Intervju / Hamo in Gal: »Nekaj enako mislečih. To je vse, kar imaš.«

Pevec, kitarist in pisec besedil Hamo - Matevž Šalehar - se je javnosti prvič predstavil s skupino Babewatch. Je frontman bluesovske skupine Tribute 2 love, ki je februarja v Ortobaru posnela unplugged album s konceptom »Vsi posnetki The Bootleg so na voljo brezplačno za slehernega ljubitelja dobre glasbe«.
Gal Gjurin, večinstrumentalist, pevec in skladatelj, ki je zahtevnejšim glasbenim sladokuscem poznan že dobro desetletje kot vodja zasedb Olivija ter Gal in Galeristi, pa je lani izdal prvi samostojni album Srce, ki je - vključno z besedili - avtorsko delo. Glasbenika sta združila moči v komadu Črni konji čez nebo, ki je na EMI osvojil peto mesto, znanilci apokalipse pa s tem še zdaleč niso končali pohoda čez slovensko glasbeno nebo.
Gal: »Ti nevrotik!« Hamo: »Ti ekscentrik,« to so prasketajoče opazke, ki si jih vihravo izrekata glasbenika, medtem ko jima iz oči sije srce, ki upa in ve ..., kot sporočata v zadnji skupni pesmi, Črni konji čez nebo, projektu, ki je med drugim tudi na letošnji EMI prevetril upe mnogih, ki mislijo, da vedo, kaj je srce glasbe. Za Mladino razkrivata, kako (pre)živeti, če ne ješ rumenjakov, ampak raje ustvarjaš po svojih originalnih receptih.

Izjema potrjuje pravilo. Je bila to motivacija za nastop na EMI?

> Gal: Povabili so nekaj glasbenikov, da bi dvignili nivo. Nekateri so odklonili, spet drugi so uporabili preverjene metode in izvajalce ... Sprejel sem povabilo, ker sem hotel pokazati, da se da k festivalu pristopiti tudi drugače. Moja prva in edina izbira je bil Hamo. Svež obraz.
> Hamo: Upava, da nama bodo pravi glasbeniki v prihodnje sledili in dvignili nivo. Najina pesem je bila le sredstvo na poti do cilja - ponuditi festivalu tisto, kar si zasluži, da bi spet postal upravičen; da se tam izbere jagodni izbor dobre slovenske muzike in da pokažemo svetu, česa smo v glasbi sposobni ... da znamo igrati in zapeti, ne da pokažemo, kaj znamo odplesati in kako se znamo obleči. EMA je festival, ki ima največjo medijsko pozornost, edini, ki ima domet v tujino, z leti pa so ga zasedli glasbeni analfabeti. Oba sva se s kolegi glasbeniki velikokrat znašla v kritični debati o EMI v slogu: »Glej, bedake, kaj delajo, to ni glasba.« In tako sva dobila možnost, da greva tja in pokaževa, kaj glasba je, in če ne drugega, odvzameva mesto enemu bedaku.