»Ostajamo država z največjo stopnjo samomorilnosti«

Sociologinja dr. Marta Gregorčič zadnjih pet let vodi sektor za socialne politike na uradu za makroekonomske analize in razvoj (UMAR). Z njo smo se pogovarjali o aktualnem poročilu o razvoju – Kakovost življenja v Sloveniji. Ta se začne z ugotovitvijo, da smo po večini globalnih sinteznih indeksov kakovosti življenja v zgornji polovici držav EU, torej visoko. Pa to prebivalci Slovenije tudi občutimo in mislimo? Poročilo je naslednik izvornega Poročila o človekovem razvoju, ki ga je sogovornica sourednikovala z Matjažem Hanžkom pred 25 leti. Nekdaj izjemno močna aktivistka za pravice manjšin in globalno marginaliziranih skupin je leta 2004 doktorirala na Filozofski fakulteti s temo »Konec neoliberalne ideologije?« in je avtorica več strokovnih knjig.

Prvo poročilo o človekovem razvoju je nastalo v 90. letih pod okriljem Združenih narodov, na pobudo pakistanskega ekonomista ul Haqa, ki je opozarjal, da rast BDP ni pravo merilo razvoja, ampak bi to merilo moralo biti izboljšanje življenjskih razmer ljudi.

K prvemu indeksu človekovega razvoja je poleg ul Haqa pomembno prispeval Amartya Sen, Nobelov nagrajenec za ekonomijo, sicer pa razvojni ekonomist in filozof, analitik družbene blaginje, a tudi pomanjkanja v revnejših družbah. Leta 1990 sta Sen in Haq edinemu kazalniku, ki je do takrat kazal razvitost družb, torej BDP na prebivalca, dodala še dva pomembna vidika razvoja – zdravje in dolgoživost ter dostopnost in uspešnost izobrazbe. S tem smo dobili prvi svetovni indeks, ki je meril razvoj držav.

Danes imamo vrsto zelo kompleksnih sinteznih indeksov, ki vključujejo tudi okoljski, socialni, družbeni in kulturni razvoj. Izdelajo jih mednarodne razvojne organizacije, mednarodna strokovna združenja, tudi zasebne agencije. Združeni narodi so že razvili vrsto novih indeksov, tudi glede na spol, v pripravi pa imajo novega, ki bi bil širši konsenz mednarodnih organizacij. OECD je razvil Better life index. Prvi sintezni indeks je letos pripravila tudi evropska komisija, njeni posamezni odbori pa imajo zelo sofisticirane področne indekse.

Pri nas je sociolog in humanist Matjaž Hanžek pred 27 leti razmišljal, kako poročilo Združenih narodov ter z njim vidike socialnega, kulturnega, okoljskega in regionalnega razvoja integrirati v Umarjevo delo, spremljanje kakovosti življenja in razvoja države. Njegove vizije in prispevek se čutijo še danes. Med drugim je poleg kvantitativnih kazalnikov vrata odprl tudi kvalitativnim raziskovalnim metodam, analizi družbenih vrednot, novim pristopom pri razumevanju družbenih pojavov, ki niso nujno kvantificirani. Že takrat smo se oprli na raziskave slovenskega javnega mnenja in sodelovali z zelo širokim krogom strokovnjakov z različnih družbenih področij.

Zagotovo področje sovražnega govora danes ni manjši, temveč večji izziv kot pred 25 leti, nimamo pa kakovostnih podatkov oziroma sploh nimamo kazalnikov, na katere bi se lahko oprli in jih sistematično vključevali v analize.

Ta prva poročila o človekovem razvoju, ki so izhajala od leta 1989 do 2003, so izstopala tudi oblikovno, ker so vključevala pesmi, prvo poročilo se začne z verzom Nika Grafenauerja: Jaz nikdar ne morem biti jaz, če je sam, na naslovnici je bila grafika Zore Stančič. Vi ste v predgovoru poročila 2000–2001 zapisali, da »lahko medije, vplivne politične in ekonomske akterje brez sramu označimo za tiste, ki vsak dan znova uspešno tiranizirajo, komercializirajo z nestrpnimi diskurzi«. 

Naloga Združenih narodov takrat je bila, da vlade novonastalih držav na Balkanu, podobno kot v drugih delih sveta, opremijo z inovativnimi pristopi, metodami in analizami za spremljanje razvoja ter da jih tudi opremijo, da se postavijo po robu negativnim družbenim trendom. Narava tistih prvih poročil je torej omogočala prostejšo formo, vključitev umetniških del, poezije. Metodološko so bila zelo odprta, analitično so uvajala novosti in bila zelo uspešna tudi na mednarodni ravni.

Poročila o razvoju, ki jih pripravljamo na Umarju zadnjih 25 let, pa so analitični pregledi uspešnosti uresničevanja Strategije razvoja Slovenije, namenjeni predvsem vladi in resornim ministrstvom, v veliki meri pa tudi evropski komisiji in mednarodnim organizacijam. Letošnje poročilo je torej poglobljena in celostna analiza razvoja države glede na strateške usmeritve, ki so bile zastavljene leta 2017 v Strategiji razvoja Slovenije do leta 2030, pa tudi glede na nove cilje, ki jih ob usmeritvah evropske komisije določa vlada. Leta 2021 je bil sprejet Akcijski načrt za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic, saj je želela evropska komisija ukrepati na nekaterih socialnih področjih, kjer se je na ravni EU pokazalo veliko nazadovanje zaradi finančno-gospodarske krize leta 2009 ter kasneje še zaradi epidemije covid-19 leta 2020. Spremljamo pa tudi svetovne megatrende, ki neposredno vplivajo na kakovost življenja, od demografskih, digitalnih, pa vse do duševnega zdravja.

Ampak zdi se, da so tista prva poročila zajela bistvene probleme »ne-kakovosti« življenja, na primer sovražni govor, ki ga zdajšnja poročila Umarja ne omenjajo. Leta 2000/2001 ste opozarjali, da so motivatorji in razpečevalci nestrpnosti tudi verski in politični voditelji, da se tolerira sovražni govor politikov. Danes je sovražni govor institucionaliziran v politiko, a v poročilu o kakovosti življenja ni eksplicitno niti omenjen. 

Moja diplomska naloga je analizirala organizirano sovraštvo in Matjaž Hanžek je bil dojemljiv tudi za tovrstne vidike spremljanja razvoja, ki jih je v poročilo vključil kot relevantne teme. Zagotovo področje sovražnega govora danes ni manjši, temveč večji izziv, nimamo pa kakovostnih podatkov – oziroma sploh nimamo kazalnikov, na katere bi se lahko oprli in jih sistematično vključevali v analize. V Sloveniji sta za spremljanje človekovih pravic in diskriminacije med drugim pristojna varuh človekovih pravic in zagovornik načela enakosti. Objavljata redna letna poročila ter s tem seznanjata vlado, parlament in druge institucije, njune ugotovitve vključujemo tudi v naše poročilo. Poleg tega sami analiziramo diskriminacijo in nasilje na podlagi podatkov statističnega urada, policije in mednarodnih virov. Diskriminacija se je leta 2023 povečala, s čimer smo se oddaljili od zastavljenega cilja v strategiji, vendar je v povprečju EU veliko večja kot v Sloveniji. Naše analize kažejo, da se na splošno krepi starizem, v Sloveniji in vsej Evropi. V Sloveniji diskriminacijo najpogosteje zaznavamo na delovnem mestu, najbolj pa jo občutijo manjšinske skupnosti, tudi ženske v družinskem in delovnem okolju.

Bolj kontinuirano spremljamo predvsem spremembe pri vrednotnih orientacijah, ki se v vseh družbah kažejo počasi, a vendarle lahko vidimo, da se postopoma premikamo proti bolj postmodernističnim družbam, kjer imajo posamezniki večje potenciale za samouresničevanje in emancipacijo. Za to smer razvoja je treba krepiti toleranco in strpnost, ki ju najbolj odraža politična kultura družbe, naš odnos do priseljencev in drugih ranljivejših skupin. Leta 2021 je na primer skoraj 40 odstotkov vprašanih v Sloveniji menilo, da je priseljevanje oseb, ki niso državljani članic EU, bolj problem kot priložnost, kar je več kot v povprečju EU, kjer je ta delež 30 odstotkov, in dvakrat več, kot je delež na Irskem, v Luksemburgu in Španiji. Tudi med petnajstletniki jih je le polovica izražala pozitivna stališča do priseljencev in podpirala enake pravice za vse etnične manjšine, prav tako jih je le polovica izražala pozitivna stališča do enakosti spolov.

Tako stanje je slabo tudi za ekonomijo, saj brez tujih delavcev ne moremo. Ker to zdaj javno govorijo podjetja in delodajalci, se zdi, da je politična desnica nekoliko umirila sovražno retoriko in manj ščuva zoper ljudi, ki prihajajo. 

Demografski trendi so jasni in neusmiljeni, ne bomo jih mogli premagati samo z večjo avtomatizacijo proizvodnih procesov. Priseljenci bodo v prihodnje pomenili vedno večji del delovne sile v Sloveniji, če bomo želeli nadaljevati ustvarjanje in razvoj ter zagotavljati tudi socialne, zdravstvene in druge storitve. Kot odgovorna, razvita in tudi dovolj bogata država smo dolžni poskrbeti, da vsi, tudi delavci iz tujine, delajo v ustreznih razmerah, da demokracija velja za vse enako in da jo tudi dosledno uveljavljamo. Pri tem za zdaj še nismo uspešni. To kažejo ugotovitve nevladnih organizacij in inšpektorata za delo, ki pa se že desetletje srečuje s pomanjkanjem kadra, zato sta tudi zaznava in odkrivanje kršitev pravic tujih delavcev nizka.

Glede na trende bi morali bistveno več vlagati ne samo v pridobivanje delovne sile, pač pa tudi v ukrepe za kakovostno življenje teh delavcev v družbi, za integracijo otrok, žensk in tudi ali zlasti za preprečevanje nestrpnosti. Tu, pri sprejemanju različnosti, se v resnici meri kakovost življenja. Tukaj stopicamo na mestu, čeprav bi morali vsi družbeni sistemi in podsistemi že delovati in ukrepati.

Slovenija po mednarodnih indeksih dosega visoko kakovost življenja: po gospodarski uspešnosti, merjeni z BDP na prebivalca, se je leta 2022 uvrstila na 15. mesto med državami EU, zdaj je dosegla šesto mesto po indeksu trajnostne in vključujoče blaginje, ki ga je razvila evropska komisija. Te rezultate je vendar treba jemati z zadržkom. Česa ti indeksi ne pokažejo?

Ker na Umarju spremljamo različne sintezne indekse že vrsto let, poznamo pasti, kje ali kako se lahko nekatera področja razvoja v takih indeksih poenostavljajo. Sintezni indeksi so poenostavitve, grobe, robustne ocene stanja in trendov na makroravni, kjer se lahko primerjamo z drugimi državami sveta in prek tega ocenjujemo, kako daleč smo v razvoju ali kam želimo. Čeprav se metodologije nenehno izboljšujejo, ostaja vrsta pomanjkljivosti, tudi pri novem indeksu trajnostne in vključujoče blaginje SIWB, ki ga je razvila evropska komisija. Glavni zadržek je v tem, da na Umarju za vsako področje razvoja spremljamo več sto kazalnikov in vrsto indeksov, SIWB pa je narejen le iz 55 kazalnikov. Za evropsko komisijo, ki ugotavlja tudi konvergenco razvoja, je taka poenostavitev pravzaprav nujna. Mi pa ga moramo videti celostno in tudi pokazati na ustrezne in učinkovite ukrepe. Na podlagi strokovnega znanja in analiz moramo potegniti relevantne zaključke in priporočila, ki bodo koristili vsem družbenim podsistemom in bodo vodili k boljšemu razvoju, s tem pa boljši kakovosti življenja.

Že nekaj let spremljamo veliko zadovoljstvo z življenjem, ki nas uvršča v vrh EU, ob tem pa ostajamo država z največjo stopnjo samomorilnosti, čeprav se je trend v zadnjih 20 letih izrazito izboljšal.

Kaj je pri nas kritično in se skriva za temi indeksi? 

Če najprej opozorim na področje, kjer sem najbolj doma in me tudi najbolj žuli. Slovenija ima v primerjavi z drugimi članicami EU nizko stopnja tveganja revščine, to pomeni, da imamo torej v povprečju v državi manj revnih kot v povprečju EU. Znotraj tega pa je problematičen delež prebivalcev iz ranljivih skupin, ki je pri nas bistveno večji kot v povprečju EU. Ob tem polovica teh oseb živi v dolgotrajni revščini, torej so ujeti v začarani krog revščine. Socialno izključene skupine, ki živijo pod pragom tveganja revščine ali so resno materialno in socialno prikrajšane ali živijo v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo, so torej v Sloveniji v slabšem položaju kot v povprečju EU, saj njihova starost, sestava gospodinjstva, hendikepiranost ali etnična pripadnost določajo, ali bodo revni. In glede tega nismo naredili napredka, kljub rednim letnim poročilom in dajanju vsakoletnih priporočil vladi.

Stopnja tveganja socialne izključenosti je v Sloveniji po zadnjih podatkih Sursa za 2024 14,4-odstotna, v povprečju EU pa malo več kot 21-odstotna, a trend pri nas ni ugoden: gre za 302 tisoč ljudi, kar je 15 tisoč več kot leto prej in hkrati 32 tisoč več, kot je strateški cilj države do leta 2030. Kdo je tukaj skrit? 

Tukaj, kot sem omenila, imamo problem. Leta 2023 je Slovenija zabeležila najvišjo stopnjo tveganja socialne izključenosti, kar 87-odstotno, med vsemi članicami EU za otroke, stare od 6 do 11 let, katerih starši so imeli nizko izobrazbo. Ob tem imamo v povprečju države eno najnižjih tveganj revščine otrok v EU in v svetu.

Druga skupina, ki ima že desetletja nadpovprečno tveganje revščine, so starejši prebivalci, stari 65 let ali več, kar kaže, da demografskih trendov nismo dosledno vključevali v socialne politike in v pokojninski sistem. Po podatkih 2024, ki so izračunani na dohodkih iz leta 2023, je bil delež starejših pod pragom tveganja revščine največji doslej, 95 tisoč. Številni ukrepi in usklajevanje pokojnin v zadnjih letih so prispevali k realni rasti pokojnin, a nekateri upokojenci še naprej prejemajo pokojnine, ki so nižje, kot znašajo minimalni življenjski stroški, predvsem prejemniki invalidskih, družinskih in vdovskih pokojnin. Pod pragom tveganja revščine je tudi večji delež enočlanskih gospodinjstev, pripadniki manjšinskih skupnosti, priseljenci ter predvsem skupine, kjer se različni vidiki revščine prepletajo ali prekrivajo, od dohodkovne, prevozne, energetske do stanovanjske. Gre za začarani krog, iz katerega določene skupine ne morejo izstopiti, pri nekaterih pa gre tudi za medgeneracijski prenos prikrajšanosti.

Po podatkih pokojninskega zavoda ZPIZ je bilo leta 2023 med starostnimi upokojenci 11,4 odstotka takih, ki so prejemali pokojnino, nižjo od 600 evrov, med invalidskimi, družinskimi in vdovskimi pa 46,9 odstotka; gre za prejemnike brez sorazmernih delov pokojnin. 

Skrbeti nas seveda mora, da bodo demografski pritiski še večji in da so skupine, ki ostajajo pod pragom, vedno iste, pri upokojencih pa se ob dolgoletnih visokih deležih vse bolj povečuje tudi trend. Revščina starejših žensk v starosti je akumulacija plačnih in drugih neenakosti, ki se akumulirajo v celotnem življenjskem obdobju. Vendar je treba poudariti, da se o teh kazalnikih pogovarjamo v času, ko imamo najvišjo zaposlenost doslej in ko potrebujemo dodatno delovno silo, da lahko ustvarjamo več. Prvi porok nizkega tveganja revščine je visoka participacija na trgu dela. In v takih razmerah bi morali doseči nacionalni cilj, torej manj kot 270.000 ljudi pod pragom tveganja socialne izključenosti, če ne še ambicioznejši cilj. Ob tem pa imamo tudi skupine, denimo izbrisane, priseljence in nekatere druge skupine prebivalcev, ki v teh statistikah, o katerih se pogovarjava, niso zadostno ali sploh niso zajeti.

Tudi sicer na več točkah v poročilu nakazujete, da se ne premikamo iz nekih zatečenih stanj. 

Za Slovenijo je že ves čas spremljanja razvoja značilno, da imamo v povprečju manjše dohodkovne neenakosti v primerjavi s povprečjem EU, a imamo tudi veliko zgoščenost nizkih plač. Že nekaj let spremljamo veliko zadovoljstvo z življenjem, ki nas uvršča v vrh EU, ob tem pa ostajamo država z največjo stopnjo samomorilnosti, čeprav se je trend v zadnjih 20 letih izrazito izboljšal.

Posebej opozarjate tudi na duševno zdravje. 

Eden od trendov, ki smo ga poudarili že leta 2021 v poročilu Evropski steber socialnih pravic in se vse bolj obravnava tudi kot globalni megatrend, je povezan z duševnim zdravjem. Duševno zdravje otrok, starejših, duševno zdravje zaposlenih, duševno zdravje celotne družbe se po številnih kazalnikih poslabšuje, na kar sta vplivala vrsta preteklih kriz in spreminjanje načina življenja. To zahteva hitro in profesionalno odgovarjanje na izzive, okrepitev strokovne pomoči, sprejetje ukrepov ter ozaveščanje, predvsem pa je treba tudi o tem izobraževati, informirati vse generacije ter s tem zgraditi širšo odpornost v družbi.

V zadnjem poročilu poudarjate ustvarjalnost oziroma kar šokanten podatek, da je bila v obdobju 2017–2022 domišljija v Sloveniji najmanj želena lastnost otroka v primerjavi s povprečjem EU, po zadnjih meritvah je celo najnižje vrednotena med članicami EU.

Ustvarjalnost, katere del je domišljija, je temelj vsakega razvoja, vsakega naprednega, strpnega, demokratičnega razvoja družbe. Zadnja raziskava PISA, ki jo je naredil OECD in ki meri bralno, matematično in naravoslovno pismenost 15-letnikov, je potrdila, da se mladi v Sloveniji po dosežkih glede ustvarjalnega mišljenja uvrščajo na sam rep EU. Močno zbujajo skrb tudi rezultati počutja otrok, njihova preobremenjenost s šolo, slaba opora učiteljev in staršev, slabo ozračje v šolah. Vse to nas skrbi, saj se lahko na mladih svet zruši. V zgodnjem otroštvu je domišljija namreč ključna za osebni in kognitivni razvoj otroka, kasneje v življenju pa za oblikovanje njegove identitete in razvoj njegovih spretnosti. Zato je tudi naše prvo priporočilo s področja družbenega razvoja, da je treba ustvarjalnost postaviti v jedro vzgojno-izobraževalnih in družbenih procesov.

Posledica vseh dosedanjih politik do romskih skupnosti se kaže v tem, da še danes v povprečju v jugovzhodni Sloveniji le 12 odstotkov romskih otrok konča osnovno šolo, v severovzhodni Sloveniji pa le 45 odstotkov.

Naši dijaki so bili slabši kot v povprečju EU pri vseh spretnostih in področjih ustvarjalnega mišljenja, največji zaostanek za ostalimi državami se je kazal, zapišete v poročilu, pri uživanju pri učenju novih stvari in zahtevnem šolskem delu. 

To je alarm, ki zahteva širšo refleksijo. Brez ustvarjalnosti ni mogoče razvijati radovednosti ter se učiti novih stvari. Brez ustvarjalnosti ni mogoče graditi demokratične, inovativne in razvojno naravnane družbe. PISA je jasno pokazala tudi, da je otrokom ustvarjalnost stres, napor, ne pa pomoč pri reševanju problemov. Prav na tej točki ustvarjalnosti, ki je izjemno vseobsegajoča vrednota in je ključna za kakovost življenja, bi omenila tudi, da bi morali narediti veliko več pri medkulturnem dialogu, ki smo ga tudi na ravni EU ponavljali dvajset let, v vsakdanjem življenju pa teh premikov nismo naredili. Zato pa imamo pravzaprav – če to ustvarjalnost pripeljem do skrajne meje – 35 let socialne segregacije Romov in medkulturne izolacije namesto vključevanja. Ustvarjalnost se lahko napaja v spoznavanju novega, drugačnega, še ne preizkušenega, najbolj dobrodošla pa je prav pri najtežjih izzivih.

Pri nas pa nekatere politične skupine, celo vladne, reševanje Romov vidijo v dodatnem pogojevanju izplačil denarnih socialnih transferjev, dodatnih pogojih za vozniški izpit, strožjih vzgojnih ukrepih. 

Posledica vseh dosedanjih politik do romskih skupnosti se kaže v tem, da še danes v povprečju v jugovzhodni Sloveniji le 12 odstotkov romskih otrok konča osnovno šolo, v severovzhodni Sloveniji pa le 45 odstotkov. Večina romskih otrok zato nikoli ne bo stopila na trg dela, nikoli ne bo dosegla socialne vključenosti, socialna segregacija pa jih bo še naprej zapirala v romska naselja ter silila v prestopništvo, vandalizem, nasilje in kriminal, kar postaja vse večji družbeni in varnostni problem. Brez novih pristopov, ki bodo sposobni povezati kulturno bogastvo, domišljijo in umetnost raznolikih načinov življenja v skupnosti, ne bo mogoče premagati socialne segregacije.

Med priporočili vladi v poročilu opozarjate tudi na zdravstvo, pozivate k zmanjšanju števila čakajočih nad dopustno čakalno dobo in sistemsko odpravo neenakosti v zdravju, zlasti ekonomsko najranljivejših skupin, ki se povečujejo zaradi staranja prebivalstva, naraščanja kroničnih bolezni ter pomanjkanja zdravstvenega osebja 

V zadnjih dveh letih je ministrstvo za zdravje sprejelo vrsto ukrepov in zakonov, katerih učinke bomo lahko celostno analizirali šele čez nekaj let. Krhkost zdravstvenih sistemov po vsej Evropi je resna težava. Raziskave Eurobarometra za Slovenijo kažejo, da smo med državami EU najbolj obremenjeni s tem, kakšna bo prihodnost našega zdravstva, bolj kot z življenjskimi stroški, inflacijo in drugimi negotovostmi. Kljub izboljševanju zdravih let življenj, kjer smo med boljšimi državami EU, postaja dostopnost zdravstva za prebivalce vedno večji izziv, čemur botrujejo kadrovska stiska, pomanjkanje zdravnikov, število čakajočih pacientov na prve specialistične preglede, diagnostične preiskave in terapevtske posege.

Naši dijaki so slabši kot v povprečju EU pri vseh spretnostih in področjih ustvarjalnega mišljenja, kar je alarm, ki zahteva širšo refleksijo.

Opozarjate tudi na neobstoj trajnostne mobilnosti, stanovanjsko problematiko. 

Premožnejša gospodinjstva v Sloveniji največji delež svojih izdatkov za življenjske potrebščine namenijo za prevoz, manj premožna pa za stanovanje. V povprečju pa gospodinjstva za prevoz v Sloveniji porabijo skoraj dvakrat več svojega razpoložljivega dohodka kot v povprečju EU, kar je tudi največ med državami članicami. To sta dve problematiki, ki izrazito zavirata ne le gospodarski, pač pa tudi družbeni in okoljski razvoj. Eno od ključnih priporočil je zato, da bi morali zmanjšati cestni promet na fosilna goriva ter ga nadomestiti s trajnejšimi oblikami mobilnosti, kar bi izboljšalo izpuste toplogrednih plinov, ki so večji kot v povprečju EU in daleč od cilja, hkrati pa bi zmanjšali tudi prevozno revščino in vrsto drugih vidikov kakovosti življenja, predvsem zdravje. Pri stanovanjski politiki, če ne bomo ustavili špekulativnega kapitala, ki kupuje vse, kar se gradi, ne bomo rešili žgoče cenovne nedostopnosti stanovanj, ki se povečuje. Vse to je povezano tudi z demografskimi trendi in našo prihodnostjo. Tukaj bo treba presekati s širšimi in ostrejšimi politikami.

Generalni zaključek bi bil, da delamo napredke – ponekod polžje, ponekod malo večje, nekaj ključnih politik pa še ni napisanih. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je na primer letos izdelalo strategijo za preprečevanje in končanje brezdomstva v Sloveniji 2025–2035, kar je sploh prvi tovrstni ukrep, ki naj bi sistematično odpravil brezdomstvo. To je zame ambiciozna politika, želela bi si jih več in vesela bi bila, če bi se vsaj delno uresničile. Že to bi bil napredek. Doslej tovrstnih politik nismo imeli. Ambicioznejši koraki pa bi bili potrebni tudi na področju prostorskih, stanovanjskih in okoljskih politik, poleg nekaterih že omenjenih.

Za konec še eno vprašanje z začetka: se vam zdi, da smo se v 35 letih premaknili od BDP kot merila napredka? Zdi se, da smo prežeti z idejo, da je rast BDP – vi ste enkrat uporabili termin (st)rast BDP – uspeh in obratno, čeprav vemo, da BDP zvišujejo tudi dogodki, ki ljudem povzročajo stiske, kot so poplave, investicije v oborožitev, tudi zadolževanje za potrošnjo. 

BDP ostaja v ospredju vseh mednarodnih institucij osrednji kazalnik, ki se uporablja pri zastavitvi nacionalnih proračunov. Alternativni kazalniki namesto BDP ali tako imenovani kazalniki odrasti uporabljajo bruto razpoložljiv dohodek ali kakšno drugo merilo ustvarjenega dohodka ali bogastva, ali pa merijo obremenjenost okolja, kot je na primer sintezni kazalnik ekološkega odtisa. Naša poročila o razvoju pa ocenjujejo, koliko in kako smo ustvarili, ter tudi, kdo od rasti kaj ima in koliko. Kako okolje, naravo, svoje znanje, zdravje, ustvarjalnost izrabljamo ali uporabljamo in kaj od tega imamo kot družba, kot skupnost. Mislim, da se je tudi v Sloveniji naredil premik, da se zavedamo, da so viri omejeni, da nam okolje in narava izstavljata račun. Ne nazadnje ima Slovenija največje gospodarske izgube v EU zaradi naravnih nesreč in s tem povezano velikansko tveganje. Če pogledamo iz svetovne perspektive, so verjetno okoljske in družbene negotovosti največje doslej, izhodi pa niso obetajoči. A družba se bo lahko razvijala le ob koherentnem uresničevanju ekonomskih, socialnih, družbenih in okoljskih politik, ki bodo upoštevale vse pasti in tveganja ter se na njih tudi pravočasno in učinkovito odzivala. Mislim, da je treba še vedno spremljati dohodke in ta BDP, a ne le, koliko imamo ali koliko ustvarimo, ampak predvsem, kako ustvarjamo, kje, koliko in komu smo vzeli – in komu ali čemu je rast BDP namenjena.