Intervju / »Če na koga v družbi stavim, so to mladi!«

Dr. Damijan Štefanc, izredni profesor za didaktiko in kurikularne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je eden tistih, ki so od začetka pandemije prispevali največ premislekov o novem položaju, v katerem se je znašlo šolstvo. S kritičnim očesom je spremljal izvajanje pouka na daljavo, pandemično izvedbo mature, prilagoditev ocenjevanja, ukrepe ministrstva in tudi to, kako se je šolsko okolje v splošnem odzivalo na pandemijo, postopoma digitaliziralo in privajalo na »novo normalnost«. V intervjuju je tokrat med drugim spregovoril o tem, kaj smo se v teh dveh letih naučili in kakšne bodo naloge šolstva v naslednji etapi pandemije.

Šolstvo ta hip zaznamuje nekakšna vmesnost. Zaradi številnih karanten učencev in učiteljev šolarji niso zares ne doma ne v šoli, oboji pa imajo verjetno občutek, da to ni čisto prava šola. Med študenti je spet zakrožil predlog o opravljanju izpitov na daljavo …

Položaj je gotovo specifičen. Smo v obdobju, ko je incidenca primerov, ki terjajo karanteno, tolikšna, da je nujno del učencev in dijakov doma, del pa v šoli. Enako velja za učitelje, veliko je nadomeščanja. Vzgojno-izobraževalni proces v širšem pomenu ni tako kakovosten, kot bi bil, če teh izkušenj ne bi bilo. A bolj me moti, da imam še vedno občutek, da nimamo dovolj resne strategije vodenja te krizne situacije. Kolikor spremljam dogajanje, bi rekel, da je velika večina odgovornosti na šolah samih, torej na ravnateljih. Ukrepi, ki prihajajo z vrha političnega oziroma ministrskega odločanja, so tudi precej spremenljivi. To so okoliščine, v katerih imajo lahko že zaradi omenjene nepredvidljivosti ukrepov in občutka, da pravzaprav ni jasne strategije, na kakšen način se bomo odzivali v teh okoliščinah, udeleženci teh procesov občutek, da izobraževanja ne gre jemati čisto zares.