Intervju / »S snemanjem hidžaba iranske ženske osvobajajo celotno družbo«
Iranski filozof Arsalan Reihanzadeh, ki na Podiplomski šoli ZRC SAZU v Ljubljani pripravlja doktorat, o razlogih za zadnjo ljudsko vstajo v Iranu

© Uroš Abram
Nemiri, ki so izbruhnili v Iranu, potem ko je sredi septembra tako imenovana moralna policija do smrti pretepla 22-letno Mašo Amini zaradi domnevnega kršenja pravil glede strogo zapovedane muslimanske ženske noše, so bliskovito prerasli v splošni upor proti islamski oblasti. Zahodni osrednji mediji se osredotočajo predvsem na prizore žensk, ki snemajo hidžab (naglavno pokrivalo, op. a.) in ga mečejo v ogenj, a ti plameni osvetljujejo še marsikaj drugega. Ta ljudska vstaja v Iranu, že tretja večja v zadnjih 13 letih, presega zahteve po večjem obsegu osebnih svoboščin; je upor proti islamski oblasti, pa tudi proti rentnemu kapitalizmu, ki ga ta uveljavlja, in proti strahotnim družbenoekonomskim razlikam, ki so njegova najočitnejša posledica. Moramo upoštevati, da tretjina Irancev živi pod pragom absolutne revščine, opozarja iranski filozof Arsalan Reihanzadeh, ki na Podiplomski šoli ZRC SAZU v Ljubljani pripravlja doktorat na temo Transformacije moderne misli – filozofije, psihoanalize in kulture.
V Iranu poteka revolucija ali ne?
Za zdaj bi to gibanje s težavo opredelili kot revolucionarno, čeprav znotraj njega obstaja zelo močen revolucionarni potencial, usmerjen neposredno proti temeljem zdajšnje vlade. To je razvidno iz različnih gesel tega protesta. Da bi celostno razumeli sedanje gibanje, moramo upoštevati nekatere materialne vidike, ključne razmere, ki so pripeljale do upora. To so na primer teokratska struktura islamske republike z rentnim kapitalizmom, prav tako pa ukrepi, ki so jih uvedle ZDA …