Intervju / »Vsi so že utrujeni. Predvsem od žaljivega odnosa oblastnikov.«

Prebivalstvo se stara, država pa že dolga leta ne naredi praktično nič, da bi vsem državljanom in državljankam zagotovila, da bodo varno in udobno preživeli zadnje življenjsko obdobje. Domov za starejše je premalo, gneča v sobah je vse večja, raven oskrbe ostaja dostojna zgolj po zaslugi zaposlenih, ki z nadčloveškimi napori skrbijo za stanovalce in stanovalke. Hišica iz kart se je že nevarno zamajala, ko je Slovenijo udaril prvi val koronavirusne bolezni in domove za starejše spremenil v najhujša žarišča krize. Sedaj prihaja jesen, ministrstvo za zdravje pa skuša popraviti zamujeno z reformo sistema dolgotrajne oskrbe. Toda pravnik Jaka Bizjak, nekdanji direktor zasebnega doma za starejše v Ribnici, ki že skoraj desetletje dela na področju socialnega varstva, meni, da bo predstavljena reforma le stežka zaživela v praksi – če pa že bo, bodo njeni učinki kvečjemu še poglobili krizo javne mreže domov za starejše. Kot nekdanji sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije je Bizjak iz prve roke spremljal ignoranco politike do starostnikov in njihovih potreb.

Kaj nas je epidemija koronavirusa naučila o dejanskem stanju slovenskih domov za ostarele? 

Potrdila je, kar smo sicer že vedeli: da je kadra premalo ter da so prostorske zmogljivosti precej zastarele. Večposteljne sobe so neustrezne, ob epidemiji pa je še huje, saj se virus mnogo lažje širi, če je v nekem prostoru nastanjenih več ljudi. Že februarja ali konec januarja smo direktorji domov imeli sestanek in tedaj sem vsem dejal, da bomo prej ali slej imeli med domovi ladjo Diamond Princess, kjer se bo okužba zelo hitro razširila. Žal se je v prvem valu, predvsem po spletu nesrečnih okoliščin, zgodil več kot samo en takšen primer.