29. 12. 2004 | Mladina 52 | Kultura
Cilj so nebesa
Hitra hoja in cerkev
© Tomo Lavrič
Pravzaprav na prenose tekmovanj v hitri hoji na televiziji naletimo zgolj naključno, morda le ob takih vsesplošnih športnih orgijah, kot so, na primer, olimpijske igre ali svetovna prvenstva v atletiki. Skratka, videvamo jih tako redko in v tako okrnjeni obliki kot, recimo, v starih socialističnih časih prenose svetih obredov ob božiču ali veliki noči. In ko jih, te hitrohodce, takole gledamo, kako se kot kakšne do konca izčrpane gliste zvijajo po asfaltu, se nam zazdi, da prihajajo iz nekega že davno minulega, arhaičnega obdobja športa, katerega izumetničeno spakovanje ne sodi več v naš čas. Tudi taki preprosti, navadni ljudje, ki jih ponavadi kar bukseljni imenujemo, ob pogledu nanje najpogosteje planejo le v prezirljiv samozadovoljen krohot in nato mirno zavijejo k maši v bližnjo cerkev, kjer pa sploh ne zapazijo, da se tudi tisti njihovi farji motajo okrog oltarja v nekih bizantinskih prahaljah ter ob tem izvajajo nekakšne čudne ptičje obredne plese in deklamacije, katerih pravi pomen je že davno odplavil čas. Torej, tako hitra hoja kot cerkveni obredi so, takole na oko, že kar komično zastareli. S tem pa ne trdim, da jih ni fino gledati.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
