Peter Petrovčič  |  foto: Borut Krajnc

29. 3. 2019  |  Mladina 13  |  Družba  |  Intervju

Jože Kozina, vrhovni državni tožilec: Globoko preziram polpreteklo kolaboracijo

»Imam odkrito odklonilno mnenje o pogoltnem in skrajno izkoriščevalskem kapitalu«

Jože Kozina je bil prvi tožilec, ki se je poglobil v gospodarski, korporacijski, bančni in davčni kriminal. Pred sodišči mu je uspelo dokazati, da so menedžerski prevzemi sprevržena in kazniva dejanja, ne pa občudovanja vredni finančni posli, ki jih varuje svobodna gospodarska pobuda. Pred časom je bil pred etično komisijo spoznan za »političnega« tožilca, čeprav je človek, ki niti na volitve ne hodi. Kozina pravi, da bi tožilski poklic moral biti poslanstvo, da bi tožilci morali bolje varovati pravice najšibkejših in ranljivih skupin ljudi. In živali. Da, tudi živali.

Ste član kake politične stranke?

Po horoskopu sem kozorog. Že iz tega je mogoče razumeti, da je moj čredni nagon zelo neizrazit, tuji so mi življenje v »staji«, blejanje v čredi in konfekcijsko razmišljanje. To lahko dokazuje že dejstvo, da me niti stanovsko Društvo državnih tožilcev ni nikoli pritegnilo v svoje vrste. Odgovor je skratka ne.

Se udeležujete volitev?

Nekje sredi devetdesetih let, ko sem bil član občinske volilne komisije, dopuščam možnost, da sem ob obisku svoje volilne enote tudi glasoval. Zagotovo pa se volitev nisem udeleževal vsaj zadnjih 20 let.

Zakaj ne?

Delno seveda zato, ker mi je bilo dano že v času trajanja prej omenjenega članstva v občinski volilni komisiji prepoznati strankarsko demokracijo kot sistem, ki je zelo ranljiv za to, da, potem ko navrže na oblast tudi populiste in prodajalce megle, tem omogoča ostati pri političnem koritu še, ko je volja volivcev morda že čisto drugačna. Delno pa iz razlogov, ki so zaobseženi v odgovoru na prvo vprašanje. S tem seveda nikakor ne želim reči, da ne pride od časa do časa na državne vodstvene položaje tudi kdo, ki je že v izhodišču pošten, ima vizijo in se je pripravljen razdajati za blaginjo vseh. Vendar take svetle izjeme slovenski politični miljé kot po pravilu bodisi pokvari bodisi na podlagi takšnih in drugačnih afer diskreditira, popljuva in s tem nazadnje tudi v celoti onemogoči.

A ravno zato, ker naj bi bili izkazovali politična prepričanja, je generalni državni tožilec zoper vas sprožil postopek pred etično komisijo … Ker ste rekli, da ste veseli, da je v parlament prišla Levica oziroma opcija, ki se bori za delavca, in da je šel kapital predaleč.

Prvič, s 450 evri pokojnine in 700 evri plače lahko človek v Sloveniji le životari. S tem pa je temeljni ustavnopravni institut človekovih pravic in njegovega dostojanstva, o katerem sicer tako radi pleteničijo takšni in drugačni salonski pravniki bodisi v kolumnah bodisi na zloščenih parketih konferenčnih dvoran, zreduciran na golo floskulo. Namesto da bi to izjemno nevarno degradacijo prepoznali in se z njo odločno spoprijeli, pa poslušamo raznorazna pritlehna duhovičenja kot na primer tista o nacionalnem vozu z »vso nebodigatreba navlako« ter o strahu pred »bogatimi reveži in revnimi bogataši«. In drugič, v Sloveniji stopa na odprto sceno tudi tako imenovani neomaltuzianizem.

Pojasnite, prosim.

Prav v času, ko se je z razcvetom industrijske revolucije v Angliji zazdelo, da se bo človeštvo končno rešilo iz primeža revščine, je udaril na plan angleški ekonomist in socialni filozof Thomas Robert Malthus in dal vsem tistim, ki so bili brez lastnine oziroma sredstev za preživljanje ali pa njihovega dela družba ni potrebovala, jasno vedeti, da nimajo niti najmanjše pravice zahtevati zase kakršnegakoli deleža hrane, »ker zanje na veliki gostiji Narave pač ni ostal noben pogrinjek več«. Ker naj bi bili po njegovem prepričanju takšni ljudje na tem svetu kratko malo odveč, jih je zato tudi odločno pozval, naj se s tega sveta brez nadaljnjega umaknejo in s tem izpolnijo brezpogojni ukaz matere Narave. Ko smo torej upali, da je maltuzianizem stvar preteklosti, je ob zori tega tisočletja – kako paradoksalno, da ravno ob razcvetu nove, digitalne revolucije in ponovnih obetov o dokončnem obračunu z revščino – vstal od mrtvih tudi Thomas Robert Malthus. In seveda našel simpatizerje in zagovornike med drugim v Sloveniji.

Globoko preziram polpreteklo kolaboracijo ter novodobne poskuse na eni strani rehabilitacije te, na drugi strani pa seveda kriminalizacije narodnoosvobodilnega gibanja.

Komisija je odločila, da ste ravnali neetično. Kaj si mislite o tem?

O njej resnično ne bi želel izgubljati besed. Opravila je pač svoje delo in to je to.

Kako ste razumeli ta pritisk nase kot tožilca?

Državni tožilec lahko ogrozi svojo avtonomijo in neodvisnost ter postane s tem tudi nevaren, ko želi bili všečen oziroma ko želi komu ugajati, in takrat, ko se ustraši pritiskov, ki so pač zvesti sopotnik njegove funkcije in jih mora znati tako ali drugače amortizirati in z njimi seveda tudi nekako sobivati.

Morda bi ljudje lažje razumeli vaš pogled na družbeno stvarnost, če bi imeli tak vpogled, kot ste ga vi pridobili z leti ukvarjanja z gospodarskim kriminalom? 

Poglejte, moja odkrita odklonilna mnenja o pogoltnem in skrajno izkoriščevalskem kapitalu, o nestrpnih ter predsodkov in napuha prepolnih posameznikih, ki tako ali drugače kreirajo naš družbeni prostor, o despotskem neoliberalizmu oziroma o zagovornikih izkoriščevalskih praks do živali niso pogojena zgolj z ukvarjanjem z gospodarskim kriminalom, temveč so del moje osebne identitete, ki sem jo oblikoval in zgradil že veliko prej, preden sem postal državni tožilec. Teh pogledov in vrednot nisem nikoli zagovarjal zato, ker bi želel biti komu všečen, niti zato, da bi zbujal pozornost ali da bi me drugi razumeli in sprejeli. Zagovarjam jih izključno in samo zato, ker kot človek in kot pravnik pač menim, da je tako edino prav, in mi je pri tem popolnoma vseeno, če posamezniki teh mojih mnenj ne razumejo, se z njimi ne strinjajo ali jih celo zavračajo.

Boste zdaj tiho, držali jezik za zobmi, so vas disciplinirali?

Ena od lastnosti uvodoma omenjenega nebesnega znamenja je tudi neomajna zvestoba. Za ranljive skupine ljudi in z njimi povezane posameznike, kot so to danes na primer delavci, migranti, temnopolti, takšnemu ali drugačnemu nasilju izpostavljeni otroci in ženske, Romi, »čefurji«, homoseksualci ter seveda tudi siceršnje žrtve kaznivih dejanj, med katere navsezadnje s posebno empatijo vključujem vse tako ali drugače trpinčene živali, sem in bom tudi v prihodnosti vedno zastavil besedo ter po svojih zmožnostih postoril vse, kar lahko in kar je v moji moči, da bi jim olajšal pogosto zelo mučen položaj.

Tožilec, ki varuje ranljive skupine? To potrebujemo, zagotovo.

Zvestoba nekaterim ljudem, načelom, vrednotam, službi in domovini se med drugim zrcali tudi v mojem globokem preziru do polpretekle kolaboracije ter novodobnih poskusov na eni strani rehabilitacije te, na drugi strani pa seveda kriminalizacije narodnoosvobodilnega gibanja. Živim ne tako daleč od nekdanje partizanske bolnišnice na Ogenjci, pomnika in prispodobe izjemne humanosti ljudi, ki so jo vodili, in poguma ranjencev, ki so se dali rajši ustreliti, kot da bi postali objekt sovražnikovega izživljanja in onečaščenja, na drugi strani pa skrajno zavržnega izdajstva človeka, ki jih je, potem ko so ga sprejeli medse kot bolnika, čeprav to v resnici sploh ni bil, izdal za prgišče cigaret. Moje iskreno in globoko priznanje veličini narodnoosvobodilnega boja pa seveda ne vključuje zloglasnih povojnih pobojev, ki so bili zame povsem nesprejemljivi, in to zato, ker so bili vanje zajeti tudi popolnoma nedolžni ljudje, in tudi zato, ker so bile usmrtitve izvedene brez predhodno izpeljanih sodnih postopkov in večinoma tudi na skrajno zverinski način ter z metanjem trupel v kraška brezna, ki jih ne more upravičiti in omiliti popolnoma noben razlog, še najmanj pa maščevalna sla oziroma »pijanost« zmagovalca.

No, zdaj vam bodo očitali še poveličevanje komunizma, kar danes doleti skoraj vsakega, ki reče kaj pozitivnega o partizanstvu.

Izhajajoč iz pravkar predstavljenih mnenj in pogledov na nekatera aktualna družbena stanja ter pri tem upoštevajoč tudi svoje značajske lastnosti in z njimi povezano lestvico zame najpomembnejših vrednot, kjer so na vrhu odkritost, pokončnost, ponos, altruizem in svoboda, je seveda jasno, da se v zvezi s svojimi nazori in vrednotnimi usmeritvami ne bom pustil nikoli in od nikogar disciplinirati ne glede na posledice, ki bi me lahko zato doletele.

V življenju ste počeli marsikaj, preden ste postali tožilec. Zakaj ste se odločili za tožilsko službo, za zahtevno in nehvaležno delo? 

Ko sem opravil državni pravniški izpit, sem si želel, da se kot pravnik pri delu v prihodnosti ne bi nikoli srečeval z davki, računovodstvom in vrednostnimi papirji. Ta področja so se mi zdela takrat preprosto pretežka, neobvladljiva, preveč abstraktna in kot taka tudi povsem tuja in nezanimiva. Potem sem po spletu takšnih in drugačnih naključij pristal na mestu strokovnega sodelavca na gospodarskem oddelku okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. V popolnem nasprotju s prej omenjenimi željami in pričakovanji sem pozneje postal magister davčnega prava, preizkušeni forenzični računovodja, za povrhu pa sem se moral skoraj desetletje v zvezi s kazenskopravno obravnavo nezakonitih praks pri izvajanju menedžerskih prevzemov intenzivno ukvarjati tudi z vrednostnimi papirji, zlasti pa seveda z delnicami. Tako mi je dandanes s tem v zvezi bolj ali manj kristalno jasno, »da usodo prepogosto srečaš prav na poti, ki si jo izbral izključno zato, da bi se ji izognil«.

Zoper tistega, ki je kaznivo dejanje iskreno obžaloval, sprejel in ponotranjil prisojeno kazen in se tako tudi notranje očiščen vrnil v družbo, ta nima nobenega razumnega razloga, da ga po odsluženi kazni ne bi spet sprejela.

Tožilca si marsikdo predstavlja kot nemotiviranega državnega uslužbenca. Mogoča pa je tudi drugačna pot. Zdi se, da tožilsko službo razumete kot poslanstvo?

Funkcija državnega tožilca omogoča njenemu nosilcu nedvomno širok spekter delovanja. Kako jo bo opravljal, je verjetno vsaj delno pogojeno z njegovim značajem, predhodno zgrajeno identiteto in njegovim siceršnjim življenjskim slogom, vendar pa mu narava te funkcije in njena umeščenost v vsakokratno družbo omogočata veliko večjo izbiro, kot bi si lahko zamislili. Tako je bolj ali manj zgolj v njegovi domeni odločitev, ali jo bo opravljal birokratsko, v maniri črkobralskega in dlakocepskega pravnika, stremuškega karierista, ki se spretno izogne reševanju težkih, v javnosti pozornost zbujajočih in tudi sicer tveganih zadev, hkrati pa si z mreženjem in kopičenjem takšnih ali drugačnih funkcij znotraj državnotožilske organizacije pripravlja teren za bliskovit in z ničimer zaslužen skok navzgor. Ima pa seveda tudi možnost razumeti to funkcijo kot poslanstvo na način, da – kot bi temu rekel veliki slovenski mislec Anton Trstenjak – »prepozna znamenja časa, ki ga kličejo na odgovornost in k ustvarjalni dejavnosti«, ter tako po svojih najboljših močeh prispeva k blažitvi družbenih konfliktov in s tem k soustvarjanju razmer za karseda pravično, strpno in ustvarjalno sožitje in sobivanje v skupnosti, ki ji pripada in ki od njega to po svoje tudi utemeljeno pričakuje.

Tožilec je torej lahko neke vrste socialni korektiv, nekdo, ki skrbi za kaznovanje tistih, ki s svojim ravnanjem družbo kot celoto spravljajo v slab položaj?

Kot človeka in kot pravnika me že skoraj 20 let spremlja in iritira ugotovitev, ki jo je v Ekonomiki kamene dobe zapisal Marshall Sahlins, in sicer, da živimo v dobi lakote, kot je še ni bilo, saj naj bi tretjina do polovica svetovnega prebivalstva hodila vsak večer spat lačna. K temu še doda, da z razvojem človekove kulture lakota v relativnem in tudi absolutnem smislu samo še narašča in je postala v času največjega tehničnega napredka tako rekoč institucija. Še posebej pomenljiva pa je njegova trditev, da je revščina predvsem razmerje med ljudmi. Revščina se je bistveno bolj, kot si mislimo in kot to izkazuje suhoparna statistika, udomačila tudi pri nas. Nekaj dni po mojem »izpadu« v parlamentu je Delo objavilo prispevek o starših z dvema otrokoma, ki dopoldne delajo, popoldne pa morajo, da preživijo družino, obiskovati Karitas. Ob taki novici bi moralo postati politike tako sram, da bi nemudoma sklicali izredno sejo državnega zbora in sprejeli ukrepe za takojšnjo in brezpogojno odpravo vseh takšnih in podobnih, vsekakor pa nedopustnih anomalij. Zgodilo se ni seveda nič, če izvzamemo več kot ganljivo prizadevanje vrlih mladcev iz Nove Slovenije, ki so stopnjevali svojo zahtevo, da se zoper mene sproži disciplinski postopek. Zakaj že? Zato ker sem na to problematiko opozoril teden dni poprej v parlamentu in s prstom pokazal tudi na krivca, na pogoltni kapital pač.

Neizmerna zakonodajalčeva želja po vedno učinkovitejšem kazenskem postopku že zelo nevarno ogroža njegov osnovni namen, to pa je iskanje materialne resnice.

Imamo dve pravni državi? Predvsem v smislu kazenskega prava – eno za veliko večino, ki ji preostajajo hitri in krivični postopki, in drugo, polno človekovih pravic, za peščico bogatih in vplivnih?

Revščina je kot iznajdba civilizacije že v izhodišču rezultat skrajno sprevrženih meril za porazdelitev dobrin, bremen in odgovornosti med ljudi, v naslednjem koraku pa se seveda posledice takšne delitve neizbežno kažejo tudi v izjemni družbeni moči in vplivu tistih, ki v tej nepošteni delitvi tako ali drugače zmagajo. Tisti, ki je z nepošteno igro zmagal na primarni ravni, bo v nadaljevanju zlorabljal tudi vpliv in moč, ki mu s tem pritičeta. Če ga bodo pri tem ovirala kodificirana družbena pravila in z njimi povezane institucije, bo seveda to obravnaval kot motnjo, ki jo je treba tako ali drugače odpraviti. Nenadni obrati v dotlej ustaljeni sodni praksi, še bolj nenadna in povsem neobičajna (pre) interpretacija posameznih kazenskopostopkovnih oziroma kazenskomaterialnih določb za potrebe povsem konkretnega kazenskega primera, niz izrednih in drugih pravnih sredstev, ki jih ima, drugače od državnega tožilca, na voljo obsojenec po pravnomočno končanem kazenskem postopku v sicer proklamiranem sistemu »enakosti orožij«, ter raznoteri »rešilni čolni«, ki se kot po naključju pojavijo na obzorju bogatih in vplivnih obsojencev (pri sleherniku pa seveda kakor po pravilu skoraj nikoli) kot posledice sicer zelo pozno pa vendarle še pravočasno ugotovljenih takšnih ali drugačnih postopkovnih kršitev, premalo konkretiziranih opisov kaznivih dejanj, (pre)šibke obrazložitve obtožnih aktov ali sodnih odločb so le del pestrega nabora takšnih in drugačnih rešilnih manevrov, ki potrjujejo mojo tezo, da postajajo enakost pred zakonom, obstoj pravne in socialne države, temeljne človekove pravice in svoboščine vse bolj samo miti, ki bi jih bilo treba – prosto po Galimbertiju – demitizirati in s tem omenjene temeljne pravno-civilizacijske postulate vzpostaviti na povsem drugačnih, bistveno bolj poštenih temeljih in načelih.

Kakšen je vaš pogled na priznanje krivde in sporazum med tožilstvom in obrambo – institut ameriškega sistema, po katerem dejansko ni pravega sojenja? Tako se pri nas konča že polovica postopkov.

Instituta priznanja krivde ne želim motriti zgolj kot sredstvo za pospešitev končanja kazenskega postopka, temveč bolj kot priložnost, ki obdolžencu omogoča veliko častnejši izhod iz položaja, v katerega je zabredel s storitvijo tega ali onega kaznivega dejanja, kakor mu jih sicer zagotavljajo vse druge obrambne strategije. Prepričan sem namreč, da tistemu storilcu kaznivega dejanja, ki se normativno reguliranemu družbenemu maščevanju sicer uspešno izogne ob pomoči takšnih ali drugačnih zagovornikovih manevrov, ta napravi bolj ko ne medvedjo uslugo, saj bo v prihodnosti ob ponovni priložnosti za storitev kaznivega dejanja njegova skušnjava po »ponovitvi vaje« bistveno večja (če ne celo prevelika) od morebitne skušnjave tistega, ki je storitev predhodnega kaznivega dejanja iskreno obžaloval, sprejel in ponotranjil prisojeno kazen in se tako tudi notranje očiščen vrnil v družbo, ki nima zato prav nobenega razumnega razloga, da ga po odsluženi kazni ne bi spet sprejela.

Podpirate nadaljnje posege v kazenski postopek, odpravo sodne preiskave …? Mar ne bo tako pravic za večino samo še manj? 

Državni tožilci smo načeloma odprti za dejanske izboljšave zakona o kazenskem postopku, vendar hkrati odločno nasprotujemo zakonodajni vrvežavosti in premalo domišljenim in dorečenim rešitvam. Smo namreč tisti, ki smo prvi na udaru, ko na primer ustavno sodišče čez več let za nazaj razveljavi kako kazenskopostopkovno ali materialno določbo kot premalo določno, nezakonito oziroma neustavno ter nam tako dobesedno sesuje ves, nemalokrat tudi večletni trud ter vse dosežke, ki se tako ali drugače navezujejo na naknadno razveljavljeno določbo ali nezakonit postopek. Prav tako smo prepričani, da neizmerna zakonodajalčeva želja po vedno učinkovitejšem kazenskem postopku že zelo nevarno ogroža njegov osnovni namen, to pa je iskanje materialne resnice, in zato po mojem globokem prepričanju kazenskega postopka ne sme nadomestiti prej omenjeni cilj, temveč mora kot tak ostati zgolj in samo sredstvo za uresničitev tega.

Če je človek pošten zgolj zato, ker se boji družbenega prezira oziroma ga je strah sankcij, je to seveda čisto nekaj drugega, kot če je poštenost njegova ponotranjena drža, ki je zanj vrednota sama po sebi.

Kaj bi bilo treba spremeniti na zakonodajni ravni, da bi bil pregon gospodarskega kriminala in oškodovanje družbe kot celote, ki je njegova posledica, uspešnejši?

Velik deficit te družbe je, da na številnih področjih bodisi noče ali pa dejansko ne zna ločiti vzrokov od posledic. Razumem prizadevanja teh in onih institucij za učinkovitejše zatiranje gospodarskega kriminala. Tudi sam se zavzemam za še večjo specializacijo državnih tožilcev ter s tem povezano potrebo po opremljenosti z novimi uporabnimi znanji in veščinami s področij bilančnega, kibernetskega, borznega, davčnega, prevzemnega in korporacijskega prava nasploh. Sofisticiranost bančne, korupcijske, davčne, menedžerske, borzne, kibernetske in njim sorodne kriminalitete terja od državnih tožilcev pridobivanje vedno novih in novih znanj, saj so ta ob njihovem pogumu in poštenosti edino, ponavljam edino orodje, na katero se lahko pri opravljanju svoje funkcije zanesejo. Pri vsem tem pa me vedno bolj moti spoznanje, da se ves čas gibljemo v polju kurative oziroma blaženja že nastalih posledic in da se popolnoma nič pomembnega ne zgodi pri preventivi. Torej pri prepoznavanju vzrokov, vplivnih dejavnikov oziroma sprožilcev gospodarske kriminalitete in sprejemanju konkretnih in učinkovitih ukrepov za vzpostavitev najpoprej takšnih stanj in odnosov, ki bi ljudi že sami po sebi odvračali od izvrševanja gospodarskega kriminala, in zatem tudi sistemov, ki bi izvrševanje tega pravočasno zaznali in ga s tem po najboljših močeh že tudi preprečili. Če ponazorim. Dolge čakalne dobe v zdravstvu po mojem prepričanju ne morejo biti posledica ravnanja peščice koruptivnih oziroma lenih zdravnikov, temveč tudi vedno bolj patogenih stanj in odnosov, stresa, strahu, negotovosti ter najrazličnejših pritiskov, ki vladajo v naši družbi kot celoti. Zdravniki in tudi državni tožilci smo vsak na svojem področju neke vrste »gasilci«, ki se aktiviramo, potem ko se nekaj neugodnega že zgodi. Ampak tudi najboljši gasilci ne morejo biti uspešni, če je požarov naenkrat preveč. In namesto da bi nekritično uperili prst vanje, se je treba v takih situacijah vprašati, ali ni morda vzrok za takšen neobvladljiv porast požarov povsem neustrezna preventivna požarna varnost. Neverjetno vztrajno, množično, a žal tudi vedno bolj jalovo ukvarjanje s posledicami ob hkratnem zatiskanju oči pred dejanskimi vzroki, ki tem posledicam botrujejo, je po mojem globokem prepričanju eden ključnih in najaktualnejših problemov, ki dandanes še kako pestijo postmodernega posameznika in tudi družbo kot celoto.

Prej ste večkrat v istem kontekstu poleg ljudi omenili tudi živali. Drži, da na ljubljanski filozofski fakulteti opravljate doktorski študij na temo človekovega odnosa do živali?

Želja po tem študiju je vzniknila že pred leti, ko so me na dotlej edinstven in neponovljiv način nagovorili trije – zame seveda kultni – stavki, s katerimi je Milan Kundera v svoji knjigi Neznosna lahkost bivanja za moje pojme na nikoli presežen in sila pretanjen način povedal ne samo, kaj je bistvo naše človečnosti, temveč tudi jasno nakazal, kje smo jo izgubili in kam se moramo vrniti, da jo bomo v dobrobit sebe in soljudi pa seveda tudi živali ponovno našli, s tem, ko je zapisal: »Resnična človekova dobrota se lahko v vsej nedolžni goloti in neprisiljeni svobodi razodene le v odnosu do bitja, ki ne premore nobene moči. Edino pravo nravstveno preizkušnjo, zares temeljno (ki se godi tako globoko v nas, da se izmika našemu pogledu) prestaja človeštvo v odnosu do bitij, ki so mu izročena na milost in nemilost: v odnosu do živali. Tu pa je človek doživel temeljit polom, tako temeljit, da iz njega izvirajo vsi ostali.«

Zakaj se nam zdi povsem normalno, da si ena vrsta, torej človek, vzame oblast nad drugimi vrstami?

Anton Trstenjak je v svojem delu Hoja za človekom kot eno izmed človekovih esencialnih lastnosti poudaril njegovo edinstveno zmožnost postavljati vprašanja in iskati odgovore nanje. Ker je nosilec tega privilegija, ga je zato označil za odgovorno bitje. Ta izpeljava človekove odgovornosti iz omenjene danosti se mi zdi v času vseprisotnega bega pred odgovornostjo na vseh področjih človekovega delovanja izjemno pomenljiva in aktualna. Če pri človeku to permanentno preizpraševanje in iskanje odgovorov usiha ali celo umanjka, potem se to prej ali slej odrazi tudi v eroziji človekove odgovornosti. Potem je dovoljeno pač vse. Smo pričevalci časa, v katerem je (pri)vzgajanje ljudi za odgovorno ravnanje do sebe in drugih ljudi, pa tudi do živali in narave nasploh sila zapostavljen vidik človekove duhovne rasti in razvoja. Izostanek nastanka spontane ponotranjene odgovornosti pri posamezniku poskuša država nadomestiti z brezglavim normiranjem ter tako s prisilo in sankcijo regulirati človekovo ravnanje tudi tam, kjer je jasno, da to ni mogoče. Če je človek pošten zgolj zato, ker se boji družbenega prezira oziroma ga je strah sankcij, je to seveda čisto nekaj drugega, kot če je poštenost njegova ponotranjena drža, ki je zanj vrednota sama po sebi in jo udejanja neodvisno od nagrad ali sankcij. Ta razloček se slikovito zrcali iz misli poljskega filozofa Zygmunta Baumana, ko zapiše: »Dolžnosti delajo ljudi podobne med seboj, odgovornost jih oblikuje v posameznike.«

Bi se morali postaviti v vlogo živali? Si zamisliti, kako bi bilo, če bi si neka vrsta za hrano izbrala ljudi? Bi se potem naša pogled in odnos do živali spremenila?

To vaše vprašanje je seveda ključnega pomena pri vzpostavitvi sočutnega in spoštljivega odnosa do živali. Vendar bodiva realna glede dejanskih možnosti, da si bo postmoderni človek, ujet za okopi potrošništva, vseprisotnega relativizma, hedonizma, patološkega narcisizma in do skrajnosti prignanega individualizma, takšno vprašanje sploh postavil, še manj pa, da bo poiskal nanj tudi odgovore ter iz tega povlekel za blaginjo živali omembe vredne konsekvence. Sem naravoslovni fotograf, in četudi se vsaj na prvi pogled zdi fotografiranje ptic neproblematično, mora biti zlasti fotografiranje v gnezdu v času valjenja in hranjenja mladičev oziroma v situacijah, ko so izpostavljeni raznoterim stiskam zaradi vremenskih ujm, plenjenja drugih živali, in v podobnih trenutkih podvrženo nenehnemu preizpraševanju o dopustnosti fotografiranja in restriktivnemu samoomejevanju povsod tam in takrat, ko je na dlani presoja, da smo postali za konkretno ptico vsiljivi ali moteči. Pravi naravoslovni fotograf se mora zato ves čas gibati znotraj teh etičnih meja, sicer je lahko pri še tako fantastični fotografiji kaznovan s poznejšim, a neizogibnim samoprezirom, ki notranjo vrednost take fotografije nazadnje povsem razvrednoti.

Bi se morda zamislili, če bi vedeli, kako se počuti žival, preden je ubita, ali kako se počuti, ko življenje do zakola preživi v kletki, hlevu …?

Hvala za to vprašanje. Že skoraj 60 let živim na podeželju, in ko omenjate hlev, se mi kot že neštetokrat poprej prikaže pred očmi krava, prispodoba nepojmljivega živalskega trpljenja. To se začne kot po pravilu s skotitvijo, ki ji sledi privez z verigo na skrajno ozek prostor, ki ji bo v njenem desetletje ali pa tudi več dolgem življenju omogočal zgolj in samo vertikalni premik iz stoječega v polležeči položaj in nazaj. Ko se, izžeti od vsakodnevne molže in periodičnih kotitev novih, njej podobnih trpinov, kalvarija končno izteče in jo transportirajo v najbližjo klavnico, je to navadno tudi dan, ko ji je bilo morda prvič (in seveda tudi zadnjič) v življenju dano uzreti sonce. In ko se končno sproži mesarska pištola (včasih je bil to silovit kmetov udarec s topim delom sekire v njeno čelo vpričo nas otrok), se konča življenje. To pa po zaslugi človeka, ki jo je v neolitiku – tako kot tudi niz drugih živali – prisilno domesticiral in potem tisočletja brezčutno izkoriščal, pravzaprav nikoli ni bilo življenje. Nič čudnega, da je pred desetletji Anton Trstenjak človeka nagovoril, da je po opravljeni domestikaciji živali končno napočil čas, da domesticira tudi žival v sebi.

Ko gre žival v zakol in jo transportirajo v najbližjo klavnico, je to navadno tudi dan, ko ji je bilo morda prvič (in seveda tudi zadnjič) v življenju dano uzreti sonce.

Ljudje gredo prav tako radi v živalski vrt, tam spoznavajo različne živali … A gre za čisto prave divje živali, zaprte v kletke. 

Smiselno vse tiste anomalije, ki so prisotne v svetu človekovih pravic, zasledimo, žal, tudi v svetu pravic živali. To je seveda po svoje razumljivo, saj je kreator obeh področij isti. Tako je ena izmed tipičnih značilnosti, kar zadeva pravice živali, nedvomno njihova izjemna ambivalentnost. Če je to v interesu ljudi, se pravice nekaterih živali približajo že tudi pravicam, ki veljajo za ljudi. Če tega interesa ali pa morda ekonomske računice ni, lahko govorimo tudi o goli intrumentalizaciji živali, torej njihovi redukciji na sredstvo, ki mu človek ne priznava nobene lastne, inherentne vrednosti, temveč zgolj tržno ali pa še te ne. V skladu z II. odstavkom 2. člena uredbe o živalskem vrtu in živalskemu vrtu podobnem prostoru je živalski vrt prostor, kjer žival zadržujejo v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti. Iz te definicije izhaja, da tudi v 21. stoletju golo razkazovanje javnosti utemeljuje odlov svobodnih živali oziroma njihovo razmnoževanje v ujetništvu ter s tem povezano neizmerno trpljenje in duševno pohabljanje teh ujetnikov že zgolj in samo za potrebe, ki jih je mogoče v celoti nadomestiti z za živali povsem nebolečimi in nezaznavnimi posegi, kot je na primer fotografiranje v njihovem avtentičnem okolju, ogled živali v naravnih parkih itd. S tega zornega kota se mi obstoj živalskih vrtov kaže kot izraz človekove skrajne brezbrižnosti, popolne duševne otopelosti in duhovne zanemarjenosti. In v te živalske zapore vodimo tudi in predvsem otroke. Zakaj že?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.