Gregor Kocijančič
-
17. 4. 2020 | Mladina 16 | Družba
Te dni se po vsem svetu – tudi pri nas – veliko dogaja na področju vpeljave digitalnega nadzora nad upoštevanjem karantene oziroma digitalnega nadzora gibanja, ki naj bi pripomogel k ustavitvi širjenja koronavirusa in omogočil postopno rahljanje nekaterih omejitev. Temeljna zamisel je, da bi prebivalci območij, ki jih je prizadela pandemija, na svoj pametni telefon naložili aplikacijo, ki bi sledila našemu gibanju in nas opozarjala, ali je v naši bližini kdo, ki je bil nedavno okužen, ter nas v tem primeru pozvala k (samo)izolaciji.
-
17. 4. 2020 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
Yves Tumor: Heaven To A Tortured Mind
Enigmatičnemu glasbeniku, ki ustvarja pod imenom Yves Tumor, je morda res ime Sean Bowie, morda pa ne. O njem nimamo prav veliko preverljivih podatkov, a jasno je, da je izjemno nadarjen in da je težko slutiti, kaj lahko od njega še pričakujemo, saj vztrajno poizumlja svoj edinstveni zvok. S prejšnjo ploščo je iz eksperimentalne elektronike zavil v bolj songovsko-kitarsko smer, ki jo zdaj, dve leti pozneje, še dodatno nadgradi. Čeprav še nikoli ni zvenel tako dostopno, se njegova dela še vedno zdijo namenjena predvsem sladokuscem z visoko toleranco do produkcijske drznosti in hrupa. Ogrodja skladb so spevna, a zapakirana v kompleksno in eksperimentalno produkcijo, odlikuje jih tudi izrazito večplasten eklekticizem: Bowie skače po izjemno široki žanrski paleti, včasih tudi znotraj ene same skladbe.
-
17. 4. 2020 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
Člani newyorške zasedbe The Strokes so bili na prelomu tisočletja – po izidu izjemnega prvenca Is This It? – pompozno okronani za »rešitelje rocka«. Z obuditvijo vintidž art rock zvoka s konca sedemdesetih let, s spogledovanjem z estetiko newyorškega postpunka in z neobremenjenim garažnorockovskim brenkanjem v maniri najstniških samoukov so postavili temelje za vzpon novega vala »indie rock« bendov – žanra, ki so ga lastnoročno redefinirali. Sledila je še ena odlična plošča, Room on Fire, ki so ji nekateri sicer očitali, da zveni kot kopija prvenca, a več kot očitno je šlo za zvok, po katerem se Strokesi odlikujejo. Naslednjih petnajst let so se od njega zavestno oddaljevali, vendar za radikalne slogovne spremembe niso bili dovolj zreli, zato je kakovost njihovih studijskih izdelkov čedalje bolj nazadovala. Zadnji dve plošči sta bili zgolj plod pogodbe z založbo velikanko RCA, ki je zasedbo silila v ponovne izdaje, in to čeprav je bila brez pravega navdiha in izvirnih zamisli, njeni člani pa so bili glede slogovne vizije čedalje bolj nekompatibilni. The New Abnormal, prva plošča po sedmih letih, deluje kot zasedbin popravni izpit.
-
10. 4. 2020 | Mladina 15 | Družba
Čeprav je Skype v zadnjih desetih letih postal sinonim za videoklic, pa ta zastareli program – ki pravzaprav nikoli ni deloval tako gladko, kot bi si želeli – v času karantene preprosto ne zadošča več. Ker je skoraj polovica človeštva vse socialne stike – pa naj gre za sestanke, predavanja, konference ali klepet – prisiljena opravljati od doma, smo ljudje potrebovali alternativo. Ponudil se je Zoom, nekoč robna aplikacija za videokonference, namenjena predvsem podjetjem, danes vodilna aplikacija za skupinske videoklice. S tem, ko se je nenadno povečala njena priljubljenost, pa so se pojavile številne skrbi o potencialnem kršenju zasebnosti. Izkazalo se je, da so bile skrbi več kot upravičene.
-
3. 4. 2020 | Mladina 14 | Družba
Iznajdljiva zvijačnost šolarjev
V poplavi skrb zbujajočih novic in tragičnih zgodb, povezanih s pandemijo koronavirusa, je kakršnakoli duhovita, lahkotna vest – takšne so te dni resnično v manjšini – blagoslov.
-
3. 4. 2020 | Mladina 14 | Kultura | Plošča
Little Dragon: New Me, Same Us
Že po peti plošči švedskega četverca je bilo jasno, da od njega ne gre pričakovati ničesar pretresljivega, to pa zdaj dokazuje še šesta studijska izdaja New Me, Same Us, ki bo bolj kot za glasbene sladokusce uporabna v kakšnem hi-end koktajl baru (ko se ti ponovno odprejo). Zasedba ima sicer krmarjenje med pop napevi, šarmantnim neo-soulom in prikupno elektroniko v malem prstu, a njeni koraki so v tej fazi že popolnoma predvidljivi. Čeprav se želi Little Dragon s tem, da na novi plošči v ospredje postavlja nafankirane groove klasičnih bendovskih glasbil, od svoje diskoidne indietronične preteklosti nekoliko oddaljiti, je v njej še vedno precej zasidran. Tega pa se verjetno zaveda, kot bi lahko sklepali iz naslova plošče.
-
3. 4. 2020 | Mladina 14 | Kultura | Plošča
The Weeknd, najpomembnejši kanadski pop izvoz zadnjega desetletja, z novo ploščo poizumlja svoj slog, a se sočasno vrača h koreninam: k melanholičnim R & B-baladam, odpetim z veličastnim falzetom, ki mu laskajo razkošni aranžmaji epskih razsežnosti. Pompozne podlage se tokrat večidel prepustijo vplivom synthpopa osemdesetih let, s katerim se je pevec spogledoval že prej. Plošča pusti mešane občutke, kar deloma pojasni nabor sodelavcev: pretirano melodramatične žalostinke, ki zvenijo za časom in kvarijo sicer odlično povprečje plošče, so maslo švedskega producenta Maxa Martina, odgovornega za dobršen del največjih pop uspešnic zadnjih dvajsetih let, drznejše skladbe pa podpisujeta avantgardni producent Oneohtrix Point Never in Kevin Parker, frontman Tame Impale.
-
27. 3. 2020 | Mladina 13 | Družba
Koronavirus ne bo »zlomil« interneta
V državah, kjer je bil za ustavitev širjenja koronavirusa sprejet ukrep samoizolacije državljanov, se je obseg rabe interneta občutno povečal. Splet je še posebej v teh kriznih časih temeljni pripomoček za ohranjanje stika z zunanjim svetom. Naj gre za druženje v času omejevanja družabnih stikov, torej za socializacijo na družabnih omrežjih, za pretakanje serij in filmov, preigravanje spletnih računalniških iger, spletno nakupovanje, klasično brskanje po spletu, za delo od doma, ki za marsikoga pomeni sestankovanje prek videoklicev in videokonferenc, za študij od doma, torej poslušanje online predavanj, ali za spremljanje vsakodnevnih novic o pandemiji – človeštvo še nikoli ni bilo v tolikšnem obsegu priklopljeno na medmrežje. Po podatkih ameriške revije Wired se je v Italiji obseg uporabe spleta povečal za 30 odstotkov, v ZDA za 40 odstotkov, v Južni Koreji za 15 odstotkov, po podatkih javnega zavoda Arnes, ki upravlja slovensko nacionalno internetno infrastrukturo, pa se je pri nas »promet na stičišču omrežij SIX, ki je namenjeno lokalni izmenjavi prometa med ponudniki interneta, povečal za skoraj sto odstotkov«.
-
27. 3. 2020 | Mladina 13 | Kultura | Plošča
Portoriški zvezdnik Bad Bunny, prvi mož »latin trapa«, je množicam dostavil drugi dolgometražni album Yo Hago Lo Que Me Da La Gana, kar pomeni »počnem, kar želim«. Resnično, Bad Bunny si drzne marsikaj: plošča se denimo začne z megahitom, ki temelji na lo-fi različici ikonične melodije Jobimove klasike Girl From Ipanema, čez katero seka masten trap beat in Bunnyjev rezki, a izrazito karizmatični vokal. Nato presedla v reggaeton, ki je očitno njegova nova slogovna smernica, saj se v njem zasidra za večinski del plošče, na kateri je kar dvajset skladb. Brez težav bi jih avtor odpisal vsaj polovico, saj ploščo hitro začne bremeniti enoličnost, ki jo razbremenjuje predvsem pester nabor gostujočih vokalistov.
-
27. 3. 2020 | Mladina 13 | Kultura | Plošča
Jay Electronica: A Written Testimony
Jay Electronica, eden najbolj enigmatičnih ustvarjalcev v svetu hiphopa, je končno izdal težko pričakovani prvenec, s katerim se je obotavljal dobro desetletje. Leta 2007, v preprostejših časih, ko so lahko nadarjeni izvajalci na platformi Myspace čez noč prodrli pod žaromete, se je Jay Electronica vzpostavil kot novi up rapa, ki bi se lahko v zgodovino zapisal kot velikan. Po peščici singlov, izdanih v samozaložbi, je pogodbo za izid prvenca podpisal z založbo Roc Nation, ki jo vodi njegov somišljenik Jay-Z. Trume hiphoperjev so ploščo nestrpno pričakovale kot naslednji mejnik v svetu rapa, a o njej ni bilo ne duha ne sluha. Jay Electronica je poniknil, njegov prvenec pa je sčasoma pridobil status starodavne prerokbe, ki se verjetno ne bo nikoli uresničila. Ko je pred dobrim mesecem naznanil, da je ploščo končno posnel, je ustvaril hajp brez primere. Je tako velika pričakovanja sploh mogoče izpolniti?
-
13. 3. 2020 | Mladina 11 | Kultura | Plošča
Soccer Mommy je že s prvencem pred dvema letoma dokazala, da je ena najperspektivnejših kantavtoric na polju indie popa. Kljub temu da njena dela pogosto spominjajo na osladen najstniški pop rock iz devetdesetih let, sočasno odsevajo močno besedilno in glasbeno zrelost, in ravno sožitje teh dveh svetov je tisto, s čimer dvaindvajsetletna glasbenica v največji meri prepriča. Hrbtenico njenih skladb še vedno predstavljajo intimna, izrazito introspektivna besedila in preigravanje treh, včasih štirih kitarskih akordov, a je tokrat surovo kantavtorsko formo obogatila s kompleksnejšimi in drznejšimi aranžmaji, ki pa so dovolj subtilni, da pozornosti ne odvrnejo od bistva: njenega glasu.
-
6. 3. 2020 | Mladina 10 | Družba
Zdi se, kot da do nas vsak dan prihajajo novice, ki spominjajo na znanstvenofantastično distopijo: pred mesecem so razkrili vohunsko vlogo namenskega programa ToTok, ki ga za besedilno sporočanje uporabljajo predvsem v Združenih arabskih emiratih, vlada pa ga je zlorabila kot orodje za nadzor nad državljani. Pred nedavnim se je svetovna medijska krajina obregnila ob aplikacijo za prepoznavo obrazov Clearview, ki obraze identificira na podlagi ogromne podatkovne zbirke, sestavljene iz več kot treh milijard fotografij, brez dovoljenja pridobljenih na družabnih omrežjih in spletnih portalih. Aplikacija naj bi bila namenjena zgolj represivnim organom, a pred dnevi smo dobili seznam vseh organizacij, ki jo uporabljajo; na njem se ni znašla le policija.
-
6. 3. 2020 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Arci, venezuelski producentki avantgardne elektronike, je kljub precej nedostopni glasbi, s katero vztrajno preizkuša meje poslušljivega, prek sodelovanja z velikani, kot so Kanye West, FKA Twigs in Björk, uspelo pritegniti pozornost svetovne medijske krajine. Zdaj se po treh letih diskografskega zatišja vrača s skladbo, ki je morda najdaljši singel v zgodovini: v 62-minutni kompoziciji, ki jo opisuje kot »radijski prenos iz spekulativnega fiktivnega vesolja, ki je sredstvo pobega izpod avtoritarnega nadzora umetne inteligence«, se pobaha s široko paleto nedojemljivih produkcijskih postopkov, s katerimi ustvarja zvočne rafale udarnih futurističnih zvokov, ki resnično zvenijo, kot da niso s tega sveta.
-
6. 3. 2020 | Mladina 10 | Kultura | Plošča
Dan Snaith, nekoč Manitoba, zdaj Caribou, včasih pa tudi Daphni, po šestih letih predstavlja novo dolgometražno ploščo, na kateri nadaljuje po poti eklektičnega eksperimentiranja, skrbno zapakiranega v format, prijazen do množic. Kanadski producent, multiinstrumentalist, kantavtor in doktor matematike je ploščo sestavil iz skoraj 900 demoposnetkov, iz katerih se je izcimila precej nekoherentna, a dih jemajoča mojstrovina, ki se kosa celo z vrhunci njegove prelomne plošče Swim, s katero je pred točno desetimi leti prodrl v mainstream.
-
V prejšnji številki smo pisali o družbenem vplivu političnih memov in kako se ti uporabljajo za oglaševanje. Michael Bloomberg, demokratski kandidat za predsednika Združenih držav Amerike, te dni v kampanji združuje oboje: predsedniško kandidaturo na družabnih omrežjih promovira s plačanimi oglasi v obliki spletnih memov. Nekaterim najbolj priljubljenim uporabnikom Instagrama, ki milijonom sledilcev vsak dan delijo humoristične spletne meme, plačuje, da ustvarjajo in objavljajo izvirne meme, s katerimi se želi približati mladim uporabnikom družabnih omrežij.
-
Pred nedavnim je po spletu zakrožil mem, ki prikazuje diptih fotografij: na prvi so tipični oboževalci Tame Impale med letoma 2008 in 2015: najstniški zapohanci, ki počivajo na kavču, obdani z gostim oblakom dima marihuane. Na drugi je značilna baza fenov Tame Impale, kakršni so videti od leta 2015: gospodične, malo starejše od dvajset let, ki evforično nazdravljajo s kozarci belega vina. Če si zaporedoma predvajamo Innerspeaker – prvenec glasbenega projekta avstralskega glasbenika Kevina Parkerja, ki ustvarja pod psevdonimom Tame Impala – in Slow Rush, njegov najnovejši studijski izdelek, nam je v hipu jasno, da mem zadene žebljico na glavico: Parker je vintidž stonersko psihedelijo skoraj v celoti zamenjal za izjemno dostopen, spoliran in speven zvok. Psihedelični rock je preobrazil v dizajnersko sproduciran synthpop, ki krmari predvsem med discom in funkom. A ta preobrazba nikakor ni bila hipna.
-
Algoritmi, ki s pomočjo umetne inteligence prepoznavajo obraze, so eno izmed temeljnih tehnoloških orodij, ki vodijo v distopični scenarij družbe popolnega nadzora. Med najspornejšimi vidiki uporabe te tehnologije je nedvomno kršenje zasebnosti, ki jo je – kot v razvpitem članku razkriva časnik The New York Times – ameriško startup podjetje Clearview AI poneslo na višjo raven: ustvarilo je namreč učinkovito aplikacijo, ki obraze prepoznava na podlagi ogromne podatkovne baze, v kateri je več kot tri milijarde fotografij, pridobljenih na spletu. Represivni organi že več let uporabljajo podobna orodja, ki se zanašajo na algoritme za prepoznavanje obrazov, a Clearview se od teh razlikuje po tem, da je podatkovno bazo obrazov zgradil s črpanjem podatkov oziroma fotografij z različnih družabnih omrežij, spletnih platform in aplikacij, denimo s Facebooka, Instagrama, YouTuba in bančne aplikacije Venmo.
-
Nicolas Jaar se po pestrem ustvarjalnem letu – ni le snemal filmske glasbe, ampak je ključno vlogo igral tudi pri produkciji nove plošče FKA Twigs – vrača s stranskim projektom Against All Logic. Sočasno je izdal malo ploščo, miks za NTS in novo dolgometražno zbirko do plesišča prijaznega gradiva. Že pri uvodnem komadu je jasno, da je Jaar zavil v drznejšo smer, kot bi pričakovali: na prvencu je s semplanjem soul klasik ustvarjal spokojno deep house toplino, tokrat pa se pogosto izživlja z mehanskim hrupom ter surovimi techno in electro beati, distorizirano udarnost pa domiselno kontrastira z blaženimi synth linijami in izvirno rabo dobro znanih vokalnih semplov.
-
Dan Deacon – zastavonoša psihedelične indie elektronike, ki je pred dobrimi desetimi leti doživela silovit preboj in kmalu za tem tudi postopen zaton – se po petletnem diskografskem zatišju vrača z novo ploščo. V vmesnem času ni poniknil: z izvirnimi skladbami je podkrepil kar osem filmov in počasi pripravljal novo ploščo Mystic Familiar. Tako kot namiguje naslov, ta zveni mistično in hkrati nekoliko znano. Deacon je nekoč presenečal z edinstvenim in svežim načinom, na katerega se je loteval produkcije, v tej točki pa je njegov značilni zvok že nekoliko predvidljiv: je kaotičen, a hkrati pedantno organiziran, je eksperimentalen, a hkrati speven, v svoji večplastnosti pa domiselno krmari med minimalizmom in nasičeno kolobocijo.
-
Poleg gradnje zidu ob mehiški meji je med Trumpovimi bizarnimi obljubami tudi ta, da bo ustanovil novo vejo ameriške vojske, ki se bo osredotočala na vojskovanje v vesolju. »Vesolje je najnovejša domena vojskovanja,« pravi ameriški predsednik. Prejšnji mesec je zamisel uresničil: vojska Združenih držav Amerike je ustanovila svojo šesto vejo, imenovano US Space Force, torej ameriške vesoljske sile.
-
Elliot Moss, newyorški producent in kantavtor, se predstavlja z drugo dolgometražno zbirko spokojnega elektronskega popa in folka, v kateri se znova poglablja v lastno melanholijo, ki izhaja iz brezčasne zlate jame vseh otožnih pesmopiscev: strtega srca. Na trenutke to stori s pretirano melodramatičnim, za poslušalca utrujajočim pristopom, pogosto pa prepriča s premišljeno minimalistično produkcijo, iskrenim, neposrednim pripovedovanjem in izrazito intimnim vzdušjem, ki pa je včasih nekoliko okrnjeno zaradi težko efektiranih vokalov in robotskega autotuna.
-
Preden je bila glasbenica, je svojo bazo sledilcev zgradila kot ekscentrična youtuberka, ki je na splet dnevno nalagala avantgardno parodične interpretacije raznih youtuberskih žanrov, od vloganja do ASMR videov. Nato je pod okriljem Diplove založbe začela ustvarjati bubblegum pop na steroidih; že v tej fazi se je spogledovala tudi z metalsko estetiko, ki jo je zdaj popolnoma posvojila. I Disagree je bizarna mešanica elementov industriala in nu-metala, križanih s čudaškim dreampopom, K-popom, elektroniko in tudi elementi trših metalskih žanrov, celo grindcora. Skratka, eklektični kaos, ki pa se lepo povezuje s spoliranimi kitarskimi rifi. Ti sicer pogosto spominjajo na osladnost melodic death metala, a tudi v tem – kot v številnih drugih razsežnostih plošče – gre prepoznati ironično porogljivost.
-
Triindvajsetletnik Mura Masa se je sprva izkazal v vlogi producenta: pred tremi leti je ogromno prahu dvignil s prvencem, zbirko lastne produkcije, na kateri je kuriral malo vojsko visoko profiliranih vokalistov. Takrat je uspešno krmaril med zvoki (jutrišnjega) mainstreama in londonskega klubskega podzemlja, na R.Y.C. pa je skoraj popolnoma opustil spogledovanje s hiphopom in klubsko elektroniko ter se poglobil v lastno nostalgijo, poprijel za kitaro in začel prepevati. R.Y.C. zveni kot sodobna interpretacija osladnega pop punka s preloma tisočletja, kar bi teoretično lahko zvenelo grozljivo, vendar se Mura Masa raziskovanja glasbenih korenin loti z občutkom in mero. Ponovno se predstavi v sodelovanju s številnimi gostujočimi pevci, od katerih najbolj prepričata Slowthai in Tirzah.
-
Eminem: Music To Be Murdered By
O tem, da je Eminem eden najpomembnejših raperjev vseh časov, ni dvoma, a hkrati je jasno tudi, da ga že dobro desetletje očitno bremeni ustvarjalna kriza. No, novemu albumu in vsem, ki bodo sledili, je v prid vsaj to, da je s predlansko izdajo Revival dosegel dno: bila je tako zanič, da gre lahko odslej le še na bolje. Kritiki so ploščo soglasno spljuvali, Eminema pa je to očitno prizadelo, saj je vtis še isto leto skušal popraviti z albumom Kamikaze, užaljeno ploščo presenečenja. Kamikaze je bil sicer boljši izdelek kot Revival, toda to niti po naključju ne pomeni, da je bil celoten paket prepričljiv. Podobno je z novo, nenapovedano izdajo, ploščo Music To Be Murdered By: v primerjavi z albumom Revival gre za mojstrovino, a v kontekstu Eminemovega celotnega opusa – še posebej albumov, ki jih je izdal na prelomu tisočletja – je plošča milo rečeno porazna.
-
Spiral Mind: A Play of Shadows
Koprski čarovnik Manuel Brajnik, ki ustvarja pod psevdonimom Spiral Mind, je nase resno opozoril že s solističnim prvencem Constantly Variable, ki ga je izdal pri internetni založbi TRITE Sound, povezani z obalno beatmakersko sceno. Na njej se je predstavljal z igrivimi synth improvizacijami, ki so se pogosto spogledovale z vaporwave in synthwave estetiko, na novi plošči pa taktirko prevzamejo organski zvoki. V ospredje se najbolj prerine kitara, katere zvok se občasno prepričljivo prepleta s teatralnimi synth aranžmaji, včasih pa nekoliko utruja z razvlečenim džemanjem ali ekscesnimi solažami. A tudi te najdejo svoje mesto, saj se prav vsaka skladba v neki fazi razcveti v pestro epopejo, ki pogosto zveni kot porogljiv homage filmski glasbi akcijskih B-filmov iz osemdesetih let.
-
Tadej Droljc, intermedijski umetnik
Tadej Droljc (1981) je intermedijski umetnik, skladatelj eksperimentalne elektronike in kreativni programer, ki ustvarja tehnološko napredne avdiovizualne kompozicije in z njimi unovčuje svoje akademsko znanje s področja »računalniške glasbe«.
-
Na predbožični večer sta Google in Apple iz svojih trgovin z namenskimi programi odstranila ToTok, aplikacijo za besedilno sporočanje, ki jo kot alternativo uporabljajo predvsem prebivalci Združenih arabskih emiratov, saj tam priljubljene aplikacije za klepet, kakršne so denimo Facebook Messenger, WhatsApp in Applov FaceTime, niso na voljo. ToTok na svoji uradni spletni strani trdi, da so aplikacijo iz spletnih trgovin umaknili zaradi tehničnih težav, a sumljive okoliščine pričajo o drugačnem vzroku: nekaj ur, preden je bil ToTok umaknjen iz ponudbe, je New York Times razkril, da je aplikacija vladno orodje Združenih arabskih emiratov za »vohunjenje« za državljani.
-
Te dni so v kino dvoranah po vsem svetu začeli predvajati tretji del nove trilogije Vojne zvezd, Vzpon Skywalkerja, težko pričakovani zaključek epske sage, ki je v svetu znanstvenofantastičnih filmov pred štiridesetimi leti postavila nove standarde in zgradila najzvestejšo bazo fanatičnih privržencev katerekoli filmske franšize doslej. Dober mesec pred premiero filma je bila na Disney+, novonastali Disneyjevi platformi za spletno pretakanje, predvajana prva epizoda serije The Mandalorian, televizijskega spin-offa Vojne zvezd. Na koncu prvega dela nadaljevanke se pojavi skrivnostni lik prikupnega vesoljčka, imenovanega Otrok (angl. the Child), ki so ga spletni uporabniki soglasno poimenovali Baby Yoda, saj gre za otroško različico bitja iste fiktivne rase, kot je Yoda, slavni disleksični jedi vitez iz izvirne trilogije Georgea Lucasa. Nadrealistično prikupen lik Babyja Yode je zasenčil tako film Vzpon Skywalkerja kot celotno serijo The Mandalorian: pravzaprav je s svojo neizmerno ljubkostjo posekal vse sodobne proizvode pop kulture in se v hipu prelevil v največjo televizijsko in internetno zvezdo preteklega leta, morda celo zadnjega desetletja. Postal je popkulturni fenomen brez primere.
-
To, da je četrta plošča ameriške pevke Tinashe Songs for You izšla pri neodvisni založbi, pomeni veliko: končno se je osvobodila okovov dolgoletne pogodbe z založbo velikanko RCA, ki je leta in leta omejevala njeno ustvarjalno svobodo. Prvenec, izdan pred petimi leti, je obetal ogromno, pri vseh diskografskih poskusih, ki so sledili, pa pevki prav zaradi agresivnega vmešavanja založnikov ni uspelo pokazati izjemnega potenciala. Zdaj, ko ima vajeti končno v svojih rokah, je dostavila eklektično zbirko hitov, v kateri shizofreno, a s posebnim občutkom krmari med spokojnimi, skoraj eteričnimi baladami, subtilnim trapom in R & B-bangerji. Tinashe si po krivici ni zagotovila prepoznavnosti, ki si jo zasluži, saj z albumom Songs for You suvereno dokazuje, da je ena najbolj nadarjenih avtoric na polju alternativnega R & B-ja.
-
The Free Nationals: Free Nationals
Kalifornijski instrumentalni kvartet The Free Nationals nas je konec lanskega poletja navdušil v ljubljanskem Kinu Šiška – na enem najbolj evforičnih koncertov, kar jih je to prizorišče kadarkoli doživelo, je nastopil kot spremljevalna zasedba Andersona .Paaka, karizmatičnega predstavnika novega vala neosoula. Ta je brez dvoma najbolj odgovoren za to, da sploh berete tole recenzijo, torej za to, da je The Free Nationals deležen pozornosti svetovne glasbeno-medijske krajine. Če .Paak zasedbe ne bi bil angažiral, bi se ta morda še vedno skrivala v senci: člani kvarteta so se predvsem po njegovi zaslugi v manj kot letu dni iz poročnih muzikantov prelevili v poklicne glasbenike, ki nastopajo na največjih odrih najpomembnejših glasbenih festivalov. Ob napovedi izida plošče Free Nationals se je zato samo od sebe vsililo vprašanje, ali lahko zasedba prepriča tudi brez .Paaka.
