Urša Matos

 |  Mladina 18  |  Kultura

Miloš Kovačič

Tisti direktor, ki živi v gradu

© Borut Krajnc

Miloša rodijo 30. septembra 1934 v Šentjerneju na Dolenjskem kot starejšega od dveh sinov. Oče Vlado je doma iz Kranja, mama Lidija iz Ljubljane. Spoznata se na učiteljišču in se po poroki preselita v Šentjernej, kjer oče prevzame službo upravitelja šole. V hiši, kjer živi družina, partizani po kapitulaciji Italije postavijo skrivni radijski oddajnik. Le nekaj dni pred devetim rojstni dnem, septembra 1943, ob napadu nemških letal na Šentjernej, Miloš izgubi očeta, sam pa je ranjen v levo oko in roko. Kljub invalidnosti se bo pozneje pohvalil, da "nobena izmed deklet, s katerimi je bil, tega ni opazila".

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Urša Matos

 |  Mladina 18  |  Kultura

© Borut Krajnc

Miloša rodijo 30. septembra 1934 v Šentjerneju na Dolenjskem kot starejšega od dveh sinov. Oče Vlado je doma iz Kranja, mama Lidija iz Ljubljane. Spoznata se na učiteljišču in se po poroki preselita v Šentjernej, kjer oče prevzame službo upravitelja šole. V hiši, kjer živi družina, partizani po kapitulaciji Italije postavijo skrivni radijski oddajnik. Le nekaj dni pred devetim rojstni dnem, septembra 1943, ob napadu nemških letal na Šentjernej, Miloš izgubi očeta, sam pa je ranjen v levo oko in roko. Kljub invalidnosti se bo pozneje pohvalil, da "nobena izmed deklet, s katerimi je bil, tega ni opazila".

Ker na Dolenjskem živijo v slabih življenjskih razmerah, se po vojni preselijo k očetovim sorodnikom v Kranj, Miloš pa se vpiše na kranjsko gimnazijo. Med predmeti ima najrajši matematiko in fiziko, v prostem času igra šah, pozavno in kitaro. Ker se mu vrstniki posmehujejo zaradi šentjernejskega narečja, ga v zaščito vzame nekaj sošolcev iz razreda. Klop si deli z Dragom Petričem, ki bo pozneje oče znanih plavalcev Boruta in Darjana, ter Lojzetom Gorjancem, izvrstnim smučarjem in skakalcem. V klopi pred njim sedi poznejši diplomat in profesor na Fakulteti za družbene vede Ernest Petrič, v istem razredu pa je še Rudi Hlebš, slovenski in jugoslovanski prvak v namiznem tenisu. Fantje s športom okužijo tudi Miloša, saj v vaterpolu in namiznem tenisu doseže naslov slovenskega mladinskega prvaka.

Šport bo v njegovem življenju tudi pozneje igral pomembno vlogo, saj bo novomeška Krka eden glavnih sponzorjev slovenskega športa, Miloš pa bo predsedoval košarkarskemu klubu Olimpija in Krka ter vodil organizacijski komite Planica.

Maturira leta 1954. Sanja o študiju gradbeništva ali arhitekture, ker pa nima dovolj denarja, sprejme službo v kranjski Iskri. Že po dveh mesecih znova razmišlja o študiju. Ko kranjska občina ponudi dvojno štipendijo za študij farmacije v Zagrebu, pograbi priložnost. Po vpisu ugotovi, da mora nekje živeti. Ker je iznajdljiv, v časniku objavi oglas, v katerem javnosti sporoči, da tistemu, ki ga vzame na dom, v zameno omogoči brezplačne poletne počitnice na Bledu ali v Bohinju. Priloži fotografijo lepe hiše, ki je v resnici poslopje gozdnega gospodarstva. Med ponudbami izbere najboljšo, seveda pa se mora lastnik stanovanja pod nosom obrisati za poletne počitnice v Sloveniji. Na prvi izpit iz matematike se odpravi v mornariški obleki, ki mu jo podari stric, mornariški kapetan. Zaradi odličnega predznanja iz naravoslovnih predmetov v domu jugoslovanske vojske najame učilnico in zvečer inštruira sošolce. V prostem času reši profesorjeve matematične naloge in skupaj z navodili izda skripta z naslovom Repetitori srednješkolske matematike, ki je med študijem njegov glavni vir zaslužka. Večere preživlja v kinu, kjer občuduje ameriško igralko Avo Gardner, ali na plesu v Glasbenem zavodu Zagreb, kjer nastopajo Bojan Adamič, Gabi Novak in Arsen Dedić. Pri dekletih je priljubljen, ker jih po Zagrebu vozi z vespo, medtem ko se ostali vozijo s kolesi.

Kljub pogostemu veseljačenju diplomira v rekordnem času, se vrne v Kranj in zaposli v lekarni. Prvo leto je pripravnik, nato upravitelj. Pripravlja zdravila, mazila, napitke in prevzema številne ponujene funkcije. Leta 1962 postane predsednik slovenskih farmacevtov, dve leti pozneje pa predsednik jugoslovanske zveze farmacevtov. Ker v apotekarstvu ne vidi prave prihodnosti, se zaposli v novoustanovljenem podjetju Farmis, ki združuje Lek in Krko. Izbirati mora med delovnim mestom vodje tabletnega oddelka v proizvodnji in mednarodno trgovino. Odloči se za izvoz in se tako začne učiti za pridobitev dovoljenja za opravljanje zunanje trgovine. Postane edini farmacevt v tedanji Jugoslaviji, ki izpolnjuje pogoje za zunanjo trgovino. Njegov prvi projekt je izvoz v države v razvoju. Zdravila prodaja v Indijo, Indonezijo, Pakistan, Nigerijo, Kenijo, Gano, Maroko, Tunizijo, Alžirijo, Etiopijo, Kitajsko in drugam, skupaj v kar 138 držav. Ustvari 17 milijonov dolarjev prihodka od izvoza. Surovine uvažajo iz vzhodne Evrope, jih predelajo v končne izdelke, te izvozijo v države v razvoju, poberejo 40-odstotno premijo in nazaj dobijo devize za uvoz surovin.

Ko leta 1964 nasprotovanja med dvema na silo združenima tekmecema dosežejo vrelišče, Farmis razpade. Večina zaposlenih prestopi v Lek, Miloš pa prevzame funkcijo komercialnega direktorja Krke. Tja ga zvabi ustanovitelj Krke Boris Andrijančič, ki mu poleg dobro plače ponudi še stanovanje na gradu Otočec in službeni avto znamke DKV 1000 S. Milošu se na Dolenjskem kmalu pridruži še žena. Leta 1966 se jima rodi hči Maja, nekaj let pozneje pa še hči Diana. Na prvo poslovno pot v tujino se odpravi v Moskvo. Uspe mu priti do človeka, ki odloča o nakupu zdravil za vso Sovjetsko zvezo. To pa ni nihče drug kot mož, ki ga je Miloš kakšno leto poprej vozil po Sloveniji, ker se na kongresu jugoslovanskih farmacevtov z rusko delegacijo nihče drug ni hotel ukvarjati. Krkino prvo naročilo za Sovjetsko zvezo je vredno kar milijon dolarjev, celotna jugoslovanska farmacevtska industrija pa letno izvozi le za 300.000 dolarjev. Ko Sovjetska zveza izrazi željo po najkvalitetnejšem ameriškem antibiotiku proti vnetju ledvic garamicinu, se loti akcije: namesto dragega ameriškega originala kupuje osemkrat cenejšo kopijo zdravila na Kitajskem in ga z nalepko Made in Yugoslavia prodaja v države SEV.

Krka se hitro vzpenja predvsem zaradi izdelave zdravil po tuji licenci. Velike farmacevtske družbe, kot so Pfizer, Shering ali Sandoz, ji prepustijo trg vzhodne Evrope, Rusije in Kitajske. Tako Miloš že leta 1966 z ameriško farmacevtsko družbo Wyath podpiše licenčno pogodbo za koncentracijsko tableto stediril, ki jo prodaja tudi Kitajcem. Zaradi posla več mesecev preživi v Pekingu, kjer spozna ameriško igralko Jane Fonda, gostjo Mao Ce Tunga. Ko Krka zgradi tovarno zdravil v Nairobiju, vsake tri mesece potuje na sestanke uprave. Hitro mu postane jasno, da domačine bolj od razprav zanimajo kuverte s sejnino in brezplačno kosilo v Mount Kenia safari klubu, ki slovi kot zbirališče svetovne smetane, saj sta med gosti tudi slavna igralca Gregory Peck in William Holden.

Daleč najboljši izmed Miloševih poslov je preprodaja antibiotika cefamezin. Kupuje ga od japonske farmacevtske družbe Fujisawa in ga bistveno dražjega prodaja v države Sovjetske zveze. Ker Japonska in Sovjetska zveza uradno ne trgujeta, se Miloš znajde tako, da zdravilo iz Osake s poceni letom spravi do Montreala, od tam z Lufthanso v Frankfurt, nato pa s kamioni do novomeške tovarne, kjer zdravilo prepakirajo, oblepijo z napisom Made in Yugoslavia in izvozijo v Sovjetsko zvezo. Posel poteka v strogi tajnosti, da ne bi izbruhnil mednarodni škandal. Lastnik in predsednik Fujisawe dr. Hatori je nad Milošem tako navdušen, da ga večkrat povabi v eksluziven klub, kjer poslovneže animirajo gejše.

Po eni takšnih zabav, na sveti večer leta 1973, se Miloš vrača domov in na letalu spozna francoskega igralca Alaina Delona. Med 24-urnim poletom proti Parizu moška spijeta kar deset steklenic dom perignona.

Po Andrijančičevi upokojitvi Miloš 1. januarja 1985 prevzame funkcijo generalnega direktorja Krke. Za stalno se naseli na gradu Otočec, v bližini pa si postavi zidanico, kjer ob cvičku in igranju harmonike gosti prijatelje in poslovne partnerje z vsega sveta. V prostem času hodi na lov in ribolov. Ker pri sklepanju poslov prisega na nujnost osebnih stikov, pogosto potuje v tujino. Med drugim se udeležuje letnega zasedanja Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu. Pozneje se bo pohvalil, da je zaradi poslovnih poti opravil več kot 2000 letalskih poletov v vsaj 130 držav.

Ko Krka po razpadu Jugoslavije izgubi licenčna partnerstva, preide na lastno proizvodnjo generičnih zdravil. Čedalje bolj se širi na Vzhod, zlasti v Rusijo in na Poljsko. Postane največji slovenski izvoznik v Rusko federacijo in tretji največji dobavitelj zdravil za to veliko tržišče. Miloš si v ugledni moskovski četrti, kjer živijo tuji diplomati, kupi stanovanje, omisli pa si tudi šoferja in varnostnika. Uživa dokajšnje zaupanje domače politike, saj je nekaj časa član upravnega odbora NLB in Telekoma. Hkrati je član Lions kluba Novo mesto.

Kljub uspehom ne počiva. Leta 2001 odpre tovarno v Varšavi, oktobra 2003 ob navzočnosti slovenskega in ruskega predsednika vlade odpre 45 milijonov dolarjev vredno tovarno v bližini Moskve, tri tedne pozneje pa še 20 milijonov evrov vredno tovarno v domačem Šentjerneju. Maja leta 2002 iz rok predsednika države Milana Kučana prejme častni znak svobode, junija 2003 je imenovan za častnega konzula Poljske v Sloveniji, marca 2004 pa prejme Putinovo odlikovanje "orden prijateljstva" za zasluge pri krepitvi gospodarskih in prijateljskih vezi med državama in je tako prvi Slovenec, ki prejme to visoko odlikovanje.

V javnosti slovi kot velik uživač in človek brez dlake na jeziku. Tako se rade volje udeleži Ferrarijevega festivala na Otočcu, izbora miss Bosne in Hercegovine v Sarajevu ali javnost zabava s pripovedovanjem o moških užitkih. Za revijo Playboy na primer izjavi: "Gejša vas našamponira, potem greste v bazenček ... In ko sleče kimono ... pa to je nekaj posebnega." In še: "Na Tajskem grem na poseben tretma - rad imam obrede. Zjutraj grem k de luxe frizerju - tam me oblečejo v tuniko, dve dekleti mi manikirata roki, tretja me šamponira in brije, pa to ... same lepotice. To je uživancija!" Neposrednost pokaže tudi, ko govori o bistveno resnejših temah, na primer darilih: "Darila so povsod, še papež jih dobiva in zanje gre veliko denarja. Enkrat sem na vrat na nos odletel v Zuerich, tam kupil najdražjo igračo železnico in jo prinesel tujemu poslovnem partnerju za rojstni dan vnuka, na katerega je bil čisto nor. Krka je zato dobila izjemen posel. Ampak zame to ni korupcija. To so darila iz pozornosti, ki v določenih državah odpirajo vrata biznisa. Nekoč sem moral enemu od kupcev v SEV podariti celo arabskega konja za njegov vikend."

Je tudi oster kritik vladne politike. Leta 2002 odločno nasprotuje vladnemu predlogu za predčasno uvedbo mehanizma ekskluzivnosti podatkov, po katerem bi generična zdravila ob enakih originalnih zdravilih tudi na slovenskem trgu lahko prodajali šele čez šest let. Vlado napada tudi zato, ker kljub dvema domačima farmacevtskima gigantoma dopušča, da se v Sloveniji porabi več kot 65 odstotkov tujih zdravil. Ob pivovarski vojni se odkrito postavi na stran Laškega: "Interbrew hoče imeti monopol. Moje stališče je, da je neumno prodajati pivovarne. Pivo znamo delati od leta 1830 in ga bolje kot neki Belgijec na Balkanu prodajati. Edini razlog, da so prodali delež v Unionu, je, da je država dobila denar v proračun." Ko leta 2002 Lek prevzame švicarski farmacevtski gigant Novartis, Miloš izjavi, da brez ekonomske potrebe prodajamo paradnega konja. Leto dni pozneje mora priznati premoč ljubljanskega konkurenta. Lek namreč v letu 2003 ustvari 26,85 milijarde tolarjev čistega dobička, kar je 143 odstotkov več, kot v istem obdobju ustvari Krka.

Že ob osamosvojitvi se včlani v Demokratsko stranko, ki bo pozneje združena v LDS. Ko LDS po odhodu Janeza Drnovška na funkcijo predsednika republike išče naslednika za predsedniško in podpredsedniško mesto, se Miloševo ime sicer pojavi na listi kandidatov, a zelo kmalu z nje izgine. Kljub dolgoletnim izkušnjam v gospodarstvu ga največja vladna stranka nikoli ne predlaga v ministrsko funkcijo. Nanj se spomni šele v začetku leta 2004, ko ga uvrsti med kandidate LDS za volitve v Evropski parlament. Bistveno boljše se razume z Milanom Kučanom. Ko nekdanji predsednik republike v začetku leta 2004 ustanovi znameniti Forum 21, se mu Miloš brez obotavljanja pridruži. Leta 2003 napove svojo upokojitev, a na predlog lastnikov odločitev prelaga. Medtem piše memoare, v katerih razkriva najbolj pogumne poslovne poteze svoje kariere.

Projekcija: Miloš se s 1. januarjem 2005 upokoji in prevzame veleposlaniško mesto v Moskvi.

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič