Marjan Horvat  |  foto: Matej Pušnik

2. 3. 2018  |  Mladina 9  |  Družba  |  Intervju

Goran Bregović, nesporni kralj balkanske glasbe

»Naših pesmi ne pojemo kot Srbi, Hrvati, Bošnjaki in Slovenci, temveč kot ljudje«

Ne preseneča, da je njegova plošča Tri pisma iz Sarajeva v spletnih glasbenih trgovinah, zlasti v ZDA, med najbolje prodajanimi v žanru world music. Goran Bregović je na najnovejši plošči še izpilil eklektični način ustvarjanja glasbe. Ta se kaže v svojevrstni apropriaciji različnih zahodnih glasbenih žanrov in zvrsti z rabo balkanskih ritmov in melodij, zlasti pa prepoznavnega zvoka trubačev. Ker je Bregović v tem početju spreten in premišljen, tudi duhovit in igriv, prepletanje žanrov učinkuje naravno in izvirno, skladbe pa zvenijo sveže. Najudarnejše z albuma, Pero, Dui Duj, Baila Leila ter Made in Bosnia, že postajajo svetovne uspešnice.

Tri pisma so v Bregovićevem opusu zanimiva še zato, ker se je na tej plošči odrekel zanj značilnemu – kot pravi Aleksandra Marković v doktorski disertaciji o Bregovićevi glasbi – postmodernemu »kolažiranju in recikliranju« starega materiala, ki ga je ustvaril za skupino Bijelo dugme ali kasneje. Zdi se tudi, da se pri ustvarjanju novih skladb ni navdihoval pri zakladnici glasbenega izročila Balkana, kar nekateri imenujejo kraja. Bregović se sicer že dolgo ne obremenjuje več s tem ali takšnimi očitki. Romska glasba je zanj ljudska, »skupna, kot je skupen sončni zahod«, trdi še, da »neumni posnemajo, pametni kradejo«, kajti ni mogoče potegniti jasne ločnice med vplivi in prisvajanjem tujega gradiva. Sicer pa mu poslušalci in kolegi takšnega početja v glavnem ne zamerijo, saj vedo, da je s predstavljanjem, promoviranjem in posodabljanjem te glasbe veliko prispeval k njeni prepoznavnosti onkraj »hribovitega Balkana«.

Nespornega »kralja balkanske glasbe« smo obiskali na domu v ugledni beograjski soseski Senjak. V vili – le eni izmed razkošnih zgradb v tej soseski, ki so v njegovi lasti – je ob našem obisku vadilo nekaj glasbenikov iz njegovega Orkestra za poroke in pogrebe. V pestri zasedbi vrhunskih glasbenikov sodelujejo akademsko izobraženi glasbeniki, tudi profesor glasbe, bolgarski pevki in romski glasbeniki, kot je denimo romski tolkalec Muharem Redžepi, begunec s Kosova, ki je ob našem obisku zapel pesem Baila Leila. Uigrano zasedbo je med vajami včasih prekinil »šef« Bregović, da bi glasbenike opozoril na ritmične poudarke v skladbah.

Danes živi sanje vsakega glasbenika. Pri 67 letih še vedno odigra po 120 koncertov na leto po vsem svetu, od Los Angelesa do Novosibirska, od Južne Amerike do Skandinavije. Z nadarjenostjo, delom in navsezadnje premišljenimi potezami v karieri in življenju mu je v burnih devetdesetih letih uspelo, da se je prelevil iz rockerja v ustvarjalca filmske glasbe in v zadnjem desetletju v eno vodilnih imen v žanru world music.

Sarajevčan Bregović si je prve glasbene izkušnje pridobival z igranjem bas kitare v srednješolskih bendih, najprej v Izohipsi, kasneje v Beštijah. Na enem izmed koncertov Beštij ga je opazil Željko Bebek in ga povabil v svoj bend Kodeksi. Z njim je 19-letni Bregović prepotoval južno Italijo, igral tudi v striptiz barih, po sporu med člani benda pa se je vrnil v Sarajevo in na tamkajšnji Filozofski fakulteti vpisal študij filozofije in sociologije. »Prilezel« je do četrtega letnika, vendar študija ni končal, kajti scela se je posvetil glasbenemu ustvarjanju, sprva v Jutru, leta 1974 pa je ustanovil Bijelo dugme.

Že po izidu prvenca Kad bi bio bijelo dugme je bilo jasno, da bo Jugoslavijo zajela dugmemanija, Bijelo dugme pa je zaradi neslutenega vpliva na mlade postalo »institucija« znotraj države. Bregović se je zavedal vloge skupine v družbi. Ko so dežurni kritiki sredi sedemdesetih let pisali o slabem vplivu zahodnjaške glasbe na mlade v Jugoslaviji, je postrojil člane benda in jih odpeljal na mladinsko delovno akcijo »Kozara ‘76«. Ko so tri leta kasneje nekateri trdili, da je rock ‘n’ roll škodljiv družbeni pojav, je ves izkupiček s petih koncertov skupine v beograjski dvorani Pionir namenil žrtvam potresa v Črni gori. Ko se je na začetku osemdesetih let začelo zaostrovati vprašanje kosovskih Albancev, je na ploščo Uspavanka za Radmilu M. umestil Kosovsko, pesem v albanščini, da bi pokazal, da so mladi v tej pokrajini del Jugoslavije.

Album Pljuni i zapjevaj moja Jugoslavijo iz leta 1986 je bil sprva zamišljen kot najbolj družbenokritična plošča skupine. Ne samo zaradi preroškega verza »kdor ne poje pesmi, bo poslušal nevihte« v uvodni skladbi, temveč tudi zato, ker je Bregović povabil k sodelovanju nekatere znane jugoslovanske disidente: uvodno partizansko pesem naj bi denimo odpel Koča Popović, srbski pesnik, španski borec in narodni heroj, ki so mu po »čistki liberalcev« leta 1972 onemogočili opravljanje javnih funkcij. Nazadnje je večina – zaradi različnih razlogov – odklonila sodelovanje, na plošči pa je sodeloval nekdanji črnogorski general Svetozar Vukmanović Tempo (Titu se je zameril, ker je na televiziji govoril o »slabem položaju delavcev« in jih pozival k stavki, kar je bilo v »državi delovnega ljudstva« nepredstavljivo), namesto Popovića je skupaj z otroki iz sarajevske sirotišnice Dom Ljubice Ivezić zapel revolucionarno pesem Padaj silo i nepravdo. Zadnja plošča

Ćiribiribela (1988) prinaša Đurđevdan, morda najbolj znano skladbo skupine. A je Bregović nanjo umestil tudi skladbo Lijepa naša, s katero je ustvaril nekakšno sintezo hrvaške in srbske pesmi, Lijepe naše, kasnejše hrvaške himne, in Tamo daleko, pesmi srbskih borcev iz 1. svetovne vojne. Bregovićeva Lijepa naša danes izzveni kot slutnja krvavih dogodkov, ki so se zgodili v naslednjem desetletju.

Med vojno v BiH se je preselil v Pariz. Rojeni Sarajevčan, sin Hrvata in Srbkinje, poročen z muslimanko, med vojno ni zmogel ali hotel izbrati strani. Zagovarjal je mir. Leta 1991, tik pred začetkom vojne, je skupaj s tedanjimi velikani jugoslovanske popularne glasbe nastopil v Sarajevu na koncertu Yutel za mir. Istega leta je podprl stranko Anteja Markovića, »saj je bila edina stranka, ki ni ponujala vojaškega programa«, kot je dejal kasneje. Someščani so njegov odhod iz Sarajeva v času vojne sprejeli, ker z izjavami (vsaj) ni netil ognja pod balkanskim »sodom smodnika«, a so mu zamerili, ker, javna osebnost, kakršen je bil, mednarodne javnosti ni (dovolj) opozarjal na grozljive medvojne razmere v mestu. Ko ga je po vojni s tem vprašanjem izzval novinar sarajevskega časnika Dani, je dejal, da bi, če bi se izpostavil s podporo Sarajevu, podprl tedanjega predsednika BiH Alijo Izetbegovića, s čigar vizijo BiH pa se ni strinjal. Še manj je bil naklonjen Miloševiću, čeprav je med vojno živel tudi v Beogradu. Zagovarjal je politiko prijatelja Zorana Đinđića, pokojnega liberalnega srbskega premiera, ki je bil po njegovem »pojav, ki bi se moral zgoditi kasneje«.

Bregović se je med vojno posvetil skladanju filmske glasbe. Ustvaril je soundtracke za skoraj 20 filmov. Tudi za Sanje v Arizoni (Arizona Dream, 1993) in Podzemlje (Underground, 1995) Emirja Kusturice, pa za Kraljico Margot (1994) Patricea Chéreauja, če omenimo le najbolj znane. Sodeloval je z izraelsko pevko libanonskega rodu Ofro Hazo, z »bosonogo divo« z Zelenortskih otokov Cesário Évoro, z znano turško pevko Sezen Aksu sta ustvarila ploščo Düğün ve Cenaz, sodeloval je tudi s poljsko pevko Kayah, pri čemer so samo na Poljskem prodali 700 tisoč izvodov njune plošče.

Na najnovejšem albumu Tri pisma iz Sarajeva poziva k vzpostavitvi miru in strpnosti med ljudmi in narodi. Je hkrati njegov odziv (in odgovor) na večno perpetuiranje nasilja in sovraštva na Balkanu in drugod. »Mislim, da bog v svojem delovnem času ni predvidel, da bi nas moral naučiti, kako živeti skupaj. Tega se bomo morali naučiti sami,« je zapisal na ovitku plošče.

Skladbe s te plošče bo v Ljubljani verjetno predstavil letos jeseni, že 9. marca pa bo v ljubljanski dvorani Stožice nastopil s skupino Bijelo dugme, ki jo je – po letu 2005 –obudil že drugič.

Oktobra lani je izšla vaša plošča Tri pisma iz Sarajeva. K sodelovanju ste povabili krščanske, judovske in muslimanske glasbenike, da bi na podlagi tragedije »balkanskega Jeruzalema« pokazali istorodnost vseh treh velikih religij oziroma kultur. Takšen poziv k strpnosti je pomemben v vseh časih, tudi danes, ko nekateri spričo migracij v Evropo znova obujajo misel o »spopadu civilizacij«. A vojna v BiH se je vendarle končala že pred 25 leti. Vaša Pisma bi morda morala biti odposlana že takrat?

Tri pisma so nastala, kot veliko mojih projektov, na podlagi naročila. Iz pariške bazilike Saint-Denis so mi naročili koncert za klasično, klezmer in orientalsko violino ter simfonični orkester. Na tej instrumentalni podlagi sem združil dve metafori. Sarajevo sem uporabil kot metaforo današnjega sveta, saj njegova tragedija v devetdesetih letih izpričuje misel, da smo lahko danes dobri sosedje, že naslednji dan pa, le zato, ker pripadamo različnim veram, streljamo drug na drugega. Violina je v Pismih metafora skupnega izvora treh največjih verstev. Tako kot je mogoče na isto glasbilo igrati na krščanski (Mirjana Nešković iz Srbije), judovski (Gershon Leizerson iz Izraela) ali orientalski način (Zied Zouari iz Tunizije), imajo tudi religije isti izvor, napajajo se iz istega izročila, čeprav so njihova »pisanja« na prvi pogled različna.

Na plošči Tri pisma ni samo glasba za violine, temveč ste jo dopolnili tudi s skladbami, ki jih izvajajo pevci in glasbeniki iz vseh treh kulturnih tradicij. Zakaj?

Ko sem končal koncert za violine, sem dobil zalet. Od tod odločitev, da ploščo dopolnim še s skladbami drugih žanrov. K sodelovanju sem povabil glasbenike, ki jih cenim in bi jih, če bi jih srečal na letališču, tudi sam prosil za avtogram. Vsi sodelujoči na plošči so močni glasbeniki s prepoznavnim umetniškim izrazom. Alžirski pevec Rachid Taha je verjetno najtrši arabski punker, je pionir rai punka. Izraelski kantavtor Asaf Avidan ima ta čas enega najzanimivejših vokalov na svetu. Španka Bebe, lanska nominiranka za grammyja, pa ima povsod, tudi v Beogradu, širok krog oboževalcev, čeprav sem zmotno mislil, ko sem jo povabil k sodelovanju, da njeno delo poznam le jaz.

Moram verjeti, da se v procesu ustvarjanja lahko zgodi čudež. Drugače zjutraj ne bi vstal iz postelje.

Takšno sodelovanje z zelo različnimi glasbeniki je najlepši del mojega poklica. Neizmerno uživam v njem, saj se lahko na vsakih vajah zgodi čudež. Moram verjeti, da se v procesu ustvarjanja lahko zgodi čudež. Drugače zjutraj ne bi vstal iz postelje.

Tri pisma sicer niso prvi primer sodelovanja glasbenikov, ki pripadajo trem največjim verskim in kulturnim tradicijam. So pa prvi poskus, da se o razmerjih med tremi religijami »premisli« na podlagi (glasbene) tradicije Balkana. Ton albumu daje uvodna »narodnjaška« Jalija v izvedbi Sifeta & Mehmeta, ritmično podlago vsem skladbam na plošči pa dajejo srbski trubači. Zakaj takšne sinteze?

V glasbi in z glasbo je razmeroma preprosto uresničiti tisto, kar se zdi v politiki ali veri nepredstavljivo. Mogoče ste slišali, da so pred desetletjem v Nemčiji našli prazgodovinsko piščal, menda staro skoraj 35 tisoč let. To pomeni, da je človek poznal glasbo, še preden je znal govoriti. Glasba je nastala pred vero, je naš prvi govor. Je starejša od tistega, česar smo se kasneje naučili z govorico, je starejša od vsega, kar so nas učile religije ali nas uči politika. Nobene od najstrašnejših stvari, ki bremenijo odnose med ljudmi, sovraštva, zavisti in nestrpnosti, v glasbi ni. V glasbi zlahka drugega ob drugem postaviš pojave, ki naj bi bili sicer nezdružljivi, glasba pa pokaže, da se v resnici lepo ujemajo.

To sem »pokazal« že v času Bijelega dugmeta, ko sem na predzadnji plošči s skladbo Lijepa naša ustvaril sintezo najbolj nacionalistične hrvaške in najbolj nacionalistične srbske pesmi. Oboji, hrvaški in srbski nacionalisti, so trdili, da nimajo nič skupnega, meni pa se je zdelo, da molovski srbski nacionalizem v pesmi Tamo daleko zelo naravno prehaja v durovski hrvaški nacionalizem Lijepe naše, kasneje hrvaške himne. Podobno sem ravnal pri ustvarjanju plošče Tri pisma, ko sem združeval nezdružljivo, glasbo Maroka, Tel Aviva, Beograda itd., da bi ustvaril nekaj lepega.

Z glasbo je mogoče na neki ravni vzpostaviti dialog med ljudmi in narodi. Pa je mogoče z njo tudi zaceliti še odprte rane v odnosih med narodi in religijami?

Glasba, žal, nima te moči. Vemo, kje je prava moč. Vemo tudi, kaj je surova moč, saj prihajamo iz nekoč komunistične države. Verjamem pa, da nam glasba zmore osvetliti pot proti svetu, kakršen bi lahko bil. Zato je dragocen celo najmanjši žarek svetlobe. Najmanj ali največ, kar lahko stori glasbenik, je, da v ocean pošlje steklenico s sporočilom o tej svetlobi. Morda jo bo nekoč kdo našel. Vsak bi moral storiti vse, da po svojih močeh pomaga izboljšati svet. Vi kot novinar, jaz kot skladatelj, nekdo, ki šiva obleke itd. Če si bomo vsi prizadevali za dosego tega cilja, lahko s svojimi lučmi osvetlimo to pot.

V glasbi možgani razmišljanje le motijo. Prej škodijo, kot koristijo. Glasbo ustvarjamo nekje med jajci in srcem, tisto, kar je više, ne koristi ničemur.

Ja, ampak danes smo vsi kot stari Jud, katerega zgodbo omenjate na ovitku ploščka Tri pisma. Mož že 60 let pred jeruzalemskim Zidom objokovanja prosi boga za končanje vseh vojn, za mir med kristjani, judi in muslimani ter da bi naši otroci odrasli v odgovorne ljudi, ki so sposobni ljubiti in spoštovati sočloveka. Ta stari Jud na vprašanje novinarke, ali je njegova molitev uslišana, odgovori le: »Občutek imam, da govorim zidu.« Kaj bi bilo potrebno, da ne bi več govorili zidu in bi se napetosti med ljudmi in narodi zares umirile?

Poznamo besedo, ki bi lahko vodila v boljši svet: izobrazba. Nestrpnost je prvi znak pomanjkljive, slabe izobrazbe. V našem jeziku pa nimamo niti lastne besede za strpnost. Še vedno uporabljamo za strpnost besedo toleranca, tujko torej. Povedno je, da v naših družbah vse do danes ni bilo potrebe po oblikovanju domače besede za strpnost.

Govorite o povezovalni moči glasbe. Ker ste nekdanji študent filozofije in sociologije, vas zagotovo zanimajo tudi bolj »tuzemska« razmerja med religijami. Ste ob ustvarjanju Treh pisem prebirali Koran, Biblijo ali Talmud?

Spomnim se, da nas je profesor antične filozofije, bil je nekdanji katoliški duhovnik, ki je verjetno zaradi ženske zapustil kler, že pri prvi uri vprašal, kaj si mislimo o religiji. »Religija je opij ljudstva,« je nekdo nemudoma izstrelil opredelitev religije, prevladujočo v tedanji komunistični državi. Takrat sem prvič videl, kako profesor z argumenti »ubije« študenta. Sledilo je lepo in poučno predavanje o naravi vere in njeni resnični vlogi v družbi …

Nisem filozof, ki ustvarja glasbo, temveč skladatelj, ki je po naključju študiral filozofijo. Nič od tistega, kar smo tedaj obravnavali, mi ne koristi pri ustvarjanju glasbe. V glasbi možgani razmišljanje le motijo. Prej škodijo, kot koristijo. Glasbo ustvarjamo nekje med jajci in srcem, tisto, kar je više, ne koristi ničemur.

Torej je tudi glasba Bijelega dugmeta, v kateri ste spojili zahodnjaški rock ‘n’ roll z balkanskimi melodijami in ritmi, nekateri so to sintezo slabšalno imenovali »pastirski rock«, nastajala spontano in ne po premišljeni formuli za uspeh?

Seveda. Moj edini spomin na gledališke deske iz najstniških let je spomin na ogled Puccinijeve opere Madame Butterfly. Spomnim se, kako neizmerno smo se s sošolci krohotali ob prizoru, ko je ena izmed najstarejših pevk v uprizoritvi, upodobila pa je mlado dekle, na vprašanje nekega oficirja, koliko let šteje, odvrnila: »Štirinajst let imam.«

Sem otrok srednjega razreda, oče je bil častnik JLA, mama računovodkinja. Okolje, v katerem sem odraščal, je zaznamovalo moj primarni glasbeni okus. Tako kot večina skladateljev sem se pri ustvarjanju glasbe navdihoval pri tradiciji, ki sem jo poznal in mi je bila blizu. Pravzaprav sem pri ustvarjanju pesmi za Bijelo dugme ravnal staromodno, ko sem v rock ‘n’ roll vključeval tudi tradicionalne glasbene oblike. Danes mislim, da je tisto, kar je v glasbi tega benda najboljše, povezano s folkloro. Zdi se mi, da bi, če ne bi konec osemdesetih let skupina nehala delovati, po naravni poti prevzela takšno zvočno podobo, kot jo ima moja skupina danes: rock ‘n’ roll s trubači v spremljevalni zasedbi.

Vsak bi moral storiti vse, da po svojih močeh pomaga izboljšati svet. Vi kot novinar, jaz kot skladatelj, nekdo, ki šiva obleke itd. Če si bomo vsi prizadevali za dosego tega cilja, lahko s svojimi lučmi osvetlimo to pot.

Večina rockerjev sanja, da bi nekoč svoje skladbe izvajali s simfoničnim orkestrom. Vi pa ste to obrnili na glavo, ko ste po prvi ponovni združitvi Bijelega dugmeta leta 2005 za spremljevalna glasbila izbrali trubače. Ste tako ravnali zato, ker je bil že tedaj Orkester za poroke in pogrebe vaša matična zasedba?

V nekem trenutku sem spoznal, da pihala v meni sprožajo močnejšo energijo kot električne kitare. Ob igranju z Orkestrom se počutim, kot da bi imel za sabo topništvo. Razumem, zakaj so trobente nezamenljiv del vojaških orkestrov. Ne moreš nekoga ob zvoku flavte ali kitare spodbujati k napadu, ga morda celo poslati v smrt.

Na začetku pesmi Kalašnikov zakličem besedo, s katero vojaški poveljniki pozivajo enote v napad. Pri nas v ta namen uporabljajo besedo »juriš«. To je močna beseda. Na koncertu v Istanbulu so mi povedali, da je turška ustreznica za naš juriš »ileri«. Zlahka si predstavljam napad turške konjenice ob tej besedi. Naslednji dan, po koncertu v Istanbulu, sem gostoval v Helsinkih. Vprašal sem jih, kakšen je bojni klic v finščini. »Hakkaa pääle,« so mi odvrnili. Kako lahko kdo gre v gotovo smrt in vzklika »hakkaa pääle«, sem se spraševal. (smeh)

Tudi balkanski trubači so vojaška formacija. Imajo podoben izvor kot prvi ameriški jazzisti, ki so – to je razvidno s starih fotografij – ob prihodu iz državljanske vojne uporabili za ustvarjanje vojaške bobne in trobente, iz česar je kasneje, vsaj po eni izmed različic, nastal jazz. V prvih balkanskih vojnah, ko še ni bilo vojaških orkestrov, je bilo najlažje Ciganom potisniti v roke trobente in so se maršev in drugih vojaških pesmi naučili v dveh popoldnevih. Od tod danes tradicija, da na porokah ciganski orkestri še vedno igrajo marše. Tudi Bijelo dugme je imelo, zlasti pred velikimi koncerti v Beogradu ali Sarajevu, za odrom ciganski vojaški orkester, ki nas je spodbujal, nam vlival energijo za nastop, nas pošiljal na »hakkaa pääle«. (smeh)

V 12 letih delovanja Bijelega dugmeta ste napisali skoraj sto skladb. Med njimi tudi nekatere ljubezenske pesmi, ki so jih znali na izust po vsej Jugoslaviji. Denimo Ne gledaj me tako i ne ljubi me više, Sanjao sam noćas da te nemam, Sve će to mila moja prekriti ružmarin, snjegovi i šaš, Ako ima boga itd. Po vojni takšnih pesmi niste več ustvarjali …

Res je, vse ljubezenske pesmi sem napisal za Bijelo dugme, kasneje niti ene več. Morda zato, ker se je tudi moje življenje, tako kot življenje številnih Sarajevčanov, razdelilo na tisto pred vojno in tisto po njej. Ali pa sem nemara že pred vojno izstrelil vse naboje za ustvarjanje ljubezenskih pesmi in kasneje ni imelo smisla iz sebe cediti nečesa, kar ne bi imelo več polne vsebine in pomena. Na srečo po vojni nisem več čutil potrebe po ustvarjanju takšnih skladb, saj je šlo življenje v drugo smer.

Kusturičevi filmi so dobri ravno zato, ker prikazujejo našo naravo. Takšni smo postali, ker živimo na edinstveni meji človeštva. Na meji med pravoslavci, katoličani in muslimani. Jasno, da vsi ti sedimenti burne zgodovine proizvajajo norost.

Tudi rock ‘n’ roll ste med vojno opustili in se bolj posvetili raziskovanju glasbenega izročila balkanskih narodov. Je šlo za premišljeno odločitev?

Ni naključje, da so nekatera najprepoznavnejša umetniška dela ustvarili umetniki, ki so morali zaradi različnih razlogov zapustiti domovino. Morda zato, ker v emigraciji drugače, z distance premišljuješ o svoji kulturi in tradiciji ter nenadoma postaneš samozavestnejši glede korenin, ki se jih doma nisi zares zavedal.

Prelomni trenutek pri odločitvi, da se posvetim stari glasbi z Balkana, je bil nastop pevke Ofre Haze na podelitvi nagrad MTV v New Yorku. Na prireditvi, razkošni in pretenciozni, kakršne podelitve teh in podobnih glasbenih nagrad vedno so, je prišla na oder bosa in a capela zapela eno izmed ljudskih jemenskih pesmi. To je bil najlepši trenutek v zgodovini MTV-ja. Takrat sem pomislil: če ima ta mala pevka dovolj samozavesti, da sama sredi vsega tistega blišča odpoje ljudsko pesem, potem smo lahko tudi mi z Balkana samozavestnejši glede svojih glasbenikov in glasbenega izročila.

Do tega spoznanja prideš le z distanco, ki ti jo daje emigracija. Z Bijelim dugmetom mi ni nikoli prišlo na misel, da bi poskušal bend uveljaviti na tujem, denimo angleškem govornem območju, kajti vedel sem, da je Bijelo dugme endemit, je lokalna glasba, lokalni rock ‘n’ roll, ki se dobro počuti le tam, kjer ima korenine in kjer je zrasel.

V devetdesetih letih ste ustvarjali glasbo za filme Emira Kusturice, tudi za njegovo Podzemlje, ki je po mnenju nekaterih zahodnih intelektualcev z mešanico črnega humorja in magičnega realizma še utrdil predsodke Zahoda do Balkana in njegovih prebivalcev. Kaj mislite vi?

Morda kdo res ne mara Kusturice zaradi podobe Balkana in Balkancev, kakršno je predstavil v svojih filmih. A kakšen smisel bi imelo predstaviti podobo nekega hipotetičnega Balkanca, ki bi ga imeli vsi radi, v resničnosti pa ne obstaja? Takšnih hipotetičnih Balkancev ni. Kusturičevi liki predstavljajo Balkan, kakršnega poznam. Poznam ga dobro. Kusturičevi filmi so dobri ravno zato, ker natančno in avtentično prikazujejo našo naravo. Takšni smo.

Takšni smo postali, ker živimo na edinstveni meji človeštva. Na meji med pravoslavci, katoličani in muslimani. Na območju, ki je bilo pet stoletij pod Otomani. Jasno, da vsi ti sedimenti burne zgodovine proizvajajo norost. Morda zato pri nas ni dovolj le glasba, temveč mora biti tudi norost. Ko je na Balkanu poroka, morajo igrati, morda le pol ure, tudi trubači, da bi obudili norost.

Jebeš poroko, kjer ni norosti. A s sintetizatorji je pač ne moreš ustvariti.

Pa bo Balkan njegova lastna zgodovina kdaj izpustila iz krempljev?

O tem govorim na plošči v pesmi Made in Bosnia. Sami sebe prepričujemo, da nas zgodovina nenehno tepe po glavi zaradi naših neumnosti, kajti vedno znova ponavljamo iste napake. Zadnja vojna za nas ni nikoli nova vojna, je le nadaljevanje vojne iz preteklosti. Morda se iz zgodovine ničesar ne naučimo, ker uboga zgodovina misli, da na Balkanu mislimo z glavo. V pesmi Made in Bosnia pa predstavim hipotezo, da morda ne mislimo z glavo, temveč s kur... Zgodovina nas zato udarja po napačnem delu telesa. Nemara bi nas morala udarjati v tisti organ, s katerim v resnici mislimo. Zato v pesmi pravim: »Udri Anta, udri Šima i Zaima po jajima, udri Miću po glaviću.« Ante in Šima sta tipični hrvaški katoliški imeni, Zaim je musliman, Mića je Srb. Ta verz je sporočilo plošče Tri pisma iz Sarajeva.

Tega sporočila na Zahodu ne morejo zares razumeti. Evropska unija favorizira tiste politike z Balkana, ki zagovarjajo vključitev teh držav v EU, kar pomeni tudi prilagajanje evropskim vrednotam in evropskim smernicam življenja in dela. Se v teh procesih lahko porazgubi »norost« Balkana, o kateri govorite?

Zaradi izkušenj z Evropo se ne moremo zares nadejati, da ima EU za nas načrt razvoja. Balkan ima svoj način razvoja, ki ga zaznamujejo cikli optimizma in obupa. Zdi se, da smo zdaj v obdobju optimizma. Vsi od Evrope nekako pričakujejo, da bo končno kaj naredila za Balkan … Sicer pa veste, kako je. Če si lačen in se ti mudi, boš skočil v McDonald’s na »big maca«, ko pa je čas za praznovanje, se boš usedel s prijatelji, z njimi pojedel kosilo in zapel kakšno domačo. Morda boš na poti tja poslušal Beyonce, toda ko gre za tisto pravo, tisto, kar zares si, boš pel narodno pesem in jedel narodne jedi.

Lahko te integrirajo, te poskušajo ukalupiti, toda v človeku mora ostati nekaj, zaradi česar je človek in ne industrijski izdelek.

Ko poslušam romske glasbenike ali igram z njimi, se mi včasih utrne misel, da bi morali vsem drugim glasbenikom prepovedati ukvarjanje z glasbo.

Že dolga desetletja sodelujete z romskimi glasbeniki, so nezamenljivi člani vašega Orkestra za poroke in pogrebe. Romom ste posvetili album Šampanjec za Cigane in z njim opozorili na marginalizirani položaj romske in drugih evropskih manjšin. Toda zdi se, da prav romska glasba daje Balkanu zanj prepoznaven pečat. Je tako? 

Že vse življenje igram z Romi. Spomnim se, da mi je oče, ko sem prvič domov prinesel zaslužek s koncerta, zabičal, naj se neham »ukvarjati s tem ciganskim poslom«. Oče, polkovnik, je imel prav, glasba je ciganski posel ... Igranje z Romi je za vsakega glasbenika posebna izkušnja. Njihovega talenta ni mogoče ubesediti. Vedno, ko igramo skupaj, se zgodi nekaj čudežnega. Tudi če se zvečer dogovorimo, kaj bomo naslednji dan igrali, morda le ponavljali skladbe, se bo zgodilo nekaj čudežnega. Ko poslušam romske glasbenike ali igram z njimi, se mi včasih utrne misel, da bi morali vsem drugim glasbenikom prepovedati ukvarjanje z glasbo. Le od Romov, od nikogar drugega, pričakujem, da se bo ob igranju zgodil mali čudež. V rock ‘n’ rollu ima vsak član benda neko vizijo, kaj naj bi bend postal, na kaj ali na koga bi moral spominjati, Romi pa tega ne potrebujejo. Vse življenje so tisto, kar jim je bilo položeno v zibko: avtentični frajerji, ki igrajo na porokah in pogrebih.

Zdaj spet nastopate tudi z bendom Bijelo dugme, nekoč paradnim konjem jugoslovanskega rocka. Kakšen odnos imate danes do glasbe? Nekateri pravijo, da Bijelo dugme brez Jugoslavije nima smisla. Gre torej le za nostalgijo?

Ko smo leta 2005 z Bijelim dugmetom prvič po vojni odigrali nekaj koncertov, se mi je zdelo lepo, da imamo, navkljub vsemu, kar se je zgodilo, pesmi, ki jih lahko vsi pojemo skupaj. Ne pojemo jih kot Srbi, Hrvati, Bošnjaki in Slovenci, temveč kot ljudje. Lepo mi je bilo ob spoznanju, da sem nekatere izmed teh pesmi napisal jaz. Danes je vojna zares končana. Povedno je, da na dosedanjih koncertih Bijelega dugmeta ni bilo niti enega incidenta. Že na prvem koncertu po ponovni združitvi smo doumeli, da nihče noče ljudem uničiti priložnosti, da bi v živo slišali naše skladbe. Vsi varujejo te trenutke.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.