Borut Mekina  |  foto: Uroš Abram

31. 1. 2014  |  Mladina 5  |  Politika  |  Intervju

Kapital je prek obvladovanja medijev prišel do ljudskih množic, ki so bile še nedavno edina prednost levice. Sedaj ljudje, ki imajo po večini srce na levi, volijo desno.

Igor Lukšič: »Desnica se radikalizira. Problem je, da se mi na levi ne organiziramo in ne vzpostavimo protifronte.«

vodja Socialnih demokratov

Socialni demokrati so edina stranka v Sloveniji, ki je razmeroma uspešno preživela zamenjavo vodstva. Z Igorjem Lukšičem na čelu, ki vodi stranko približno leto dni, imajo zdaj celo najvišjo javnomnenjsko podporo. A njihov resnični izziv je, kako ohraniti to vodstvo in – kot pravi Lukšič – postati »prava« stranka v postkriznih razmerah, ki so rodile številne nove leve stranke.

Mineva prvo leto vlade Alenke Bratušek. Vas je pozitivno presenetila?

Mene ne, ker sem jo poznal že prej kot direktorico direktorata za proračun. Bila je pogumna, da se je lotila tega posla, potem ko je po številnih poskusih ugotovila, da sama mandatarja ne bo našla. V tem letu se je izkazala kot zelo dobra poznavalka proračuna in proračunskih operacij, kar je vlada nedvomno potrebovala. V času racionalizacije je bilo to njeno tehnično znanje zelo koristno. S svojimi šarmantnimi nastopi v mednarodni javnosti pa je uspešno nadomestila primanjkljaj kilometrine na mednarodnem parketu. Za zdaj drži Slovenijo v dobri kondiciji.

Bi brez Bratuškove imeli trojko?

Brez njene vlade bi nas že aprila za vrat močneje stisnili mednarodni financarji in nato morebiti celo trojka. Sicer pa je treba povedati tudi, da je Bratuškovi v tem času zelo koristila podpora mnogih drugih, recimo Rada Genoria, našega veleposlanika v Bruslju, ki mu je uspelo z osebnimi poznanstvi prepričevati ključne ljudi. In drugič, v zadnjem letu se je število socialdemokratskih vlad v Evropski uniji povzpelo na 11, kar je prav tako prispevalo k večjemu zaupanju v Slovenijo in k ustavitvi neoliberalističnega pogroma, ki je šel od Grčije do Španije.

Zakaj so pri tem pogromu po vašem mnenju izbrali Slovenijo, ki je glede na gospodarske kazalce daleč od Grčije ali Španije?

Deloma tudi zaradi nas samih, ker so mednarodne institucije izgubile zaupanje v našo državo. Vsaka država si svoj položaj kroji tudi sama, sama mora biti sposobna zaznati, kaj se v njej dogaja. Tega mi nismo bili sposobni, natančneje, Banka Slovenije je v tujino pošiljala podatke, za katere se je izkazalo, da niso bili verodostojni. Zato smo dobili stresne teste. Še do junija so nam v EU obljubljali drugače, dokler niso natančneje proučili naših podatkov. In drugič, Slovenija doslej ni bila zmožna samozavedanja oziroma ocene, kaj se nam je zgodilo v letih 2004–2008. Pahorjeva vlada se je umaknila pred to analizo, češ da se s preteklimi mandati ne bo ukvarjala, zato šele danes spoznavamo, kako je tedaj naša država, ne samo gospodarsko, ampak tudi politično zanihala. Šele sedaj odkrivamo, kako velik stres je to bil.

Ja, ljudje so šli na ulice. So imeli dovolj politikantstva, vojaškega glasovanja v parlamentu, kulturnega boja, blokad zaradi ozkih strankarskih interesov?

Navidezno ja, a proces je po mojem globlji. Že v Jugoslaviji je vsakih deset let prihajalo do velikih reform. Prva se je zgodila okoli leta 1954, druga okoli leta 1963 in potem tretja leta 1974. V Sloveniji velike spremembe nastanejo zaradi biološkega pritiska, ko pride nova generacija, ki išče svoje mesto z radikalno kritiko obstoječega. Močnejši dejavnik od politike je pri nas biologija. Generacije se navadijo na neko realnost, se vanjo umestijo in jo nato branijo, nova generacija pa hoče svoje mesto. In si ga tudi vedno znova mukoma izbori. Potem pa spet postane konservativna. In gremo spet apolitično konservativno naprej.

Nova generacija je vzela parlament zares?

Ja, saj to, da vzameš neko institucijo zares, je tudi najbolj radikalna drža. Poglejte Martina Lutra, ustanovitelja protestantizma, ki je vzel katoliško cerkev zares, se vrnil k izvorom vere, k bibliji in tako sprožil revolucijo. Danes je podobno. Če vzamemo demokracijo zares, če vzamemo zares, da smo leta 1989 hoteli večstrankarsko demokracijo, potem smo lahko upravičeno razočarani. Mi namreč večstrankarskega sistema nismo zgradili do konca, ker smo stranke razgradili, še preden so se uveljavile. Dejansko imamo sedaj v Sloveniji le eno samo resno stranko, to je SDS. Ki je sicer zaradi svojega militarističnega nastopa precej moteča.

Vi niste resna stranka?

Ne, Socialni demokrati se gremo strankarstvo še vedno bolj spontano, na nekakšen amaterski, ljubiteljski način. Mi ne nabiramo energije, denarja, ljudi, znanja, da bi na tej podlagi potem nekaj spremenili. V Sloveniji resda mnogi vpijejo, češ da imamo partitokracijo, da imajo strankarski veljaki preveliko moč in podobno. A poglejte bolj natančno: mi nimamo pravega strankarskega življenja. Ja, res je, mi ustanavljamo stranke. Eno za drugo. Podobno je bilo v letih 1920 do 1929, a po tem se je politično življenje spet razpustilo v društva.

Pri Solidarnosti, pri Šoltesovi stranki gre za isti bazen ljudi, ki na tak način kolobarijo po političnem parketu že dvajset let in več, sedaj pa to bogato znanje prenašajo še na mlade generacije.

Niste vi sedaj pri Igorju Šoltesu naredili isto? Kot potencialnega zdravstvenega ministra ste ga diskvalificirali zgolj zato, ker je želel ustanoviti stranko. Zdi se, da vas bolj kot njegovo znanje skrbijo vaši glasovi.

Imamo okrog 12 neparlamentarnih strank, ki skušajo dokazati, da so boljše od parlamentarnih. Šoltes že več kot leto dni ustanavlja stranko, gre po modelu, ki ga je vpeljal Zares. To je model, po katerem »javnomnenjski analitiki« ugotovijo, da ljudje obstoječih strank ne podpirajo, potem ugotovijo, da je ogromno prostora za novo stranko, nato se ustanovi društvo in potem stranka. Tako je nastal Zares, zgodba se je ponovila ob Pozitivni Sloveniji in Državljanski listi, pa spet pri Solidarnosti. Šoltes je naslednji v tej vrsti. Zdaj pa mi vi povejte, kdo v vlado povabi človeka, ki pravi, da je alternativa tej vladi. In kakšen človek je to, da v takšno ponudbo privoli?

Povejte vi.

To je navaden karierist, ki mu gre za to, da se na nekaj prilepi. Mi vse to že poznamo. Nekateri ustanavljajo stranke, da se potem združijo z večjimi strankami. Leta 1990 smo ustanovili Združeno listo iz Stranke demokratične prenove, Delavske stranke, Socialdemokratske unije in Desusa. Ljudje iz teh strank so na lahek način, zgolj z ustanovitvijo neke stranke, kot naši kadri prišli do položajev. V letih 1996 in 2000 se je zgodilo podobno. Ljudje ustanovijo male stranke, nato pa pridejo na liste neke druge stranke. Pri LDS so to naredili Zeleni ali pa Stranka za Primorsko. Problem je v tem, da ljudje nimajo spomina. Zato lahko karieristi izkazujejo, kako veliki rešitelji naroda da so. Človek, ki dela svojo stranko, naj to naredi, a naj ne računa, da se bo kam prilepil. Pri stranki Solidarnost, pri Šoltesovi stranki in drugih gre za isti bazen ljudi, ki na tak način kolobarijo po političnem parketu že dvajset let in več, sedaj pa to bogato znanje prenašajo še na majhen del mlade generacije.

To so izredno visoka merila. Šoltes se je dokazal kot vodja računskega sodišča in je lahko dober kandidat. V vaši vladi ste imeli ali še imate na ministrskih položajih ljudi, ki so bili javnosti nepoznani in neizkušeni ali so prišli na položaje iz svojih majhnih podjetij. Pa to ni bil problem. Ali niso ljudje protestirali, ker so imeli dovolj takšnega politikantstva?

Ne, moja ocena je popolnoma drugačna. Ravno to kolobarjenje, ko so ljudje v enem mandatu šli v dve, tri različne stranke, je šlo ljudem na živce. Šoltes je bil pri LDS, potem je šel k Zares, zdaj bo ustanovil svojo stranko. Isto je sicer tudi z Bratuškovo. Zamenjala je vsaj tri stranke: LDS, nato Zares in zdaj je v Pozitivni Sloveniji. Naš, slovenski problem je tudi v tem, da naš strankarski sistem ne deluje. Ljudje, ki gredo vsako leto drugam, skrbijo samo zase, volivci pa so po vsakokratnih volitvah izdani zaradi takšnih kalkulantov. Trden strankarski sistem je porok za politično stabilnost.

Potemtakem vam je všeč način delovanja stranke SDS?

SDS je gotovo dobro organizirana stranka. A na način, da v njej ne dopuščajo razmišljanja in da nase lepijo prestrašene in razočarane ljudi, ki nimajo moči, da bi speljali spremembe, ki so zgolj jezni in iščejo pod okriljem Janeza Janše neko varnost, trdnost. In zato tudi ni čudno, da je v njegovih vrstah toliko bivših ortopartijcev, ki so bili iz istega razloga včasih v Zvezi komunistov.

V Pahorjevi vladi ste imeli Svetlika ali Žbogarja, oba brez partijske knjižice. To vas je motilo?

Nobeden od teh dveh ni predsednik neparlamentarne stranke. Niti to ni bil akademik Žekš ali profesor Svetlik, Dejan Židan ali Ljubica Jelušič. Ko je Dimovski ustanovil svojo stranko, ga tudi nismo povabili za ministra. Gre za vprašanje politične higiene.

Ste pa edini v tej vladi, ki tako razmišlja. Vsi ostali živijo v drugem svetu?

Stopnja politične zavesti je v Sloveniji izrazito nizka. Mi se še nismo konstituirali kot politični narod, ne vemo, kaj je država, kaj je politika, kaj je stranka. Sedaj imamo vse skupaj zmešano. Najrazličnejša društva se ukvarjajo s humanitarno dejavnostjo, čeprav niso humanitarne organizacije, imamo Zvezo borcev, ki se ukvarja s politiko in ki po podpori Jankoviću sedaj razmišlja o tem, da bi šla na volitve s svojo listo. Prej sva govorila o Šoltesu, ki si je na tiskovnih konferencah napihoval politični kapital, da bi po koncu mandata vstopil v politiko. Isto so počeli ombudsmani. Mnogi na teh funkcijah se premalo posvetijo vlogi, ki jim je dodeljena v političnem sistemu. Vsak bi delal vse, predvsem pa ne tistega, za kar je postavljen. Namesto da bi se računsko sodišče mojstrilo v nadziranju porabe javnih sredstev, se je ukvarjalo s sestavljanjem vlad, z oblikovanjem posameznih politik.

Kaj pa obratno? Če se društva gredo politiko, pa se politične stranke gredo neodvisna društva, gredo se gospodarstvenike, znanstvenike, medijske strokovnjake? Stranke so spolitizirale gospodarstvo, v svetu RTV po zakonu sedijo stranke, ki ustanavljajo svoje zbore in kadrujejo nadzornike, katerih glavni pedigre je partijska knjižica.

Nimamo problema s partitokracijo, pri nas je problem, ker strank ni. In zato lahko razne grupacije interesno povezanih ljudi kadrujejo svoje člane v imenu in namesto strank.

Se strinjam. In še enkrat ponavljam, da pri nas ni politične zavesti. Politika je delo za dobro, ki je najvišje od vseh, če rečem z Aristotelom. Pri nas pa precejšen del ljudi vstopa v politiko iz zasebnih interesov in skrbi za svoj žep. Mi nimamo problema s partitokracijo, pri nas je problem, ker strank ni. In zato lahko različne grupacije interesno povezanih ljudi kadrujejo svoje člane v imenu in namesto strank.

Prav. Vzemimo primer Petra Dermola, člana lokalne SD iz Velenja, ki je pred letom dni postal vodja Termoelektrarne Šoštanj. Razmeroma mlad direktor, ki je moral na začetku nasvete iskati pri Rotniku, je danes odgovoren za več kot milijardo evrov vredno investicijo. Je on po vašem mnenju politično kadrovan?

On je član naše stranke, a tja ni prišel, ker je član naše stranke.

Boste potem rekli, da je strokovno kadrovan?

Jaz sem predsednik stranke in jaz ga nisem predlagal. Izbral ga je nadzorni svet, na katerega mi nismo imeli vpliva.

To potem vsi pravijo.

Ampak ta nadzorni svet je postavila Janševa vlada. Je pa verjetno razlika, če reče nekaj obsojenec ali če reče nekaj človek, ki ima čiste roke.

Tak nadzorni svet je v tistem času na čelo HSE (Holding Slovenskih elektrarn) postavil tudi Blaža Košoroka, Dermolovega šefa. Je bil Košorok politično kadrovan?

Odvisno, kako razumete politiko.

Enostavno, če je politična izkaznica vidnejša od strokovnih referenc.

Košorok ni nikoli skrival, da je član SDS in predsednik strankinega sveta za energetiko. Ampak to ni sporno. Vprašanje je, ali je pri dosedanjem delu dokazal, da lahko vodi ta posel ali ne. Ali mislite, da če je nekdo v neki stranki, da je potem absolutno neprimeren za neko funkcijo? Razen seveda če to ni Šoltes.

Veste, zakaj je postalo očitno, da je bil Košorok politično kadrovan? Ker je začel tudi on zaposlovati kadre iz politike. Službo je uredil bivši asistentki SDS-ove evroposlanke in tudi sinu direktorja državnih Plinovodov. Verjetno zato, ker je slednji pred tem v Plinovodih službo uredil Janševi hčerki.

To pa je problem. Pa spet ne zato, ker nobeden iz Janševe družine ne bi smel dobiti službe v Sloveniji, temveč če je bila hči zaposlena samo zato, ker je hči predsednika SDS.

Ali imata stranki SD in SDS kakšen dogovor glede energetike? Vi dopuščate Košoroka, oni so vam kadrovali Dermola, SDS ne kritizira TEŠ 6, vi pa se ne vtikate v posle glede nuklearke?

Stranka SD se s tem ne ukvarja, ker imamo samo tri zaposlene in nimamo strankarskega sistema, saj smo za to premajhni. Vsi preostali delamo prostovoljno in prostočasno. Nekoč je samo ZSMS imela 200 profesionalcev. Mi nimamo zmogljivosti, da bi vedeli, kaj se melje v tem ali onem podjetju. Pa tudi svojega dela ne razumemo tako.

Zakaj ste šli z njim na kosilo?

Tudi na tiskovni konferenci sem povedal, da se pogovarjam z vsemi, ki hočejo prispevati k uspehu Slovenije. V podtonu razumem, da se predsednik stranke o tem z nikomer v tej državi ne sme pogovarjati. Bil pa naj bi obveščen o vsem, kaj se dogaja in v skladu s pričakovanju ljudi tudi odreagirati? No takšno stališče je tudi del umanjkanja politične zavesti.

Ne, Košorok ima uradne kanale, ima nadzorni svet, ima ministra in ne vidim razloga, da bi moral hoditi na kosilo s strankarskimi voditelji. Razen seveda, če gre za kaj izjemnega. Sta se recimo pogovarjala o prodaji HSE oziroma TEŠ nemškemu RWE?

Ne, o tem nisva govorila. Povedal sem vam, o čem sva se pogovarjala.

Kako pa vi razumete privatizacijo 15 podjetij, ki jo je minulo poletje podprla tudi vaša stranka? Bomo ta podjetja prodajali zaradi potreb ali zaradi ideologije?

Sam mislim, da je bil ta paket nepotreben in nepremišljen. Na njem so se večinoma znašla podjetja na podlagi preteklih sklepov državnega zbora, naša vlada je dodala zgolj še Telekom in Aerodrom. Ta seznam je način, kako država ne bi smela delati. Mi smo vseskozi zahtevali strategijo upravljanja naložb. To smo zahtevali tudi v prvi koalicijski pogodbi, a tega finančni minister ni naredil. Zdaj, v novi koalicijski pogodbi, smo rok postavili do konca marca, pa od strategije ni niti črke a. Slovenija se tukaj obnaša nedržavotvorno, državna lastnina je na voljo na pladnju v samopostrežni.

Torej krivite Čuferja?

Minister Čufer je sprva zaradi pomanjkanja izkušenj in na podlagi vtisov, ki jih je dobil na mednarodnem parketu, ugotovil, da bi bilo to dobro za dvig kredibilnosti Slovenije. Zato je sestavil seznam. A problem ni en človek, problem sta napačen trend in neodgovorno obnašanje Slovenije do lastnine po letu 1990. Umanjkanje politične zavesti.

Slovenija je bila zadnjič pod mednarodnim pritiskom, naj prodaja svoja podjetja, ob vstopu v EU. Tedaj, v času predsedovanja Belgije, je morala Drnovškova vlada dovoliti vstop KBC v NLB in prodajo Uniona belgijskemu Interbrewu. Škoda, ki je zaradi tega nastala, je bila velika.

Saj mednarodna skupnost tega od nas ne bi zahtevala, če bi mi znali povedati, kaj je naš interes v zvezi z našo lastnino in našo državo. Pri nas pa ta odnos sedaj niha od ene do druge vlade, ko se država dejansko prilagaja moči vsakokratne nakupne grupacije. Mi smo sedaj dobesedno pred tem, da bomo slovensko zemljo prodajali tujim državam. Tako daleč smo že prišli v tem zanikanju nacionalnega interesa. Zakaj potem sploh še imamo državo?

Kakšno pa je vaše stališče do konkretnih podjetij?

Slovenija potrebuje sistemsko banko, to je lahko NLB. Saj veste, ko se je začela kriza, je vsa ta famozna konkurenca tujih bank pobrala denar in šla z njim ven iz Slovenije. NLB torej ne bi smeli prodati, a mi na to nimamo odločilnega vpliva. Ljudje, ki smo jih v SD predlagali recimo v nadzorni svet NLB – gre za prvovrstne in izkušene strokovnjake –, niso bili izbrani. Poleg tega mora v državni lasti ostati še energetika, Luka Koper, Krka, Petrol, infrastruktura, Zavarovalnica Triglav. Čim več, ampak ob kakovostnem upravljanju, brez najrazličnejših zdrsov tipa luke luke Koper.

Pa bo prišlo do razprodaje? Ta teden je glede tega med vami in Bratuškovo nastal kratek stik. Na informacijo, da želite v SD začasno prekiniti privatizacijo, se je odzvala s komentarjem, da se greste predvolilno kampanjo.

Mislim, da se je prehitro odzvala. Naše stališče do tega je jasno. Smo trdna stranka in se držimo sprejetih obvez in skrbimo za kredibilnost skupnih odločitev.

Verjetno se boste strinjali z menoj, da je na splošno danes stanje v Sloveniji zelo slabo. Ne samo, da imamo ogromno brezposelnih, tudi zaposleni niso nič kaj bolj zadovoljni, bogatejši pa so kljub krizi postali še bogatejši. Verjamete v kozmetične popravke sistema?

Ne, potrebne so velike spremembe. In to v svetu. Mi smo danes v tej globalizirani produkciji obsojeni na svetovne turbulence, za povrh vsega pa nam manjka tudi politične zavesti, da bi EU oziroma druge mednarodne povezave uporabili za dvig kakovosti življenja v Sloveniji.

Vaša stranka ima to zavest?

Naša evroposlanka je nedavno pripravila poročilo o davčnih oazah. Gre za tisoče milijard evrov, ki so v Evropi ukradene skupni uporabi. Evropske institucije morajo spremeniti odnos do periferije. Ni po naključju prišlo do zlomov v Grčiji, južni Italiji, Španiji ali Grčiji. Zgodovina se ponavlja, isti scenarij smo v Evropi imeli že v 30. letih in vemo, kako klavrno se je zgodba končala. Mnogi ugledni Nemci danes opozarjajo, da se je Nemčija vedno opekla, ko je svoj razvoj gradila na izčrpavanju periferije.

Kaj pa lahko storimo? Zagrozimo z izstopom iz evra? Z uvedbo socializma?

Ne, to je kratkoročno razmišljanje. Mi, podobno misleči, se moramo politično povezovati. Tudi z Nemčijo, ki ima z novo koalicijo interes za drugačen razvoj, kajti tisti, ki je v Nemčiji doslej forsiral napačno politiko, je bil del pogoltnega finančnega kapitala. Prihodnost je torej v povezovanju s socialisti, laburisti in socialdemokrati, ne s to ali ono državo, ker ta ali ona deluje po nareku vladajoče garniture. Platforma za takšne povezave sicer obstaja, a za zdaj je intenzivnost teh povezav premajhna. EU je še zmerom predvsem neoliberalna, gospodarska zveza, ki favorizira kapitalske interese, zlasti finančne. Ti pa denarne tokove usmerjajo stran od kakovosti življenja vseh ljudi, kar pa je naš cilj. Gospodarstvo mora biti v službi ljudi.

Desnica se je veliko bolje povezala, včasih že kar neokusno dobro.

Desnica je izredno solidarna celo do svojih barabinov. Niso podprli le Janše, ampak, kot veste, tudi Berlusconija, Sanaderja, pa bivšega bolgarskega predsednika vlade, ki so vsi na poti v zapor. Danes deluje desnica zelo podobno, kot je delovala v letih od 1933 do 1941, le da je takrat imela tudi vojaško podporo.

Bi v Sloveniji, kot je enkrat dejal Kučan, potrebovali normalno desnico?

Ne, problem je strukturne narave. Gre za kopičenje bogastva v rokah peščice ljudi v svetu. Oni pri tem uporabljajo mehanizme, s katerimi krepijo in redijo desnico. Posredno ali neposredno. Recimo tudi s tem, da podpirajo medije, ki favorizirajo tovrstno ideologijo.

Mislite na Finance?

Niso izvzete. Tako se razgrajuje predstava o tem, da živimo v skupnosti ljudi, ki mora imeti notranjo strukturo in dinamiko, ki omogoča svobodo posameznika. Eksplicitna podpora Janši je podpora njemu podobnim silam, ki uničujejo skupnost. Te sile bodo tukaj, v Sloveniji, redile desnico, ki potrebuje postojanke po vsem svetu, z Janšo ali s komerkoli drugim. Naša desnica dejansko ni nobena eksotika. Ni »nenormalna«, ampak je pravilo te Evrope. Desnica se radikalizira, ker želi z vsemi sredstvi preprečiti, da bi se bogastvo še naprej delilo, tako kot se je v zadnjih 30 letih. Problem je, da se mi na levi ne organiziramo in vzpostavimo protifronte, ali kot bi rekel Gramsci, kontrahegemonije. Gre za t. i. pozicijsko vojno, spopade za strukturne spremembe, levica pa se še vedno utruja v obrobnih manevrskih spopadih. Zaradi nerazumevanja narave spopada se levica drobi v enodnevnih strančicah, medijskih obračunih, narcističnih izpadih ipd. Zato levica zgublja in se, paradoksalno, ameriški predsednik najodločneje zavzema za dvig minimalne plače v ZDA, pravičnejši zdravstveni sistem, dvig kakovosti šolstva.

Pogrešate novo internacionalo?

Projekta levice nihče ne financira in pri projektu združevanja levih sil nihče intelektualno ne vzdrži več kot mesec dni. Za nekaj takšnega pa potrebujete ljudi, ki se dobijo na več kot enem sestanku. Zveza komunistov je imela triodstotno članarino od plače, zato se je lahko sama financirala in vzdrževala obsežno infrastrukturo. Ker je politična zavest razpadla z neoliberalno ideologijo, ljudje niso več pripravljeni podpreti svojega prepričanja in politične usmeritve z materialno silo. Podpirajo samo svoj neposredni materialni interes, svojo kariero. Od tu kriza politike, razpad strank in cvetenje neopredeljenih.

Kako razumete aktualno navdušenje slovenske desnice, ki je po 25 letih odkrila Udbo, umore in podobno? Očitno ne gre za zgodovinsko razpravo, ampak aktualnopolitično.

Desnica se že od nekdaj ukvarja z zastraševanjem ljudi. In ta strah mora biti za ljudi realen. Tu med nami so ti krvniki, ki nas čakajo za vogali, ta je ukazal povojni poboj, oni je moril čez mejo v Avstriji. Ta, ja, prav ta, ki se vam je trideset let zdel kot navaden spodoben gospod! Ta strategija je povezana s ciljem, da se bodo z vsemi sredstvi lotili rdečega monopola. Rdeči monopol ustvarjajo, da se proti njemu lahko borijo. Če bi ljudi malenkostno opremili z upanjem, je s SDS in z njenim velikim vodjem v tej obliki v Sloveniji konec. To je mašinerija produkcije strahu, ki proizvaja to, kar oni so, torej navidezna zaščita pred strahom, ki ga sami ustvarjajo.

V SDS nase lepijo prestrašene in razočarane ljudi, ki nimajo moči, da bi speljali spremembe, ki so zgolj jezni in iščejo pod okriljem Janeza Janše neko varnost, trdnost. In zato tudi ni čudno, da je v njegovih vrstah toliko bivših ortopartijcev, ki so bili iz istega razloga včasih v Zvezi komunistov.

Pred kratkim vas je nekdo anonimno ovadil, ker ste še kot minister za projekt državljanske vzgoje podelili skupaj 1,4 milijona evrov, in to svojim kolegom na FDV. Nisem prepričan, da je državljanska vzgoja za vas tako intelektualno pomembna prioriteta.

Minister ne deli denarja kot dedek Mraz bonbone. To je primitivna predstava, na kateri gradi anonimna politikantska ovadba. Državljanska vzgoja je pomembna. Cela nemška politologija je zaradi denacifikacije utemeljena na državljanski vzgoji. Iz podobnih razlogov si je tudi EU ta projekt zastavila kot eno izmed prednostnih nalog. In ker lahko Slovenije najlažje svoje programe začrta znotraj EU-prioritet, je to naša država tudi storila. In sicer pod vlado Janeza Janše. Ko sem prevzel ministrstvo, je bila shema za črpanje denarja že vzpostavljena. Tudi razrez sredstev. Univerza v Ljubljani je bila na nekem razpisu edina prijavljena, na drugem pa spet edini ZRC SAZU. Razpise pripravljajo na ministrstvu, jih preverijo na drugem resorju. Izbiro opravijo ljudje, ki so za to usposobljeni, in ne minister. Vsi postopki in rezultati so bili in so še vedno objavljeni in so vsem dostopni. Torej ni bilo treba nobenega anonimnega ovajalca, da bi ljudje lahko prišli do informacij, povezanih s tem ali drugimi projekti, izbirami in rezultati.

Ste edini predsednik stranke, ki niste hkrati tudi član vlade. Zakaj? Zaradi politične kalkulacije, ker vam bolj ustreza vloga nekakšne polovičarske opozicije?

Ta način razmišljanja mi je popolnoma tuj. Sam nisem šel v politiko zaradi odstotkov. V politiko sem šel, ker mislim, da ima Slovenija velik, neizkoriščen potencial. Za odgovorno delovanje vlade so potrebne, kot sem že poudaril, močne stranke in Sloveniji predani ljudje. Ne lovci na odstotke in rejtinge. Pokazalo se je, da je moja izbira prava in da za Slovenijo in to vlado s te pozicije lahko naredim veliko več, kot če bi bil v vladi.

Posvečate se torej stranki. Zunaj parlamenta je na levici že kar nekaj strank. Imamo Solidarnost, Stranko Demokratičnega socializma, TRS in seveda Zares. Se vam zdi, da ste Socialni demokrati doslej dovolj dobro zastopali in uresničevali socialdemokratske vrednote?

Ni večjega kritika moje stranke, kot sem sam, ker od blizu vidim, kaj se dogaja. V Sloveniji smo politično zdrsnili na konec 19. stoletja. Naša stranka je sicer pri tem še najbolj trdna, vztraja, ker ima jasno tradicijo in predano članstvo. Nam uspeva vsak to, da se dobivamo, razpravljamo o zadevah občin in države, o Evropi, pripravljamo programe za posamezne politike itd. Nekoč je v neki občini na srečanje stranke prišlo po 100 ljudi, ki so bili zmožni discipliniranega pogovora, ki je trajal uro, dve ali tri. Ljudje, s katerimi danes delamo, nimajo več te kondicije, niti strankine intelektualne in pisarniške podpore pri zagotavljanju rešitev. Zato ponavljam, da smo mi v Sloveniji razgradili državo in tudi stranke.

Pa se še zavzemate na primer za demokratični socializem?

Nam komaj še uspeva, da se lahko ohranja socialdemokracija v Sloveniji. Ja, poznam vse te ideje in rešitve. Ampak problem ni v dobrih ali pravih idejah, temveč kako vzpostaviti primerno organizacijo, če si brez kapitalske podpore, da se kaj od levega programa zgodi. Kapital je prek obvladovanja medijev prišel do ljudskih množic, ki so bile še nedavno edina prednost levice. Sedaj ljudje, ki imajo po večini srce na levi, volijo desno, ker jih vsak dan prepričujejo, da so vsi isti, levi pa so še malo slabši. Ne pozabite: SD ima samo 10 odstotkov. Za demokratični socializem je treba ne samo v Evropi, temveč v celem svetu dobiti 70 odstotkov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Bogdan Biščak, Zares

    Intervju Igor Lukšič

    Pravljičarska manira nekaterih politikov in nekaterih medijev, da prilagajajo dejstva tako, da njihova zgodba dobi ustrezno poanto, je očitno prevzela tudi Igorja Lukšiča. Kot edini med politiki znotraj parlamentarnega spektra, ki dosledno skuša diskreditirati ustanavljanje novih strank, je tako v intervjuju za Mladino (31.1. 2014) povedal naslednje: Več

  • Tit Turnšek, predsednik ZZB NOB Slovenije

    Zveza borcev ni strankarska organizacija

    V reviji Mladina z dne 31. 1. 2014 je dr. Igor Lukšič v intervjuju med drugim izjavil tudi: »…imamo Zvezo borcev, ki se ukvarja s politiko in ki po podpori Jankoviću sedaj razmišlja o tem, da bi šla na volitve s svojo listo.« Več