Ksenija Horvat  |  foto: Uroš Abram

7. 12. 2018  |  Mladina 49  |  Družba  |  Intervju

Suha Araf, palestinska režiserka

»Včasih jih je bilo strah pokazati, kako zelo nas ne trpijo. Zdaj pa ne več.«

Suha Araf je palestinska scenaristka in režiserka, ki živi v Hajfi v Izraelu. Napisala je scenarij za filmski uspešnici Limonovec in Sirska nevesta, njen režijski prvenec pa je bil leta 2014 film Villa Touma, s katerim se je na Beneškem filmskem festivalu znašla v središču pozornosti, ker ga je označila za palestinskega, čeprav je bil sofinanciran z izraelskim denarjem. Po sporih in hudih napadih iz Izraela je privolila, da se film uvrsti v festivalski program z oznako ’apatrid’. Kako pomenljiva beseda za film predstavnice ljudstva brez države! Suha Araf je bila gostja letošnje Kulturne ambasade Palestine.

Po tem, kar ste doživeli v Benetkah, in po vsem, kar so vam počeli izraelski mediji, zdaj niti ne razmišljate več, da bi snemali z izraelskim denarjem. Ampak zakaj ne, saj poldrugi milijon v Izraelu živečih Palestincev tudi plačuje davke in je to torej tudi vaš denar?

Strinjam se, da je to naša pravica. Toda cena, ki jo je treba plačati za to, je višja od samega davka. Po moji škandalozni zgodbi so spremenili zakone. Zdaj velja predpis, da moram film, če zanj pridobim izraelska sredstva, v tujini obvezno imenovati izraelski film. To moraš vnaprej podpisati v pogodbi. In zdaj uvajajo še nekaj novega …

Aha, vaša nova ministrica za kulturo … 

… ste slišali, kaj? Da, Miri Regev zdaj uvaja t. i. zakon lojalnosti, to pomeni, da ne smeš uporabljati besede nakba (dan ustanovitve judovske države, ko je bilo z domov pregnanih 700 tisoč ljudi), prav tako nakbe ne smeš omenjati, Izraelcev ne smeš predstavljati v slabi luči …

Lahko pa dajete intervjuje, v katerih kritizirate Izrael?

Da, na letališču sem vedno deležna posebne obravnave. Ljudje, ki pomenijo največjo nevarnost za Izrael, so uvrščeni v šesto stopnjo nevarnosti, jaz vedno dobim oznako pet. Pomislite! Sem že navajena.

Kako pa sploh lahko še snemate filme, če denarja iz izraelskih skladov nočete več?

Ja, zdaj se vsi sprašujemo, kje naj dobimo denar, nihče noče izraelskega denarja in izraelskega logotipa, ki ga s tem dobiš, ampak kakšne možnosti pa imamo? Za koprodukcijo z Evropo potrebujete lokalni denar, tega pa je skoraj nemogoče zbrati. V Evropski uniji se seveda zavedajo, da v Palestini ni denarja, ampak zakon je zakon. Skušamo se znajti. Moj švedski producent, ki ima snemalni studio, mi napiše potrdilo o storitvah, torej potrdilo, da imam zvok zastonj, spet kdo drug mi da potrdilo, da mi zagotavlja kamere ... To ni kak velik denar, je pa nekaj.

Lokalno gibanje BDS (bojkot, dezinvesticije, sankcije) vam pri tem tudi ni ravno v pomoč.

Besna sem nanje. Mladega in sposobnega režiserja Muajada Alajana so skoraj uničili, samo za to, ker v njegovem filmu izraelske like igrajo izraelski igralci. Od Izraelcev ni vzel niti šekla, vse je zbral sam, ni pa hotel dopustiti, da bi liki v filmu govorili hebrejsko s palestinskim naglasom, ker bi bilo to smešno. Ampak BDS ga je obtožil, da uvaja ureditev odnosov z Izraelom, čemur v Palestini po domače rečemo kolaboracija. BDS je zahteval, da ljudje film bojkotirajo, in proti njemu so sprožili celo propagandno gonjo. Nikjer v Palestini se ni smel prikazovati in prav zaradi te zgodbe se je veliko ljudi obrnilo proti BDS. Zanimivo je, da ne pritiskajo na velike družine, ampak na majhne, takšne brez vpliva in zaledja. Nihče se ni spravil nad Hanija abu Asada, ki je za Paradise now dobil izraelski denar in pol izraelske ekipe. Ampak Muajad Alajan je tako dostojen človek, da ni o BDS rekel niti besedice slabega, ker ni hotel škoditi ugledu tega gibanja.

Ste se palestinski filmski delavci o tem pogovorili z Omarjem Bargutijem, predstavnikom BDS?

Seveda smo govorili s predstavniki BDS. Vprašali smo jih, kaj pomeni to, da ne smemo vzeti denarja od Izraela. Kje naj ga torej vzamem? Odgovor je bil: ni naša stvar. Ampak od tega živim. Na to so spet odgovorili: ni naša stvar.

Kateri so torej zdaj vaši projekti?

Ukvarjam se s tremi projekti. Naslov prvega je Madame Luna, pri tem filmu sodelujem s švedsko produkcijsko hišo. Navdih za moj scenarij so resnični liki. Ključni lik je Eritrejka, ki je tihotapila ljudi med Libijo in Sicilijo, kjer so jo potem zaprli. Upam, da bomo prihodnje leto snemali na lokacijah v Jordaniji, Maroku in na Siciliji.

Rasizem je tu in je zelo globok. Včasih so ga skrivali, zdaj pa tega nihče več ne počne. Zdaj vsi kričijo ’umazani Arabci’, ker jim vlada to dovoli.

Slišim, da pri enem do projektov sodelujete tudi s producentom Čedomirjem Kolarjem?

Pogovarjamo se o produkciji filma Plakat, za katerega sem napisala scenarij, seveda pa se vse zapleta, ker se film dogaja v veliki vasi in je v njem zelo veliko likov, zato potrebujemo velik proračun. Fenomen plakata v resnici obstaja. Predstavljajte si – palestinska vas je nekega jutra polepljena s plakati, na katerih je pet mladih žensk, domačink, obtoženih, da so razvratnice. Zakaj? Ena je svobodomiselna, druga rada potuje, tretja je ločena, četrta je sicer zelo verna, ampak se močno liči … Torej nekdo naredi ta plakat in ženske se znajdejo pod hudimi pritiski, začnejo jih besedno in celo spolno nadlegovati. Ko ena od teh žensk izgine, se govori, da jo je ubil oče. V vasi kar vre od različnih govoric. Nazadnje se vmeša policija in konec je presenetljiv, plakat je v resnici delo ene od teh žensk, ker se želi ločiti, ampak ne bom povedala, katere.

Temelji na resnični zgodbi?

Ne, navdih ni konkreten, ni pa to nič nenavadnega, to počnejo v številnih arabskih vaseh. Ljudje res delajo takšne plakate. Njihov namen je hiter konec zakona, ker sicer so postopki lahko zelo dolgotrajni. Ampak zdaj si predvsem prizadevam zbrati sredstva za film Šentjan. Šentjan so v bistvu spodnje hlače, ki so jih arabske ženske tradicionalno nosile pod oblekami, ko so delale na kmetiji. Obstajale so daljše, zimske, in krajše, poletne. Gre za zgodbo o sestrah, ki sta poročeni z bratoma. Ena od sester ima temnejšo polt, zato jo imajo za grdo, čeprav je v resnici zelo lepa. Mož ji umre, ker ga povozi traktor, izkaže se, da je bil istospolno usmerjen in da mlada ženska še nikoli ni imela spolnih odnosov. Ker ji je všeč svak Valid, nekaj poskuša z njim, a je zavrnjena. Vse življenje jo že zavračajo, ker je temna, že moža je težko našla, težko ji je. Odloči se, da se bo maščevala. Svaka hoče prizadeti, in sicer tako, da mu poškoduje traktor, pri tem pa nenamerno poškoduje tudi njega, tako da ostane za dva meseca priklenjen na posteljo. To zanje pomeni katastrofo, saj živijo samo od zemlje. Dekle se takrat odloči, da bo vozila traktor in poskrbela za zemljo. Ne le da je pri tem uspešna, celo boljša je od svaka in prvič v življenju občuti, da je nekaj vredna. Po dveh mesecih se svak počuti bolje in ona mora spet nazaj k drobnim opravilom, h kuhanju, skrbi za živali …

In ugotovi, da je ’dobra’ samo za izredne razmere?

Ja! Hkrati pa se Izrael odloči, da bo zgradil novo cesto, ki prav njihovo zemljo razdeli na dvoje. Valid se upira, ampak v resnici seveda ne more nič. Ponoči hodi na svojo zemljo in umika oznake in novo postavljene pregrade, dokler vojska ne pripelje varnostnika, s tem pa se Valid zaplete v spor in ga po nesreči ubije. Dekle hitro ugotovi, kaj se je zgodilo, in mu zagrozi, da ga bo prijavila, če ne bo šel sam na policijo.

Rekli bodo, lahko žrtvujemo vse svoje otroke. Ni nas strah smrti. Kaj lahko naredite? Nas hočete bombardirati? Torej bombardirajte. Ne bojimo se smrti.

Ampak zakaj? Najbrž je vseeno čutila nekaj lojalnosti do svaka in sestre?

Ja, ampak ni ga hotela doma. Motil jo je, obnašal se je, kot da je gospodar. Dal jo je v zapor, potem ko je že okušala svobodo. Je le nemočna ženska, nima veliko možnosti, da bi se osvobodila. Do sestre ne čuti lojalnosti, ker je nanjo že vse življenje ljubosumna. Poleg tega ugotovi, da je življenje brez moških boljše in lažje. Torej svak odide za deset let v zapor. Žena je na začetku nesrečna, saj ga ima rada, ampak izkaže se, da je tudi ona močna. Rada bi, da bi bil to moj drugi celovečerec. Film ne govori o seksualnosti, tako se samo začne, v resnici govori o ženskah, ki se ne zavedajo, kako močne so, potrebujejo samo priložnost, da to odkrijejo.

Kako nastajajo vaši scenariji? Kako si izmislite zgodbo, kako jo zasnujete?

Različno, najprej seveda pridejo podobe. Ko sem bila mlajša, sem vozila traktor, in to je bilo takrat precej nenavadno.

Zakaj pa ste vozili traktor? Ali nimate bratov?

Bila sem najstarejša. Imam brata, a je mlajši. Mama je bila edino dekle med brati in oče najstarejši brat. Odraščala sem, obkrožena z moškimi, in vsak me je česa naučil. Stric me je učil voziti traktor, sedel je poleg mene, ko sem šofirala, in me učil. Vsi so me gledali in mi zavidali.

Torej je bilo opravljanje ’moških’ del v vasi dobro sprejeto in ne v smislu – zakaj ženska to potrebuje, naučiti bi jo morali kuhati?

Mama me ni naučila kuhati. Naučila sem se sama, ko sem bila na fakulteti. Sem dobra gospodinja, ampak tega se nisem naučila doma. Doma sem študirala, mama je nama s sestro še posebej hotela dati to priložnost, ker je sama ni imela.

Vaša vas se imenuje Malia, je starodavna, kamnita katoliška vas v bližini izraelske meje z Libanonom. Na začetku 20. stoletja je imela 500 prebivalcev, samo katoličanov, kaj pa danes?

Danes tam živi približno 2000 ljudi. Še vedno je katoliška vas in zelo moderna. Malo je otrok, vsi imajo le po enega ali dva. Skoraj vsi imajo zelo dobro izobrazbo, so inženirji, zdravniki, medicinske sestre, advokati in delajo zunaj vasi, v Hajfi, Akri itd.

Torej je to ena res redkih vasi na Bližnjem vzhodu, kjer se je krščanska večina ohranila? Povsod drugod so se kristjani zaradi vojn množično izseljevali …

Ja, tukaj živimo mirno. Tudi zato, ker domačini zelo varujejo svojo vas in ne vidijo radi, da ljudje od zunaj prihajajo živet vanjo.

Zakaj?

Jah, precej so ksenofobni glede tega …

Aha, tudi v Evropi rečemo, da so ljudje ksenofobni, če nočejo tujcev. Pravzaprav mi je neprijetno reči, kar bom rekla, ampak tako ste ohranili tisto, kar pri nas propagirajo kot ’svoj način življenja’. Ali zato ne živite tam, ker tega ne marate?

Ah ne, v resnici tam ne živim zato, ker je vas zame premajhna. Odkar sem bila najstnica, ne živim tam, vsak konec tedna pa grem domov na obisk. Moja vas je liberalnejša od Hajfe. V domači vasi nosim kratke hlače, v Hajfi pa bi mi bilo nerodno. Ljudje so v moji vasi zelo odprti, liberalni, samo pred tujci se zapirajo.

Torej je kot geto.

Ja, odločili so se, da bodo živeli v tem zaporu, in tam jim je všeč.

Življenje v Hajfi pa je svetovljansko?

Ah ne, tako je videti samo na zunaj. V resnici živimo povsem ločeno. Arabci imamo svoje kavarne, Judje svoje. Živimo v istem mestu, ampak ločeno. Arabci smo v judovskih lokalih le izjemoma, enako velja nasprotno. Izraelci imajo svoje, Rusi svoje in mi svoje.

Torej so v Hajfi Rusi tako močno zastopani, da jih omenjate kot tretjinsko prebivalstvo?

Seveda, tudi v moji hiši so Rusi.

Torej vsak se briga zase in se trudi ohranjati videz sožitja?

Ja, dobro živim. Všeč mi je, živim v četrti French Carmel (del Hajfe na zahodnem pobočju gore Karmel), imam pogled na morje, počutim se kot v Evropi. Ponoči in podnevi je mirno, lahko berem, imam super balkon, in če mi postane dolgčas, grem dol v mesto, kjer imam prijatelje. Torej živim normalno, ni mi treba nenehno hoditi mimo kontrolnih točk, že res, da na cesti srečaš vojake, ampak ne težijo ti s preverjanjem osebne izkaznice. Mi smo Palestinci znotraj Izraela, razmere seveda niso urejene, ampak godi se nam daleč bolje kot Palestincem na Zahodnem bregu ali celo v Gazi. Tam je res nevzdržno.

Govorimo torej o 20 odstotkih Palestincev, ki živite znotraj meja Izraela, kot jih je priznala mednarodna skupnost leta 1948. Bi morala reči Arabcev ali se imajo prav vsi za Palestince?

Seveda, smo Palestinci. Ampak Izraelci hočejo, da bi se imenovali izraelski Arabci. To seveda ne obstaja. Leta 1948 so prišli in nas okupirali. Dali so nam to ime, da bi iz nas naredili manjšino. Toda mi nismo manjšina, smo del palestinskega naroda in ta narod je večinski. Tega se bojijo, da smo v večini.

Ja, ampak izraelski predstavniki pravijo: vprašajte jih, tako imenovane Palestince, ali se hočejo preseliti na palestinska avtonomna ozemlja na Zahodnem bregu in v Gazi in tam živeti pod obubožano in skorumpirano palestinsko oblastjo … 

… ne, to sploh ni nobeno vprašanje, zakaj bi kam šla? Oni so prišli k meni. Nikamor nočem iti.

Je zavedanje tega nenehno v zraku?

Seveda so napetosti, kako ne! Se spomnite poleti, v času pohodov, s katerimi smo Palestinci zaznamovali dan zemlje? Sem aktivistka v gibanju v Hajfi in pripravili smo mirne demonstracije. Videti bi morali, kako so prišli ven in kričali na nas: ti, zafukani Arabec, spelji se v Gazo … Če se pojavijo politične napetosti, potem boste to čutili. Umazani Arabci, tako nas najraje imenujejo.

Rasizem je tu in je zelo globok. Včasih so ga skrivali, zdaj pa tega nihče več ne počne. Zdaj vsi kričijo ’umazani Arabci’, ker jim vlada to dovoli. Včasih jih je bilo strah pokazati, kako zelo nas ne trpijo. Zdaj ne več.

Kaj pa odnosi med Palestinci na eni in drugi strani meje? Gotovo so tudi med vami napetosti, glede na to, da živite tako različno?

Mislim, da je intifada leta 1987 tu veliko naredila. Včasih je bil Zahodni breg le prostor za nakupe, popravila avtomobilov in druge storitve, ker je bilo tam vse neprimerno ceneje. Prva intifada pa je izbruhnila na zasedenih ozemljih in pri nas, v Jafi, Hajfi, intifada je bila na zasedenih ozemljih in tudi znotraj Izraela. To nas je zelo povezalo, tam nimam sorodnikov, imam pa res veliko prijateljev.

Včasih ste bili novinarka, delali ste tudi v Gazi, v času po podpisu v Oslu izpogajanega mirovnega sporazuma, delali ste za Haaretz, za 60 minutes, za BBC, Channel Four, potem pa ste vse skupaj pustili. Zakaj?

Ko sem začela delati za televizijo, me je prepletanje slike in zvoka tako prevzelo, da sem se odločila, da se bom naučila delati dokumentarce. Šla sem v filmsko šolo, tam pa ugotovila, da sem nadarjena. Vedno sem imela rada filme, vendar nisem vedela, da jih znam delati. Imela sem veliko srečo, končala sem šolo, dali so mi nagrado in potem je neki režiser iskal scenarista za Sirsko nevesto in našel me je v časopisu.

V hiši je bilo vse tako kot v zlatih časih Ramale, ko sta med številnimi slavnimi ljudmi v hotel Mali Pariz prihajala mladi jordanski kralj Husein in igralec Omar Sharif.

No, to vseeno ni bila samo sreča …

Ja, res je, ampak pri filmu vendarle potrebuješ predvsem srečo. Na dolgi rok pa tudi znanje in nadarjenost.

Kaj vas je spodbudilo, da ste naredili dokumentarni film o Hamasovih ženskah?

Poročala sem z volitev v palestinski parlament in presenetilo me je, ker je bilo povsod toliko žensk. Ko sem prej delala intervjuje s Hamasovimi voditelji, z Zaharjem, Rantisijem, Jasinom, nisem nikoli videla njihovih žensk. Po navadi te voditelji počakajo v sprejemnici, ki je zunaj glavne hiše, na pladnju že s seboj prinesejo čaj, nikoli pa nisem videla njihovih žena. Pri volitvah jih je sodelovalo na tisoče. Videla sem, da se nekaj dogaja. Opazovala sem jih in videla, koliko moči je v njihovih rokah, v Gazi vodijo šole, vrtce, saj v Unrwinih ni dovolj prostora, skrbijo za bolnišnice, za ostarele … Takrat sem še lahko hodila v Gazo. Snemala sem jih in naredila že pol filma, ko so Gazo zaprli za vse, ki imajo izraelski potni list. Mislila sem si, bom pač počakala, navadno je bilo tako, da so po nekaj mesecih Gazo odprli, tokrat pa nič. Še po letu dni meja ni bila odprta. Nisem vedela, kaj naj. Iz Egipta mi niso dovolili iti tja, potem sem hotela skozi podzemne predore, pa so mi rekli, da sem nora in da je to nevarno … Drugo polovico filma sem nato naredila tako, da je lokalna ekipa snemala, jaz pa sem z njo komunicirala po Skypu, in to je postalo del mojega dokumentarističnega jezika. Strašno težko je bilo kasete spraviti najprej v Gazo in potem nazaj ven. Nikoli nisem vedela, kakšen bo material. Gaza se je tako hitro spreminjala, vsakič, ko sem dobila novo pošiljko kaset, je bila drugačna.

Ampak glavno zgodbo ste naredili, ko ste bili še v Gazi, in izbrali ste ženske, ki jih je potem spremljala vaša ekipa.

Tri sem spoznala, ko sem bila v Gazi, za četrto mi je lokalna producentka naredila kasting.

Zakaj je Hamas dovolil uporabiti žensko, ki nanj ni metala najboljše luči? Bila je seveda to, kar ste potrebovali, ni pa bila uspešna pri propagiranju Hamasove podobe neustrašnosti …

Poslušajte, bila sem presenečena, ker jim je bil film všeč. Bilo me je strah, kaj bo z menoj, ko ga bodo videli. Ker je jasno, da so te ženske grde! Vidiš, da so ozkosrčne in grde, ampak Hamasu je bil film všeč, ker je bila moja kamera tam kot nevtralni opazovalec in jih je prikazala take, kot so. Oni so to razumeli kot propagando zase. Zame in za vse, ki vsaj malo razmišljajo, pa so bile nastopajoče osebe odvratne, kriminalne in fašistične.

Kaj menite, da je naša največja zmota o Hamasu?

Ne le za Evropejce, tudi za Palestince velja, da je naša največja zmota v tem, da s takšno lahkoto presojamo in obsojamo. Zame je bilo najpomembnejše odkritje, kako ženskam operejo možgane. Kako pritiskajo na šibke ženske, češ da morajo biti ponosne, ker so njihovi sinovi mučeniki. Ženska pa je ravnokar izgubila sina in trpi. To je Hamasova politika. Lahko si šibak, ampak doma, sam zase, tega ne smeš kazati javno. Tudi ženska v mojem dokumentarcu, ki se smeje, ki pravi, da bi žrtvovala vse svoje otroke, tudi ona ima trenutke, ko se zlomi, toda zahteva, da takrat ustavimo snemanje. Hamas jih uči, da so vsi ponosni nanjo – srečno, ker ima sina v nebesih, uči jih, da nikdar ne smejo pokazati nikomur, še posebej pa ne Izraelcem, da so šibke.

Ampak kaj Hamas s tem pridobi, s tem odnosom – žrtvujemo lahko ves narod – saj si s tem nikjer ne pridobi podpore ali strahospoštovanja, ali pač?

S tem pokaže Izraelu, da je močnejši od njega. Najmočnejše orožje je, če ti kdo reče, vseeno mi je, če umrem.

In Izrael se tega boji?

Da.

Torej Hamas ve, da pritiska na pravo točko?

Točno tako. Rekli bodo, lahko žrtvujemo vse svoje otroke. Ni nas strah smrti. Kaj lahko naredite? Nas hočete bombardirati? Torej bombardirajte. Ne bojimo se smrti. Ampak v resnici se bojijo smrti. To je njihovo orožje, psihološka vojna.

Zdaj razumete, zakaj matere to počnejo, pošiljajo sinove v smrt? Ker nimajo upanja?

Zato, ker nimajo izbire. Ne gre za upanje, ampak za izbiro. Pomislite, za tiste mlade ljudi, ki so se včasih odločali, da bodo postali samomorilski napadalci, je bilo najhujše to, da njihove družine tega niso vedele. Ko se je veliko družin pritožilo, posebej matere, je Hamas od vseh potencialnih samomorilcev začel zahtevati, da od matere prinesejo pismo, da se strinja, ali pa da z njo naredijo poslovilni video. Če se spomnite obeh videov v filmu – tista mama z modrimi očmi – saj ona ne ve, kaj počne, smehlja se, kot da gre za igrico s puško. Kot bi bili v filmu. V resnici ne ve, kaj dela. Veliko zunanjih pritiskov je na te družine. Mama lahko reče ne, ampak sin bo to vseeno naredil. Potem pritiskajo nanje, zakaj ne dovoliš, glej druge mame, vsi jih spoštujejo … Tako dolgo pritiskajo nanje, da popustijo, ampak do zadnjega se v resnici ne zavedajo, da je to odločitev za vedno.

Ja, Margaret Atwood bi se tu lahko navdihovala za nadaljevanje Dekline zgodbe.

Mimogrede, v izraelski vojski ni nič drugače. Veliko fantov noče v vojsko, ampak drugi otroci v šoli kričijo nanje, da so izdajalci, tega ni lahko prenesti. Imam prijateljico, ki je politična aktivistka, in njen sin se je odločil, da bo šel v vojsko. Zlomila se je. Čisto drugače ga je vzgojila, ampak pritiska drugih otrok ni mogel zdržati. Šel je in po letu dni je zbežal.

Kam pa se lahko zbeži iz Izraela?

So načini. Samopoškodujejo se in tako pridejo ven.

V filmu Villa Touma ste se lotili zgodbe palestinske aristokracije, povedali ste zgodbo o treh katoliških sestrah, ki so se zaprle pred svetom in psihološko še vedno živijo v času pred okupacijo leta 1967. Zakaj se vam je zdelo potrebno govoriti o družbenem sloju, ki ga tako rekoč ni več?

To je zgodba, ki so jo navdahnili resnični dogodki. V času po mirovnem sporazumu, sprejetem v Oslu, sem naredila poročilo o Ramali. O novih klubih in restavracijah, ki so se tam gradili, in o Palestincih, ki so iz tujine pošiljali denar. Nekdo mi je svetoval, naj si ogledam hotel Ramala. Sploh nisem vedela, za kaj gre, in ko sem hotel videla, sem bila popolnoma šokirana. Hotel, torej stara, prelepa vila, je čisto blizu glavnega trga v Ramali, za visokim zidom. Ko odprete vrata, se vrnete v trideseta leta. Prečudovit vrt in dvonadstropna vila …

Kot jeruzalemski American Colony?

Še starejši in še elegantnejši. Povsod dragocene čipke, prelepo pohištvo, črno-bele fotografije. Lastnica je bila čudovita stara gospa z zelenimi očmi. Nikoli ni šla od doma. Imela je vrtnarja in ta ji je nosil vse iz trgovine. Ko ni več mogla sama skrbeti zase, je imela negovalko in potem je umrla. V hiši je bilo vse tako kot v zlatih časih Ramale, ko sta med številnimi slavnimi ljudmi v hotel, ki je bil znan po imenu Mali Pariz, prihajala mladi jordanski kralj Husein in igralec Omar Sharif. Leta 1967 je lastnica, nekdanja slavna palestinska pevka, hotel zaprla in odtlej živela v popolni odmaknjenosti. Ta zgodba je ostala z mano 20 let, dokler nisem posnela filma.

Povejte mi kaj o palestinski aristokraciji.

Pred zasedbo leta 1967 so bile muslimanske in krščanske patricijske družine po vsem palestinskem ozemlju. Nato so dobesedno izginile, ker so v vojni izgubile vse. Večina se jih je odselila, nekatere so ostale in obtičale v času. V Betlehemu sem nekoč srečala žensko, ki živi v čudoviti vili in ni šla nikamor že desetletja. Bratje ji iz Amerike pošiljajo denar in ona ne gre nikoli ven. Pravi: zakaj bi šla ven? Zunaj je vse glasno in umazano in vsi ti begunci … Torej zanjo vsi ti razseljeni ljudje niso Palestinci, še vedno misli, da so samo njeni kaj vredni. Srednja sestra v filmu je upodobljena po njej.

Sem aktivistka v gibanju v Hajfi in pripravili smo mirne demonstracije. Videti bi morali, kako so prišli ven in kričali na nas: ti, zafukani Arabec, spelji se v Gazo …

So ti ljudje kakorkoli pomembni za današnjo palestinsko družbo, se kdo še spominja te aristokracije, ki je bila včasih gonilo gospodarskega in kulturnega razvoja?

Vsem je vseeno zanje. Vsi govorijo le o beguncih, vsi drugi so pozabljeni. Meni pa ni vseeno. Nekoč sem delala za Channel 4, prav takrat, ko so začeli graditi zid v Betlehemu. Eno od hiš je zid objel s treh strani. Hiša je postala čisto temna, tudi podnevi so potrebovali luč. Otroci so v joku pripovedovali, kako nihče iz šole ni hotel priti na njihov rojstni dan, ker je hiša obdana z zidom. Ampak vsem je bilo vseeno, za hrbtom so bili skoraj privoščljivi. To me je prizadelo. Z enako prizadetostjo gledam na naše patricijske družine. Njihova usoda me je prizadela, zato hočem govoriti o njih. Ker so tudi oni ljudje.

Kaj torej delate, Palestincem vračate človeški obraz?

Ja, v večini naših filmov smo le junaki ali le žrtve. Ampak tako kot nismo samo čudoviti, tudi nismo le slabi. Smo oboje. Palestincem s svojimi kolegi skušam vrniti človeškost, ker nam je za palestinske ljudi bolj mar kot za palestinsko stvar.

Ja, ampak vaši filmi so kljub temu predvsem politični.

Ker je pri nas vsaka, najnežnejša ljubezenska zgodba – politična.

Ali vam je zato, ker ste ženska, v tradicionalni družbi, kot je palestinska, še teže delati filme kot moškim kolegom?

Nikomur ni lahko, ampak nam je še teže. Živimo v zelo šovinističnem svetu. Tudi v Evropi večino filmskih skladov vodijo moški. Manj kot deset odstotkov žensk ima pomemben položaj v filmski industriji. V palestinski družbi pa je režiserk več kot režiserjev.

Zakaj?

Ker smo res borke, ker imamo prave zgodbe. Pomislite, da nas je le 20, ampak močnih in glasnih. Seveda pa je laže nam, ki snemamo znotraj države Izrael. Villo Toumo sem snemala v Hajfi, to je lahko. En snemalni dan sem imela v Ramali in to se je dalo organizirati. Če pa bi vse hotela snemati na zasedenih ozemljih ali pa bi imela sama status človeka z zasedenih ozemelj in bi hotela kaj snemati v Jeruzalemu ali v Hajfi, bi bilo zelo težko. Naše življenje je bistveno lažje od življenja kolegov z zasedenih ozemelj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.