Von Brlek in Don Rotovnik

Začelo se je popolnoma nedolžno. Cankarjev dom (CD) že vseh dvajset let svojega obstoja vsako leto sproti podpisuje pogodbe s svojimi partnerji. Ena od takih pogodb naj bi bila tudi dogovor, ki sta ga CD in Festival Ljubljana (FL) sklenila 30. novembra lani. Omenjena javna zavoda sta nedvomno poglavitnejšega pomena za kulturno življenje prestolnice. Še posebej po podpisu pogodbe med Festivalom Ljubljana in mestno občino Ljubljana o predaji ljubljanskega gradu Festivalu Ljubljana v upravljanje za nedoločen čas. Več kot eno leto stara odločitev o predaji grajskega stolpa je v času izbire med morebitnimi upravljavci razburjala javnost. Tako ali drugače sta Festival Ljubljana s Križankami in grajskim gričem ter CD s svojimi petimi dvoranami postala najmočnejša ponudnika "kulturnih" prostorov in organizatorja prireditev v prestolnici. Kot je pojasnil direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek, sta vodstvi z omenjenim dogovorom hoteli utrditi in razviti dolgoletno sodelovanje ter prispevati k učinkovitosti mestne kulturne politike. Saj se je sodelovanje izkazalo že pri vzajemni "izposoji" prostorov. Festival Ljubljana je v času slabega vremena preseljeval prireditve v CD. Cankarjev dom pa je potreboval Križanke za izvedbo mednarodnega jazzovskega festivala in izrazil zanimanje za ljubljanski grad, kjer bi organiziral sprejeme in kongrese.

Po podpisu je bil štiristranski dogovor, ki vsebuje enajst členov, odposlan na ministrstvo za kulturo, saj je slednje tudi ustanovitelj javnega zavoda CD, sofinancer CD, ter poleg Mesta Ljubljana tudi delni financer Festivala Ljubljana. Vse bi bilo tako kot ponavadi, torej dogovora širša javnost še opazila ne bi, če ministrstvo za kulturo v dokumentu, ki natančno opredeljuje način sodelovanja med institucijama, ne bi opazilo odstavka, v katerem se CD in FL zavezujeta, da "... ne bosta omogočila (v svojih prostorih) prireditev drugemu organizatorju v tednu, ko ima en podpisnik že načrtovano enako zvrstno oz. enako žanrsko prireditev ..." Državni podsekretar Ivan Pal je pojasnil, da "gre v tem primeru za področje interpretacije posebnega zakona, za kar pravna služba ministrstva strokovno ne more biti kompetentna, zato smo prosili za mnenje Urada RS za varstvo konkurence". Na tem mestu zgodba z vsako naslednjo črko postaja vse bolj vroča. Urad, katerega naloga je preprečevanje monopolov, je dopis prijel 19. decembra. Navkljub praznikom se je zadeve lotil resno in že v prvem delovnem dnevu novega tisočletja izdal sklep, v katerem meni, da je z vidika konkurence spornih kar sedem določb dogovora. Predstavnik ministrstva za kulturo Pal je javno priznal, da "smo tudi mi bili presenečeni, da je urad ugotovil še vrsto drugih domnevnih nasprotij z zakonom". Urad za varstvo konkurence je s sklepom uvedel postopek o preiskovanju. Z objavo izvlečka sklepa v Uradnem listu pa je tako pozval k sodelovanju vse interesente, naj v 30 dneh od izdaje predložijo vse svoje dokaze oz. argumente "za" ali "proti" mnenju urada. Če bo po končanem postopku mnenje urada potrjeno z dokazi, lahko sodnik za prekrške določi kazen v višini od 10 do 30 milijonov tolarjev za pravno osebo in od 1 do 1,5 milijona tolarjev kazni za posameznika, ki je odgovoren za kršitev znotraj pravnega telesa.

Brez konkurence

Direktor Cankarjeva doma Mitja Rotovnik se je na "zaplet" nemudoma - tako kot ponavadi - glasno odzval. Na kulturno ministrico Andrejo Rihter je 15. decembra naslovil, kakor ga je sam označil, jezno pismo, v katerem je izrazil začudenje nad ministrstvom ter obrazložil svoja stališča do sedmih domnevnih nepravilnosti. Vsebino celotnega pisma ponazarja naslednja avtorjeva izjava, da " tako kot je neznani sodelavec MIK zadevo zakuhal, naj jo odkuha". Od sedmih domnevnih nepravilnosti je popustil samo pri eni, in sicer pri tisti, ki jo je ministrstvo prvo opazilo. "Edino tu dogovor zadiši po omejevanju konkurence. A kaj, ko je praksa kruta, da bolj ne more biti," je izjavil Rotovnik: "Lani se je zgodilo, da je nekaj dni pred jazz festivalom neka zasebna agencija organizirala v Križankah popularni koncert, ki je katastrofalno vplival na prodajo vstopnic za naš festival, ki je bil sofinanciran iz državnih sredstev." In? Potemtakem, če je nekdo boljši od Cankarjevega doma ali Festivala Ljubljana, naj mu eden od omenjenih, sklicujoč se na "moralno zavezo dogovora", zapre vrata svojega imetja, zato da partnerju ne dela konkurence? "Gre vendarle prej za nerodno formulacijo kot pa za monopol," je odgovoril direktor Festivala Ljubljana, "z dogovorom smo hoteli poskrbeti za varčno potrošnjo denarja davkoplačevalcev. Birokrati urada pa so nas jemali kot gospodarski družbi in ne kot kulturni ustanovi."

Po pregledu dogovora se vam omemba pojma "kultura" lahko prikaže v obliki viteškega ščita, s katerim se lahko določena institucija ponosno zaščiti pred puščicami javnosti, ki trdi, da ni ravnala prav. Saj v 3. členu pogodbe črno na belem piše: "Cilj poslovnega sodelovanja med FL in CD je v medsebojni pomoči pri utrjevanju finančne trdnosti zavodov." In še dve izjavi Rotovnika: "V enajstih mesecih svojega delovanja mora Cankarjev dom, če hoče preživeti, vsak dan iztržiti tri milijone tolarjev prihodka. Saj proračunska sredstva zadoščajo natančno za pol leta dejavnosti." In še: "Večja je zgoščenost programa v določenih terminih, slabša je prodaja vstopnic in z njo obisk prereditev," in torej manjši dohodek. Naj razredčimo program, s tem da ne bomo dali prostora konkurenčnim podjetjem, ter tako prihranimo proračunski denar in več zaslužimo? Zakaj naj bi oprostili kršitev temeljnega načela pravnega reda Evropske unije - načela proste konkurence - prav pri proračunsko subvencioniranih kulturnikih zaradi specifičnosti panoge, v kateri delajo?

Pakt

Sicer pa ostalih šest domnevnih nepravilnosti kaže na to, da si oba zavoda zares prizadevata za sodelovanje. Saj se dogovorita o obveznih sestankih vodstev, na katerih naj bi se seznanjali s programskimi načrti z obeh strani, med sabo naj bi izmenjavala vse informacije, analize in izkušnje na področju administrativnega in finančnega poslovanja. Oba zavoda se v pogodbi tudi zavezujeta obveščati se o vsaki spremembi cenika za najem prostorov, tehnične opreme in glasbil. O poslu, ki bi ga lahko pridobil CD, vendar ga ne bi mogel izvesti, naj bi Cankarjev dom najprej obvestil Festival Ljubljana (da ga ta pravočasno prevzame) in obratno. Šele potem, ko Festival Ljubljana (oz. CD) ne izrazi zanimanja, so lahko obveščeni ostali zainteresirani. V četrtem členu določita tudi konkurenčno klavzulo, s katero izključujeta medsebojno konkurenco pri pridobivanju vrhunskih umetnikov in ansamblov. Malo manj razumljivi opazovalec pa se lahko, ozirajoč na vse zgoraj navedeno, vpraša: zakaj sta dva zavoda, ki si tako prizadevata za sodelovanje na istem področju, še zmeraj ločena? Zakaj ju ne rešimo pred "sestankovanjem" in "usklajevanjem" zgolj iz varčnih razlogov ter zmanjšamo število direktorjev na enega, s tem pa v znatni meri olajšamo proračun, saj je vzdrževati eno vodstvo ceneje kot dve? "Ne, ne, to ni tako enostavno," bo dobil odgovor laik, ki se ne spozna na take stvari. Cankarjev dom je v letu 2000 od ministrstva za kulturo, ki je tudi ustanovitelj tega zavoda, dobil več kot eno milijardo in sedem milijonov tolarjev proračunskih sredstev. Medtem ko je Festival Ljubljana od ministrstva dobil le malo več kot 21 milijonov tolarjev, in to zgolj za izvajanje programa, ker ostale stroške, kot so recimo plače, financira Mesto Ljubljana, ki mora FL (kot njegov ustanovitelj) tudi financirati. Razumete? Dva različna ustanovitelja, ki sicer oba razpolagata s proračunskimi sredstvi, vendar lahko obe ustanovi prav zaradi nepovezanosti spodbujata h kakovostnejšemu izvajanju svojih obveznosti na podlagi konkurenčnosti. Če Cankarjevemu domu in Festivalu Ljubljana odvzamete navidezno tekmovalnost, boste ugotovili, da bi nekakšno monopolno združenje Cankarjev festival, CF, v hipu pometlo z vsemi manjšimi ponudniki kulturnih storitev. Poleg tega pa bi z navidezno ločenostjo od dveh različnih ustanoviteljev pobralo več proračunskega denarja. Vendarle tako Rotovnik kot Brlek lahko ravnanje ministrstva za kulturo interpretirata kot ne preveč pametno in privlečeno za lase. Saj sodelovanje med javnimi ustanovami in vzajemna pomoč morata biti. Absurdno tudi zato, ker naj bi bilo sporno določilo o medsebojnem zaračunavanju najema dvoran, prostorov in tehnične opreme, po besedah Rotovnika, določeno "nikjer drugje kot v letni pogodbi med ministrstvom za kulturo in CD". V dogovoru sta se zavoda dogovorila, da bosta drug drugemu zaračunavala uporabo prostorov v višini 50 % cene veljavnega cenika. Na ministrstvu za kulturo pa nam je predstavnica za stike z javnostjo Petra Škofic sporočila, da je v pogodbi med CD in ministrstvom določeno, da kadar sme CD, kadar oddaja svoje prostore drugemu izvajalcu kulturnega programa, ki tako kot CD uživa subvencijo iz državnega proračuna, zaračunati samo dejanske dodatne stroške, povezane z izvedbo. To je tiste stroške, ki še niso pokriti iz državnega proračuna. Če želi Festival Ljubljana organizirati v eni od dvoran Cankarjevega doma izključno komercialni projekt, pri katerem Festival Ljubljana nima za sofinancerja države oz. ministrstva za kulturo, potemtakem tudi ni upravičen do "najemninske olajšave". Kar lahko interpretiramo, da je vodstvo Cankarjevega doma z določanjem medsebojnega 50 % zaračunavanja brez vedenja ustanovitelja sklenilo dogovor, ki se ne ujema oz. nasprotuje določilom ministrstva za kulturo.

Veselje

Čeprav ima Urad za varstvo konkurence že dovolj izkušenj v preprečevanju monopola, se je ministrstvo za kulturo prvič srečalo z interpretativno dilemo omejevanja konkurence na področju kulturnih storitev. Zato je Ivan Pal v imenu ministrstva tudi priznal, da "izhajajoč iz nekaterih specifik slovenskega kulturnega prostora, seveda dopuščamo tudi možnost, da veljavna zakonodaja v zadostni meri ne upošteva specifične sistemske ureditve za področje kulture." Kar bi lahko po besedah podsekretarja terjalo distinktivno obravnavo konkretnega primera ali morda celo pobudo za prilagoditev ustrezne zakonodaje slovenskim specifikam. Brlek pa meni: "Dobro je, da je do takega postopka prišlo. Saj zadeve moramo enkrat in za vselej razčistiti." Jasnost bo olajšala nadaljnje sodelovanje podobnih zavodov. Mojca Menart, direktorica Filharmonije, ki je tudi dolgoletna partnerica CD, je ob novici o dogovoru izjavila, da razume, da sta se direktorja CD in FL po dolgoletnem sodelovanju odločila za pisni dogovor. Vendar pa se ji onemogočanje izvedb prireditev tretjim prirediteljem zdi sporno, saj sta po njenem oba zavoda upravljalca javne infrastrukture na področju kulture, ne pa njena lastnika. "V preteklih letih se je redno dogajalo, da so zunanji prireditelji v veliki filharmonični dvorani izvajali programsko istovrstne prireditve celo na isti dan kot mi sami, pa si jih nismo drznili onemogočiti." Omenila je tudi, da imata CD in Filharmonija že osnutek nove pogodbe, ki naj bi nadomestila poteklo. Nekateri deli osnutka pa so po njenem mnenju vprašljivi, in preden se bo Filharmonija spustila v podpisovanje, bo treba pogodbo pokazati ustreznemu ministrstvu. Medtem pa sta CD in Festival Ljubljana že zamrznila izvajanje dogovora ter se pripravljata na zagovor svojih stališč tudi s pomočjo odvetnika.

povezava

povezava