Intervju / »Splav je moja pravica«

Direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač, ta je med drugim tudi pobudnik slovenske kampanje #jaztudi, je izdala knjigo o splavu. Drobno, dostopno knjižico Moja odločitev, ki naj bi ženskam ob neželeni nosečnosti olajšala odločitev, ne da bi kdo pred njihovimi vrati molil »za življenje«. Z njo smo se pogovarjali o zgodovinskem kontekstu splava, demonizaciji ženske spolnosti in moči ženskih protestnih gibanj.

V knjigi splav postavljate v zgodovinski kontekst in opomnite, da se kot umor ni obravnaval vse do 18., 19. stoletja in da je za njegovo kriminalizacijo zaslužno krščanstvo. Res je, da so morale ženske zanj pridobiti soglasje partnerja, vendar se nikomur ni zdel sporen, bil je celo sestavni del načrtovanja družine. Zakaj na to tako radi pozabljamo? 

V zgodovinskih dokumentih od starega Egipta, prek antike in srednjega veka do sodobnosti, v ljudskih izročilih z vsega sveta ... vsepovsod najdemo evidence, poročila in tudi opise postopkov za opravljanje splava, kar dokazuje, da je zgodovina nosečnosti hkrati tudi zgodovina splava. Se je pa družbeni odnos do splava sčasoma seveda spreminjal. Tudi institucije, za katere se zdi, da imajo od nekdaj jasna stališča do splava, kot je rimskokatoliška cerkev, so svoja stališča oblikovala in spreminjala stoletja. Dokončno stališče je tako cerkev sprejela šele leta 1869 v času papeža Pija IX., takrat je določila, da se življenje začne ob spočetju in da je kazen za opravljanje splava avtomatična izključitev iz cerkve, v 18. in predvsem 19. stoletju pa je prišlo do prepovedi splava v zakonodajah zahodnih držav. V ZDA leta 1800 nobena zvezna država ni imela zakonodaje, ki bi prepovedovala splav, sredstva za umetno prekinjanje nosečnosti pa so se promovirala v oglasih in na plakatih. Leta 1900 je bil splav prepovedan v vseh zveznih državah ZDA, opravljanje splava pa se je umaknilo v sfero zasebnosti in na črni trg. Zanimivo je, da se je to zgodilo v času industrializacije, modernizacije, ko je bil eden od ciljev države, da se rojeva več ljudi, ki so se potrebovali za delovno silo. To dvoje lahko povežemo in vidimo, kako se je želja po produktivnosti povezala z zahtevami cerkve. Razumevanje zgodovinskega konteksta se mi zdi nujno, saj pojav postavi v perspektivo in pokaže, da je splav družbeno dejstvo, hkrati pa tudi neko polje boja: od antike, ko je o tem, ali bo ženska splavila, odločal moški, do danes, ko v velikem delu sveta ženske svobodno odločajo o rojstvu otrok, zgodovina nikakor ni hodila samo po poti napredka.