Goran Bregović, nesporni kralj balkanske glasbe
Ne preseneča, da je njegova plošča Tri pisma iz Sarajeva v spletnih glasbenih trgovinah, zlasti v ZDA, med najbolje prodajanimi v žanru world music. Goran Bregović je na najnovejši plošči še izpilil eklektični način ustvarjanja glasbe. Ta se kaže v svojevrstni apropriaciji različnih zahodnih glasbenih žanrov in zvrsti z rabo balkanskih ritmov in melodij, zlasti pa prepoznavnega zvoka trubačev. Ker je Bregović v tem početju spreten in premišljen, tudi duhovit in igriv, prepletanje žanrov učinkuje naravno in izvirno, skladbe pa zvenijo sveže. Najudarnejše z albuma, Pero, Dui Duj, Baila Leila ter Made in Bosnia, že postajajo svetovne uspešnice.
Tri pisma so v Bregovićevem opusu zanimiva še zato, ker se je na tej plošči odrekel zanj značilnemu – kot pravi Aleksandra Marković v doktorski disertaciji o Bregovićevi glasbi – postmodernemu »kolažiranju in recikliranju« starega materiala, ki ga je ustvaril za skupino Bijelo dugme ali kasneje. Zdi se tudi, da se pri ustvarjanju novih skladb ni navdihoval pri zakladnici glasbenega izročila Balkana, kar nekateri imenujejo kraja. Bregović se sicer že dolgo ne obremenjuje več s tem ali takšnimi očitki. Romska glasba je zanj ljudska, »skupna, kot je skupen sončni zahod«, trdi še, da »neumni posnemajo, pametni kradejo«, kajti ni mogoče potegniti jasne ločnice med vplivi in prisvajanjem tujega gradiva. Sicer pa mu poslušalci in kolegi takšnega početja v glavnem ne zamerijo, saj vedo, da je s predstavljanjem, promoviranjem in posodabljanjem te glasbe veliko prispeval k njeni prepoznavnosti onkraj »hribovitega Balkana«.
Nespornega »kralja balkanske glasbe« smo obiskali na domu v ugledni beograjski soseski Senjak. V vili – le eni izmed razkošnih zgradb v tej soseski, ki so v njegovi lasti – je ob našem obisku vadilo nekaj glasbenikov iz njegovega Orkestra za poroke in pogrebe. V pestri zasedbi vrhunskih glasbenikov sodelujejo akademsko izobraženi glasbeniki, tudi profesor glasbe, bolgarski pevki in romski glasbeniki, kot je denimo romski tolkalec Muharem Redžepi, begunec s Kosova, ki je ob našem obisku zapel pesem Baila Leila. Uigrano zasedbo je med vajami včasih prekinil »šef« Bregović, da bi glasbenike opozoril na ritmične poudarke v skladbah.
Danes živi sanje vsakega glasbenika. Pri 67 letih še vedno odigra po 120 koncertov na leto po vsem svetu, od Los Angelesa do Novosibirska, od Južne Amerike do Skandinavije. Z nadarjenostjo, delom in navsezadnje premišljenimi potezami v karieri in življenju mu je v burnih devetdesetih letih uspelo, da se je prelevil iz rockerja v ustvarjalca filmske glasbe in v zadnjem desetletju v eno vodilnih imen v žanru world music.
Sarajevčan Bregović si je prve glasbene izkušnje pridobival z igranjem bas kitare v srednješolskih bendih, najprej v Izohipsi, kasneje v Beštijah. Na enem izmed koncertov Beštij ga je opazil Željko Bebek in ga povabil v svoj bend Kodeksi. Z njim je 19-letni Bregović prepotoval južno Italijo, igral tudi v striptiz barih, po sporu med člani benda pa se je vrnil v Sarajevo in na tamkajšnji Filozofski fakulteti vpisal študij filozofije in sociologije. »Prilezel« je do četrtega letnika, vendar študija ni končal, kajti scela se je posvetil glasbenemu ustvarjanju, sprva v Jutru, leta 1974 pa je ustanovil Bijelo dugme.
Že po izidu prvenca Kad bi bio bijelo dugme je bilo jasno, da bo Jugoslavijo zajela dugmemanija, Bijelo dugme pa je zaradi neslutenega vpliva na mlade postalo »institucija« znotraj države. Bregović se je zavedal vloge skupine v družbi. Ko so dežurni kritiki sredi sedemdesetih let pisali o slabem vplivu zahodnjaške glasbe na mlade v Jugoslaviji, je postrojil člane benda in jih odpeljal na mladinsko delovno akcijo »Kozara ‘76«. Ko so tri leta kasneje nekateri trdili, da je rock ‘n’ roll škodljiv družbeni pojav, je ves izkupiček s petih koncertov skupine v beograjski dvorani Pionir namenil žrtvam potresa v Črni gori. Ko se je na začetku osemdesetih let začelo zaostrovati vprašanje kosovskih Albancev, je na ploščo Uspavanka za Radmilu M. umestil Kosovsko, pesem v albanščini, da bi pokazal, da so mladi v tej pokrajini del Jugoslavije.
Album Pljuni i zapjevaj moja Jugoslavijo iz leta 1986 je bil sprva zamišljen kot najbolj družbenokritična plošča skupine. Ne samo zaradi preroškega verza »kdor ne poje pesmi, bo poslušal nevihte« v uvodni skladbi, temveč tudi zato, ker je Bregović povabil k sodelovanju nekatere znane jugoslovanske disidente: uvodno partizansko pesem naj bi denimo odpel Koča Popović, srbski pesnik, španski borec in narodni heroj, ki so mu po »čistki liberalcev« leta 1972 onemogočili opravljanje javnih funkcij. Nazadnje je večina – zaradi različnih razlogov – odklonila sodelovanje, na plošči pa je sodeloval nekdanji črnogorski general Svetozar Vukmanović Tempo (Titu se je zameril, ker je na televiziji govoril o »slabem položaju delavcev« in jih pozival k stavki, kar je bilo v »državi delovnega ljudstva« nepredstavljivo), namesto Popovića je skupaj z otroki iz sarajevske sirotišnice Dom Ljubice Ivezić zapel revolucionarno pesem Padaj silo i nepravdo. Zadnja plošča
Ćiribiribela (1988) prinaša Đurđevdan, morda najbolj znano skladbo skupine. A je Bregović nanjo umestil tudi skladbo Lijepa naša, s katero je ustvaril nekakšno sintezo hrvaške in srbske pesmi, Lijepe naše, kasnejše hrvaške himne, in Tamo daleko, pesmi srbskih borcev iz 1. svetovne vojne. Bregovićeva Lijepa naša danes izzveni kot slutnja krvavih dogodkov, ki so se zgodili v naslednjem desetletju.
Med vojno v BiH se je preselil v Pariz. Rojeni Sarajevčan, sin Hrvata in Srbkinje, poročen z muslimanko, med vojno ni zmogel ali hotel izbrati strani. Zagovarjal je mir. Leta 1991, tik pred začetkom vojne, je skupaj s tedanjimi velikani jugoslovanske popularne glasbe nastopil v Sarajevu na koncertu Yutel za mir. Istega leta je podprl stranko Anteja Markovića, »saj je bila edina stranka, ki ni ponujala vojaškega programa«, kot je dejal kasneje. Someščani so njegov odhod iz Sarajeva v času vojne sprejeli, ker z izjavami (vsaj) ni netil ognja pod balkanskim »sodom smodnika«, a so mu zamerili, ker, javna osebnost, kakršen je bil, mednarodne javnosti ni (dovolj) opozarjal na grozljive medvojne razmere v mestu. Ko ga je po vojni s tem vprašanjem izzval novinar sarajevskega časnika Dani, je dejal, da bi, če bi se izpostavil s podporo Sarajevu, podprl tedanjega predsednika BiH Alijo Izetbegovića, s čigar vizijo BiH pa se ni strinjal. Še manj je bil naklonjen Miloševiću, čeprav je med vojno živel tudi v Beogradu. Zagovarjal je politiko prijatelja Zorana Đinđića, pokojnega liberalnega srbskega premiera, ki je bil po njegovem »pojav, ki bi se moral zgoditi kasneje«.
Bregović se je med vojno posvetil skladanju filmske glasbe. Ustvaril je soundtracke za skoraj 20 filmov. Tudi za Sanje v Arizoni (Arizona Dream, 1993) in Podzemlje (Underground, 1995) Emirja Kusturice, pa za Kraljico Margot (1994) Patricea Chéreauja, če omenimo le najbolj znane. Sodeloval je z izraelsko pevko libanonskega rodu Ofro Hazo, z »bosonogo divo« z Zelenortskih otokov Cesário Évoro, z znano turško pevko Sezen Aksu sta ustvarila ploščo Düğün ve Cenaz, sodeloval je tudi s poljsko pevko Kayah, pri čemer so samo na Poljskem prodali 700 tisoč izvodov njune plošče.
Na najnovejšem albumu Tri pisma iz Sarajeva poziva k vzpostavitvi miru in strpnosti med ljudmi in narodi. Je hkrati njegov odziv (in odgovor) na večno perpetuiranje nasilja in sovraštva na Balkanu in drugod. »Mislim, da bog v svojem delovnem času ni predvidel, da bi nas moral naučiti, kako živeti skupaj. Tega se bomo morali naučiti sami,« je zapisal na ovitku plošče.
Skladbe s te plošče bo v Ljubljani verjetno predstavil letos jeseni, že 9. marca pa bo v ljubljanski dvorani Stožice nastopil s skupino Bijelo dugme, ki jo je – po letu 2005 –obudil že drugič.
Oktobra lani je izšla vaša plošča Tri pisma iz Sarajeva. K sodelovanju ste povabili krščanske, judovske in muslimanske glasbenike, da bi na podlagi tragedije »balkanskega Jeruzalema« pokazali istorodnost vseh treh velikih religij oziroma kultur. Takšen poziv k strpnosti je pomemben v vseh časih, tudi danes, ko nekateri spričo migracij v Evropo znova obujajo misel o »spopadu civilizacij«. A vojna v BiH se je vendarle končala že pred 25 leti. Vaša Pisma bi morda morala biti odposlana že takrat?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.