Zoran Smiljanić

24. 12. 2015  |  Mladina 52  |  Kultura

Alma Karlin za telebane

Dobili smo stripovski album o pisateljici, poliglotki in svetovni popotnici Almi M. Karlin, ki se je iztrgala konvencijam svojega časa

Naslovnica stripovskega albuma Alma M. Karlin, svetovljanka iz province

Naslovnica stripovskega albuma Alma M. Karlin, svetovljanka iz province

Med prebiranjem albuma o Almi Karlin sem se spomnil svojih osnovnošolskih dni, ko je bilo branje stripov napol ilegalna dejavnost. Nanje so se spravili vsi, ki so imeli pet minut časa: politiki, kulturniki, mediji, šola, starši in družba so nam v glavo vbijali, da so stripi cenen šund, ki ni vreden papirja, na katerem je stiskan. Diskreditirali so jih tudi z ’znanstveno’ primerjalno metodo, da so stripi slabi zato, ker je v njih vse narisano in potemtakem ničesar ne prepuščajo domišljiji, knjige pa so dobre, ker si mora bralec napisano predstavljati, s tem pa si razvija ustvarjalnost in domišljijo. V strahu za svoje duševno zdravje sem si tako na desetine strani dolgočasnih in duhamornih opisov pokrajin, mest ali oseb iz različnih romanov in potopisov skušal prevesti v podobe, a ni šlo. Poplava besed v moji glavi ni in ni hotela zaživeti, podobe so ostajale luknjičave in neprepričljive, včasih so postale že naravnost groteskne. Zato sem se odločil, da bom trening ustvarjalnosti potihem bojkotiral in dolgovezne opise v knjigah gladko preskakoval. Zaradi tega sem pristal pri stripih, kjer je bilo vse lepo narisano in še zabavno povrhu, zakrneli možgani in kilava domišljija gor ali dol. Pozneje sem odkril preprosto resnico: včasih so podobe iz proze vzniknile same od sebe, spontano in brez truda, če pa sem jih skušal ustvariti na silo, jih ni bilo. Eh, kako drugače bi bilo, če bi takrat lahko dobil v roke strip o Almi Karlin. Z veseljem bi ga porinil pod nos dežurnim dušebrižnikom in jim zabrusil, izvolite, le poglejte, kako lepo gresta strip in literatura skupaj!

Gre namreč za šolski primer uspešne poroke, kaj poroke, ljubečega koitusa med besedo in sliko. Preprosto naracijo sestavljajo trije osnovni elementi: natipkani deli besedila, skozi katere v prvi osebi spregovori Alma sama, »stripovsko« besedilo v oblačkih, ki je deloma dramatizirano, in risba, ki vse našteto povezuje v celoto. V stripovskem življenjepisu pisateljice, poliglotke in svetovne popotnice bralci odkrivamo neznane svetove daljnih dežel in tudi notranje svetove drobne, krhke, bolehne, a neskončno odločne, trmaste in pogumne ženske, ki se je iztrgala konvencijam svojega časa in se brez spremstva ali finančnega zaledja odpravila na tvegano, nevarno, pogosto ponižujoče, a osupljivo in osvobajajoče potovanje okrog sveta. Strip nevsiljivo, tako rekoč med sličicami odgovarja na vprašanja, kdo je ta nenavadna ženska in od kod ji obsesivna potreba, da raziskuje skrite kotičke našega planeta, kamor do tedaj še ni stopila niti slovenska, kaj šele ženska noga. Njeno zunanje in notranje potovanje se bere kot napeta pustolovščina.

»Ne da hočem, ampak moram. Nekaj v meni me sili in ne bom prej našla miru, dokler se tej sili ne uklonim.«

»Ne da hočem, ampak moram. Nekaj v meni me sili in ne bom prej našla miru, dokler se tej sili ne uklonim.«

Scenarist Marijan Pušavec se je prebil skozi goro Alminih romanov, potopisov, člankov, pisem in neobjavljenega gradiva ter jih strnil v tekočo dramatizirano biografijo, ki sledi življenjski poti protagonistke od odraščanja v rodnem Celju, prek prvega potovanja v London do sedemletnega popotovanja okrog sveta in vrnitve v Celje, kjer je preživela zadnja leta življenja. Pušavec je Almino zgodbo predstavil brez scenarističnih intervencij ali dramaturških akrobacij, pa tudi brez patetike in sentimentalnosti, čeprav to nikakor ne pomeni, da je oropana čustev. V pripoved je diskretno vključil tudi njeno zanimanje za nadnaravno in mistično. Pušavec Karlinove ne vrednoti, ocenjuje, niti je ne malikuje; pusti, da njene besede, dejanja in doživetja govorijo o njej. Asketska pripovedna strategija, kjer je sebe kot avtorja modro držal v ozadju, glavno besedo pa prepustil junakinji, se je izkazala za premišljeno in učinkovito. Stari scenaristični lisjak pač obvlada pripovedne tehnike, s katerimi združuje kakovostno literaturo z napetim branjem.

Jakob Klemenčič, ki se je izlegel iz Stripburgerjeve valilnice talentov, je nase opozoril s serijo kratkih grotesknih stripov, kjer je demonstriral zavidanja vredni občutek za razmerje med črninami in belinami. Je tudi mojster praznih prostorov, osamljenih dvorišč in pustih ulic, ki jih je suvereno natrosil v odbitem potopisu Bratovščina sivega goloba. Kljub vsemu pa smo sledilci od njega šele pričakovali tisto veliko delo, s katerim bo zarisal med nesmrtne striparje. In njegov življenjski projekt je prišel s klicem Marijana Pušavca, ki ga je vprašal, ali bi risal strip o Almi Karlin. Bila je ponudba, ki je ni mogel zavrniti. Da je Klemenčič več kot kvalificiran za nalogo, priča tudi to, da gre za izkušenega popotnika, ki je med drugim sam šestkrat obiskal Južno Ameriko. In ker je individualist, ki se v širokem loku ogiba turističnim potem in pastem, je znal v stripu prepričljivo predstaviti pisani spekter čustev in stanj, ki jih samotni popotnik doživlja na poteh po neznanih deželah: razburjenje, navdušenje, negotovost, osamljenost, melanholijo, krize, domotožje, tudi dolgčas in jezo ter paleto zdravstvenih, varnostnih, higienskih, kulturoloških, finančnih in prebavnih težav. Almo je prepričljivo upodobil v razponu od deklice do starke in ekspresivno ujel njena čustvena stanja, tudi drobne nečimrnosti in nestrpnosti. Odločna poteza s čopičem in lahkotna, spontana linija oblikujeta samosvoj grafični izraz, malce premaknjen in prijeten za oko. Prebil je svojo magično mejo in ustvaril 160-stranski strip, v katerem je zrisal na stotine različnih prizorišč, protagonistov, etničnih tipov, prevoznih sredstev, garderobe, vedut, notranje opreme ter flore in favne. Seveda se bo našel kdo, ki se bo pridušal, da to in ono ni dobro narisano, toda drobne pomanjkljivosti ne morejo zares zasenčiti vrednosti tega stripa. Nekatere sličice, npr. tista, kjer se Alma na ladji v večerni svetlobi poslavlja od stare celine (str. 77) ali ko hodi po meglenem Londonu (str. 50), so male poetične mojstrovine. Nemi prizor, ko se po dolgih sedmih letih vrne v zasneženo in prazno Celje, pa je scenaristični in risarski tour de force, izrazni in čustveni vrhunec izjemne moči.

Album je lepo oblikovan, naslovnica je privlačna, barve na njej so skladne, junakinja pa je velika le pičle štiri centimetre, kar je v svetu, kjer večina drugih (moških) junakov z naslovnic napadalno skače v gledalca, naravnost osvežujoče predrzno. Dobrodošli so zemljevidi na notranjih platnicah, besedila na zavihkih in dobro razmetani elementi na zadnji strani, ki delujejo kot nalepke na popotniškem kovčku. In navsezadnje, album ima zelo ugodno ceno, Stripburger/Forum je ena redkih založb, kjer se državno sofinanciranje pozna tudi pri končni ceni. Za to je odgovorna predvsem visoka svečenica slovenskega stripa Katerina Mirović, ki si za svoje stripovske zasluge narodu vsekakor zasluži kakšno državno priznanje iz rok našega predsednika, po možnosti s komentarjem: »To mi deli, miška!«

»V tem kratkem obdobju sem bila srečna ... vendar so me mojstri svetlobe opozarjali, naj bom pripravljena na vse.«

»V tem kratkem obdobju sem bila srečna ... vendar so me mojstri svetlobe opozarjali, naj bom pripravljena na vse.«

Glede na to, da je bilo sodelovanje avtorjev dogovorjena poroka, je njuno dete presenetljivo zdravo in lepo razvito. Strip tako sploh ne deluje kot pripoved dveh moških o neki ženski, pač pa je skorajda videti, kot bi šlo za avtentičen Almin izdelek, brez posrednikov ali interpretov. Prav zanimivo bi bilo izvedeti, kaj bi rekla gospa Karlinova, če bi strip dobila v roke.

Poleg tega sta avtorja s stripom povzročila še nekaj, česar nista načrtovala. Slovenske klasike so do sedaj obravnavali že različne knjige, monografije, (avto)biografije, dokumentarni in igrani filmi, ki so imeli le omejen domet. Vzemimo za primer TV-nadaljevanko o Prešernu: kljub solidnemu proračunu in udeležbi težkokategornikov, ki lik in delo našega največjega pesnika poznajo do obisti, je bila na koncu vseeno precej okorna in težko gledljiva, še posebej za mlade. Kako drugačen bi bil Prešeren v stripu, če bi ga v roke dobila pravi scenarist in risar! In ravno to sta naredila Pušavec in Klemenčič: v zaprt, akademski in zatohel prostor sta lansirala življenjepis v stripu, novotarijo, ki je neprimerno bolj dinamična, berljiva, privlačna in bo dosegla tudi večji krog (mlajših) bralcev. Žiga Valetič mi je v pogovoru navrgel, da obstaja denimo o Cankarjevem življenju kup malo znanih dejstev, ki bi jih bilo mogoče pretočiti v izjemno zanimiv biografski strip. Prav tako o številnih drugih naših spregledanih in zapostavljenih kulturnih velmožeh. Z resnim avtorskim angažmajem in nizkimi produkcijskimi stroški bi lahko o njih spregovorili na sodobnejši, prodornejši in komunikativnejši način. A kdo naj bi organiziral take projekte? Ljubiteljski posamezniki, založbe ali nemara celo kakšna državna kulturna ustanova? Ne vem, ampak dejstvo je, da je album o Almi Karlin postavil nove standarde in na stežaj odprl vrata sedanjim in prihodnjim rodovom stripovskih avtorjev.

Strip, ki bo gotovo preživel preizkus časa. In verjetno tudi ustvarjalca ...

Stripovski album:
Alma M. Karlin, svetovljanka iz province
Kdo: scenarij Marijan Pušavec, risba Jakob Klemenčič
Založnik: Forum Ljubljana, 2015

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.