Intervju / Meje morajo stran

Diego Marani pisateljevanja nikoli ni jemal resno. Zaljubljen v jezike in očaran z zgodbami ljudi, ki jih govorijo, je sklenil kompromis in se odločil za študij prevajalstva. A ves čas je pisal. Do štiridesetega leta, pravi, je njegovo pisanje zorelo naskrivaj. Popisani listi so se kopičili po predalih. »Videl sem, da je veliko pisateljev, ogromno knjig in premalo bralcev,« se nasmehne petdesetletnik. Že 28 let živi v prestolnici Evrope, kjer dela pri evropski komisiji, na oddelku za jezike. Bruselj je s svojimi jeziki in pestrostjo postal njegovo mesto. Sebe še vedno vidi kot Italijana, a je tudi evropski pisatelj, avtor v slovenščino prevedene uspešnice Nova finska slovnica.

Pravite, da berete samo knjige, ki so stare vsaj 30 let. Če pogledamo Novo finsko slovnico in vaš zadnji roman Prijatelj žensk, ki se dogaja v 80. letih v Trstu, se zdi, da tudi pišete zgodbe, ki so se zgodile pred vsaj 30 leti.

> Kar res bo. Veliko razlogov je za to. Zadnji roman se dogaja v 80. letih, ker je bil tisti čas koristen za mojo zgodbo v mestu, kot je Trst. Šlo je za oblegano mesto ali vsaj občutek je bil tak. Vse naokoli je bila domnevna grožnja komunizma, hkrati se je mesto počutilo zavedeno in zapuščeno od Italije. Mesto je bilo polno vojakov, saj je bila italijanska vojska izrazito prisotna na meji z Jugoslavijo. Ker sem želel pisati o liku, ki je nestabilen in ima težave v odnosih z drugimi ljudmi, je bilo to mesto tistega trenutka koristno. Hkrati gre za Italijo, ki jo najbolje poznam. Zdaj ne živim več tam. Če bi hotel pisati o sedanji Italiji, bi bilo to na silo in umetno ali pa bi moral podrobno raziskati razmere. Trst 80. let je bil moje mesto; ko sem bil študent, sem ga dobro poznal. In nazadnje je tu še dejstvo, da ne maram modernosti. Ne bi mogel napisati zgodbe, kjer ljudje uporabljajo mobilne telefone. Ne vem, zakaj. Nimam racionalne razlage. Všeč so mi pretekli časi, ki so minili. Lahko presodim, kaj je bilo pomembno in kaj ne v 80. letih. Za sedanji čas tega ne morem.