Peter Petrovčič

4. 12. 2008  |  Mladina 49  |  Družba  |  Intervju

»Odvisniki ne živijo na luni, ampak v našem mestu, v naši ulici.«

Milan Krek, direktor ZZV Koper in nekdanji direktor vladnega urada za droge

/media/www/slike.old/mladina/intmilan_krek_mf.jpg

© Miha Fras

V Švici so pred dnevi na referendumu z veliko večino potrdili t. i. heroinski program, torej predpisovanje heroina na recept ... Za kakšno rešitev gre?

> Gre za zelo dobro rešitev, ki v Švici pomeni še posebej veliko. Za seboj imajo namreč zelo hudo izkušnjo uživanja drog na odprti sceni, na javnem prostoru, saj so se odvisniki zbirali in si vbrizgavali heroin v parku sredi Züricha. Heroinski program je odgovor na odprto sceno, ki je zelo nevarna za odvisnike in za vse druge, kjer je velika umrljivost, kjer je dosti okužb z virusom HIV in hepatitisom C. Novi program prinaša veliko humanejši način obravnave in skrbi za odvisnike. Sicer gre za javnozdravstveni ukrep, ki zmanjšuje škodo na področju drog.

Odprta scena je pravo nasprotje heroinskega programa, povsem neurejeno stanje ...

> Odprta scena je bila značilna za dve evropski mesti, za Zürich in Frankfurt. Tudi v Frankfurtu so se, sicer na lokalni ravni, odločili za pomoč tem ljudem. Odprta scena je najslabše možno okolje za odvisnike, pomoč je parcialna, občasna in ni sistemizirana, zato se odvisniki dejansko ne morejo zanesti na nikogar. Ko zapiraš odprto sceno, pomeni, da počasi vzpostavljaš infrastrukturo za pomoč tem ljudem. Odprejo se prostori za varno injiciranje, za svetovanje, za prehranjevanje, za prebivanje, za zdravljenje z metadonom, nočne centre ... Takšno strukturo bi moralo vzpostaviti vsako mesto, ki ima takšne probleme, kot sta jih imela Zürich in Frankfurt. S tem programom se bistveno zmanjšajo umrljivost odvisnikov, kriminaliteta in drugi stranski pojavi, ki se držijo odvisnosti.

Nekako spreminjajo odnos do odvisnih. Če so bili prej kriminalci, ljudje z roba, skoraj polljudje, potem so odslej ljudje, šele potem odvisniki ...

> Pogoj za to je tako strokovni kot tudi humani napredek neke družbe. Ljudje morajo pač dojeti, da gre pri dolgotrajni odvisnosti od heroina za zelo hudo bolezen. Nasprotno kot odvisnost razumemo v Sloveniji, kjer jo vidimo kot moralno izprijenost človeka. Gre za resno medicinsko obolenje z znanimi posledicami, s poškodbami možganskih celic. Predvsem dolgoletni uživalci so resni, hudi bolniki, ki praktično nimajo več možnosti, da bi se pozdravili, in zato potrebujejo ustrezno zdravljenje. S predpisovanjem heroina odvisnim tudi bistveno izboljšamo življenjski standard, ki je sicer zelo nizek, in tudi življenjski standard ostalega prebivalstva. Zmanjša se namreč kriminaliteta, nevarnost okužb, odvisniki se celo zaposlijo, se šolajo, ne kradejo več, niso več brezdomci. Učinke takšnega programa sem v Rotterdamu in v Frankfurtu videl na lastne oči, to niso pravljice, to deluje.

In kakšni so bili konkretni rezultati?

> V Rotterdamu je bilo v takratnem poskusnem programu 40 ljudi, ki so bili prej praktično vsak večer v policijskih dosjejih. Potem ko so vstopili v heroinski program, pa se v njih niso več pojavljali. Če se ne motim, se jih je kar 13 redno zaposlilo, dobili so socialna stanovanja, nekaj se jih je invalidsko upokojilo, uporaba ostalih drog se je drastično zmanjšala, tudi prostitucije je bilo bistveno manj, skratka rezultati so bili fascinantni. Tisti odvisniki so se povsem izločili iz t. i. »drug scene« in zaživeli svoje življenje. Kot najboljša rešitev za zdravljenje pa se je pokazala kombinacija metadona in heroina. V Rotterdamu večina pacientov dobi zjutraj metadon, čez dan so potem lepo kompenzirani, zvečer pa pridejo še pokadit heroin. Večina si ga sploh ne vbrizgava, kar dodatno zmanjšuje nevarnost prenosa HIV in hepatitisa C. V tem življenju se odvisni zelo lepo stabilizirajo, in ker dobijo metadon in heroin, plačan z javnim denarjem, nimajo več potrebe, da se iz dneva v dan prebijajo s kriminalom.

In to so ugotovili tudi Švicarji, ki veljajo za zelo tradicionalno družbo ...

> Poleg omenjenega so si seveda tudi izračunali, da družbo največ stanejo odvisniki, ki so na cesti. Odvisniki, ki niso v nobenem programu. Treba je vedeti, da se populacija odvisnikov stara in sčasoma pridobi mnoga druga obolenja, povezana z odvisnostjo in načinom življenja. Zato toliko bolj pogosto obiskujejo zdravstvene ustanove in trošijo tudi zavarovalniški denar. Poleg tega kradejo praktično vsak dan, da dobijo za svoj dnevni šus, ter s tem obremenjujejo policijo in državljane.

V Sloveniji tudi nad finančno računico prevladajo predsodki?

> Pri nas imamo zelo majhno število strokovnjakov, ki smo dovolj odprti, ki vemo, za kaj gre pri tej bolezni, oziroma sploh, zastopamo stališče, da gre za bolezen. Ostala stroka in družba kot celota na odvisnost še vedno gleda kot nekaj pogrošnega, nemoralnega in škodljivega za družbo, nekaj, kar se dela iz užitka in zanalašč. Problem so moralni zadržki, ki pa se odpravljajo z znanjem. Več ko imaš znanja, manj je zadržkov. Družba mora pač razumeti, da odvisni od drog ne živijo na luni, ampak v našem mestu, v naši ulici, in da ni druge poti, kot da jim pomagamo.

Heroin na recept v Sloveniji se res bolj kot ne zdi znanstvena fantastika ...

> Predpisovanje heroina sicer zdravstvu ni tuje. Heroin je bil v Bayerju sploh razvit za zdravljenje morfinske odvisnosti. Do leta 1920 je bil uradno zdravilo in so ga zdravniki na veliko predpisovali. V Veliki Britaniji ga recimo nikoli niso izločili iz nabora zdravil za zdravljenje odvisnosti in ga še dandanes predpisujejo kakim 200 do 300 odvisnikom na leto. Tudi mednarodne konvencije ne prepovedujejo uporabe heroina v zdravstvene namene, saj so bile spisane za kontrolo zlorabe takšnih substanc, ne pa za prepoved uporabe teh substanc v zdravljenju. Zakonskih ovir torej ni. Tudi pri nas bi ga lahko v zdravljenje uvedli takoj, in sicer kot eksperimentalni, raziskovalni program. Je pa to predvsem strokovno izredno zahtevno zdravljenje. Heroin lahko namreč predpisuje zgolj posebej usposobljena skupina strokovnjakov in ne kar splošni zdravniki. Se pa s heroinom ne zdravi odvisnost od heroina, pač pa zgolj zmanjšujejo škodljive posledice, ki jih prinaša ilegalna uporaba heroina. Heroin pa se v teh programih ne predpisuje vsem. Gre za ukrep, ki je primeren zgolj za tiste ljudi, ki sodijo v skupino neozdravljivih. Ti morajo izpolnjevati določene pogoje. Da so bili recimo že dalj časa vključeni v druga zdravljenja in programe, a se jim kljub temu ni uspelo stabilizirati.

Ko govorite o zdravljenju odvisnosti od drog kot bolezni, se mi zdi, da ste edini v Sloveniji, ki tako razmišlja ...

> Prav v tem je temeljni problem. V Sloveniji žal močno prevladuje moralistični pogled na odvisnike od trdih drog. Naprej se moramo vprašati, s kakšno pravico mi kot državljani dovolimo, da obstaja skupina bolnikov, ki jim odrekamo zdravljenje in jih puščamo na cesti. Sam ne poznam nobene druge skupine bolnikov, ki jim ne bi nudili ustrezne pomoči. Poleg tega gre pogosto celo za več odvisnosti hkrati pri isti osebi in tudi za več bolezenskih stanj hkrati, saj se pri uživalcih sčasoma pojavijo tudi duševne motnje. Podobno se je sicer nekoč dogajalo pri aidsu, ampak ljudje so pri tej bolezni sčasoma že postali toliko tolerantni, da imajo človeka doma in ga ne postavijo pred vrata.

Bo za spremembo v glavah tudi Slovenija morala skozi enako težko izkušnjo kot na primer Švica?

> Slovenija je imela srečo, da je imela nas, nekaj navdušencev, ki smo že v začetku devetdesetih, vsem zakonskim in siceršnjim takratnim pravilom navkljub, tvegali svoje kariere in pomagali odvisnikom z uvedbo metadonskega programa. Prav zato tega najbolj grobega, cestnega uživanja trdih drog nismo doživeli v takšni meri kot recimo v Švici.

Kateri programi pa so pri nas na voljo odvisnikom?

> Lahko rečemo, da gre za dva sistema, ki sta načeloma kompatibilna. Na eni strani so terapevtske skupnosti in nevladne organizacije z visokopražnimi programi, ki od odvisnikov zahtevajo izpolnjevanje zahtevnih pogojev za vstop v sistem. Na drugi strani pa so nizkopražni programi, ki so bistvenega pomena. To so programi, ki od odvisnikov zahtevajo zelo malo za vstop. Nudijo osnovno svetovanje, ni čakalne vrste, vanje lahko vstopiš vsak trenutek in tam te sprejme skupina strokovnjakov, ki posamezniku glede na njegove potrebe svetuje, kako in kaj. Hkrati v nekaterih programih dobijo še hrano, v vseh pa sterilni pribor za injiciranje. Ti programi pa so pomembni zato, ker zajamejo tudi populacijo, ki sicer ne bi prišla v sistem. Če želiš vstopiti v metadonski program, moraš že izpolnjevati določene pogoje, urejeno moraš recimo imeti zdravstveno zavarovanje.

Tudi na metadonski program se gleda s skepso ...

> Metadonski program je lahko odličen program, če je pravilno izvajan. V nasprotnem primeru pa je to lahko tudi slab program. V Sloveniji je velika razlika med tem, kako javnost vidi ta program, in med tem, kako se v resnici izvaja. Tak metadonski program kot smo ga uvedli, skupaj z vsemi ostalimi podprogrami, je dober. Če ne bi bil dober, v njem ne bi bilo več kot 2600 ljudi. In metadonski program tudi ni samo to, kar ljudje vidijo, da torej odvisniki hodijo popit svoj odmerek metadona. To je le manjši del programa. Ta sicer vključuje tudi delo s pacientom, iskanje zaposlitve ali šolanja, aktiviranje odvisnikov, da spremenijo način življenja in tako dalje. In dober je tudi zato, ker bistveno zniža umrljivost ljudi, stopnjo kriminalitete in obolelost z nalezljivimi boleznimi in za mnoge pomeni sploh prvi stik s stroko. Prav zato smo letos imeli le enega samega novega HIV pozitivnega intravenoznega uživalca. Lahko smo ponosni na svoj metadonski program, ki smo ga takratnemu ministru za zdravje Božidarju Voljču prvič predstavili prav v sobi, kjer sedaj sediva.

Mar ni heroinski program zgolj nadgrajeni metadonski program?

> Razlike med enim in drugim so predvsem v kemični sestavi in lastnostih metadona in heroina. Metadon drži 24 ur, heroin pa le krajše obdobje in metadon tistim odvisnikom, ki tako ali drugače v življenju ustvarjajo, na primer umetnikom, daje možnost, da so produktivni tudi daljše obdobje.

Ko sva že pri učinkih različnih drog, je na ulicah res vedno več kokaina, ki ga doslej skoraj nismo poznali?

> Če uporaba heroina v Evropi nekako miruje, pa uporaba kokaina narašča. Evropa je namreč dober trg, veliko droge se tu proda po dobri ceni. In Slovenija je del Evrope. Ker je koke vedno več, je več tudi uporabnikov. Tudi stereotip, češ da umetniki in menedžerji jemljejo koko, tisti, ki nimajo denarja, pa heroin, ne drži več. V metadonskem programu smo jasno zasledili, da je kokain vstopil v vse socialne razrede in sloje.

Kakšno je v Sloveniji razmerje med enim in drugim?

> Tega ne vemo, ker na Inštitutu za varovanje zdravja, kjer bi te podatke morali zbirati, tega ne počno. Smo pa ravno zdaj v Kopru izvedli presečno študijo pri šestnajstletnikih, ki je pokazala, da se je v regiji uporaba prepovedanih drog med mladostniki zmanjšala. Za starejše pa nimamo podatkov.

Govorimo o vseh drogah ...

> Da, vključene so bile vse vrste drog. Večina tega padca pa odpade na marihuano, katere uporaba je kar sedem odstotnih točk manjša kot leta 2003.

Kaj pa je nadomestilo marihuano?

> Droga je pač del kulture, del mode, del odraščanja otrok in očitno so mladi dobili druge izzive, da tako rečem. Vendar pa to niso tako imenovane party droge, pač pa med mladimi spet narašča uživanje alkohola. Skrbi pa nas lahko to, da alkohola mladi ne uživajo več v lokalih in gostilnah, ker to zakon prepoveduje. Tam so bili mladi razmeroma pod nadzorom, če drugega ne, s strani natakarja. Zdaj pa alkohol uživajo na t. i. hauba partyjih, kjer so prepuščeni sami sebi, po navadi na odročnih krajih, potem pa se še vinjeni z avtomobilom odpravijo domov. Mladi se pač prilagodijo sistemu.

Manjše uporabe drog med mladoletniki ste gotovo veseli ...

> Seveda, vendar pa imamo v Sloveniji problem predvsem s starejšimi odvisniki. Če povsem poenostaviva, je v generaciji, ki je vstopila v program, tretjina takih, ki so se rešili odvisnosti, tretjina se med zdravljenjem še vrača k heroinu in v sistemu nekako kroži, tretjina pa je vedno takih, ki jim ni uspelo ne vzpostaviti abstinence ne ostati v krožečem sistemu. In ti so pri svojih tridesetih, petintridesetih letih brezposelni, pojavljajo pa se jim tudi začetki raznih bolezni.

In za starejše uporabnike je najboljša rešitev heroinski program?

> Za nekatere. Ne za vse. Heroin je treba gledati tudi kot vsako drugo robo, ki se dobro prodaja. Ne slepimo se, mnogi s heroinom obogatijo. Mnogi pa tudi propadejo, ampak tudi ti, ki propadejo, so ljudje, in tudi oni potrebujejo pomoč. Vzemimo petdeset, šestdeset let starega odvisnika, ki nima ne pokojnine ne službe, ničesar. In če mu ne zadostuje metadon, bo šel še po heroin in normalno je, da se bo ukvarjal s kriminalom, da ga bodo izkoriščali, da bo preprodajal ... Nenormalno bi bilo, če se v teh okoliščinah ne bi ukvarjal s kriminalom, saj rabi denar za heroin. In ta začarani krog lahko pri takem človeku presekamo le tako, da mu rečemo, poglej, od jutri naprej boš dobival heroin pri nas.

Je možno, da država za nekatere dolgotrajne odvisnike sploh nikoli ne izve?

> Raziskava, ki so jo naredili Nizozemci, je pokazala, da je sedem odstotkov takih odvisnikov, ki tudi po petnajstih, dvajsetih letih na heroinu niso bili še na nobenem zdravljenju. Nikoli namreč ne moreš zaobjeti vseh odvisnikov in ta skupina, ki je izven dosega programov, je najbolj nevarna, saj je po navadi neizobražena o nevarnosti uporabe heroina in zato lahko gojišče prenosljivih bolezni. Ko pa to skupino potegneš v program predpisovanja heroina, pride tudi ta v zdravstveni sistem, ki je vitalnega pomena za populacijo odvisnikov.

Kaj pa je tisto, kar odvisnikom v Sloveniji trenutno najbolj manjka?

> V Sloveniji nimamo varnih sob za injiciranje drog. Te so zelo pomembne, ker bistveno vplivajo na umrljivost, na varnost uživanja drog in na prenos virusa HIV in hepatitisa C. V varnih sobah namreč odvisnika spremlja posebej usposobljeno osebje, ki nudi pomoč ob morebitnem predoziranju. Število smrti zaradi predoziranja v Frankfurtu se je po uvedbi varnih sob prepolovilo. Poleg tega nimamo dovolj zatočišč za brezdomne uživalce drog, ki bi jih še posebej potrebovali, saj pri nas zaradi moralnega gledanja na odvisnost brezdomnih uživalcev ni malo. Mnogi starši recimo svoje otroke vržejo na cesto in jim za vedno zaprejo vrata doma.

Kje sploh je Slovenija, če jo primerjamo z drugimi državami članicami?

> Lahko bi rekli, da Slovenija predvsem zaradi programov, ki smo jih uvedli že pred skoraj dvema desetletjema, nekako sledi razvitejšim državam na tem področju. Vendar pa je pred nami pri predpisovanju heroina kar sedem evropskih držav. To so Velika Britanija, Nemčija, Nizozemska, Španija, Danska, Belgija in Švica. Sobe za injiciranje pa je uvedlo še bistveno več evropskih držav.

In kdaj bomo heroin začeli predpisovati tudi v Sloveniji?

> Ljudje razmišljajo pri nas nekako tako: vlada nam bo dala ta program. Vlada pa ne bo dala ničesar, ker to tudi ni njena naloga. To lahko vznikne le od spodaj navzgor. Kaka nevladna organizacija, skupina raziskovalcev, zdravstvena organizacija in seveda odvisniki morajo vsi začutiti potrebo po takšnem programu. In če bi dober program s svojimi uporabniki, izvajalci, raziskovalci in kontrolnim mehanizmom predstavili politiki, ne verjamem, da bi katera politika rekla ne. Velikokrat se reče, da politika pač ni za to. In to je pogosto zgolj izgovor, v resnici pa ali čas ni zrel ali pa stroka ni tako močna, da bi se zavzela za ukrepe. Tudi ko smo uvajali metadonski program, sva bila z doktorico Čelanovo iz Ljubljane edina, ki sva ga predpisovala. Sva pač na kocko postavila svoji karieri, kar pa je prej izjema kot pravilo.

Glas odvisnikov pa je povsem neslišen ...

> Po mojem mnenju politika predvsem sprejema predloge stroke. Stroka in civilna družba morata biti pač dovolj močni, da politiko prepričata, da je neka stvar pomembna in potrebna. Vprašanje je, če sta pri nas stroka in civilna družba dovolj močni, in tudi če so odvisniki dovolj glasni. Vem za veliko odvisnikov, ki si želijo varne sobe ali zatočišča, vendar pa se, spet zaradi pogleda naše družbe na odvisnost, odvisniki neradi izpostavljajo, ker so sicer takoj diskriminirani in stigmatizirani. Želje odvisnikov, ki gredo v tujino in tam vidijo različne sodobne programe, pridejo do nas, dlje pa ne.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.