Po Hendrixovih strunah

Zadnje čase domovine ne zaznamujejo le obiski tujih uglednežev, ampak tudi vse številčnejše kitarske prireditve. Ta mesec je bil v dolenjski prestolnici Fender Show, na katerem je bilo na ogled skoraj več kitar kot ljudi. V Kranju pa je minulo soboto ducat kitaristov napolnil diskoteko Trezor, ki se je iz šminkerskega zabavišča ta večer prelevila v kitarski hram.

Kranjska kitariada je bila 11. po vrsti in prva, ki je gostovala izven Maribora. Začelo se je pred tremi leti, ko se je lokalni krog kitaristov odzval na pobudo KID-a Indie Janez iz MC Kluba (Pekarna), da bi uradno organizirali prireditev. "Prvi odziv je bil dober in odločili smo se, da jih bomo delali pogosteje," pove Ramiz Derlič iz KID-a. "V Mariboru jih imamo vsaj trikrat na leto, saj so postale ene osrednjih prireditev, na katerih gradimo kulturno delovanje. Ponosni smo nanje." Čeprav jih finančno mesto ne podpira, imajo ob Dravi mladi Jimiji vsaj možnost vadbe znotraj Pekarne. Na feštah, kjer kitaristi predstavljajo svoje ekspertize, sedaj gostujejo tudi hitroprsti vajenci iz Celja in Murske Sobote, prvo gostovanje pa jo je poneslo v srce spedenane Gorenjske.

Tukaj se stvari za rokersko kulturo poslabšujejo, čeprav se to zdi nemogoče. Jaka Klofutar iz Centra mladih (CM) pove: "Ko smo nedavno prijavljali manj komercialni projekt z rock bendi, so nam dovolili zgolj etno in klasiko. Brez šanka." Tokrat pa jim občina ni mogla nagajati, saj so najeli diskoteko in pustili odprta vrata vsem gostom. Temu primeren je bil tudi obisk, saj se je še pred prvim donenjem iz zvočnikov v prostoru gnetlo najstnikov, staršev nastopajočih in nekaj zablodelih hipijev.

Strokovni izbor za kranjski strunski večer je obsegal večino znanih lokalnih kitaristov, "ki so že kdaj stali na odru. Povabili smo 20 kitaristov, nocoj jih bo 12", pove David Gradišek, sicer kitarist zasedbe Stratus. Fant intenzivno spremlja glasbeno sceno, zasledil je kitariade v Mariboru in navezal stik. Ob asistenci CM ter Kluba študentov Kranj so se nato v pospešenem ritmu vrstili izvajalci "od popularne glasbe do roka", kot je blues in heavy metal interpretiral povezovalec. Nato je na oder prišel prvi kitarist, se predstavil in predstava se je lahko pričela.

Etno zmaga

Na odru je vsakega udeleženca spremljala boben-in-bas sekcija, ki se je v večeru nekajkrat zamenjala. Največje olajšanje za goste pa je bilo spoznanje, da so nastopajoči (z zadnjimi izjemami) lahko odigrali le po eno kompozicijo. Če mislite, da med ducatom kitaristov ni razlik, se hudičevo motite! Ušesne metamorfoze so se pričele pri preigravanjih pop obrazcev, ki niso povzročile spektakularnega segretja publike. Prisotna gasilska brigada pa tudi ni bila namenjena gašenju požara, ampak navijanju za njihovega favorita iz gasilske brizgalne. Medtem ko so solisti v stanju globoke zamaknjenosti drgnili po strunah v vse smeri, se je razvijala tudi glasba. Čas menjave kitaristov je voditelj izkoristil za predstavitev novega virtuoza v stilu "... zafukal šolo zaradi kitare, starši so bili verjetno ful dobre volje ... "

Vmes so se glasbeni slogi razvili skladno z videzom na odru - sprva se je pojavil roker, ki je spominjal na Steva Vaia v mlajših letih (v vseh pogledih), naslednji je skušal razčleniti Guns'n'Roses na sestavne prijeme, za konec pa je Trezor pokazal še dva bluzerja. Zadnji je deloval tako, kot da bi bila ljubica v rokah reinkarnacija pokojnega Hendrixovega glasbila. Prva kitara prve kranjske kitariade je bil (že na vajah za razred boljši) Uroš Rakovec. Fant, ki kitare ni študiral na kozolcu, temveč na Berkeleyju, je navdušil tako z balkanskim etno popom kot tudi z znanjem. Morda je k zmagi pripomogla tudi kitara, po informacijah poznavalcev narejena iz istega materiala kot space shuttle.

Kitariade pa ni konec niti potem, ko podelijo priznanja in izzvenijo vse kitare. Zamišljena je kot tridelna prireditev, sestavljena iz pripravljalnega dela, same prireditve in končne analize, na kateri komisija kitaristom skuša pomagati z nasveti. "Pride do tega, da se pokažejo entuziasti, ljudje pa pričakujejo nekaj drugega," pove Ramiz. "Potem se pogovorimo in za naslednjo kitariado se bolje pripravijo." Načeloma naj bi šlo za konkretno možnost glasbenikov, da se iščejo, srečujejo in spoznavajo, na prejšnjih pa so organizirali še delavnice. H kitariadi pristopajo karseda resno, pa tudi iznajdljivo. "Promocija je zelo pomembna. V mestu imamo ustaljeno prakso z lokalnimi komercialnimi postajami, ki podprejo prireditev. Je nekaj ljudi, ki so bili v Pekarni, sedaj pa se še vedno spomnijo tega." Ob kitariadi so nekoč skušali pripraviti še basiado, ki pa ni uspela. "Mogoče so se basisti odločili, da njihov inštrument ne more biti solo." Zato pa so se prijele kitariade, saj v štajerski prestolnici beležijo vsaj 300 obiskovalcev na vsaki prireditvi.

Te neprofitne prireditve doživljajo razcvet. "Kot smo napovedovali, jo letos širimo v vso Slovenijo. Dogovarjamo se s soorganizatorji iz Izole in drugih krajev, da bi jo speljali tudi tam, nato pa končno kitariado, ki bi bila tekmovalne narave." Obstaja realna ideja, da bi konec leta naredili državno prvenstvo z nagradnim fondom ("ena ful dobra kitara"). Vseslovenski zaključek naj bi trajal najmanj dva dni, večjih sponzorjev pa vsaj za zdaj še nimajo. Gojijo pa tiho upanje, da bi prireditev izdatno začinili s kakšnim velikim imenom. Upajmo le, da bo klasike rock'n'rolla preigraval kak tuji Satriani in ne domači Domicelj.