Intervju / Klemen Ploštajner: Airbnb poglablja krizo dostopnosti stanovanj
Klemen Ploštajner ob eni izmed nasedlih investicij – gradbeni jami na lokaciji nekdanje Tobačne tovarne v Ljubljani. Leta 2011 je imel investitor, podjetje Imos, velike načrte in projekt je ljubkovalno poimenoval Tobačna – mesto v mestu. načrtovanih je bilo devet stanovanjskih stolpičev, velik »hibridni« objekt, 3000 parkirnih mest in nekaj tisoč kvadratnih metrov površin za mestno upravo, kulturne in javne programe, danes je to le še ena izmed zapuščenih zevajočih gradbenih jam.
Nedavno je Slovensko sociološko društvo Klemnu Ploštajnerju podelilo priznanje sociološki up za dosedanje teoretsko in praktično delo. Mladenič, rojen leta 1990, je pokazal velik potencial že z diplomsko nalogo Pravica do mesta – od neoliberalizma k skupnosti na Fakulteti za družbene vede. V diplomskem delu je na podlagi teorije francoskega filozofa Henrija Lefebvra razvijal misli onkraj neoliberalne realnosti, onkraj državne regulacije, ki prek prisile tržnih mehanizmov in konkurenčnega boja proizvaja zgolj subjekte, podrejene podjetniški logiki. Mednje sodijo tudi mesta, ki so podrejena neoliberalnemu podjetniškemu modelu, po katerem je prostor predmet menjalne vrednosti in akumulacije kapitala. Iz teoretskih predpostavk izhaja Ploštajnerjeva družbena angažiranost; je član Zadrugatorja, zadružnega generatorja, ki si prizadeva za udejanjenje prvega projekta najemne stanovanjske zadruge pri nas.
Na Fakulteti za družbene vede je od letošnje jeseni mladi raziskovalec v Raziskovalnem centru za strategijo in upravljanje. Pogovarjali smo se o stanovanjskih zadrugah, o različnih oblikah gentrifikacije, ko prenova mestnih predelov povzroči, da si vsebinsko in simbolno zanimive četrti prilaščajo dobičkonosne gospodarske dejavnosti in bogataši, ki hočejo v njih bivati, ter s tem izrinjajo revnejše prebivalstvo in nedobičkonosne dejavnosti, govorili pa smo tudi o spreminjanju mest, ki je posledica turistične industrije, katere del je platforma Airbnb.
Današnja mesta so podrejena neoliberalnemu podjetniškemu modelu, po katerem ima prostor menjalno vrednost in je predmet akumulacije kapitala, kjer ni regulacije, vse se trži, predvsem prostor.
Neoliberalizem se najpogosteje razume kot ideologija, pri kateri trg spodjeda državo. Ta naj bi se umaknila in dala prostor (prostemu) trgu. A če pogledamo natančneje, gre za sodelovanje oblasti in kapitala, spremenilo se je delovanje države, katere osnovna funkcija je postala, da ustvarja razmere za trg, da ta lahko deluje po svojih pravilih. Tudi mesta odpirajo možnosti za neregulirano tržno dejavnost, med drugim tako, da sama prostor razumejo kot tržno blago. Merijo ga z nekimi količniki, seštevajo prihodek, izračunavajo, koliko prostorov so oddala in do kod so napolnila blagajno. Vendar to obenem kaže, da se je na mesta (mestne občine) preneslo več dolžnosti, hkrati pa so jim odrezali sredstva iz proračuna. Ni naključje, da sedaj pri nas potekajo pogajanja o povprečninah, ki naj bi jih financirali iz državnega proračuna. Dotacije mestom krčijo in jih naravnost silijo, da tržijo svoj javni prostor. Skratka, da prilagodijo strategijo in upravljajo prostor na tržni način. Pa ne le javni prostor, se pravi zemljišča, ampak tudi celotno infrastrukturo upravljajo v skladu z maksimiranjem vrednosti. Zato sta vprašanje upravljanja prostora in nanj vezano stanovanjsko vprašanje v jedru neoliberalne prenove družbe. Tudi stanovanja so investicija, ki se mora oplajati. Namreč, vzpona neoliberalizma ni mogoče ločiti od stanovanjskega vprašanja. Neoliberalni lastnik svoje stanovanje obravnava kot špekulant, zanj stanovanje ni dom, je kapital, ujet v opeke.