Vesna Hauschild

18. 3. 2010  |  Mladina 11  |  Družba  |  Intervju

Hamo in Gal: »Nekaj enako mislečih. To je vse, kar imaš.«

Hamo in Gal o zvokih iz doline Šentflorjanske

/media/www/slike.old/mladina/intervjugal_in_hamo__prepeluh_klemen2.jpg

© Klemen Prepeluh

Pevec, kitarist in pisec besedil Hamo - Matevž Šalehar - se je javnosti prvič predstavil s skupino Babewatch. Je frontman bluesovske skupine Tribute 2 love, ki je februarja v Ortobaru posnela unplugged album s konceptom »Vsi posnetki The Bootleg so na voljo brezplačno za slehernega ljubitelja dobre glasbe«.
Gal Gjurin, večinstrumentalist, pevec in skladatelj, ki je zahtevnejšim glasbenim sladokuscem poznan že dobro desetletje kot vodja zasedb Olivija ter Gal in Galeristi, pa je lani izdal prvi samostojni album Srce, ki je - vključno z besedili - avtorsko delo. Glasbenika sta združila moči v komadu Črni konji čez nebo, ki je na EMI osvojil peto mesto, znanilci apokalipse pa s tem še zdaleč niso končali pohoda čez slovensko glasbeno nebo.
Gal: »Ti nevrotik!« Hamo: »Ti ekscentrik,« to so prasketajoče opazke, ki si jih vihravo izrekata glasbenika, medtem ko jima iz oči sije srce, ki upa in ve ..., kot sporočata v zadnji skupni pesmi, Črni konji čez nebo, projektu, ki je med drugim tudi na letošnji EMI prevetril upe mnogih, ki mislijo, da vedo, kaj je srce glasbe. Za Mladino razkrivata, kako (pre)živeti, če ne ješ rumenjakov, ampak raje ustvarjaš po svojih originalnih receptih.

Izjema potrjuje pravilo. Je bila to motivacija za nastop na EMI?

> Gal: Povabili so nekaj glasbenikov, da bi dvignili nivo. Nekateri so odklonili, spet drugi so uporabili preverjene metode in izvajalce ... Sprejel sem povabilo, ker sem hotel pokazati, da se da k festivalu pristopiti tudi drugače. Moja prva in edina izbira je bil Hamo. Svež obraz.
> Hamo: Upava, da nama bodo pravi glasbeniki v prihodnje sledili in dvignili nivo. Najina pesem je bila le sredstvo na poti do cilja - ponuditi festivalu tisto, kar si zasluži, da bi spet postal upravičen; da se tam izbere jagodni izbor dobre slovenske muzike in da pokažemo svetu, česa smo v glasbi sposobni ... da znamo igrati in zapeti, ne da pokažemo, kaj znamo odplesati in kako se znamo obleči. EMA je festival, ki ima največjo medijsko pozornost, edini, ki ima domet v tujino, z leti pa so ga zasedli glasbeni analfabeti. Oba sva se s kolegi glasbeniki velikokrat znašla v kritični debati o EMI v slogu: »Glej, bedake, kaj delajo, to ni glasba.« In tako sva dobila možnost, da greva tja in pokaževa, kaj glasba je, in če ne drugega, odvzameva mesto enemu bedaku.

Črni konji so torej simbolni znanilci sprememb - jezdeci glasbene apokalipse?

> Gal: Ja, so pa tudi druge razlage. Všeč mi je na primer konj kot seksualni simbol moškega - očeta v tem detestosteroniziranem svetu. Pravih dedcev, ki stojijo za svojimi besedami in dejanji, je bore malo. Tudi na RTV-ju, kjer povabijo glasbenike, da bi dvignili nivo, potem pa ukinejo strokovno žirijo. A glasba ni stroka?
Pogovor v kavarni prekine zvok mešalnika za led.
> Gal: Kot v nekem filmu, kjer nekdo vpraša, kaj je smisel življenja. Drugi začne odgovarjati, pa ga preglasi zvok mešalnika ... in na koncu ne izvemo ničesar ... (smeh)

Je poslušanje nerazumljivega brenčanja s strani vodstev tudi stanje na slovenski glasbeni sceni?

> Gal: Obstajajo štiri osnovne glasbene scene - narodno-zabavna, z odlično infrastrukturo, akademsko-klasična, ki ima čisto svoje kanale, vezane na RTV, društvo skladateljev, Sazas ipd., potem so tu še kvaziglasbeniški ''rumenjaki'', ki jim daje zaledje rumeni tisk skupaj z radijsko C-ligo. In potem je tu še četrta ločina - vsi ostali, kamor se uvrščava tudi jaz in Hamo. Ta ločina je popolnoma nehomogena in to je njena poguba. Kljub temu da se trudim zbrati te ljudi, vsak skrbi samo zase, ne zanima jih problematika scene, klubov, publike, radiev, avtorskih pravic, izvajalskih pravic, nihče se noče boriti, čeprav gre tudi zanje. Klasično za Slovenijo! Zaradi tega sem lahko le žalosten.
> Hamo: Imam bluesovski band Tribute 2 love, v Sloveniji je še kakšnih pet bluesovskih bendov, obstaja pa en sam bluesovski festival. Vsako leto jim pošiljam maile, pa nikoli ni odgovora. Poskušam, mogoče mi bo pa nekoč kdo prisluhnil in mu bom vseh teh 30 mailov nabil na čelo. (smeh)

»Mreženje« utruja?

> Gal: Če je »mreženje« to, da visiš po zabavah in javnih dogodkih, da te kdo od medijev opazi, potem to sovraživa, ja. Nekateri sicer pravijo, da je to del službe ... Tudi zabave po EMI se nisva udeležila.
> Hamo: Raje se »mrežim« na internetu. Če bi hotel glasbo delati samo zase, bi prepeval v kopalnici, ker pa bi rad svojo idejo delil z ljudmi, je treba najti »mrežne« kanale, da prideš do koncerta. Moderne poti so po svoje zelo zanimive, imajo pa tudi pasti, kot na primer, če daš skladbo na portal Youtube in potem na tisoče ljudi komentira vse do zadnjega gumba na obleki.
> Gal: Internet je obupen medij, namenjen potrošniškemu in splošnemu civilnemu nadzoru, medijskemu zavajanju, po forumih pa onanirajo zafrustriranci in fovšljivci.

Kako pa je s plasiranjem songov na radijske postaje?

> Gal: Nekateri radijski uredniki dobijo na dan po elektronski pošti več deset komadov. Ni treba ugibati, kje končajo vse te skladbe.
> Hamo: ... ogromno mailov ostane neprebranih. Tudi moji. Ravnokar sem lansiral nov singel Lazy blueser, a so se odzvale le redke izjeme med uredniki.

Samoironični oglas na Youtube.com, kjer Hamo ne zadane niti tona, je pri ne najbolj pronicljivih obiskovalcih spletne strani vzbudil številna ogorčenja, s tem pa vama naredil ogromno brezplačno reklamo.

> Hamo: No, to je nekaj, česar Slovenci ne znamo - delati se norca iz sebe v dobrem smislu. Prisiljena sva bila nekaj narediti, saj nihče ni vedel, da bova nastopila na EMI, mediji so podpirali druge izvajalce.
> Gal: Večinoma rumenjake. Morala sva uporabiti gverilo, druge publicitete nimava.
> Hamo: Tako je, iz tega je precej razvidno, da jim je popolnoma vseeno, kakšna je scena - važno je, da se lahko mediji s čim hranijo.
> Gal: Izbor favoritov pa dokazuje tudi medijsko neinteligenco. Rezultat EME je bil namreč popolnoma drugačen od predfestivalskih medijskih namigovanj. (smeh)

Kljub temu da sta na slovenskih tleh za kakršnokoli spremembo potrebna čas in veliko energije, še vztrajata. Od kod ta moč?

> Gal: Vsakokrat, ko zabodeš, je lažje - in z mirnejšo roko to storiš še naslednjič. Ugotavljam, da ta moč raste eksponentno glede na čas.
> Hamo: Ni mi vseeno, gledano s plati bojevnika, kar se pa muzike tiče, pa ne razmišljam, kaj ostali počnejo. Delam, kar mi je kul, delam iz veselja.
> Gal: Če bi delali samo zase, potem ne bi imeli koncertov, niti ne bi objavljali posnetkov.
> Hamo: Meni dajo moč koncerti.
> Gal: Delaš za enako misleče ljudi. To je vse, kar imaš. Tistih nekaj enako mislečih.
> Hamo: No, saj teh ljudi ni tako malo ...
> Gal: Ja, prav veliko jih pa tudi ni, Hamo. Več pa je morda takšnih, ki bi se jih dalo dobiti na to stran slovenskega glasbenega sveta. Neki del populacije je vedno neopredeljen, tako kot je neopredeljen pri volitvah. Ocenjujem, da je potencialne urbane publike v Sloveniji okrog 200.000, neopredeljenih migrantov predmestnega izvora okrog 300.000, neurbano razmišljujoče publike pa vsaj nekje okrog 1.500.000.

Je glasba za vaju edina možnost samouresničitve?

> Hamo: Poleg glasbe počnem še precej stvari, veliko bolj povezanih z denarjem. Muzika pa ostane za dušo in srce. (pavza) Resno razmišljam, da bi se začel ukvarjati s slikarstvom.
> Gal: Aja? Tega pa še ne vem.
> Hamo: Resno. Tako kot sem se včasih ukvarjal s kulinariko.
> Gal: Pa bi se lahko uresničil v kulinariki?
> Hamo: Ne.
> Gal: Jaz pa mislim, da bi se lahko, če bi tako naneslo v življenju ... Tudi kulinarika je umetnost, spajanje barv, okusov, tekstur in vonjev. Na FF sem študiral jezik in literaturo, pisal poezijo in prozo, pobiral literarna priznanja, ampak tudi literarna scena je žal precej razjedena. Pisatelji so zamorjeni, veliko je alkoholizma, vlada nekakšna apatija, rivalstvo. Tudi klanovstvo znotraj te scene me moti ... vedno sem bil neodvisen in tudi v glasbi hočem za vsako ceno ohraniti ta položaj. Lahko napišeš najboljši roman na svetu, pa bo ostal pozabljen za ogrado naše Slovenije. Tudi scenarije sem imel namen pošiljati na filmski sklad, ampak če ni ljudi, ki bi jih znali dobro prevesti v celovečerne filme, jih imam raje še naprej v predalu. V nasprotju s povedanim je glasba res čista stvar. Prečiščuje te. Poleg tega ima od vseh umetnostnih zvrsti socialno največji domet, doseže največ ljudi, zato se glasbe drži sloves, da je »prva med umetnostmi«, lahko jo apliciraš kamorkoli, saj je najbolj abstraktna, hkrati pa poslušalca v trenutku zadene. Pri poeziji, recimo, pa potrebuješ včasih cela leta, da na pesem dobiš odziv bralca.
> Hamo: Primer: iz starejših slovenskih filmov, Sreča na vrvici, Poletje v školjki, Kekec in drugih, se vsi spominjamo njihovih nosilnih hitov ... zdaj pa ni več ne takšne glasbe ne takšnih filmov. Slovenski snovalci filmske industrije ne razmišljajo v smeri povezovanja.
> Gal: Že nekaj filmarjem sem namignil, da bi bilo fino narediti kakšen dober slovenski film, ki bi imel dober slovenski nosilni song. Pa nič. Raje sem umaknjen v svoj studio, v svoj laboratorij, kjer imam mir in delam tisto, kar hočem, lahko tudi glasbo za film, ki ga ni. Tam se tudi najbolj zavedam, da je čas relativen. Misliš, da je minilo dve uri, pa teče že šesta. Danes sem delal do sedmih zjutraj ... Ponoči ni kokodakanja sveta. Vse utihne, ni mobitelov, nihče me ne moti, vse se umiri. Svet se čisto drugače pretaka.
> Hamo: Toda ... jaz vseeno potrebujem energijo s koncertov - ne gre za samo množico, ampak za kemijo, ki nastane med nami.
> Gal: Seveda. Čeprav intenzivno studijsko raziskovalno delo ni nekaj slabega, kvečjemu dobrega, Beatli, na primer, so bili pet let studijski band. Studio je kot raziskovalni laboratorij. Po svoje sem pa tudi sit odrov. Odigrati in odpeti koncert je najmanjša stvar; organizacija pa je tista, ki ti pobere največ energije. Po koncertih odnašam domov par tisoč evrov minusa, čeprav imam razprodane dvorane - to je realnost. Ne polnimo si žepov. Polnijo si jih ustanove, šarlatani in oderuški organizatorji, a nihče noče govoriti o tem. Raje ustvarjamo videz, da smo polni denarja, mediji objavljajo lestvice najbolj plačanih estradnikov. S tem ustvarjajo lažno javno mnenje.

Je lažno tudi prepričanje o glasbenikih, da ponoči igrajo, podnevi pa »hengajo«?

> Gal: Jaz nič ne hengam. Dobro, po koncertu se gre mogoče kdaj kaj malega spit, to je normalno, sicer pa ne, ven, na lepše, grem samo nekajkrat na leto. Visenje po lokalih me ne izpolnjuje. Če hočeš biti borec, moraš biti discipliniran, močan, luciden in naostren. Ne pa len. Ta stereotipizirana umetniška boemskost ne prinaša nobenega napredka, kar se tiče spreminjanja trenutne kulturno-sociološke situacije. Drži pa, da prinaša druge užitke, v katerih se na žalost marsikdo utopi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.