Zakaj so deklice nesrečne?

Intervju

Dr. Renata Šribar je raziskovalka na področju sociologije in socialne ter kulturne antropologije; ukvarja se predvsem s podobami in statusom žensk v medijih, s seksualnosti in z regulacijo pornografije. Nedavno je sodelovala pri pripravi študije o položaju deklic v Evropski uniji.

Kakšen je položaj deklic v Sloveniji - v primerjavi s položajem v drugih članicah EU?

Slovenija ima na tem področju kar nekaj kritičnih točk, skupni imenovalec pa je gotovo posledica silne vztrajnosti in moči patriarhalnih predstav o spolnih vlogah in mehanizmov, ki vzdržujejo diskriminatorno spolno tradicijo. Ti seveda vključujejo različne vrste nasilja nad deklicami, ki so najšibkejši člen v družbeni strukturi. Spremljanje podatkov, ki kažejo na to, kako deklice to nasilje ponotranjijo in ga obračajo same proti sebi, zbuja nelagodje. Slovenske zgodnje adolescenčne deklice so veliko nad evropskim povprečjem glede frustracij v zvezi s telesno samopodobo, konkretno s telesno težo. To se kaže tudi tako, da ne morejo realizirati svojih naravoslovnih in matematičnih talentov, nimajo možnosti za sodobno, demokratično seksualizacijo.

Zakaj sploh posebna obravnava deklic?

Položaj in vloga deklic in deklet sta pomemben del politike EU, ki izhaja iz pekinške akcijske platforme, dokumenta OZN, ki je nastal ob zaključku četrte svetovne konference o ženskah. Tedaj je bilo artikuliranih dvanajst področij, ki so ključna za demokratičen razvoj iz perspektive položaja žensk v družbi. Eno med njimi je girl child.

S položajem deklic se ukvarja veliko raziskav. Zakaj Slovenija ni vključena v raziskavo The Safe, ki jo prav tako podpira Evropska komisija?

Gre za raziskavo, ki je potekala v sklopu projekta Safe Zavedanje seksualnosti za Evropo. V študiji Seksualno izobraževanje v Evropi, ki je bila objavljena leta 2006, ni podatkov za Slovenijo. Poleg Malte smo edina država članica EU, ki ni vključena. Vzrok je v tako rekoč ničnem obstoju nevladnih projektov s področja vzgoje in izobraževanja otrok in mladih o spolnosti. Odgovorna je država, saj teh projektov ne podpre, predlagani so bili večkrat, med njimi tudi raziskovalni projekti s to tematiko.

Kako pomanjkanje spolne vzgoje v šolah vpliva na število splavov, najstniških nosečnosti ...?

Najprej je treba poudariti: restriktivna politika v zvezi s splavom ne vpliva na število abortusov v posamezni državi, niti na število zgodnjih rojstev. Zato se težnje po omejevanju dostopnosti splava ne morejo opravičevati v smislu, da bo tudi to prispevalo k povečanju rodnosti. Če pogledamo razmerja med pojavnostjo splava in zgodnjega rojevanja ter rabo kontracepcije in obveznostjo ali neobveznostjo šolske spolne vzgoje, ne dobimo jasnih in splošno veljavnih korelacij. V posameznih državah neke logične korelacije obstajajo, a povsem transparentna je le Velika Britanija z neobvezno spolno vzgojo, slabo rabo kontracepcije in visokim odstotkom zgodnje rodnosti in splavnosti.

Pa zgodnje spolno življenje - je povezano s pogostostjo splava v teh letih?

Ni dokaza, ki bi nam dovoljeval povezovati zgodnje spolno življenje deklet s pogostostjo splava v njihovem segmentu. Vsekakor pa lahko zaznamo pozitiven odnos, trend korelacije med rabo kontracepcije v skupini petnajstletnih, ki so spolno aktivni oziroma aktivne, in zgodnjim izobraževanjem ter vzgojo na področju seksualnosti. Vendar je treba poudariti: zgodnja obveščenost in ozaveščenost glede spolnosti je povsem neodvisna od tega, kdaj oziroma pri katerih letih se začenja pouk o spolnosti v šolah.

Katere so najbolj problematične manjšine v okviru spolne vzgoje?

Tu ni dileme. Najbolj problematičen je segment revnih otrok in mladih, ki je v EU nepričakovano velik, 21 odstotkov, če upoštevamo tudi relativno revščino. Zaradi možnosti zgodnje nosečnosti so najprej ogrožena ravno dekleta. Zgodnje rojevanje pomeni večinoma opustitev šolanja in reproduciranje revščine. Hkrati imajo ti mladi ljudje slabši dostop do kakovostnih informacij o seksualnosti in do zdravstvenih storitev. Bolj brez distance so podvrženi podobam pornografije. Vse to skupaj pomeni, da se manj zavedajo različnih dimenzij seksualnosti, pa tudi možnosti različnih, nediskriminatornih oblik spolnosti. Bolj so izpostavljeni škodljivim spolnim praksam, skupaj s tistimi, ki so nevarne zaradi spolno prenosljivih bolezni; manj so opremljeni za obrambo pred spolnim nadlegovanjem in nasiljem - in če se to zgodi, so manj ozaveščeni glede nadaljnjega ustreznega ravnanja.

V študiji so posebej omenjene tudi etnične manjšine.

Seveda, poleg otrok in mladih, ki so revni, je treba posebno pozornost posvetiti nekaterim etničnim manjšinam. Te v spolnosti pogosto vztrajajo pri represivnih normah, ki so v nasprotju z nekaterimi človekovimi pravicami in svoboščinami, ogrožena pa sta zlasti segmenta žensk in otrok. V obravnavani študiji sta Nemčija in Avstrija v tem smislu posebej omenili islamske skupnosti. Tudi sama sem naletela na primer prikrite, kulturno diferencirane norme seksualnega vedenja, ki je v nasprotju z načelom človekovih pravic in se nanaša na kaznivo dejanje. Seveda smo pri obravnavi te problematike na zelo tankem ledu, upoštevati je treba številne vidike. Predvsem se moramo zavedati, da je zelo lahko na deklarativni ravni negovati strpnost do drugačnosti in spoštovati človekove pravice. Toda v praksi pogosto oboje hkrati ni mogoče, kaj lahko se znajdemo v položaju, ko strpnost zajema privolitev v kršitve človekovih pravic. K ambivalentnosti slike pa hkrati prispevajo predsodki in stereotipi o etničnih manjšinah, zaradi katerih posameznikom in posameznicam a priori pripisujemo nekatere spolne navade in neformalna pravila, norme. Ob zavedanju te nevarnosti je treba deklicam in dečkom iz etničnih manjšin ponuditi kompleksno sliko o spolnosti, ki vključuje razgradnjo kulturno specifičnih spolnih norm, če so te z vidika človekovih pravic nelegitimne - ali z vidika pravnega reda celo nelegalne.

Vlada je v Viziji prihodnosti slovenskih otrok 2006-2016 zapisala, da bo mladino skušala obveščati o potencialnih tveganjih odlašanja z nosečnostjo do kasnejših obdobij. Kaj menite o sedanji vladni politiki do spolne vzgoje?

Vladne politike ne morem označiti enopomensko. Kar zadeva nasilje nad otroki in deklarativno vključevanje manjšin v politike, ki se navezujejo na otroke in mlade, ji ni kaj očitati. Kar pa se tiče človeške reprodukcije in seksualnosti, ni opremljena z znanji in kompetencami, ki bi ji omogočale sodobno, konstruktivno lotevanje teh vprašanj. To pomeni, da ne zna sestaviti kompleksne vizije. Če vzamemo rojevanje: starost ženske pri prvem rojevanju se je pomaknila navzgor, vzrok za to pa ni le sodoben način življenja, dela in karierne poti, ampak tudi daljšanje življenjske dobe in drugačna psihosomatska konstitucija sodobnega človeka. Hkrati je zelo omejeno pričakovati, da se bodo ženske uklonile diktatu po zgodnejšem rojevanju, če ni podložen z dobrimi možnostmi. Te možnosti pa se tičejo številnih polj, na primer spolne enakosti pri uveljavljanju porodniškega dopusta, usklajevanja družinskega življenja z nadaljnjim izobraževanjem in kariero, stanovanjske politike, politike zaposlovanja in plač, izenačevanja statusa homoseksualnih in transseksualnih družin in partnerstev.

Ima Slovenija sploh kakšno politiko, kar zadeva seksualnost?

Kar zadeva državno politiko, na tem področju vlada popolna tema. Odnosa vlade ni mogoče označiti samo z besedo konservativen ali desen, saj ne gre le za retrotrende, torej državno promocijo in finančno podpiranje spolno in seksualno diskriminatornih in zato tudi neetičnih projektov in strategij, ampak tudi za neoliberalen pakt države s pornoindustrijo, ki se kaže z njeno neaktivnostjo pri regulaciji spleta, mobilnih portalov in elektronskih iger. Program za otroke in mladino 2006-2016, ki ga je sproduciralo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, pravi, da je med cilji na področju množičnih medijev, kar zadeva regulacijo potencialno škodljivih medijskih vsebin, zgolj skrb za izvajanje veljavne medijske zakonodaje. In to do leta 2016! Medtem druge države povzemajo celovit in kompleksen sistem nizozemske organizacije Nicam z nazivom Kijkwijzer. XXX Gre za izraz popolne nestrokovnosti na tem področju, za sramoto! To, da država ne podpira sodobnega in konstruktivnega obravnavanja spolne vzgoje, je bilo že omenjeno. Če seštejemo vse tri dejavnike: moč pornoindustrije v državi, slaba regulativna orodja v zvezi s pornografskimi in z drugimi potencialno škodljivimi vsebinami ter slabo ali vsaj nenormirano spolno vzgojo v šoli in tako rekoč nič spolne vzgoje zunaj nje, dobimo produkt - podinformiranost otrok in mladih v zvezi s spolnostjo in prisilo k ponavljanju pornoseksualnih vzorcev.

V Evropi se govori o regresivnem trendu pri spolni vzgoji. Za kaj gre?

Študija Seksualno izobraževanje v Evropi res opozarja na regresivni trend v nekaterih državah EU, ki jih je pred poldrugim desetletjem zaznamovala sprememba družbenopolitičnega in ekonomskega sistema. Gre za nazadovanje, saj se teme in izhodišča spolne vzgoje ožijo na področje filozofsko-religioznih vsebin. Poleg Poljske to dejstvo posebej poudarja Češka. O omejujočem vplivu religije pa sicer poročajo tudi iz Irske, Francije, s Cipra, iz Italije, Litve in Luksemburga. Pogosto je usmeritev razvidna že iz poimenovanja izobraževalnih vsebin na področju spolne vzgoje, značilen naziv je na primer "družinska vzgoja".

Je ta usmeritev prisotna tudi v Sloveniji?

Je. Poleg že omenjene pornografizacije spolnosti je k retrotrendu treba prišteti še rastočo moč katoliških norm. Vzemite na primer portal iskreni.net ali javno promocijo vzdržnosti. Cerkev se ne zna sistematsko in strukturno vzdržati spolnih zlorab, pa hoče s te platforme javno učiti mlade spolne abstinence. Učinke je lahko predvideti, krivda, samozavajanje, naivnost, neobveščenost.

Omenili ste, da so slovenske deklice med bolj obremenjenimi glede svoje telesne teže. Kam se uvrščajo v primerjavi z drugimi Evropejkami?

Nekaj let stari podatki iz vira HBSC (Health Behaviour in School Aged Children) kažejo, da so slovenske deklice in dekleta skrajno obremenjene s svojo težo oziroma da so pretirano podložne anoreksičnemu modnemu tipu. Primerjava s povprečno težo namreč kaže, da ni popolnoma nobene stvarne povezave med dejansko obilnostjo in psihično obremenjenostjo s težo. Tako je pri nas v skupini petnajstletnic le 0,8 odstotka deklet obilnih, kar nas uvršča v spodnjo polovico držav glede indeksa telesne teže, hkrati pa je 59,9 odstotka naših deklet nezadovoljnih s svojimi kilogrami, to pa je največ v državah EU. Še slabše je v skupini enajstletnic. Študija HBSC nas tu še prav posebej omenja. V tej skupini je v polovici držav EU nezadovoljstvo s težo enako pri dečkih kot pri deklicah, v drugi polovici držav je 8 do 12 odstotkov deklic bolj nezadovoljnih s težo, kot so dečki, razen Slovenije - kjer je kar 20 odstotkov več deklic kot dečkov bolj nezadovoljnih s sabo.

Čemu pripisujete tako nizko samopodobo deklic v Sloveniji?

Vzroki za tako izredno težavno intimno razmerje do lastnega telesa, ki pogosto dobi bolezenske oblike, so večplastni. Na individualni ravni so seveda različni, odvisni so od globinskih psihičnih struktur. A kultura je tista, ki posameznici kaže, kako lahko slab in škodljiv odnos do sebe utelesi tako, da hkrati ohrani videz "normalnosti" ali celo ustreznosti. Mediji in modna industrija izjemno prispevajo k trendu gojenja dekliškega nezadovoljstva z lastno podobo, ki je vsekakor zelo destruktivno, tudi če ne dobi patoloških razsežnosti.

Med kazalce ste vključili tudi računalniško znanje in primerjavo med deklicami in dečki. Zakaj?

Urad za enake možnosti je že pred raziskavo in študijo določil tri področja indikatorjev, zdravje, izobraževanje ter kulturne navade in prakse. S profesorico dr. Mirjano Ule in strokovno skupino Urada za enake možnosti smo se strinjali, da lahko vztrajnost pojava družbene neenakosti spolov na tem zadnjem področju zelo ustrezno in kompleksno prikažemo s preverjanjem usposobljenosti deklic v primerjavi z dečki v sferi informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Ukvarjale smo se z vsestransko računalniško usposobljenostjo, s kompetenco. Preden smo predstavile sam indikator, smo v študiji opozorile, da računalniške kompetence vključujejo tudi zavedanje nevarnosti medmrežnega prostora. V tem smislu je bilo zanimivo preveriti, koliko posamezna družbeno-kulturna okolja sploh omogočajo ozaveščenost v zvezi z možnimi zlorabami in s kriminalnimi dejanji, ki se dogajajo ali spočenjajo na spletu in mobilnih portalih. Deklice so ogrožene še bolj kot dečki, saj so prevladujoča ciljna skupina spletne pornografizacije.

Kakšne so razlike med deklicami in dečki?

Izstopajoče je dvoje. V večini držav se deklice v nasprotju z dečki z računalnikom navadno ne seznanjajo same. Zavajajoča in omejujoča predstava o tehnično nadarjenih fantih in v zvezi s tehnologijo omejenih deklicah je torej še kako na delu. Deklic nihče ne spodbuja k samostojnemu raziskovanju računalniških orodij, to pa vodi k temu, da so manj usposobljene za kompleksnejše naloge, že power point uporabljajo veliko slabše od dečkov. Le v Avstriji, na Portugalskem in v Veliki Britaniji dobro obvlada to nalogo več kot polovica petnajstletnic. Boljše od dečkov pa so le na Irskem. Veščine, ki omogočajo predstavitev svojih idej, znanj in zamisli, so v današnjem svetu izredno pomembne in pogojujejo status in vlogo deklet, torej žensk, ki prihajajo. Ni torej odveč razmišljati o načinih, kako doma, v šoli in v medijih spodbujati deklice k avtonomnemu raziskovanju računalnika in h kompleksnejšim, a varnim načinom računalniškega komuniciranja.