Jure Trampuš  |  foto: Uroš Abram

12. 10. 2018  |  Mladina 41  |  Družba  |  Intervju

Mladen Dolar: Kapitalizmu gre bistveno bolje, če odvrže politično navlako. Zato se demokraciji ne smemo odreči.

»Kapitalizmu gre bistveno bolje, če odvrže politično navlako. Zato se demokraciji ne smemo odreči.«

Za intervju s profesorjem dr. Mladenom Dolarjem smo se dogovarjali nekaj mesecev, veliko predava, potuje, piše, a ni preveč optimističen, »zapleteno je«, pravi, »težko«. Družba se hitro spreminja, kar je bilo nekoč neizrekljivo, postaja standard. Zato smo se pogovarjali o govoricah, o tej gmoti laži, ki zmagujejo nad umom, o tem, kako znajo ta fenomen nekateri hitro zlorabiti, ko namesto pravih družbenih problemov – neenakost je eden izmed njih, vsemogočnost trga drugi – za nasprotnike postavijo ali Jude ali migrante ali tujce ali kogarkoli, ki je drugačen. Kako se temu upreti? Kaj manjka levici? Zakaj je Evropska unija kljub vsem svojim napakam vseeno nekaj, za kar se splača boriti, ne samo splača, razsvetljenske ideje nas pravzaprav zavezujejo, če ne bi bilo razsvetljenstva, ne bi bilo demokracije.

Ko je zmagal Donald Trump, je bil svet osupel, kako je to mogoče, smo se spraševali, zakaj ljudje verjamemo lažem. Kakšna je moč govoric?

Govorice so čudna reč, po definiciji so to stvari, ki niso oprte na vednost, na preverljivost, zanesljivost, so anonimne, brez avtorja.

Zajemajo nas z vseh strani, a čeprav vemo, da so neutemeljene, smo jim pripravljeni verjeti. Celotna evropska zgodovina se je paradigmatsko začela z neko postavitvijo govoric proti vednosti. Gre za Sokratov proces. Sokrat že na začetku svoje apologije, zagovora pred atenskim sodiščem, govori, da niso problem ti navzoči tožniki niti konkretne obtožbe, problem je, da so se neutemeljene govorice širile že leta in da so ga postavile v položaj, v katerem se ne more zares braniti. Kot da bi se bojeval s sencami, pravi.

Zakaj paradigmatski?

Sokrat je model filozofa, prvega, pravega, nekoga, ki poskuša vzpostaviti standarde vednosti nasproti mnenjem in govoricam, pa je, čeprav ga je delfski orakelj razglasil za najmodrejšega človeka pod soncem, proces zoper njega pokazal, da tudi najmodrejšega človeka, ki zagovarja rabo uma, porazijo govorice. (Mimogrede, prejšnji teden sem bil po naključju sam v Delfih, in kolikor mi je uspelo razbrati znamenja, nam delfski orakelj ne napoveduje nič dobrega.) Če preskočim od Sokrata k inavguralnemu momentu evropske moderne: prvi stavek Kafkove knjige Proces se glasi: »Nekdo je moral očrniti Josefa K., zakaj ne da bi bil storil kaj slabega, so ga nekega jutra prijeli.« Tudi vir tega paradigmatskega procesa so govorice, a skozi roman nikoli ne izvemo, česa je bil obdolžen. Josef K. ni nikoli prišel do točke, ko bi lahko pred sodiščem kot Sokrat podal zagovor. Govorice so tudi v tem primeru zmagale, zmagale so že od prvega stavka. Zakoni, sodišče, vse instance so tu talec govoric, te črne, anonimne gmote, ki nas obletava in ki se ji je tako težko postaviti po robu.

Ustavil bi se pri besedi anonimna. Hegel je nekoč dejal, da je tisto, kar si človek domišlja, ko je doma z ženo in prijatelji, eno, kar se dogaja na velikem zborovanju, nekaj drugega. 

Velika pridobitev moderne dobe je bila neodvisna javnost. Sfera zasebnih mnenj in govoric se je ločila od sfere javnega, kar je bil eden od emancipatornih momentov 18. stoletja. Nastala je neodvisna javnost, in če kje, se velika kriza razsvetljenskega projekta kaže ravno v pomanjkanju, upadu, izgubi moči neodvisne javnosti, kar se endemično kaže tudi v upadu moči resnega novinarstva. Namesto javnosti facebook in twitter.

Stopil bi korak dlje, govorice in zasebna mnenja so nekaj, nekaj drugega je, kadar država ali politična institucija organizirano širi, sestavlja govorice, laži. Govorice postanejo politična propaganda.

Najbolj simptomatičen trenutek organiziranih govoric je bil napad na Irak. ZDA so sistematično spravljale v javnost govorice, da ima Sadam Husein orožje za množično uničevanje, da je kriv za napad 11. septembra, da je neposredno povezan z Al Kaido – za nič od tega ni bilo nobenega dokaza in se je izkazalo za lažno. V tistem času sem bil v ZDA in bil resnično šokiran, nisem mogel verjeti razsežnosti te propagande, vsi so ji verjeli, mediji, politiki, javnost, vseskozi smo živeli v psihozi strahu. Zazdelo se mi je, da je vse, kar se je z medijskimi manipulacijami dogajalo v času socializma, strašen amaterizem v primerjavi s to organizirano psihozo po 11. septembru. Druga velika stvar, ki je pomenila prelomnico in prinesla čisto drugačne razsežnosti, je internet. V devetdesetih letih je množica intelektualcev in levih gibanj vanj polagala velike upe, bil naj bi demokratičen medij z ogromno potenciala, bil naj bi medij, ki bo bistveno razširil participatorno demokracijo, prinesel pa je nekaj zelo drugačnega.

Kako ponovno zavzeti internet?

Spet sva v sokratskih časih, sprašujete me, ali lahko izumimo politiko vednosti, politiko resnice, ki bi se temu valu uspešno postavila po robu. Težko odgovorim. Vse skupaj je dobilo neverjetne pospeške, izvolitev Donalda Trumpa je na tej katastrofalni poti nadaljnji mejnik. Po štetju časopisa New York Times je ameriški predsednik do zdaj izrekel že 5000 preverjenih laži – konec koncev gre za najmočnejšega politika na svetu –, ne da bi to imelo kakršnekoli posledice. Vsesplošno zgražanje mu prej koristi kot škodi. Kaj pravzaprav pomeni besedna zveza fake news, lažne novice, ki jo je lansiral? Zgolj to, da imajo vse informacije status mnenj in govoric, eni pravijo tako, drugi drugače, za vsa dejstva obstajajo alternativna dejstva, vse je postalo dovoljeno, ni več standardov. Trumpovo sporočilo je kot gigantska karikatura lacanovskega gesla, da veliki Drugi ne obstaja.

Nekoč so nas učili, vas pa tudi, da je glavna stvar v življenju učiti se, učiti se, učiti se. Um naj bi imel status dobrega. Zdi se, da je danes drugače, to, da politiki lažejo, je dobro, ne štejejo dejstva, šteje moč, zvitost, manj znaš, več veljaš.

Tako preprosto tudi ni. Naj vam odgovorim kot filozof. Moderna, novoveška filozofija se je začela leta 1637 z Descartesovo Razpravo o metodi, začetek te razprave, ki bi ga moral vsak znati na pamet, se glasi: »Zdrava pamet je od vseh stvari na svetu najpravičneje razporejena: vsakdo je namreč prepričan, da je z njo dovolj bogato obdarjen; tako si je celo tisti, ki v vsem drugem zlepa niso zadovoljni, navadno ne želijo več, kot je premorejo. Malo verjetno je, da bi se vsi ljudje motili …« Skratka, vsakdo misli, da ima dovolj razuma, tudi tisti drugi, ki ga percipiramo kot človeka, ki je nasedel strastem, nizkim vzgibom, nagonom, samega sebe percipira kot racionalnega. Razum torej ni nikoli nekaj samo na sebi nevtralnega in občeveljavnega, bitka se bije okoli vprašanja, kaj naj obvelja kot razum. Descartes je v boju za razum ves čas stal na fronti. Razum je vedno stvar antagonizma, ne antagonizma med čustvi in razumom, ampak antagonizma znotraj razuma samega, vedno imamo opravka z različnimi dojemanji racionalnosti. Zato je vedno nevarno, če političnega nasprotnika postavimo v pozicijo nekoga, ki naseda strastem in čustvom, če ga torej ne obravnavamo kot razumno bitje. Tudi on ima svojo racionalizacijo, treba jo je, čeprav je zblojena, vsaj skušati razumeti, saj tudi ta odgovarja na neki realni problem. Bitka za razum je vedno bitka za univerzalnost, kako svojo partikularno situacijo razumeti znotraj univerzalne dimenzije. To je pravzaprav srž politike: politika vedno izhaja iz partikularnih stisk, interesov, potreb, politični moment nastane v trenutku, ko svoje partikularne interese in stiske univerzalno definiramo.

Desna politika se po navadi artikulira okoli sovražnika, ki ga zvede na nacionalno, religiozno, kulturno identiteto, vedno najde neki fetiš, ki je zastopnik in nadomestek pravih antagonizmov.

Kaj so tisti konflikti, ki rojevajo antagonizme, bojno polje, kjer se spopadajo, kot pravite, različni razumi?

Družba je strukturno antagonistična, problem pa je, kako ta antagonizem artikulirati. Sam ne morem opustiti klasične Marxove opredelitve, da je zgodovina človeštva zgodovina razrednih bojev. Razredni antagonizem je torej tisti, ki tako ali drugače pogojuje druge. In tukaj obstajajo različni načini, kako leva ali desna politika artikulira te napetosti, kje vidi drugega, kako naslavlja tega sovražnika, ki nas drži skupaj. Vzemimo antisemitizem, klasični primer. To je tipičen primer, kako se razredno protislovje neke družbe napačno fiksira, napačno prevede v jezik religiozne, nacionalne, etnične identitete. Judje začnejo reprezentirati izkoriščevalski razred, eksploatatorje, finančni kapital, skrivno politično moč. Fiksirani smo na neko figuro, ki je dejansko zgolj fetiš, ki stoji na mestu razrednega antagonizma. Desna politika se po navadi artikulira okoli sovražnika, ki ga zvede na nacionalno, religiozno, kulturno identiteto, vedno najde neki fetiš, ki je zastopnik in nadomestek pravih antagonizmov. Levo politiko pa pogosto muči to, da nima tako jasno začrtanega sovraga, ker je kapitalizem kot sistem eksploatacije in blagovne produkcije nekaj neoprijemljivega, vseobsežnega, preveč abstraktnega, da bi ga lahko preprosto fiksirali. Nima obraza. Tu je bila kdaj tudi zgodovinska iluzija levice, češ da obstaja komite finančnega kapitala, ki skrivno in centralno odloča o vsem. Tudi levica ni odporna proti teoriji zarote.

Danes so Jude v Evropi zamenjali begunci.

Figura drugega kot Juda je bila figura velekapitalista, ki nadzira kapital in skrivoma obvladuje družbo. Današnji protipol temu so figure ljudi, ki so oropani vsega, premoženja, doma, normalnega življenja, ki so kot zrcalna slika tega Juda nastopili kakor množica, ki naj bi nas preplavila in uničila evropsko kulturo. Zlasti v Sloveniji je to absurdno, v Sloveniji je vsega nekaj sto migrantov, spadamo med dežele z najmanjšim številom migrantov na število prebivalcev, velika večina ljudi, ki pridejo k nam, želi oditi, takoj, čim prej, v Avstrijo, Nemčijo, Skandinavijo. Prej se postavlja vprašanje, kako napraviti to deželo privlačnejšo za begunce, še begunci nas ne marajo. Potem bi bila privlačnejša tudi za tistih deset tisoč mladih, ki so jo v zadnjem desetletju zapustili. Kljub temu strah pred begunci deluje. V Nemčiji so preučevali zanimiv fenomen tega, da je bil antisemitizem najhujši v krajih, kjer Judje historično niso obstajali. Figura Drugega, Juda, begunca, je torej popolnoma strukturna. Antisemitizem se ni nikoli vezal na realne ljudi, na realno nevarnost. Najboljša knjiga o tem je delo Davida Nirenberga Anti-Judaism: The Western Tradition (2014), ki trasira zgodovino imaginarnega Juda.

Morda pa potrebujemo drugega, da spoznamo sebe. Tomaž Mastnak je že pred leti pisal, da je Evropa postala Evropa šele ob soočenju z muslimani.

To je teza, ki jo je razvil nemški politični teoretik Carl Schmitt. Postavil je teorijo, da je bistvo politike konstitucija razmerja prijateljev in sovražnikov. Ljudje se med sabo povežejo samo pod pogojem, da izključijo druge, ki nastopajo kot njihovo nasprotje, samo to izključevanje naj bi bila kohezivna sila človeške družbe, vsaka ljubezen do bližnjega je pogojena s sovraštvom do tistega, ki ostane zunaj. Schmitta je zanimivo brati, ne uporablja cvetličnega jezika, kako smo vsi po srcu dobri in solidarni, grob je, njegova črna vizija družbe pa je obenem točna in zgrešena. Točna v smislu, da je vsaka družba pogojena z antagonizmom, a bistveno je, kako ga artikuliramo. Če preprosto izključimo neko skupino in vanjo strukturno naložimo sovraštvo, je to napačen način. Prav tu leži največji problem leve politike, kako torej proizvesti neko solidarnost, ne da bi zapadli v preprosto fetišiziranje sovražnika, kar vseskozi uspešno počne desnica.

Ideja, da je za vse najbolje, če bo vsak skrbel za zasebne interese, da bo pridno krmil svoj pohlep, je resnično nevarna. To je najnevarnejša utopija samega liberalizma.

Kako premakniti te parametre?

Ni preprosto. V evropskem razsvetljenstvu sta demokracija in kapitalizem nastala skupaj, demokracija je politična forma vzpona kapitalizma. To je eden od vzrokov, zakaj francoski filozof Alain Badiou zavrača pojem demokracije, zanj ni zanimiva, pravi, da kdor sovraži kapitalizem in ljubi demokracijo, ne vidi, da sta to dve plati istega. Njegovo stališče se mi zdi preveč enostavno. Historično je bilo res tako, da je demokracija politična forma, znotraj katere se je lahko razvil kapitalizem. Kar pa danes pomeni Kitajska, je neki odgovor 200 in še nekaj let kasneje, ki dokazuje, da je zveza med kapitalizmom in demokracijo le del evropske zgodovinske dediščine in da gre kapitalizmu bistveno bolje, če odvrže politično navlako. Zato se demokraciji ne smemo odreči.

Pred kratkim ste izdali knjigo Bit in njen dvojnik. Prevediva to v politični besednjak, dvojnik demokracije je bil pred desetletji vzhodni blok, komunizem, evropska liberalna demokracija je funkcionirala, ker je imela svoje nasprotje. Če zanemariva Kitajsko, tega izziva ni več.

Naj se za začetek pomudim pri filozofiji. Prvi filozof, utemeljitelj, začetnik filozofije je bil Tales. V enem izmed svojih izrekov, zdi se mi fenomenalen, je dejal nekako takole: za tri stvari se imam zahvaliti bogovom, prvič, da sem se rodil kot človek in ne kot divja zver; drugič, da sem se rodil kot moški in ne kot ženska; in tretjič, da sem se rodil kot Grk in ne kot barbar. Filozofija, boj za univerzalno, se je začela s trojno ločnico – univerzalnost nastane na podlagi tega, da se nekdo izključi, naš dvojnik, žival, ženska, barbar, ki ne spada k nam, ki pa nas vedno od znotraj ogroža. Gre za past univerzalnega, univerzalnost ne nastane tako, da se za lase potegneš iz močvirja, temelji torej na ločnicah, ki izključujejo, izključeno pa se vrača v osrčje pojma. Saj ne da bi nasproti temu preprosto zagovarjal vseobsegajoče harmonično brezkonfliktno družbo, ki ničesar ne izključuje, tudi ta je prekratka. A vedeti moramo, kako postavljamo te ločnice, kako nastajajo in kako se z njimi spoprijeti.

Kaj pa antagonizem med nekdanjo Vzhodno in Zahodno Evropo?

To, da je obstajal antagonizem med državami Zahodne Evrope in komunističnim blokom – kar je zgrešeno poimenovanje, Marxu bi ob teh družbah šli lasje pokonci – sámo dejstvo, da je obstajal ’realni socializem’, je imelo pomembne politične konsekvence. Svoboščine, ki jih imamo danes za samoumevne, socialna država, osemurni delovnik, brezplačno šolstvo, plačani dopust, volilna pravica za ženske, sistem socialnega varstva – večina teh stvari pred drugo svetovno vojno ni obstajala. Vse to je rezultat dolgotrajnih delavskih bojev, ti pa so imeli zaslombo v velikem strahu pred komunističnim blokom. Številni dosežki evropske socialdemokracije znotraj kapitalizma so rezultat hladnovojnega antagonizma in ne notranjega razvoja kapitalističnih držav. Zdaj, ko je rdeči bavbav izginil, smo se znašli v prostoru drugačne artikulacije konfliktov. Najprej je bil tu Fukuyama z razglašanjem konca zgodovine, dokler se nista zgodila 11. september in velika finančna kriza leta 2008, ki je pokazala, da se je liberalna demokracija prelevila v grobi neoliberalizem, kjer so lahko enormne, resnično nepredstavljivo velike izgube zasebnega kapitala lahkotno preložili na pleča države in njenih državljanov.

Veliko politikov, ekonomistov še vedno verjame v dobrohotnost trga, bili so verniki in so še. Verjamejo, ker želijo verjeti.

Leto 2008 je najmasivnejša šolska ura človeške zmožnosti za samoprevaro. Kako je mogoče, da ekonomska znanost, vse bonitetne agencije, vsi, ki so bili plačani, da spremljajo in nadzorujejo sistem, niso vedeli, da smo pred vrati najhujše gospodarske krize? Zakaj nobeden od teh profesorjev ekonomije, nobeden izmed teh strašnih ekspertov ni bil zmožen napovedati tega dogodka? Če gledamo za nazaj, ga je bilo mogoče napovedati že z osnovnošolsko matematiko. Milijarde so šle v dokapitalizacijo, reševanje velikih bank, nihče pa ni zares postavil novih pravil. Finančna kriza ni bila posledica, kot rada govori desnica, prenapihnjene socialne države, javnega sektorja, previsokih davkov in podobno, pač pa je izbruhnila zaradi popolnoma inherentnih problemov fantazme dereguliranega kapitalizma.

Če kje, se velika kriza razsvetljenskega projekta kaže ravno v pomanjkanju, upadu, izgubi moči neodvisne javnosti, kar se endemično kaže v upadu moči resnega novinarstva. Namesto javnosti facebook in twitter.

Absurdno je tudi, da se je vsa Slovenija zganila v bran lastnikov kapitala, ker je država plaho napovedala možnost obdavčenja izplačanih kapitalskih dobičkov. Pojavile so se teze, da je vlada, ki ni storila še ničesar, sovražna do kapitala. Kot da bi bil kapital človek.

Predlog, da se obdavčijo izplačani kapitalski dobički, torej denar, ki si ga dajo ljudje v žep, da to spada v dohodninsko osnovo, je nekaj, kar poznajo številne evropske države. Tisti, ki bi radi zbežali iz Slovenije, bodo hitro ugotovili, da imajo enak režim tudi drugje, v Italiji, recimo. Reakcija je bila zares povsem čezmerna, po efektivno plačanih davkih na dobiček smo bolj proti dnu v Evropi spričo vseh olajšav. Moram pa vseeno reči, da se mi zdi žalostno in neumno, da se najdejo pri Levici ljudje, ki grozijo z nacionalizacijo in Venezuelo. Predlagani ukrep je, kolikor vidim, popolnoma socialdemokratski, nič radikalnega ni v njem, takšno ureditev smo že imeli do leta 2006 in jo imajo drugod po Evropi. Zamisel, da bomo z nizkimi obdavčitvami pritegnili denar, kot počnejo na Madžarskem in Slovaškem, ima veliko socialno ceno. To pomeni, da pritegnemo kapital zgolj zato, ker so pri nas nizki davki in poceni delovna sila. S tem v bistvu zavremo dejanski napredek države.

Kaj se je zgodilo, da je danes Rimu Budimpešta bliže kot Bruselj?

Preprostega odgovora ni, vzpon populizma, ki ga utelešajo Viktor Orban in Marine Le Pen, pa četudi je bila ta na srečo za zdaj poražena, pa Salvini, Wilders, Kurz … Ves ta hujskaški diskurz je bil pred desetimi leti nepredstavljiv. Začele so zmagovati govorice, populistični politiki so si uspešno prilastili artikuliranje razrednega antagonizma. Vzpon desnice, kot pogosto poudarja Žižek, je vedno rezultat neke odpovedi levice, in najbolj drastično se je to videlo ob krizi leta 2008, ki je levico presenetila še bolj kot desnico, v položaju, ki je tako zelo klical po radikalnih spremembah, ni znala artikulirati programa. Occupy Wall Street, Siriza, Sanders, Corbyn – vendarle premalo.

Veliko ljudi opozarja, da se je začel pojavljati fašizem, rjavosrajčniki, črnosrajčniki, žica na mejah, preganjanje prosilcev za azil, urjenje po gozdovih, politike segregacije …

Večkrat svarim, da je levica v preteklosti in tudi danes preveč zlahka uporabljala pojem fašizem. Takoj ko ga uporabimo, ta dvigne afektivno atmosfero, ko nekoga označimo za fašista, se neha analiza, etiketa fašizem skuša zbuditi ostro neposredno čustveno reakcijo in tistega, ki je označen za fašista, anatemizira, postavi ga zunaj polja dogovarjanja. Svarim pred prehitro rabo pojma fašizma, niso vse mogoče disfunkcionalnosti kapitalističnega sistema že kar fašizem. Takšno poimenovanje ni namenjeno analizi problemov, temveč prej blokira razumevanje teh problemov. Uveljavil se je izraz populizem, ki je kljub mnogoznačnosti vendarle boljši.

Zakaj je danes v Evropi Steven Bannon vplivnejši od Konrada Adenauerja?

Evropski projekt je povezan s pojmom razsvetljenstva, z velikimi prelomi v 17. in 18. stoletju, pri katerih so se časovno ujemali ekonomska revolucija, nastanek kapitalizma, politična revolucija, ki je pripeljala do nastanka demokracije, znanstvena revolucija od Galileja, industrijska revolucija in navsezadnje tudi filozofska revolucija. Svet, kot ga poznamo danes, je konsekvenca tega obdobja. Projekti patriotizma à la Trump, America first, nacionalizma, protekcionizma pa želijo obračunati prav z univerzalizmom razsvetljenstva. Izgublja se pojem političnega skupnega horizonta, mukoma pridobljenih mednarodnih zavez. To je past liberalnega projekta; ideja, da je za vse najbolje, če bo vsak skrbel za zasebne interese, da bo pridno krmil svoj pohlep, je resnično nevarna. To je najnevarnejša utopija samega liberalizma, nasilno vsiljena utopija, ki jo živimo. Evropa je tisti politični prostor, ki bi moral vztrajati pri tej dediščini razsvetljenstva, četudi protislovni, zato sem skeptičen do številnih levičarjev, ki pridigajo proti Evropski uniji kot obliki kapitalske megakorporacije. Ne smemo opustiti razsvetljenske ideje Evrope, ki nas zavezuje in ki mora segati onkraj kapitalske stvarnosti.

Kaj se je zgodilo z nami, da smo začeli ploskati Emmanuelu Macronu in Angeli Merkel, ki le ohranjata status quo, s stisnjenimi zobmi tudi nekemu Marjanu Šarcu, ki se šele uči politike?

Sprijaznili smo se s politiko manjšega zla. Ne s politiko skupnega dobrega ne s politiko projekta emancipacije, privolili smo v drobno zadovoljstvo s tem, da izbiramo med slabim in še slabšim, in smo veseli že, da ni še slabše. V Šarčevi skrpani koaliciji bi težko videli kaj spodbudnega, četudi je res, da je seveda boljša od Janševe politike hujskanja, izključevanja in izrednih razmer.

Na dolgi rok to pomeni poraz?

To je res poraz – večina evropskih volitev danes poteka na način izbire med slabimi in še slabšim. Naj se vrnem k Badiouju, kot alternativo predlaga politiko resnice.

Umetnost je bila vedno prvi in najnatančnejši seizmološki kazalnik družbenih antagonizmov. Zakaj je Marx tako rad bral Balzaca? Preberite Balzaca, ne ekonomistov, pa boste najbolje videli, kaj je kapitalizem.

Kaj naj bi to pomenilo?

Filozofija se je začela z razlikovanjem med mnenjem in vednostjo. Vsak ima pravico do svojega mnenja, govorimo o režimu mnenja, režimu doxe, mnenja so stvar osebnih preferenc, ki jih seveda lahko svobodno izrazimo. Vednost je nekaj drugega, episteme se je postavila nasproti režimu doxe, neka vednost mora biti utemeljena v stvari sami in meri na resnico. To, kar se je zgodilo z demokracijo, je univerzalizacija mnenj, ne pa merjenje na vednost in resnico. Simptom tega so na primer konfrontacije na TV, vsi sogovorniki se obravnavajo na isti ravni, pa četudi nekateri o tem, kar govorijo, ne vedo nič, imajo pa skrajna, eksotična in medijsko zanimiva mnenja. Vednost in mnenje sta postavljena na enako raven in ponujena na trgu. Politika resnice pa je nekaj drugega, ne ozira se na režim mnenj, poskuša skonstruirati vizijo drugačne družbe, ki ni zvedljiva le na preštevanje mnenj, bistveno v demokraciji. To je nekaj, kar je težko doseči.

V teoriji se to dobro sliši, a v praksi mi v glavi kljuva orwellovsko ministrstvo za resnico.

Nihče ne more biti gospodar nad resnico, nihče je ne more obvladati in si je prisvajati. Tu gre za resnico, ki ji moramo dati glas, ji služiti in obstaja samo skozi to zvestobo. Zelo drugačna resnica od vladavine ekspertov in od zloglasnih objektivnih zakonov zgodovine.

Lahko danes umetnost še spremeni družbo?

Če se vrnemo na začetek filozofije, se lahko spomnimo, kako je Platon iz države izganjal umetnike. Platon je sicer takrat dal pesnikom največji mogoči kompliment, imel jih je za tako subverzivne, nevarne, njihova beseda je imela takšne konsekvence, da jih je bilo treba izganjati. Predpostavka te ideje je v tem, da ima umetnost subverzivno politično moč. Brž ko je pripoznana kot posebna glorificirana družbena sfera, ki je vzvišena in nas plemeniti, je posledica tega njena nevtralizacija. Umetnost je bila vedno prvi in najnatančnejši seizmološki kazalnik družbenih antagonizmov. Zakaj je Marx tako rad bral Balzaca? Preberite Balzaca, ne ekonomistov, pa boste najbolje videli, kaj je kapitalizem. Bili so redki trenutki v zgodovini, ko je bil njen subverzivni potencial zelo izpostavljen. Poglejte začetek modernizma, marca 1913 je imel modernistični skladatelj Arnold Schönberg na Dunaju koncert, ki je povzročil velik škandal, sledili so protesti na ulici, dva meseca kasneje se je v Parizu enako zgodilo z Igorjem Stravinskim in njegovo Posvetitvijo pomladi. Glasba je imela, leto pred prvo svetovno vojno, tolikšen potencial, da je prinesla neposredne politične reakcije, pa četudi sama po sebi ni vsebovala neposrednega političnega sporočila. Gesta modernizma je zarezala v družbo, istega leta je nastal prvi Malevičev Črni kvadrat na beli podlagi, prvi Duchampov ready-made, tudi Kafka je istega leta pisal Proces. Danes se je modernistični projekt iztekel, to, kar je prevladalo pod imenom postmodernizem, je žal zgolj ime neke zagate, ki nima pravega koncepta. Postmoderna promovira ironijo, hipsterstvo je postmoderni fenomen, ki živi od ironije. Tukaj ima Slavoj Žižek prav, ko opozarja, da z ironično distanco mislimo, da smo dvignjeni nad to, kar ironiziramo, dejansko pa omogočamo, da to živi dalje.

V Šarčevi skrpani koaliciji bi težko videli kaj spodbudnega, četudi je res, da je seveda boljša od Janševe politike hujskanja, izključevanja in izrednih razmer.

OK, modernizma ni več, konec je z njim, kaj brati danes, kako naj imamo »strast do realnega«?

O strasti do realnega je govoril Badiou kot o nečem, kar je gnalo 20. stoletje, ne le v dobrem, tudi v slabem, in kar je v današnjem ’duhu časa’ šlo v izgubo. Danes je v umetnosti in filozofiji zelo malo takšnega, da bi, malo karikirano, umetnik napisal skladbo in bi se potem zamajal politični red. Tudi politično angažirana umetnost je del te zagate in se pogosto steka v reklo ’What is your favourite oppressed minority?’, ’Katera je vaša najljubša zatirana manjšina?’.

Gospod profesor, kaj brati danes?

Odgovor je preprost – Platona, Hegla, Marxa, Freuda, Lacana in seveda tudi Mladino.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.