Intervju / Klemen Ploštajner, sociolog: Biti najemnik je katastrofa

Slovenija se je znašla v hudi stanovanjski krizi, ker se nepremičnine vse bolj koncentrirajo v rokah premožnih lastnikov, predvsem mladi pa zaradi vrtoglavih najemnin in odsotnosti stanovanjske politike ostajajo brez stanovanj. S Klemnom Ploštajnerjem, mladim raziskovalcem na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, smo spregovorili o žgoči stanovanjski problematiki, značilni za vso Evropo, neoliberalistični logiki, ki bivalni prostor spreminja v blago, in tem, kako razmišljati o rešitvah, s katerimi bi zadovoljili potrebe uporabnikov, hkrati pa bi omogočile do življenja prijazen prostor.

Klemen Ploštajner, rojen leta 1990, je član Zadrugatorja, stanovanjske zadruge, ki si prizadeva ponuditi alternativno obliko bivanja onkraj pasti lastništva in profitnega najema. Njen pilotni projekt prve slovenske najemniške zadruge na Rakovi jelši, pripravljen v sodelovanju z MOL in Javnim stanovanjskim skladom, je naletel na nemalo zapletov.

V Ljubljani se gradi vse več stanovanj. Cene nepremičnin naj bi se zaradi novogradenj znižale, a dogaja se ravno nasprotno – tudi pri najcenejših stanovanjih je treba odšteti več kot 3000 evrov za kvadratni meter. Zdi se, da stanovanje postaja privilegij.

Ne le v Sloveniji, ampak po vsem svetu stanovanja postajajo naložbena priložnost in blago. To je trend, ki se krepi od začetkov neoliberalizma, torej od osemdesetih let, in vedno znova dobiva zagon. Zagon je dobil z zadnjo krizo, pa tudi z drugimi mehanizmi, kot so spremembe na finančnih trgih. Slovenija se postopoma vpenja v to logiko. V socializmu smo imeli zelo stabilen sistem, ki je preprečeval, da bi stanovanje postalo blago oziroma investicija, zdaj pa se je z umikom države vlagateljem ponudila marsikatera priložnost. Za Ljubljano je najbolj indikativno, če primerjamo gospodarski in gradbeni razcvet leta 2004 in 2008 z zdajšnjim. Tudi takrat smo spremljali podobno zgodbo: rast cen, povečanje gradnje ... A struktura takratne gradnje je bila bolj »ljudska«, arhetip so bili na primer Celovški dvori, stanovanja za povprečno slovensko gospodinjstvo. Zdaj je arhetip gradnje v Ljubljani Šumi, Kolizej ali vile v Rožni dolini in tu se kaže, kako se spreminjata način vlaganja, pa tudi vrsta vlagateljev. Takrat so bila to večinoma gradbena podjetja, katerih logika je bila graditi, zdaj so investitorji predvsem finančne institucije, ki vlagajo, ker je to donosno. Pri tem se ta zadnji gradbeni razcvet od prejšnjih razlikuje še po nečem: da so investitorji veliko pohlepnejši, kot so bili prej.