Lov na človeka pisatelja

Pisatelj je diplomiral iz primerjalne književnosti, nato bil srednješolski učitelj, danes pa je ravnatelj ene izmed ljubljanskih osnovnih šol. Dolgo je ustvarjal neobjavljene rokopise z željo napisati dober roman in se poskušal v pisanju dramskih besedil. Na slovensko literarno prizorišče je končno prodrl s tremi romani, vsemi nominiranimi za nagrado kresnik. Ob Galilejevem lestencu (1996), Sarkofagu (1997) in Slepem potniku (1999) je objavil še nekaj kratke proze in več študij o slovenskem osnovnem šolstvu. Pravkar je izšel njegov četrti roman Potožba, ki govori o tem, da oskrbnica doma pisateljev in njen priležnik kradeta tekste slovenskim literatom, ki so tam na dopustu. Dušan Merc je dolga leta poučeval slovenščino na policijski šoli v Tacnu.

Kakšno je vaše mnenje o policistih?

Vsekakor razumem njihovo vlogo, tam je veliko poštenih, delovnih, razumnih in tudi zelo izobraženih ljudi. Mnoge cenim, z mnogimi sem še danes v prijateljskih odnosih. Četudi so mnogi lahko zaradi svoje preproščine žrtve svojih šefov ali svoje naivnosti in posredno tudi mi državljani - ampak, to ni stvar nobene diskusije, to so dejstva vseh policij sveta. Zato obstajajo tudi zanje zakoni in predpisi ...

Bil ste v službi v kadetnici. V Tacnu ste kadete poučeval slovenščino. Kakšne so bile razmere tam?

V Tacnu sem delal od konca leta 1978 do avgusta 1985. Bil sem tudi vodja šolskega televizijskega studia. V Tacen sem prišel iz Šubičeve gimnazije, kjer sem bil zaposlen za določen čas. Zaposliti se tam, se mi ni zdelo nič posebnega. Drugje v šolstvu se je pripravljalo usmerjeno izobraževanje, tam so to elegantno in modro preskočili. Ko sem pripravljal učni načrt za zadnji dve leti usmerjenega izobraževanja za slovenščino za kadete, je bilo vse zamišljeno v bistvu enako kot za druge srednje šole. V pogovoru s svetovalcem republiškega sekretarja ali podsekretarja organov za notranje zadeve, mislim, da se je pisal Ziherl, je to bilo dobro sprejeto in potrjeno. Toda na svetu Izobraževalnega centra za notranje zadeve je predsednik sveta tovariš E. Kranjčevič zahteval, da se v vsebino za četrti razred dodajo tudi Kocbek in težave, ki jih je imela z njim državna varnost. Odgovoril sem, da o tem nimam pojma, pa me je podučil, da lahko uporabim strokovno knjižnico Sekretariata za notranje zadeve. Ko sem ugovarjal, da kaj takega ne more biti predmet slovenščine in poučevanja, je zelo ostro nastopil in zahteval, da se da to v program. Upal sem si pripomniti celo, da bo, glede na to, kako se bodo stvari razvijale, čez deset let Kocbek največji slovenski pesnik in da tudi njegov pogreb dokazuje, da te stvari niso tako enoznačne in enostavne. Seveda je ponorel. Potem sem mu povedal še, da so tisto leto v prometni nesreči hkrati umrli štirje kadeti in da so bili vsi štirje na željo staršev pokopani cerkveno. Pa tudi, da je tako pri vsakem pogrebu in da torej kadetnica ni takšna, kot bi jo radi videli, da ideologiziranje ne pride v poštev. (Mimogrede, takratni ravnatelj kadetnice, znameniti slovenski sociolog in policist Čelik, ni dovolil pokopa v uniformah, češ da je to predrago za kadetnico in da so sami krivi, da so umrli, ker so šli iz šole brez dovolilnice!) Tudi učiteljica sociologije je imela z E. Kranjčevičem enake težave. Tako da smo se potem, vsaj nekateri, v zbornici zgražali, kakšna je bila raven znanja in ideologiziranja vsega tovariša predsednika pri sprejemanju učnih načrtov. Od takrat vem, da je največja tajnost, prava skrivnost policije in vseh takšnih sistemov pravzaprav kadrovska - ko ljudi poznaš, ko veš, kakšen je njihov domet in kakšni so v resnici. Tega ne smeš razglašati naokoli, ne zato, ker bi jih s tem žalil, pač pa zato, ker takoj vidiš slabost sistema, največjo slabost in ranljivost. Lahko se motiš, to ja. Če pa odvzameš svojemu razmišljanju predsodke, prideš do pravih podob ...

Torej poznate veliko ljudi iz policije?

No, učil sem mnoge, ki jih sedaj vidim na televiziji in v časopisih in jih tudi dobro pomnim. Večinoma vse v redu. Vsega spoštovanja vredni ljudje. Bil pa sem tudi vsa štiri leta razrednik današnjemu direktorju policije. Saj, ljudje se mogoče spreminjamo, pa vendar. Zato, ker ljudi poznaš, je lahko v policiji zoprno pripadati tako močni in čredno tako številni grupaciji, kljub sladkosti. Eden od razlogov, seveda.

V vaših besedilih se med drugim pogosto razbere precejšnja preganjavičnost, lov na človeka. Je to morda posledica Tacna?

Mogoče. Lov na človeka je pač policijsko delo, in če je to podloženo, podžgano še z ideološko zavzetostjo, je to lahko huda zmota obeh, sistema in posameznika, ki izkorišča svojo sistemsko moč. To sem seveda slutil, tega sem se bal, nisem pa skusil v pravem pomenu in moči. To ne. Sicer je bilo v kadetnici precej napeto, tudi kafkovsko. Pred sprejemanjem učnih načrtov za slovenščino so me nekajkrat malo šikanirali - pa sem imel to srečo, da tega nisem povsem pripisoval sistemu, pač pa bedakom v policiji. In imel sem to srečo, da jih nisem vzel zares. Če bi se mi to zgodilo, bi dobil preganjavico in bi še danes mislil, da sem žrtev sistema. Pa nisem bil. Tudi v resnici ne. Res pa je, da sem bil osumljen (to si lahko tam takoj, in to vsak), da sem pisal nekakšne letake ali na zid ob Kardeljevi vili, ki je bila v Tacnu, pa seveda nisem. Potem sem bil osumljen, da sem pisal neka anonimna pisma v povsem zasebni zadevi, pa tudi nisem (pri tem nisem bil zaslišan, pač pa zasledovan in predmet preiskave, saj je diskretnost eno od pravil, ko policija zbira indice). Resnično zasliševan sem bil dvakrat. Prvič je preiskavo proti meni, v pravem policijskem smislu, uvedel že omenjeni znameniti sociolog in policist, pisec mnogih knjižurin o policiji, češ da sem kriv, ker se je izgubil neki razredni dnevnik. Preiskavo je vodil še danes službujoči visoki uradnik na civilni zaščiti ali kje že je (ti se levijo iz kože v kožo, iz sistema v sistem, kakor metulji v gosenice - lahko tudi v nasprotni smeri, brez težav). Zadeva je bila prava policijska farsa ... Druga je bila precej resna (in zato tudi boljša farsa). To je bilo po atentatu na papeža, ko so verjetno norele vse obveščevalne službe na svetu. Tako so se lovke stegnile tudi do mene (ob istem času sem Novi reviji predlagal v objavo del nekega romana, pa so tovariši vedeli tudi to, ker tega niti nisem skrival).

Kako se je to kazalo neposredno?

Začutil sem, da nekaj ni v redu, ko sem moral pisati, kaj sem delal v Avstriji neke sobote, ko sem tja peljal teto po kavo in banane. Seveda sem napisal norčavo poročilo. To je bilo najbrž kar zoprno zanje. To sem spoznal na poznejšem zaslišanju. Maja so me nekako prijateljsko in neformalno spraševali, kaj mislim o Pirjevcu (sveta preproščina, nadme se je s tem vprašanjem spravil neki popoln bedak in nevednež - pa kaj naj bi si mislil o svojem profesorju, partizanu in kaj naj bi neki povedal ...). Potem so mi junija naredili premetačino na delovnem mestu in me odpeljali na zaslišanje v tedanjo Kidričevo, sedanjo Štefanovo. Na kratko: bil sem osumljen sodelovanja z bolgarsko obveščevalno službo. Seveda, direktor Izobraževalnega centra organov za notranje zadeve, takrat velik lokalni mogotec na Koprskem, neki tovariš Zupančič, mi je grozil s KOS-om, češ da me hočejo zapreti, pa on tega ni dovolil (temeljni pristop je seveda, jaz sem tvoj prijatelj, jaz ti bom pomagal, samo vse mi povej, zaupaj) ... Pa sem se samo pomilovalno posmehnil, ker sem si predstavljal, da zanj ni problem uničiti kogarkoli. Če se ne motim, je Bolgar Agop, ki je bil poročen z domačinko v Zasipu pri Bledu, dobil kakšnih devet let zapora in veliko tudi odsedel! Po mojem za prazen nič. Pa ni bil edina žrtev. Kolikor vem, je bil obsojen tudi nekdo iz Kranja in še drugi ljudje ... Če so bili agenti vzhodnega bloka takšni kot tisti Agop, ki sem ga poznal in mu tudi podaril knjigo bolgarske poezije, potem ni čudno, da je vzhodni blok propadel.

Veliko dobre volje in moči je bilo potrebne, da sem se otresel vsega tega. Poznal sem druge težke usode, meni se končno ni pripetilo nič hudega - bili so malo jezni name; v tem sem kar užival. Samo za to sem vedno poskrbel, da sem vsem raztrobental in razbobnal, kaj se dogaja. Tega nisem skrival. Malo sem bil naiven, ko sem komu kaj zaupal, pa saj je tudi sedanja država kar naivna, ko ima kakšnega visokega (vsaj za moje pojme) funkcionarja na veleposlaništvu v nekdanji republiki Jugoslavije, ki je bil res pokvarjen ... ampak to sistem očitno prenese, ljudje pa so vedno in dosledno hlapčevski. Verjel sem, da četudi se zgodi kaj hujšega, pa to ni bilo nič realno možno, da je edino javnost tista, ki te lahko zaščiti. Žrtve takšnih stvari v predhodnih obdobjih prejšnjega sistema so bile namreč neme, mutaste, niso mogle spregovoriti, vzeta jim je bila ta pravica. V tem smislu sem se res preganjavično varoval. Ne glede na to, mnogi v Tacnu so bili pošteni, odkriti, nacionalno zavedni itd., to kaže tudi razvoj in obnašanje takratne milice ob prelomnih dogodkih leta 1991.

Pišete od študentskih let, v javnosti pa so se vaša besedila pojavila šele v devetdesetih letih. Je s temi dogodki v Tacnu povezano, da takrat niste nič objavljali?

Ne, mislim, da ne. To bi bilo nepošteno reči. Nisem bil mučenik sistema in ne mučenik urednikov. Ne bi rad presojal, čigava dela so takrat izhajala, kaj je izhajalo in kakšno težo je imelo izdano v tistih časih. To tako lahko preberemo. Res je, Drago Šega, ki je delal na SAZU, je prebral neki moj roman in se zavzel zame pri Dimitriju Ruplu. Potem sem odlomek nesel na Novo revijo, tam so bili že kolegi iz primerjalne, pa smo se nekako delali, da se ne poznamo. Iz specialnega seminarja pri Pirjevcu in sploh z oddelka sem vedel ... Pa sem bil tiho.

Prav tako se mi je zgodilo z nekim romanom, za katerega mi je napisal recenzijo Vitomil Zupan ... Vendar vseeno mislim, da se mi ni zgodila nobena krivica. Rupel me je povabil domov, govorila sva o tistem romanu in o revoluciji ter tehnologiji, ki danes onemogoča vsakršno tragičnost v zvezi z družbo, to pa je bilo tudi vse. Prvi roman Galilejev lestenec je sprejel Matevž Kos, ko sem bil zanj in za vse druge še povsem neznano ime.

Se v zadnjem romanu še poznajo sledi teh dogodkov?

Če sprejmem, da se v prejšnjih poznajo, potem moram sprejeti, da se poznajo tudi tukaj. Lov na človeka pisatelja je še toliko slajši kot recimo na kriminalca. Seveda pa so se spremenili tudi optika, postopki in predvsem osnovni ton. Sedaj se iz tega predvsem norčujem.