Borut Mekina  |  foto: Uroš Abram

11. 5. 2018  |  Mladina 19  |  Politika  |  Intervju

Marjan Šarec, predsednik svoje liste

»V Sloveniji potrebujemo menjavo politične generacije«

Politiki, ki jih ne poznamo, imajo v Sloveniji prednost. Ni dvoma, da Marjanu Šarcu z njegovo listo zato na prihajajočih volitvah dobro kaže. Je pač politična neznanka, ki je za zdaj še brez nacionalnih grehov. Šarcu v prid gre veliko zaupanje, ki si ga je pridobil v domačem kraju, kjer je leta 2010 presenetljivo zmagal kot politični novinec v županski tekmi. O njegovi prihodnji vlogi v državni politiki morda pričajo izvedeni projekti v Kamniku, kljub temu pa Šarec ostaja kandidat, na katerega mnogi stavijo in z njim tvegajo. Zdi se, da se tega zaveda tudi sam.

Za širšo Slovenijo ste še neznanka in tvegana izbira.

Tam, kjer moje dosedanje delo poznajo, imam zelo dobro podporo.

S čim ste se v Kamniku dokazali, da ste se odločili za kandidaturo za najvišje položaje v državi?

Najpomembnejši je bil 40 milijonov evrov vreden projekt gradnje komunalne infrastrukture v Kamniku in okoliških občinah. Ko sem vstopil v to pisarno, so bili vsi prepričani, da tega ne bomo zmogli. Če sem iskren, niti sam nisem več verjel. Manjkalo nam je 800 soglasij lastnikov zemljišč, po katerih bi morala teči vodovod in kanalizacija. Nekajkrat me je vodja projekta prosila, da sem šel na teren in pomagal prepričati ljudi, saj je obstajalo pomanjkanje zaupanja v občino. 4800-krat sem se moral podpisati pod različne pogodbe. Če bi manjkal en sam podpis, projekta ne bi bilo. V enem letu smo z ekipo samo pri pridobivanju soglasij nadoknadili prej izgubljena tri leta. Po tej kalvariji pa se je začela še dolga bitka z državo, štiri vlade so se zamenjale vmes.

Še kaj?

Še mnogo. Drug projekt je bila 10 milijonov evrov vredna prenova Osnovne šole Toma Brejca. Da ne govorim, koliko smo namenili za obnove vrtcev, šestih osnovnih šol. Pred tem so v Kamniku gradili in gradili stanovanja, pozabili pa so na otroke. 300 otrokom je bilo treba zagotoviti dodatna mesta v vrtcih. Vrtci, brez investicij, nas stanejo pet milijonov na leto, kar pomeni 25 odstotkov proračuna. Poleg tega v našo pristojnost spada tudi 419 kilometrov cest. Očitno so ljudje opazili naše delo. Na zadnjih lokalnih volitvah v Kamniku smo prvič po letu 1995 imeli le en krog volitev. Mene je že v prvem krogu podprlo 64 odstotkov volivcev, našo stranko pa 43 odstotkov. To vam recimo pove, da znam združevati in da mi ljudje zaupajo.

Sedanji predsednik vlade Miro Cerar rad pove, da je on državo rešil iz krize, vi pa ste svojo občino potisnili v rdeče številke.

To so neumnosti. Zaradi zapletov na drugi strani, tudi na strani države, smo morali najeti premostitveni kredit v višini 2,5 milijona. Nikoli se nismo zadolževali za tekočo porabo, čeprav nam je država, tudi za časa Cerarjevega vodenja, nalagala nove in nove obveznosti. Vsa zvišanja minimalnih socialnih prispevkov padejo na pleča občinskih proračunov, vsako povišanje plač v vrtcih, vse do plačil za opravljanje obdukcij. Imeti kredit ne pomeni biti v rdečih številkah, če je porabljen za investicije. Predvsem pa je pomembno, kolikšen delež proračuna zajema in kakšna je sposobnost odplačevanja. Mi smo na 169. mestu med občinami. Naš dolg obsega 12 odstotkov proračuna, državni pa 70 odstotkov.

In če bi bil župan kdo drug, teh projektov – kanalizacije, obnove šole, prenove vrtcev – ne bi bilo?

Preden sem prišel na to občino, nismo dobili niti enega evra evropskih sredstev, danes je za to pristojna posebna skupina. Na prihodkovni strani je nadomestilo za stavbna zemljišča plačevalo 7000 ljudi, tudi tukaj smo naredili red, zdaj nadomestilo plačuje 14 tisoč ljudi. Ob uvajanju nepremičninskega davka so največje težave prav pri evidencah. Na ministrstvu so nam takrat povedali, da smo vzorčni primer. V Kamniku smo prvi začeli, s pomočjo dr. Janeza Bogataja in Janeza Bratovža, kulinarično-promocijski projekt Okusi Kamnika, temu so sledile druge občine. Prvič v 21 letih družba Velika Planina, d. o. o., posluje pozitivno. Ko sem prišel, ni bilo skupščine ne nadzornega sveta. Ustanovili smo oba organa upravljanja. Obnovili smo pogonski sklop, lotili smo se gostinstva in podjetje rešili. Kamnik je bil tudi prva občina, kjer se je skupina iz protikorupcijske komisije pod vodstvom Bećirja Kečanovića lotila pilotnega projekta drobnogleda vseh institucij. Eno leto so bili v hiši in občino obrnili na glavo.

In niso našli nič koruptivnega?

Seveda ne. Miro Cerar rad govori o etiki, morali in transparentnosti, nam o tem ni treba na dolgo razpravljati. Ko zahtevamo vzpostavitev finančne policije, ki bi se na ravni države borila proti korupciji in kriminalu, ne govorimo na pamet. O tem sploh ni treba govoriti in govoriti, ampak enostavno narediti. Prav tako mora tudi protikorupcijska komisija postati organ, ki se ga bo kdo tudi malce bal, ne pa tako, kot je danes. Doslej pravih reform v Sloveniji še nismo imeli. Po volitvah pa se bo treba odločiti in narediti celostni pregled celotne odločevalske verige. Ne trdim, da je vse to mogoče narediti v štirih letih, če bi to trdil, bi lagal in zavajal. Zlasti za reformo političnega sistema je potrebna prava politična volja.

Poskušajmo biti konkretni. Če recimo pogledate primer Patria – kje je po vašem sistem odpovedal? Pri policiji, tožilstvu, sodišču, vrhovnem ali ustavnem sodišču?

Ne vem, a ker je primer zastaral, je očitno nekje težava. V Sloveniji potrebujemo resne, celovite reforme, začenši pri političnem sistemu. Po 30 letih države smo prišli do točke, ko je treba pogledati v temelje. Ali ni to paradoks, da je premier 14. marca odstopil, danes pa se slika okoli, kot da so delujoča vlada; predčasne volitve pa bodo en teden prej, kot bi bile redne? Postopek imenovanja vlade in mandatarja je pri nas treba dopolniti, potrebujemo resen pogovor o vlogi državnega sveta, na splošno pa potrebujemo takšne reforme, po katerih se bo okrepila osebna, politična odgovornost. Tu je treba začeti in potem iti na zdravstvo in šolstvo. Predvsem pa: v Sloveniji potrebujemo menjavo politične generacije. Stranke, kot je recimo DeSUS, ki so bile v skoraj vseh vladah doslej, ne morejo v neskončnost ponavljati, da bodo upokojencem vrnile dostojanstvo.

Če bi bil župan v Kamniku 16 let, tako kot moj predhodnik, bi me tudi vi lahko upravičeno vprašali, ali mislim kaj nehati.

Potem se strinjate s tistim, kar je Cerar dejal o Janši, in sicer da bi človek, ki je že 30 let v politiki, mora početi še kaj drugega? 

To pa si je Cerar od mene sposodil. Že med predsedniško kampanjo sem govoril, da so eden od problemov ljudje, ki so predolgo na položajih. Zato se bomo mi tudi zavzemali za omejitev mandatov, ne samo političnih, ampak tudi direktorskih, recimo tistih v zavodih. Če zdaj ne bi šel na parlamentarne volitve, bi temeljito razmislil, ali bom šel še v tretji županski mandat. V 12 letih na neki funkciji pride do utrujenosti materiala in pomanjkanja idej. Za moje pojme sta dovolj dva županska mandata, lahko tudi po šest let, glede na našo birokracijo to ni predolga doba.

Torej, če bi vas zdaj v politični trgovini postavili na polico, kaj bi rekli, za kaj vas voliti, kaj bi bilo drugače, če bi vi zasedali neko odgovornejšo funkcijo na ravni države?

Pri meni je že to drugače, da ničesar ne obljubljam, kar ni izvedljivo.

Potem pa me spominjate na Piratsko stranko – mi ničesar ne obljubljamo in odkrito povemo, da nas zanimajo samo plača in funkcije.

Ne, ne, ne, po osmih letih vodenja občine me ni treba primerjati s Piratsko stranko. Mi ne obljubljamo druge Švice ali Skandinavije, obljubljamo pa trdo, zavzeto delo, takšno, kot smo ga opravili na občini. Predvsem pa lahko od mene volivci pričakujejo, da bom manj govoril in tvital in več delal. Če bodo to dopuščale koalicijske razmere, obljubljamo reforme, ki jih v Sloveniji zares potrebujemo.

Kandidati nove politike so na prejšnjih volitvah obljubljali zelo konkretne stvari, od drugega tira do hidroelektrarn. Kaj je za vas najpomembnejša stvar?

Zmanjšanje birokracije na vseh področjih. To je temelj. Graditi ne moreš, dokler nimaš dokumentacije.

Obljubljamo pa trdo, zavzeto delo, takšno, kot smo ga opravili na občini. Predvsem pa lahko od mene volivci pričakujejo, da bom manj govoril in tvital in več delal.

Ampak ali vi veste, da imamo v Sloveniji eno najmanjših državnih uprav, zaradi česar se tudi dogajajo napake in mnogi postopki trajajo neskončno dolgo?

Se strinjam. Saj zmanjšanje birokracije ne pomeni manj ljudi. Srh me spreleti, ko mi kdo reče, da je preveč državnih uradnikov.

Daleč od tega. Zmanjšanje birokracije pomeni učinkovito javno upravo. Učinkovito državo. Če morate podaljšati vsako leto prometno dovoljenje, vam ni treba samo zaradi tega iti k okencu, to se mora zgoditi avtomatsko.

To je eden od res najmanjših problemov med manjšimi problemi.

Saj ga omenjam kot najbolj absurdnega. Če še takšnih stvari ne moremo urediti, kako bomo potem urejali postopke za sprejem prostorskih aktov, ki lahko trajajo po osem let?

A tudi v tem je neki smisel. Tudi vi imate v programu poudarjeno varovanje okolja, veste pa, da je ob vsakem nalivu pol Slovenije poplavljene, ker so v ihti občine dovoljevale gradnjo na neprimernih območjih.

Govoriva isti jezik. Veste, koliko mi damo za sanacije plazov? Milijone, ki bi jih lahko namenili za kaj bolj pametnega, za sanacije namenjamo zato, ker so ljudje dobili dovoljenja za gradnjo na neprimernih mestih. Ne glede na to pa bi morali državni organi hitro odgovarjati z ne ali pa da. Trenutno čakamo gradbeno dovoljenje za OŠ Frana Albrehta, na ARSO pa rešujejo novembrske vloge. Če bo njihovo mnenje negativno, tudi prav, a naj ga že enkrat dajo od sebe. V vsaki trgovini bodo v takšnih primerih odprli še preostale štiri blagajne in bi tja prerazporedili delavce. To je ponazoritev za vse. Saj ni treba iskati nekih globljih filozofij. Ljudje si mislijo, da je eno občina, drugo pa država. Ni res, princip je isti. Tudi meni na občini ponekod manjkajo ljudje, drugje pa jih je preveč, a če bi jih želel premestiti z enega oddelka na drugega, je to birokratsko praktično nemogoče. Zato pravimo, da potrebujemo celovito reformo.

Miro Cerar, ki je zadnji prišel pod sloganom nove politične generacije, pravi, da je bilo v času globoke krize to upravičeno, zdaj, v času lepega vremena, pa je treba spet graditi na kontinuiteti in gradualizmu.

Ne, reforme se delajo takrat, ko je lepo vreme. Streho popravljaš v soncu, ne v dežju. Ko bo naslednja kriza, tedaj reform ne bomo delali, ampak bomo poskušali preživeti. Reforme delaš, ko imaš gospodarsko rast in mir. Zdaj potrebujemo tudi out of the box razmišljanje in zato smo se odločili za vstop v državno politiko. Seveda pa sam tudi nisem nov obraz, temveč človek, ki po osmih letih na funkciji ve, kaj na področju države ne deluje.

Ena izmed odločitev, ki čaka novo vlado, bo odločitev o novih investicijah v vojaško opremo. Ste gasilec in veste, kakšno vlogo pri nas opravlja civilna zaščita … 

… ja, vem, ta civilna zaščita temelji na prostovoljcih, če bodo ti rekli, da se več ne gredo, je civilna zaščita mrtva.

Zakaj se potem zavzemate za povečanje sredstev za vojsko na 1,5 odstotka BDP-ja, torej dodatnih 1,2 milijarde evrov za nove osemkolesnike, če pa vam je jasno, da reševanje pred nesrečami v Sloveniji temelji na prostovoljcih?

Osemkolesnikov nisem jaz predlagal, nisem se jih spomnil in ni hec v tem.

Glejte, Nato nekaj reče in mi skočimo, ne glede na dejanske potrebe.

Že v predsedniški tekmi sem dejal, da mi vojske ne potrebujemo zaradi Nata, ampak zaradi nas samih, da bomo videti kot resna država.

Ampak dati 1,2 milijarde evrov za resno državo je malce preveč, če vemo, da konkretne probleme vsakodnevno rešujejo prostovoljci.

Ni se vam treba obešati na te 1,2 milijarde, mi smo rekli, da je 1,5 odstotka za vojsko lahko dolgoročni cilj, tako kot je cilj tudi svet brez jedrskega orožja – za katerega vemo, da ga še dolgo ne bomo dosegli. Glede vojske pa gre naša prva skrb vojakom. Recimo, mi smo leta 2014 imeli tukaj hud žled, pa smo precej dolgo čakali na pomoč iz Ljubljane. V občini smo takoj na teren poslali 800 gasilcev. V Sloveniji je vojska premalo vključena v družbo, s tega vidika jo tudi ljudje vse manj jemljejo za svojo. Zame je najpomembnejši cilj imeti vojsko kot dobro organizirano enoto, ki lahko posreduje tudi v primeru nesreč. Vi na Mladini pa se zavzemate za demilitarizacijo, za Slovenijo kot Kostariko, ali kako?

Predstavljajte si trenutek žleda. Kaj bi nam tedaj pomagalo sto osemkolesnikov, vsak za pet milijonov evrov, ki bi ostali zagozdeni na ozkih gozdnih cestah? Bolj kot osemkolesnike bi vojska potrebovala helikopterje, a kaj, ko Nato tega od nas ne zahteva, saj jih imajo že druge države.

Se strinjam. Če se ne motim, bi v Sloveniji že zdaj nujno potrebovali vsaj štiri nove helikopterje – tukaj govorimo isti jezik. Ne vem, koliko osemkolesnikov Slovenija potrebuje, vem pa, da mora imeti vojska dovolj usposobljenih in za delo motiviranih ljudi. Lahko obljubim, da bomo, če bo vlada pravočasno sestavljena, gotovo pregledali smotrnost tega projekta. Vemo, da v vseh letih po osamosvojitvi s smotrnostjo vojaških nakupov – od nadgradnje tankov, do izraelskih havbic – nismo imeli sreče.

Reforme delaš, ko imaš gospodarsko rast in mir. Zdaj potrebujemo tudi out of the box razmišljanje in zato smo se odločili za vstop v državno politiko.

Drug ukrep nove vlade bo gotovo zdravstvena reforma, kjer pa stališče vaše stranke tudi ni povsem jasno. Ste za krepitev javnega zdravstva ali za krepitev tržnih načel v zdravstvu, recimo prek konkurence zasebnih zavarovalnic?

Govoril sem z 18 strokovnjaki s tega področja in dobil 18 različnih rešitev. Ne glede na to pa je dejstvo, da se ne zavzemamo za konkurenco zasebnih zavarovalnic. Za nas je na prvem mestu vendarle človek, ki pa ga ne moremo zavarovati tako, kot zavarujemo avto. Poleg tega smo seveda tudi za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in proti temu, da bi javno zdravstvo šlo po poti zobozdravstva. Sicer pa je tudi še veliko možnosti za boljšo organizacijo. En primer – UKC Maribor, kolikor vem, še vedno ni računalniško povezan z UKC Ljubljana. Tukaj izgubljamo prednosti digitalizacije.

V vašem programu po eni strani obljubljate večje državne izdatke, tudi za vojsko, hkrati pa obljubljate razbremenitve plač. Kako bo to šlo skupaj?

Davčne razbremenitve obljubljamo, ko bodo za to izpolnjeni pogoji. Na dolgi rok torej. Ključni pa so debirokratizacija in hitrejši postopki, da bo v Slovenijo prišlo več tujih investicij.

Kaj je treba zvišati in znižati na davčnem področju?

Potrebujemo celovito davčno reformo. Če narediš nekaj celostno, ne narediš nič. Ker gre za celoten sistem.

Razumem, ampak kako? Kaj znižati in kaj zvišati? Kaj je to celovito?

Od začetka do konca. Pogledati je treba, ali so dohodninski razredi prav določeni.

Imamo 50-odstotni dohodninski razred, je ta prav določen ali ne?

Treba je okrepiti predvsem srednji razred. Na kakršenkoli način.

Je treba povišati obdavčitev dobičkov podjetij ali jo znižati?

Mislim, da so ti davki že zdaj v mednarodni primerjavi tukaj zelo nizki. Skeptični smo do socialne kapice. Predvsem pa je treba obstoječe davke učinkovito pobrati.

Zakaj pa bi potem raje kot z DeSUS šli v koalicijo z NSi, ki si prizadeva za uvedbo socialne kapice in znižanje obdavčitve dobičkov podjetij?

Nisem rekel, da si želim v koalicijo z NSi, rekli smo, da se nam DeSUS, glede na to, kako dolgo so že sodelovali v različnih vladah, ne zdi več verodostojna stranka. Poleg vsega niti nikoli ni vodila resorja, ki naj bi bil zanjo ključen.

Kateri resorji pa so za vas ključni?

Tega še ne bi razkril.

Kaj so vaše šibke točke? Očitno imate znanja za vodenje projektov komunalne narave, kje pa vam izkušenj manjka?

Politiki načeloma vemo za pot, po kateri je treba iti, konkretno izvrševanje nalog pa pade na strokovne službe. Želimo doseči učinkovitejšo javno upravo, manj birokracije, želimo doseči reformo političnega sistema in potem zdravstva in šolstva – način pa morajo določiti strokovnjaki. Ne glede na to pa je dejstvo, da ti da županska funkcija neko globalno, splošno znanje. Županovanje ni samo gradnja pločnikov. Občina pa je že del političnega sistema in principi njenega upravljanja so podobni vodenju države. Občine izvajajo socialne politike, izobraževalno politiko, izvajamo investicije in tako naprej.

A pri meni se ve: jaz nisem odvisen od nobenega, vsakemu tukaj v Kamniku lahko povem svoje, nikomur nisem nič dolžan.

Lahko pojasnite, kako ste sploh vstopili v politiko? Za kandidaturo na županskih volitvah leta 2010 naj bi vas pod pretvezo nagovoril bivši župan Kamnika Tone Smolnikar. Kakšna igra je to bila?

Kakšna igra je to bila, še danes natančno ne vem. Predsednik Smolnikarjeve liste Brane Hafner je predlagal, da kandidiram z njihovo pomočjo za župana. Mene je sicer politika zanimala že prej, moja druga izbira je bila FDV, tako da v to nisem vstopil iz nič. Povabili so me torej v župansko tekmo, avgusta 2009 sem privolil, ko pa se je začela kampanja, sem videl, da me Tone Smolnikar osebno ni več jasno podpiral. Danes vem, zakaj, saj so hkrati za kandidaturo nagovorili tudi Braneta Golubovića. Očitno so želeli, da bi zmagal Golubović, mene pa so v tekmo pritegnili bolj za to, da bi jemal glasove Mateju Toninu. Ampak ko sem to doumel, se nisem pustil in sem vseeno šel v tekmo, zbral podpise s pomočjo iskrenih podpornikov ter zmagal. Ko sem se prebil v drugi krog, mi Tone Smolnikar niti roke ni dal. Čeprav me je sam nagovoril za politiko, je pokazal do mene neverjetno averzijo.

Zanimivo pa je, da sta se potem s protikandidatom Golubovićem vendarle zbližala in zdaj on sodeluje v vaši stranki.

Ja, po sedmih letih sva to storila. Pred tem sva se zelo slabo prenašala, nato sva se pogovorila, povedala sva si vsak svojo verzijo tistih dogodkov z volitev 2010 in se odločila za sodelovanje. Povedal sem mu, da iskreno obžalujem vse slabo, kar sem o njem rekel. Ugotovila sva, da je Smolnikar zavajal oba. Zato sem vse skupaj presekal.

Presekal kaj? 

Ko sem presenetljivo zmagal, so ti, ki so me nagovorili, mislili, da bodo lahko še malo hodili po občini. A pri meni se ve: jaz nisem odvisen od nobenega, vsakemu tukaj v Kamniku lahko povem svoje, nikomur nisem nič dolžan.

Sicer bi bil Smolnikar vaš boter in bi kaj zahteval?

Ja, da bi bil jaz lutka. Ampak so videli, da je tega konec. Dan po volitvah je bil tudi pripravljen sprejem za novoizvoljenega župana, a so ga nato odpovedali, ker očitno ni zmagal pravi. To politično osnovno šolo sem očitno že dal skozi. To niso bili heci, kot si nekateri mislijo. A ob tem poudarjam, da sem sposoben vsakomur dati še eno priložnost.

Niste zdaj v podobni situaciji? Ker se vam je tako hitro dvignila podpora pred parlamentarnimi volitvami, so spet mnogi videli, da je lahko vaša lista ekspresna vstopnica v državno politiko.

Sedaj nisem v podobni, ampak v enaki situaciji. Veliko ljudi kaj pričakuje. To je dejstvo. Ampak to je tudi logično. Verjetno je isto že od starega Egipta dalje.

Ste se tudi zato pred leti včlanili v Pozitivno Slovenijo?

K njim sem šel zaradi operativnosti. Da bi kaj premaknili. A k njim sem šel v trenutku, ko je bila stranka že v opoziciji, nisem šel tedaj, ko je zasvetila luč in so se pojavile vešče.

Ste imeli težave dobiti prave kadre za poslansko listo?

Ne, s tem smo se ukvarjali od novembra. Veliko oliv smo stisnili za ta liter olja.

Podpirate pobudo združenja borcev, da se prepovejo fašistični simboli?

Seveda. Nobena normalna država ne bi smela dovoljevati fašističnih simbolov. Ne bi bilo treba, da je to pobuda borcev, ampak bi to morali sprejeti že ob osamosvojitvi. Ja, tudi komunizem je bil totalitarni sistem, zato se je tudi konec osemdesetih zgodilo, kar se je zgodilo, a nacizem in fašizem, pa tudi japonski imperializem so imeli v svojem bistvu zapisano, da so drugi, druge rase manj vredne. To pa je bistvena razlika. Ne smemo se slepiti: če ne bi bilo v Sloveniji upora, bi se nam slabo pisalo. Lahko bi imeli rusko nadvlado, tako kot Romunija ali Madžarska. Ali pa nas seveda ne bi bilo.

Kot politik moraš tudi oditi, ko pride tvoj čas. Dvanajst let na eni funkciji je maksimum – potem moraš prepustiti mesto drugi generaciji, ne pa iskati vse mogoče izgovore in krivice.

Vidite, da si nekateri prizadevajo za revizijo zgodovine, predvsem druge svetovne vojne, recimo stranki NSi in SDS?

Kolaboracija je kolaboracija. Največjo odgovornost za to pa nosijo predvsem voditelji. Verjamem, da marsikdo, ki je šel k domobrancem, ni točno vedel, kam gre. Globalno pa seveda ne moremo reči, da so se partizani in domobranci borili na isti strani. Leon Rupnik je bil podoba francoskega Vichyja, nič drugega. Prizadevali so si za protektorat po vzoru Slovaške ali NDH. To je seveda kolaboracija.

Je potem tudi slovenska cerkev ravnala napačno med vojno?

Ne celotna slovenska cerkev, ampak cerkev v ljubljanski pokrajini. Prisega na stadionu pove vse. Nekateri mi pravijo, da ne morem hkrati hoditi na partizanske proslave in še v cerkev. Toda tri četrt partizanov je bilo vernih. V mojem sorodstvu so mnogi hodili in k cerkvi in k partizanom.

Se boste ta teden udeležili referenduma o drugem tiru in kako boste glasovali?

Odkar imam volilno pravico, se udeležujem vseh glasovanj, ker je to del demokracije. Če želimo imeti demokracijo, moramo sprejeti njene dobre in slabe stvari. In če referendum je, se ga bom udeležil in glasoval za zakon.

Ampak demokracija je zelo počasna in pogosto neučinkovita, vas pa zelo pogosto slišimo, da zahtevate red. Prizadevate si tudi za ukinitev nekaterih nadzornih institucij, recimo državnega sveta. Kakšen demokrat ste?

Sem tak demokrat, ki si prizadeva za bolj osebno odločanje, ne tako razpršeno. Če sem proti temu, da imamo državni svet z pravico veta, pa sem za to, da dobi pravico veta predsednik države. Demokracija ne pomeni, da lahko vsak dela, kar hoče. Bistvo demokracije so volitve in da imamo po štirih letih možnost koga zamenjati. Ne težim k bolj avtoritativnemu voditeljstvu, daleč od tega, a neka pravila igre morajo biti. Ko dobiš prometno kazen, moraš priznati, da si prehitro vozil, in plačati kazen. Kot politik pa moraš tudi oditi, ko pride tvoj čas. Dvanajst let na eni funkciji je maksimum – potem moraš prepustiti mesto drugi generaciji, ne pa iskati vse mogoče izgovore in krivice.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Tomas Tišler, ustanovni član Piratov

    Intervju: Marjan Šarec

    Spoštovani novinar Borut Mekina V 19. številki ste g. Šarcu postavili vprašanje z opazko, da vas njegov odgovor glede političnih obljub spominja na »Piratsko stranko – ki ničesar ne obljublja in odkrito pove, da jih zanimajo samo plača in funkcije«, kar, daleč od resnice in popoln fake news, ki si ga medij vašega kova ne bi smel privoščiti. Več