Kdo se je bal Corneliusa Cardewa?

"Predstavljam večer socialistične klavirske glasbe. Vse več umetnikov eksplicitno zavzema politična stališča. Ko je meščanski pianist Maurizio Pollini pred klasičnim klavirskim recitalom razgalil imperialistično politiko Združenih držav v Vietnamu, so ga lordi in gospe pariške visoke družbe skoraj odpihnili z odra. V sedanji krizi kapitalizma raznolične umetniške skupnosti povzdigujejo glasove v podporo zatiranim razredom in ljudstvom."

Z zanosom je občestvo 2. januarja 1975 v New Yorku nagovoril Cornelius Cardew (1936-1981), posebnež povojne britanske glasbene scene. Sprva adept Johna Caga in kot posrednik idej o slučaju v glasbi najbolj obetajoči sodobni britanski skladatelj. Zatem duhovni gibalec glasbenega eksperimenta, ki se je udejanjil ob koncu šestdesetih let v združbi Scratch Orchestra, nato pa prepričan maoist, ki se je odpovedal lastni ustvarjalni preteklosti, svoje glasbeno delo podvrgel samokritiki ter se povsem predal pisanju "uporabne glasbe", padel nazaj v funkcionalno tonalnost in brezkompromisni politični aktivizem.

Običajno se zapisi o nenavadni osebnosti izjemne karizme, energije in zaloge idej začenjajo z njegovo smrtjo. Cardewa je 13. decembra 1981 blizu doma v Londonu do smrti povozil (umoril?) neznani voznik. Teden dni prej je zadnjič govoril, igral klavir, spremljal in pel skupaj z občinstvom na protirasističnem shodu-koncertu za etnične skupnosti v Camdenu. Kako daleč je bilo to od izoliranih, elitniških mednarodnih festivalov sodobne glasbe, kjer je začel svojo glasbeniško pot. A kot je o njem zapisal njegov tovariš, pianist John Tilbury, se je odločil sam, saj je "glasbo vrnil življenju, iz kompozicijskega akta naredil nekaj več kot le golo manipulacijo z zvokom".

Ob desetletnici njegove smrti so njegovi sodrugi priredili niz spominskih koncertov, izšli so nekateri redki posnetki njegovih del, revija The Wire mu je posvetila osrednjo temo, in opozorila na izjemen vpliv, ki ga je imel njegov krog na britansko in evropsko muzično novatorsko srenjo. Pri tem bode v oči, da ga je uradna glasbena zgodovina malodane izbrisala, ga skušala še po smrti utišati. V tem prostoru je nanj v osemdesetih letih opozarjal zagrebški muzikolog Nikša Gligo, dolgoletni vodja nekdaj imenitnega bienala nove muzike. O njem, o godbi in njegovih idejah so med gostovanji pri nas pripovedovali muzičisti Fred Frith, Tim Hodgkinson ("zaradi improvizatorke skupine AMM, izredne glasnosti na koncertu, sem kot mulc začel muzicirati"), Roger Turner, Alexander Balanescu ("kako močna osebnost, spreobrnil je moje poglede na muziko, ki so mi jih vcepljali na konzervatoriju"). Michaela Nymana, nekdanjega člana Scratch Orchestra, zdaj bolj razvpitega kot "oskarjevca" za Piano, kakopak o tem ni nobeden povprašal ali pa prebral njegove knjige o eksperimentalni glasbi (1974) in "Corovega" citata v njej o improvizaciji: "Samodisciplina je njen predpogoj. Disciplina je zmožnost harmoničnega dela v skupini, ne pa podrejanje rigidnim pravilom." Tudi Gavina Bryarsa o tem ne sprašujejo. Njegov politični somišljenik, pianist Frederick Rzewski, raje reče sam.

Sprva ni kazalo na takšne sunkovite obrate. Cardew je šel po klasični dresurni poti glasbenika in skladatelja: od šole do šole, ki pripoznava njegov talent, od Royal Academy of Music, kjer je študiral kompozicijo in klavir, do študija v K*lnu, kjer je bil nekaj časa asistent Karlheinza Stockhausena. Iz Nemčije se je vrnil leta 1961, obiskoval tečaj iz grafičnega oblikovanja in kot oblikovalec občasno delal do smrti. Po zgodnejših strogo notiranih komadih se je vse bolj posvečal improvizaciji v glasbi in trganju verižnih spon med skladateljem, izvajalcem in poslušalcem. Odgovornost je prelagal na glasbenika in razhraljal temelje glasbenosti v "delu". Od leta 1966 do 1971 je ob rabi elektronskih pomagal svobodno improviziral v skupini AMM.V času dveletnega študija v ZDA je pripravljal monumentalno delo Treatise s fascinantno grafično notacijo. Leta 1968 je začel na Morley Collegu poučevati eksperimentalno glasbo in v razredu novačil svobodimiselne glasbenike za jedro Scratch Orchestra. Zaradi institucionalne pokvarjenosti in ujetosti v glasbeni akademizem so vanj začeli vabiti "glasbeno nedolžne" in z njimi muzicirali, potovali koncertirali v dvoranah in v parkih. Cardew je bil neformalni vodja orkestra. Orkester, štel je med 30 in 100 članov, je med drugim izvajal tudi njegov sedemurni, vznemirljivi The Great Learning. Njegova predloga so bila Konfucijeva besedila. "Zveneče stvari", zvočila v komadu so kamenje, piščalke, bobni, glasovi, recitacije, kričanje, petje, tuljenje, smeh, strgala, ropotulje, glasbene skrinjice, klavirji-igračke, dromljice, pretakajoča voda. Komad vključuje igre, improvizacijo obredja, klovnovske točke. Posamezni "paragrafi" so bili le delno notirani in običajno je bila bila zapisana le melodija, drugič kakšen drug napotek. To je bila osnova za improvizacijo, odgovornost je bila povsem glasbeniška, individualna in v kolektivu takoj trans-individualna. Tako je "drugi paragraf" za bobne in zbor navdahnila tehnika retoričnih vaj budističnih menihov pod grumečimi slapovi. Cardew je sam pel komad v zboru, ki so ga slapovi, "doneče bobnanje", dokončno povozili in izčrpali". Veliki nauk ostaja eno največjih in najbolj intrigantnih del v kratki zgodovini eksperimentalne glasbe. Scratch Orchestra je po dveh idiličnih letih razpadel. Kot navaja Tilbury: v teoriji naj bi orkester integriral, toda praksa je pokazala, da je izolacionističen. Zavračal je glasbeni establišment, v praksi je dobival javno podporo, bil naj bi sredstvo navdiha, a je bil za mnoge pesimističen simptom razkrajajočega sistema. Ujet je bil v anarhistično dilemo: želel je nekaj, povzročil nasprotno.

Sledil je radikalen Cardewov maoističen prelom. V knjigi Stockhausen Serves Imperialism (1974) je obračunal z institucionalizirano avantgardo: "Razvoj in odkritja v glasbi sta povsem odtujena od resničnih izvirov razvoja in odkritij, namreč od življenja ljudi. Tako odrezana je nova glasba shirala in umrla ter neizogibno postala reakcionarna sila, ki zavira razvoj. Avantgarda je opravila prehod od iluzije do deziluzije." Premik k Eislerjevi "uporabni", socialistični glasbi, je bil njegova nova preokupacija. Poučeval je otroke delavskih in etničnih četrti, muziciral v lokalih, se učil od prijateljev, kakšen je poklic gostilniških muzikantov, brskal po folklori, igral v rockovskem "revolucionarnem bendu", na barikadah, na političnih shodih, protifašističnih demonstracijah, bil zaprt. Skladal je socialistično klavirsko muziko, med drugim Thaelmannove variacije, posvečene ubitemu sekretarju KP Nemčije v nacističnem Reichu. Deset težkih in protislovnih let, v katerih je našel nove cilje. Končno se je javno odrekel maoistični ideologiji, a je ostal brezkompromisni levičarski aktivist in glasbenik. Vnovič se je začel spogledovati z improvizacijo. Na njegovem pogrebu sta zazvenela Bach in Internacionala, o kateri je svojčas zapisal, da je njeno skupinsko petje bolj subtilno doživetje kakor vse, kar je spravila skupaj avantgarda. Spomnimo se Corneliusa Cardewa. Aktualnost njegovega življenja in dela je v vseh protislovjih, ki so se kopičila v njegovem naprezanju za obljubo sreče, odraženem v izjavi: "Ko igraš godbo, si godba".