodo prodajale potem, ko bodo njihove bilance že očiščene.

Drži. Nad tujimi investitorji se ne bi zmrdoval, ne glede na to, od kod prihajajo. Italijanom ni bilo pod častjo pomemben delež Unicredita prodati libijskemu investitorju. Kitajci na veliko investirajo v nemške, ameriške in britanske banke.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Miloš Kobe, Ljubljana

    Intervju: Mitja Gaspari

    Intervju z nekdanjim finančnim ministrom, bivšim guvernerjem Banke Slovenije in kandidatom za predsednika države, g. Mitjem Gasparijem, objavljen v Mladini 3.januarja, je gotovo vreden branja, saj pripoveduje o mnogih zablodah in dogodkih na njihovi podlagi, ki so povzročili krizo in tudi zavore, zaradi katerih se težko izkopavamo iz nje. Toda od osebe tega ranga bi pričakovali, da je v svojih analizah dosledna in... Več