Intervju / Velibor Čolić, pisatelj: Naša generacija ne bo nikoli razumela, kje in kdaj so nas nalagali

Velibor Čolić se je leta 1964 rodil v Odžaku, mladost pa je preživel v Modriči v BiH. Leta 1992 je v Franciji zaprosil za status begunca. Čeprav je takrat znal le tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre, je danes eden najprepoznavnejših in najpogosteje nagrajevanih frankofonskih avtorjev. Pri založbi Goga je pred kratkim izšel njegov roman Sarajevski omnibus. Gre za literarizirani portret Sarajeva in Čolićev poskus, da bi v zgodovino mesta, katerega prebivalci so veliko večino zadnjih petih stoletij živeli v mirnem sožitju, zapisal tudi tiste, ki so mesto gradili, ne le rušili. Roman Manuel d’exil (Priročnik za pregnanstvo, op. av.) je logično nadaljevanje in obravnava žgočo temo begunstva in pregnanstva, kajti »pregnanstvo je množičen pojav, a zelo individualna travma«. Prav zdaj za založbo Galimard, ki velja za Rolls Royce svetovnega založništva, piše hommage ženskam, potuje po Evropi in reflektira, kar vidi kot njene glavne težave: revščino, populizem in revizionizem.

»Nedavno sem bil v mestecu Villeurbanne, to je mesto tik zraven Lyona s približno 150 tisoč prebivalci, kjer je na oblasti nekakšna levica.«

Tisti Villeurbanne, ki je bil leta 2013 izbran za francosko mesto z najboljšo upravo?

Da, imajo zanimive pobude, uvedli so držaljanske pobude, znotraj različnih svetovalnih odborov se sestajajo ljudje različnih profilov, biografi, zgodovinarji, ekonomisti, in razpravljajo, kako bi stvari morale biti urejene. Med drugim tudi to, kakšna mora biti politika do priseljencev in kako je treba poskrbeti zanje. Stvar me zanima, morda bom kaj pisal, zato sem se enega od teh srečanj udeležil.