»Število zdravnikov lahko podvojimo, pa izzivov, ki jih pred nas postavlja demografija, ne bomo rešili«

Intervju: Brigita Skela Savič, profesorica zdravstvenega menedžmenta

Za zdravje ne skrbijo le zdravniki, ampak še številni drugi zaposleni v zdravstvu; med njimi so to predvsem medicinske sestre, katerih predlogi in ideje pa so bili v zadnjih letih preslišani. Njihova glasnica v Sloveniji je dr. Brigita Skela Savič, goreča zagovornica uveljavitve zdravstvene nege kot samostojne stroke. Leta 2006 je bila med ustanovitelji Fakultete za zdravstvo, ki je bila nato na njeno pobudo poimenovana po prvi formalno izobraženi medicinski sestri pri nas, Angeli Boškin. Brigita Skela Savič je danes predstojnica Inštituta Angele Boškin za raziskave v zdravstvenih vedah, predstojnica katedre za zdravstvene vede na fakulteti, predvsem pa je strokovnjakinja s področja zdravstvenega menedžmenta, dolgožive družbe, promocije zdravja in profesionalizacije zdravstvene nege. Ima zanimiv predlog: težav z zdravstvom zdravniki, četudi se njihovo število podvoji, sami ne bodo zmogli rešiti. Če ne bodo na pomoč poklicali medicinskih sester.

Zdravniška zbornica je prejšnji mesec predstavila svoj predlog reforme zdravstva – ne prvič. Kako na te ideje gledate vi z vidika zdravstvene nege? 

Njen predlog zakona razkriva, kako zbornica razume sebe in druge poklicne skupine v zdravstvu. Očitno tako, da lahko le zdravniki rešijo zdravstvo. Žal se s takšnimi pristopi ne utemeljuje potreba po širšem uvidu v potrebno reformo zdravstva in to, da v zdravstvenem sistemu delujejo stroke, brez katerih zdravstva ni.

Zakon ste si prebrali?

Sem. Podrejen je logiki, da lahko probleme rešujejo le zdravniki, natančneje zasebni zdravniki. Na strani 19 je graf, ki naj bi dokazoval, da so bili zasebniki pri uresničevanju dodatnih programov veliko učinkovitejši od javnih zavodov. Ob tem sem se vprašala: S čigavimi kadri so zasebniki dosegli te fenomenalne rezultate? S pri njih zaposlenimi ali so si jih izposodili od javnega zdravstva? Tega podatka ni. Zakonodaja jih namreč ne obvezuje k zaposlovanju, upoštevanju standardov in normativov za zdravstvene time, kolektivne pogodbe za njih niso obvezne. Seveda so lahko učinkovitejši, če material in storitve naročajo brez javnih razpisov in najemajo kadre. Dr. Trampuž je v Mladini jasno opisal razmere v Nemčiji, prehajanja med javnim in zasebnim sektorjem ni. Zasebniki in zasebna zavarovanja so stvar posameznika, ki si poleg tega, da je dolžan prispevati solidarnostni prispevek od svojih prihodkov za zdravstvo, lahko plačuje tudi zasebno zavarovanje. Pri nas bi pa radi iz solidarnostno zbranih sredstev financirali zasebne izvajalce in prikazali, da javni sistem ne deluje, v obeh sistemih pa so kadri pogosto isti.

Ste profesorica zdravstvenega menedžmenta. Koliko problemov v našem zdravstvu bi dejansko lahko rešili z boljšim upravljanjem?

OECD že kakšnih pet let v svojih poročilih ponavlja, da se v vsakem zdravstvenem sistemu vsaj 20 odstotkov denarja porabi nenamensko. Vse to seveda ni korupcija, to so denimo stroški podvajanja preiskav, napačnih diagnoz, zdravljenj, neekonomske nabave opreme, zdravil, bolnišničnih okužb, nepotrebnih hospitalizacij, premajhna raba generikov, slaba organizacija dela, nepotrebna administracija, poleg tega je v tej vsoti skrit tudi strošek storitev, ki jih izvajajo zdravniki in bi jih brez škode za izide izvedle podiplomsko izobražene diplomirane medicinske sestre (DMS). Če Slovenija za zdravstvo nameni tri milijarde evrov, vsako leto zaradi teh neučinkovitosti izgubimo 600 milijonov evrov, ki bi jih lahko z učinkovitim menedžmentom porabili za zdravstvene obravnave. Po Euro Health Consumer Index smo v vrhu držav, ki rezultatov zdravstvenih obravnav javno ne objavljamo, pravimo pa, da imamo vrhunsko medicino. Ali imamo javno dostopne podatke o zapletih med bolnišnicami, na primer pri ortopedskih operacijah?

Ljudje so danes vse starejši in imamo več kroničnih obolenj hkrati. Zdravniki sami vsega tega ne bodo zmogli, nikoli jih ne bomo imeli dovolj za vedno večji obseg dela.

Večina zadev, ki ste jih povedali, je splošno znana, ena med njimi pa – se mi zdi, je sveža. In to je, da bi lahko delo zdravnikov prevzele medicinske sestre. Kako?

Zdravstvo je visoko organizirana dejavnost in za dosego ciljev je potrebno tesno medpoklicno sodelovanje med različnimi ravnmi pristojnosti. Zadnja leta govorimo predvsem o pomanjkanju zdravnikov, še večji pa je denimo primanjkljaj diplomiranih medicinskih sester, babic, fizioterapevtov, delovnih terapevtov, kliničnih psihologov, psihoterapevtov. Vsak šesti v Sloveniji ima danes težave z duševnim zdravjem, mednarodni strokovnjaki, ki so nam svetovali pri želenih reformah zdravstva, nas že leta pozivajo k drugačni organizaciji strokovnih področij, mi pa si še kar naprej zatiskamo oči. Nizozemska kot vzor učinkovitega zdravstvenega sistema ima 3,6 zdravnika na 1000 prebivalcev, povprečje EU28 je 3,5, mi pa 3,1, torej to ni velika razlika. Delež zaposlenih v zdravstvu in sociali je na Nizozemskem 15,4 vseh zaposlitev, pri nas 6,5, povprečje OECD36 je 10,1. Ali še drugače: tako rekoč vse evropske države krepijo delež diplomiranih medicinskih sester, le mi smo slepi in gluhi na te spremembe, te sestre še kar naprej izključujemo, ne zanima nas njihov karierni razvoj na treh ravneh kompetenc, puščamo jih tam, kjer so, delodajalci tehnikom zdravstvene nege ne omogočimo nadaljevanja šolanja. Še več, zdravniške organizacije celo trdijo, da diplomiranih medicinskih sester potrebujemo le za vzorec, kar je skregano z vsemi raziskavami in praksami razvitega sveta. Se potem čudite, da gredo mladi v tujino, pri nas ne morejo ne specializirati in ne delati napredne zdravstvene obravnave, kljub temu da imamo v sistemu 400 magistric zdravstvene nege?

Drži, zadnja desetletja poslušamo zgodbo, da lahko le zdravniki rešijo slovensko zdravstvo in da jih je premalo. Vi torej pravite, da smo pozabili na drugi del – na medicinske sestre? 

Dostopnost je vezana na vse izvajalce zdravstvenih storitev, usposobljenosti odločevalcev v zdravstvu in različnih politikah države, kot so fiskalna politika, socialna varnost, izobraženost, transport in regionalna razvitost. Razviti svet gre danes v smeri čim intenzivnejše vključitve podiplomsko izobraženih sester, ki so izobražene za tako imenovano napredno zdravstveno obravnavo, kar omogoča samostojno obravnavo enostavnih, stabilnih, akutnih stanj ali stabilnih kroničnih stanj, zlasti na primarni ravni. V ta namen je OECD v letu 2019 pripravila poročilo o učinkovitosti tega pristopa, preverjenega v več kot desetih randomiziranih raziskavah. Če pogledamo samo po Evropi, je ta sistem razvit na Irskem, v celotni Veliki Britaniji, na Nizozemskem, ki jo prepoznamo kot učinkovito na področju zdravstva. Med številom zdravnikov na Nizozemskem in pri nas je razlike le 0,5 na 1000 prebivalcev, imajo pa najvišjo dostopnost do zdravstvenih storitev v Evropi. Sistem napredne zdravstvene obravnave imajo v Evropi še na Finskem, vzpostavlja se v 16 državah, kot so Belgija, Švica, Avstrija, Nemčija, Norveška, Švedska ... V skupini držav, kjer je vzpostavljeno sodelovalno delo med medicino in napredno zdravstveno obravnavo, magistrice napredne zdravstvene nege opravijo tudi do 60 odstotkov vseh obravnav na primarni ravni. V raziskavi v 39 državah so ugotovili, da je tak sistem varen za bolnike, učinkovit in cenejši, zdravniki imajo pomembno več časa za obravnavo kompleksnih bolezenskih stanj. Izkazalo se je, da je delež ponovnih hospitalizacij pacientov nižji, če je vzpostavljena sodelovalna obravnava. Da ne bi bralci napačno razumeli, zdravnik družinske medicine in magistrica zdravstvene nege sodelujeta po protokolih, ki predvidijo, kdaj mora pacienta pogledati zdravnik in kdaj naj zdravnik pacienta napoti k medicinski sestri. Ne gre za nobeno tekmo.

Hočete reči, da so medicinske sestre pri zdravljenju cenejše in boljše kot zdravniki? 

Niso boljše, oboji so enako učinkoviti v izidih obravnave, je pa plača medicinskih sester nižja in tudi prispevek večji, ker se zdravnik lahko več časa ukvarja s težjimi primeri. Zdravstvena nega temelji na celostnem pristopu do pacientovih problemov, usmerjena je v preventivno delovanje za krepitev zdravja, iskanje motivatorjev za aktivno vlogo pacienta pri obvladovanju bolezni in se v tem dobro dopolnjuje z medicino. Gre za maksimiziranje učinkovitosti delovne sile in ne, kdo je boljši in močnejši. Če obravnavaš osebo z visokim krvnim tlakom, ni dovolj, da mu zdravnik predpiše terapijo, z njim se mora ukvarjati tudi preostalo zdravstveno osebje, ker je njegov visoki tlak povezan tudi z načinom življenja. Če so torej poleg zdravnikov v zdravljenje pacientov aktivno vključeni tudi drugi zdravstveni delavci, je manj dodatnih napotitev na preiskave, manj zapletov, hospitalizacij. Raziskave so potrdile učinkovitost sodelovalnega pristopa poleg primarne ravni še na področjih vodenja astme, poslabšanja kroničnih obolenj, predpisovanja zdravil pri kroničnih obolenjih, sledenja zazdravljenih onkoloških bolnikov, vodenja pacientov s srčno napako, vodenja paliativne oskrbe s predpisovanjem terapije, rehabilitacije po srčnih operacijah. Breme dolgožive družbe je tako veliko, da samo z več zdravnikov in več denarja ni rešljivo. Zato evropska komisija poziva k prerazporejanju kompetenc, task shifting.

Pred leti smo uvedli tako imenovane referenčne ambulante, v katerih se medicinske sestre samostojno ukvarjajo s kroničnimi bolniki. Kakšne so izkušnje? 

To je projekt, ki je nastal na podlagi priporočil OECD iz leta 2007, v katerih so avtorji opozarjali na pomen vključitve univerzitetno izobraženih medicinskih sester v samostojno obravnavo pacientov. Projekt smo začeli leta 2011, rezultati pa danes govorijo zase. Po podatkih Nacionalnega inštituta za zdravje (NIJZ) so medicinske sestre, ki so v okviru referenčnih ambulant delale v presejalnih programih, samo leta 2018 pregledale 148 tisoč pacientov, opravile 230 tisoč storitev in odkrile 24 tisoč novih kroničnih obolenj. A problem je, da smo se tukaj zaustavili, tem sestram nismo omogočili nobenega profesionalnega razvoja, kot so pridobitev specialističnega znanja ali magistrske izobrazbe, ki bi ji sledil tudi večji obseg samostojne obravnave bolnikov na primarni ravni. Zaključenega programa usposabljanja ne moremo prepoznati kot zadostnega za status specialista ali napredne zdravstvene obravnave. In ko sedaj pogledate ta zakon, ki sva ga uvodoma omenila, ni v njem nikjer zapisano, kako še bi lahko teh 600 referenčnih sester pomagalo. Se pravi, da pripravljavci zakona ne vidijo potenciala v njih. Velika napaka in mednarodno neprimerljivo!

Medicinske sestre lahko danes torej v Sloveniji samostojno delajo na področju preventive, pri odkrivanju dejavnikov tveganja. Kaj še bi lahko dodali? 

Gotovo bi jim lahko dodali še manj zahtevno akutno obravnavo. Recimo, da imate gripo ali virozo, vnetje mehurja. V državah, ki sem jih prej omenila, in tudi v ZDA, Kanadi, Avstraliji te bolezni obravnavajo in zdravijo sestre z magisterijem za napredno obravnavo. Sledijo vnaprej zastavljenemu načrtu obravnave bolezenskega stanja, pacienta napotijo na diagnostično preiskavo, na primer pri vnetju mehurja na preiskavo urina, če je potrebno, predpišejo zdravilo in vzporedne ukrepe ter pacienta spremljajo. Le če so zaznana odstopanja od protokola obravnave, se v zdravljenje vključi zdravnik. To je zmagovita kombinacija, kjer specialistke ali magistrice zdravstvene nege zdravnikom pomagajo reševati manj zahtevne primere, zdravniki pa se lahko osredotočajo na kompleksnejše zdravstvene težave pacientov, kar zmanjšuje napotitve. Ljudje so danes vse starejši in imamo več kroničnih obolenj hkrati. Zdravniki sami vsega tega ne bodo zmogli, nikoli jih ne bomo imeli dovolj za vedno večji obseg dela.

WHO in OECD nas že 15 let opozarjata, da moramo dopolnilno zavarovanje ukiniti, ker je to najbolj nesolidarna oblika zbiranja denarja za obvezne storitve, ki nam pripadajo. Mi pa kar nič ne ukrenemo.

Vzemimo konkreten primer anesteziologov. V mariborskem UKC smo bili pred leti priča velikemu pomanjkanju anesteziologov. Ko smo si na Mladini primer pogledali pobliže, smo ugotovili, da je dejansko v Sloveniji enako ali celo več anesteziologov kot denimo v Veliki Britaniji. Ko smo nato poklicali v Veliko Britanijo, češ, kako tam zmorejo, v Sloveniji pa ne, so nam razložili, da lahko pri njih anesteziologom pomagajo DMS. 

Drži, v Veliki Britaniji, Danski, Švici, Franciji, Norveški, Švedski, Irski lahko pri anesteziji samostojno delujejo medicinske sestre s podiplomsko izobrazbo s področja anesteziologije. Mi imamo višji standard, vendar raziskave ne pokažejo, da je to učinkovito ravnanje. Si predstavljate, koliko bolnikov več bi bilo operiranih ali obravnavanih, če bi imeli mednarodno primerljive in na raziskavah temelječe kadrovske posodobitve zdravstvenih timov?

V Sloveniji nam je potem predstojnik razširjenega strokovnega kolegija za anesteziologijo na ministrstvu za zdravje odgovoril, da tukaj teh standardov ne smemo znižati, češ da bi potem ogrožali bolnike. 

Takšna izjava, če ni utemeljena na zaupanja vrednih raziskavah, je nesmiselna in dela zdravstveni sistem neučinkovit. Takrat predlagani model je temeljil na že opravljenih raziskavah, tudi raziskave zadnjih deset let to potrjujejo. Če bi imeli izobražene zdravstvene politike in menedžerje, do takih stvari ne bi prihajalo in bi ministrstvo za zdravje zahtevalo spremembe v timih, ker samo zaradi teh sistem postane dostopnejši in učinkovitejši. Če bi diplomiranim medicinskim sestram dali dodatne pristojnosti na področju anestezije, pacientov ne bi ogrožali. Vprašanje je dejansko naslednje: Če imamo v Sloveniji tako visoke standarde na področju anestezije, ali imamo potem tudi manj zapletov? Ali je tak nadstandard smiseln? V mnogih tujih državah se anestezija začne skupaj z zdravnikom, ko je pacient sediran, pa nadzor nad njegovim stanjem prevzame usposobljena sestra. Zdravnik je seveda še vedno na voljo, prednost takšnega sistema pa je, da lahko anestezist dela na več kot eni mizi. A pri nas zelo težko prodremo z argumenti.

Na kak način ste poskusili? 

Na ministrstvo za zdravje sem napisala več elektronskih sporočil, da jim lahko pomagamo pri nekaterih problemih, ker imamo znanje, podatke in rešitve, a nisem dobila odgovora. O problematiki večkrat pišem v časopisih. Dejstvo je, da zdravstvene stroke dejansko nimajo niti priložnosti, da bi enakovredno prispevale k zdravstveni reformi, tudi profesorji fakultet nismo vključeni. Profesorji na ekonomiji nenehno komentirajo ukrepe vlade, profesorji na zdravstvenih fakultetah teh priložnosti nimamo. Še en primer: 18 let sem delala na onkološkem inštitutu. Ko sem bila na izobraževanju v eni od onkoloških bolnišnic v Veliki Britaniji, so nam predstavili primer sledenja pacientk po zdravljenju raka dojke. Pacientke so hodile na kontrolo k sestri, ki je imela specializacijo iz onkologije, rekli so ji breast cancer nurse. Naši onkologi imajo polne ambulante, a če je polovica vseh ambulantnih pacientov takšnih, ki hodijo le na kontrolo in bi del njih lahko obravnavale diplomirane sestre – specialistke onkologije in naši onkologi to vidijo v tujini – zakaj ne predlagajo tega modela? Tako bi imeli več časa za nove bolnike, incidenca raka namreč narašča. Breme dolgožive družbe lahko v veliki meri rešujejo medicinske sestre in na to opozarja tudi Svetovna zdravstvena organizacija. Žal je v Sloveniji v ospredju želja, da bi bile sestre zgolj pridne in tiho ter čim manj izobražene.

V SD so me sicer predlagali za državno sekretarko na ministrstvu pod vodstvom Fakina, vsa papirologija je že bila na vladi, a je Fakin rekel, da ne bo delal z medicinsko sestro.

Medicinske sestre, pravite, bi lahko prevzele zdravljenje akutnih obolenj, obravnavo kroničnih bolnikov, lahko bi pomagale pri anesteziji, sedaj ste omenili kontrolo na onkologiji. Še kaj? 

V tujini so te veliko bolj samostojne v domovih za ostarele. Morale bi dobiti več pristojnosti v okviru patronažne dejavnosti. V ruralnih okoljih je treba priti na dom in oceniti zdravje družine, tveganja za zdravje, ranljivosti družine idr. Veliko več nas stane bolna oseba kot preprečevanje bolezni. Patronažne sestre danes prejemajo od zdravnikov naloge za obisk, dejansko pa bi potrebovale proste roke, da bi same obdelale teren, ugotovile, kakšni so dejavniki tveganja in razmere, v katerih ljudje živijo, in načrtovale ukrepe. S takšno preventivo bi v zdravstvenem sistemu veliko privarčevali. Ali pa šole: v tujini imajo številne šole zaposlene šolske medicinske sestre z magisterijem, katerih storitve učenci s pridom izkoriščajo. Veste, kako bi takšna sestra lahko razbremenila obiske pri pediatrih, če bi sodelovala z njim? V že omenjenih državah oceno zdravja otroka ali odraslega in samo cepljenje naredijo sestre z magisteriji, zakaj mi s tem obremenjujemo pediatra ali družinskega zdravnika? V državah, ki sem jih prej omenila, preventivne brise v okviru programa Zora jemljejo diplomirane babice, pri nas jih jemljejo specialisti ginekologije. Zakaj? Babica je usposobljena za samostojno vodenje poroda, je usposobljena za preventivno delovanje, mi pa še kar naprej takšne stvari nalagamo zdravnikom. Na področju duševnega zdravja je uveljavljena skupnostna psihiatrija, v kateri imajo pomembno vlogo sestre s specializacijami ali magisteriji.

Ideja je sicer logična in se sliši precej zanimivo, toda ali hkrati s tem ne opozarjate, da so diplomirane medicinske sestre že zdaj preobremenjene? Koliko človeškega kapitala je tukaj na voljo, če se pogovarjava po menedžersko? 

So preobremenjene, a so hkrati tudi brez motivacije in perspektive, zato se mlade odločajo za tujino in zato moramo narediti premik v njihovem kariernem razvoju. V skladu z evropskimi priporočili bi v Sloveniji morali po letu 2004 postopoma povečevati število diplomiranih medicinskih sester. Ministrstvo za zdravje in klinična okolja so ta razvoj vzela neresno. V času krize so bile diplomirane medicinske sestre brezposelne, nekateri so jih zaposlovali na delovnih mestih zdravstvenih tehnikov, veliko jih je šlo po koncu študija v tujino. Skratka, ne gre zgolj za obremenitve, gre tudi za to, da to postane poklic, v katerem se lahko razvijaš kot specialist določenega področja ali kot strokovnjak, ki lahko samostojno obravnava zdravstvene probleme ljudi in je enakovreden, cenjen član zdravstvenega tima. Zagotavljam vam, da če tega ne bomo naredili, lahko število zdravnikov podvojimo, pa izzivov, ki jih pred nas postavlja demografija, ne bomo rešili. Take so tudi usmeritve v svetu, zato je leto 2020 mednarodno leto medicinskih sester in babic.

Koga nam torej bolj primanjkuje: zdravnikov ali medicinskih sester? 

Obojih. Pri zdravnikih moramo doseči povprečje EU, to je vsaj 3,5 zdravnika na tisoč prebivalcev, vendar z jasnim ciljem, da mora iti to na račun zdravnikov na primarni ravni, saj jih imamo tam le 19 odstotkov, Velika Britanija jih ima 27 in tam imajo zelo razvito napredno prakso diplomiranih medicinskih sester. Naš delež specialistov na sekundarni in terciarni ravni je nad povprečjem OECD in zaradi tega naš sistem ni nič bolj učinkovit. Usmeritve so jasne, krepiti je treba primarno raven, to je ena od zapovedi evropske komisije, druga je prenos kompetenc med zdravstvenimi delavci. Glede prihodnosti je študentom medicine treba jasno povedati, da se bodo delovna mesta odpirala na največ primarni ravni in ne toliko v bolnišnicah. Glede medicinskih sester pa je teh vsaj na papirju v Sloveniji več, kot je povprečje v EU. A kaj, ko je dejanski razlog za to statistična manipulacija – mi namreč štejemo za medicinske sestre tudi tehnike s srednješolsko izobrazbo. Če pa pogledamo, koliko je diplomiranih, je slika drugačna. Nizozemska jih ima sedem na tisoč prebivalcev, mi pa zgolj tri.

Iz tega, kar ste mi poskušali povedati in k čemur usmerjate ost kritike, sklepam, da je glavna ovira pred temi spremembami premočan ceh zdravnikov.

Slovenska zdravniška organizacija deluje po precej tradicionalnem vzoru germanskih zbornic v preteklosti, danes pa so že Avstrija, Švica in Nemčija uvedle univerzitetni študij zdravstvene nege, specializacije in uvajajo napredno delo diplomiranih sester. V Sloveniji zdravniške organizacije še kar naprej ohranjajo nekakšen tradicionalni pogled na medicinsko sestro. To je ena stvar. Po drugi strani pa je treba priznati, da je tudi Zbornica zdravstvene in babiške nege šibka, predolgo časa je igrala na čustveno noto, češ, medicinske sestre se žrtvujemo, medicinske sestre si zaradi pacientov ne morejo privoščiti stavke. Jaz pa mislim, da stavka mora biti, da je celo nujna, če je usmerjena v to, da je zdravstvena obravnava učinkovitejša in varnejša.

Zdravniška zbornica je za ohranitev zasebnih zavarovalnic in je proti ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, kaj menite, kakšno stališče zastopajo medicinske sestre? 

V Sloveniji imamo Bismarckov sistem, tako kot Nemčija in Avstrija, s katerim države zberejo okoli 85 odstotkov vseh sredstev, ki so potrebna za zdravstvo, mi jih le 69. Dodatno ali dopolnilno zavarovanje je v Avstriji ali Nemčiji nadstandard. V Nemčiji se recimo lahko zavarovanec vključi v zavarovanje zasebne zavarovalnice le pod pogojem, da zasluži najmanj 60 tisoč evrov. Normalna razprava glede dopolnilnega zavarovanja v Nemčiji ali Avstriji je, katere nadstandardne storitve za to dobiš. Okvir za očala? Hrano v bolnišnici? Določene zobozdravstvene storitve, ločeno sobo, »preskočiš« vrsto? V Sloveniji pa smo spet vse zamešali. Govorimo o nesolidarnem dopolnilnem zavarovanju, s katerim krijemo obvezne storitve. Hkrati pa nimamo vpliva na administrativne stroške zavarovalnic in tudi ne na uporabo dobičkov denarja, ki smo ga obvezni vplačati. Svetovna zdravstvena organizacija in OECD nas že 15 let opozarjata, da moramo dopolnilno zavarovanje ukiniti, ker je to najbolj nesolidarna oblika zbiranja denarja za obvezne storitve, ki nam pripadajo. Mi pa kar nič ne ukrenemo.

V ospredju je želja, da bi bile medicinske sestre zgolj pridne in tiho ter čim manj izobražene.

Če bi vi postali ministrica, katere ukrepe bi sprejeli? 

No, saj veste, da ne bom ministrica, ker je ministrska funkcija politična. V SD so me sicer predlagali za državno sekretarko na ministrstvu pod vodstvom Fakina, vsa papirologija je že bila na vladi, a je Fakin rekel, da ne bo delal z medicinsko sestro. Tega seveda ni rekel javno, a je informacija prišla v javnost. Biti medicinska sestra z izkušnjo dela v sistemu in biti redna profesorica zdravstvenega menedžmenta je prej prednost kot problem. Toliko o stereotipih in medpoklicnem spoštovanju pri nas. Menim, da bi moral novi minister enostavno vzeti v roke zakonodajo, ki je že napisana, in jo v prvem letu mandata spraviti skozi. To so predvsem zakon o dolgotrajni oskrbi, zakon o zavarovanju in sprememba zakona o zdravstveni dejavnosti, vse v korist dostopnosti in učinkovitosti zdravstvenega sistema. Vodilna mesta morajo zasesti usposobljeni direktorji, poznavalci zdravstvenega sistema. Ker je zdravje strateško pomemben resurs države, je nemudoma treba prenehati politično kadrovanje, strošek nabave pa dati ne evropsko primerljivo raven.

Vaša fakulteta za zdravstvo se imenuje po Angeli Boškin, vi ste jo promovirali v slovenskem prostoru. Bila je prva medicinska sestra v Sloveniji, borila se je za uveljavitev stroke. Je bil njen boj tudi boj za emancipacijo žensk? 

Da, bila je prva izobražena skrbstvena sestra na Slovenskem, ki je leta 1929 tudi ustanovila društvo medicinskih sester, ki še danes obstaja. In bila je tudi velika feministka – povezana je bila z naprednim združenjem za pravice žensk. Ženske so se tedaj borile za nekatere osnovne pravice, kot so izobrazba, plačano delo ali volilna pravica. Zelo jasno je opredelila samostojno vlogo medicinske sestre pri preventivi, pomen dela na terenu in ustrezne izobraženosti za delo, o čemer pri nas govorimo še danes, po 100 letih začetka njenega dela.

In to je? 

Velikokrat ni dovolj le vpiti, ampak je treba svoj položaj in svoj prispevek k družbi tudi utemeljevati in dokazovati. Ker medicinske sestre v naši državi še nimajo velike družbene moči, tako kot zdravniki, ne morejo zgolj ponavljati, da je zdravstvena nega v Sloveniji dobra in pogosto tudi ključnega pomena. Medicinske sestre bi morale svoje delo intenzivneje predstavljati, raziskovati, prikazati prispevek zdravstvene nege v sistemu in razbijati stereotipe, ki o njih veljajo. So namreč del zdravstvene stroke, ki zna na pacientove potrebe gledati celovito, in so v razvitih državah pomembna sila za krepitev zdravja v družbi.