-
2073
Leta 2073 je sveta konec, ljudje – kolikor jih še je – živijo pod zemljo, komaj dihajo, zunaj je wasteland, dodatno jih še stiska policijska država (glavno mesto je po novem Novi San Francisco), ženska, imenovana Duh (Samantha Morton), pa skuša »detektivsko« ugotoviti, kdo je umoril svet. Kaj je pripeljalo do konca sveta? Kaj ga je sprožilo? O zunajzemeljskih zavojevalcih ni ne duha ne sluha, toda osumljencev je na pretek: podnebne spremembe, tehnološki oligarhi, požrešni milijarderji (Zuckerberg, Musk, Bezos), deregulirana umetna inteligenca, vzpon avtokratov (Trump, Modi, Orbán, Ši, Putin ipd.), represije in iliberalizma, fašizacija, množične kršitve človekovih pravic, družbena omrežja, nadzorovalni kapitalizem, astronomska ekonomska neenakost, algoritmizacija življenja. In tale svarilni distopični krik – vrhunsko zmontirana kombinacija arhivskih posnetkov, intervjujev (Maria Ressa, Rana Ayyub, Anne Applebaum, George Monbiot, Carole Cadwalladr ipd.), eseja in apokaliptične fikcije (delo Asifa Kapadie, avtorja dokujev Senna, Amy, Diego Maradona in Federer) – je Umor na Orient ekspresu: vsi so krivi! Vsi so morilci!
-
The Outrun
The Outrun je film, v katerem ni varnih tal. Vse se trese. Spodmika. Ziblje. Giblje. Prekipeva. V ritmu neizbežnosti. Saoirse Ronan igra študentko Rono, ki se v Londonu tako brutalno in hurikansko zapije, da se je prisiljena vrniti domov, na Orkneyjske otoke, kjer računa na šokantno terapevtsko moč besnenja viharjev, vetrov in valov, ki so tako srditi, tako primitivni, tako radikalni, tako ekstremni, da niso videti le kot metafora podnebnega kaosa, ampak tudi kot metafora Roninega notranjega podnebnega kaosa. Orkneyjska mikroklima je bombastična slika njene notranje mikroklime. Morje je njena slina, klifi so njeni zobje, potresi so njeni orgazmi, strele so vročice njene odvisnosti.
-
Računovodja 2
Pred slabimi desetimi leti se je zdelo, da bo ostalo pri Računovodji in da nadaljevanja ne bomo nikoli videli, zdaj pa se na lepem zdi, da bo postal novi John Wick – Računovodja 2 ima namreč vse, kar potrebuje franšiza. Hočem reči: razume, da Christian Wolff (Ben Affleck), avtistični matematični genij (à la Rain Man), ki za podzemlje opravlja kompleksne računovodske operacije, obenem pa fuša kot samurajski akcijski junak (à la Jason Bourne, Ethan Hunt, John Wick), ni dovolj, ampak potrebuje tudi komedijo ( ja, njegova robotska monotonost je comic relief), enakovrednega partnerja, magari brata (Jon Bernthal), ki je hitrejši, hladnokrvnejši in toksičnejši od sence, opolnomočeno partnerko v obliki zvezne agentke (Cynthia Addai-Robinson), ki tej nadrealistični paradi arogance – kombinaciji breizrazne ležernosti in ležerne brezizraznosti – zastavi nekaj realističnih vprašanj, moralni »zvok svobode« (razbijanje trgovine z ljudmi) in dober motiv za maščevanje, recimo mafijsko likvidacijo njegovega prijatelja, nekdanjega FBI-jevca (JK Simmons), ki si je – ko so ga ubijali – na roko na hitro napisal: »Poiščite Računovodjo!« Ni ga težko najti.
-
Kralj kraljev
Charles Dickens, avtor Božične pesmi, hoče svojemu sinu, obsedenemu z zgodbami o kralju Arthurju, pokazati, da obstaja večji kralj, zato mu začne teatralično pripovedovati zgodbo o kralju kraljev, Jezusu Kristusu, pri čemer mu ničesar ne skriva, ne čudežev ne križanja (kaj šele happy enda, ponovnega vstajenja), toda tale anime – krščanski vzgojni film – je preveč rutinski in angelski (nobenih revizij, nobenih subverzij, nobene teološke strasti), da bi lahko prepričal neprepričane, obenem pa z Dickensovim pripovedovanjem še dodatno poudari, da je Nova zaveza le fikcija, fiktivnejša od Oliverja Twista, Nicholasa Nicklebyja, Povesti o dveh mestih, Puste hiše, Picwickovcev, Davida Copperfielda in Velikega pričakovanja. (kino)
-
-
The Electric State
Roboti dobijo vojno! Joj, pa ja ne že spet. Brez panike: vojno potem po zaslugi »nevrokasterja«, ki ga je zdizajniral muskovski tehnološki gigant Skate (Stanley Tucci), na hitro izgubijo, tako da spet vladajo ljudje, roboti pa so izrinjeni v Cono izključenosti, kamor se – v družbi zabavnikov, ki jih vodi ležerni tihotapec John Keats (Chris Pratt), še ena imitacija Hana Sola – odpravi Michelle (Millie Bobby Brown), ki – v teh nebesih – išče svojega ingenioznega brata. Nič od tega vas ne bo naelektrilo. Vse je tako generično, tako predvidljivo, tako zlajnano, tako infantilno, da zaradi tega ne bi nihče odšel od doma – v kino. Ta Netflixova superprodukcija svojo publiko tako podcenjuje, da jo je mogoče gledati le doma – na kavču. Pod pogojem, da medtem multitaskaš in vso šlamastiko pripišeš dejstvu, da si jo gledal le napol. Hej, film, v katerem slišimo štikle Wonderwall (Oasis), Breaking the Law (Judas Priest), I Will Survive (Gloria Gaynor), Yoshimi Battles the Pink Robots (The Flaming Lips), I Fought the Law (The Clash), Don’t Stop Believing (Journey) in Mary Jane’s Last Dance (Tom Petty), ne more biti slab! Pa je. Teh štiklov si sploh ne zasluži. Lahko pa si jih privošči.
-
Divja mačka
»Angeli varuhi mi niso v uteho,« dahne Flannery O’Connor (Maya Hawke), ameriška pisateljica, inverzija Margaret Mitchell, ki je južnjaško gotiko zbila v dva karizmatična, kultna romana (Wise Blood, The Violent Bear It Away) in kopico novel (z »grenkim priokusom«), toda Ethan Hawke njen morbidni boj z invazivnostjo katolicizma, agonično boleznijo (lupus), obsceno imaginacijo, strahom pred lastno škandaloznostjo in transgresivnostjo samega literarnega ustvarjanja zavije v fantazijske vinjete in komične ekscentričnosti, ki ne peljejo nikamor, tako da film, ki popisuje nastanek romana Wise Blood, v katerem ateist ustanovi »Kristusovo cerkev brez Kristusa«, in ki naj bi deloval kot himna umetnosti in umetniškemu procesu, deluje zadušljivo plitvo, tem bolj, ker je tako navdušen nad odbitostjo južnjaških belcev, da v rasizmu, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja obsedal jug (in samo Flannery O’Connor!), vidi le še eno belsko odbitost ali, če hočete, belsko kulturno posebnost. (Max)
-
G20
Kdo je ta teden John McClane? Danielle Sutton! Danielle Sutton (Viola Davis) je bila le vojakinja, toda mediji so njeno superjunaško rešitev otroka v iraški Faludži tako glorificirali in beatificirali, da je postala prva ameriška temnopolta predsednica, ki v Južni Afriki, na vrhu G20, dobi priložnost, da vzklikne »Yippee-ki-yay, motherfucker« in napol johnwickovsko, napol winstonchurchillsko zbuldožira teroriste, ki ugrabijo top voditelje in ki hočejo zlomiti globalni trg, da bi opolnomočili svojo kriptovaluto, tako da je sporočilo nezgrešljivo: to, kar počne Trump v živo, počnejo v filmih diabolični, megalomanski, tiranski kriminalci, ki jih na koncu odstrelijo! (Prime Video)
-
Amater
Ali lahko človek, ki ni morilec, postane ultimativni morilec, morilski stroj? Zlahka – iz ljubezni. Rami Malek – še včeraj Mr. Robot, Lyutsifer Safin in Freddie Mercury – igra Charlieja Hellerja, briljantnega matematika široko odprtih oči, ki je tako dober kriptograf, da lahko dela le za Cio. Ja, parkiran je v Langleyju. In ja, obvlada le to – kriptografijo. Ni tajni agent. Ne hodi na misije. Nima pištole. Le analizira. Toda ko mu globalni teroristi – takšni, ki običajno užalijo, mučijo in razjezijo Jasona Bournea, Ethana Hunta, Jacka Reacherja in Johna Wicka – v Londonu ugrabijo in umorijo ženo (Rachel Brosnahan), ki jo ima raje od kriptografije, sklene, da se bo maščeval in da jih bo pobil. Brez milosti in brezobzirno. Vigilantsko. Enega za drugim. Kot Paul Kersey.
-
Srhljiva sporočila
Sodobne »tinderske« tehnologije ti omogočijo, da takoj prideš do zmenka, toda ko prideš na zmenek, ni tam nikogar. To se rado zgodi. V Srhljivih sporočilih – Nočnem letu v deluxe restavraciji – pa se zgodi ravno nasprotno: Violet (Meghann Fahy), sicer vdova, pride na prvi zmenek, ki so ji ga zagotovile nove tehnologije, tam pa potem dobi več, kot je iskala. Ali bolje rečeno: v grozi ugotovi, kakšen triler – kakšen toksičen vrtinec treme, emocionalne napetosti, manipulacij, tesnobe, nelagodja, strahu, terorja, nevarnosti, zlorabe, nemoči – je ljubezen. Ko namreč v nebotični restavraciji končno udobno sedi s Henryjem (Brandon Sklenar), ležernim fotografom, ki dela za čikaškega župana in s katerim je bila zmenjena (perfect match, heh), začne dobivati srhljiva sporočila – nekdo ji daje digitalne napotke (digitalne »drops«, digitalne meme), kaj naj počne Henryju. Jasno, ukazi – »izzivi« – se stopnjujejo, radikalizirajo, ekstremizirajo.
-
Holland
Nancy (Nicole Kidman), mati in žena, ki živi idilično življenje v povsem razgledniškem Hollandu (Michigan), postlanem s tulipani in mlini na veter, nenadoma zasumi, da njen mož ni to, za kar se predstavlja, da je (poslovno preveč potuje), zato se prelevi v detektivko, kar je seveda priložnost, da svoje podeželsko vegetiranje nabije z adrenalinom, zalezovalsko vzburjenostjo in občutkom pomembnosti, toda očitno se ima bolje kot gledalec, ki kakšnega posebnega vznemirjenja ali suspenza ne čuti, tem bolj, ker se Nancy – zadihana ujetnica belskega udobja, privilegijev, dvoličnosti ipd. – sijajno poda svojemu možu. (Amazon Prime Video)
-
Blood Star
Blood Star je enostaven in eleganten B-triler, ki svojo premiso – igra mačke z mišjo sredi puščave – izčrpa do zadnjega diha. Bobbie (Britni Camacho), tatica, ki se z avtom prebija čez Novo Mehiko, trči ob šerifa (John Schwab), ki jo začne tako vztrajno in sistematično zastraševati, maltretirati in terorizirati, da ni nobenega dvoma, kaj hoče reči: ženski ne pomeni da!
-
April
Gruzijski April se začne s posnetki golega humanoida, nadaljuje pa s klinično posnetim porodom (v živo), ki se ponesreči – otrok umre. Porodničarka Nina (Ia Sukhitashvili), ki je, kot slišimo, »na svet spravila tisoče otrok«, je skrušena. »Otroka bi rešil carski rez,« ji reče doktor, sicer njen nekdanji ljubimec, ki naj bi vodil preiskavo, a Nina odvrne: »Mati je želela naravni porod.« Doktor vztraja – ženska itak ni bila pri sebi, zato se ni mogla prisebno in razumsko odločati. Nina ga prosi za »pošteno preiskavo«, saj je prepričana, da iščejo le razlog, da bi jo odpustili, službe pa noče izgubiti.
-
Nevarni gradbinec
Jason Statham, redkobesedni gradbinec, špartanski delavec in patetični ločenec, sicer nekdanji specialec, postane Godzilla za ruske mafijce, trgovce z ljudmi, ki ugrabijo šefovo hčerko, kar pomeni, da v svojem modusu operandi zgosti adrenalin Čebelarja, Ledenega morilca, Prenašalca in Dnevov besa (Sylvester Stallone je koscenarist), toda ko gledamo njegovo mačistično zavzetost in vigilantsko učinkovitost, delovno vnemo, s katero razbija gangsterje in razsuva podzemlje (tip je tak sommelier nasilja kot Liam Neeson v Ugrabljeni), si želimo, da bi to revolucionarno energijo, ki jo investira v waterboarding, raje investiral v boj proti fašizmu, avtokratom, davčni »optimizaciji« in ekonomski neenakosti. (kino)
-
Razhodi naredijo filme
Španija. Noč. Zakonca – Ale (Itsaso Arana) in Alex (Vito Sanz) – sta v postelji, a ne spita. On: »Narediva to, kar je rekel tvoj oče.« Ona: »Kaj naj narediva?« On: »Zabavo.« Ona: »Kakšno zabavo?« On: »Zabavo ob ločitvi.« Njen oče (Fernando Trueba) je namreč rekel, da bi morali pari slaviti ločitev, ne pa združitve. Ravno obratno je ravno obratno od romantične komedije. In ravno obratno od poročnega slavja in happy enda. Ločitev je kul, ker prinese nekaj dobrega, pravi melanholični Alex, ki se preživlja kot igralec. »Ljudje se ločujejo, da bi bilo bolje.« Zato je treba slaviti ločitve, ne pa združitev. »Bedarija,« odvrne Ale, ki se ji zdi zabava ob ločitvi kvečjemu dobra ideja za film. »To bi delovalo v filmu, v resničnosti pa ne.«
-
Sneguljčica
Ameriški patrioti – rasisti, etnonacionalisti, šovinisti, nativisti, trumpovci – so ponoreli, ko so izvedeli, da bo Sneguljčico v Sneguljčici, Disneyjevi igrani verziji Disneyjeve animirane klasike Sneguljčica in sedem palčkov, igrala – sicer briljantna – Rachel Zegler, ki je kolumbijskega, latinskoameriškega rodu: hej, Sneguljčica je čisto bela, snežno bela, snow white, so trdili, kot bi se bali »velike zamenjave« (belke bodo zamenjale nebelke). Ja, vsekakor,
-
Sveta krava!
Če ste videli Jezusovo življenje in Človečnost, ki ju je ob koncu devetdesetih let posnel Bruno Dumont, potem se gotovo spomnite tiste francoske podeželske mladine, odtujene sebi, modernosti in celo lastni deklasiranosti, prikrajšanosti, odrinjenosti. Tontone (Clément Faveau), 18-letni protagonist filma Sveta krava!, ujetnik zapostavljenega in brezperspektivnega francoskega podeželja, je tako brezskrben, tako brezciljen, tako apatičen, tako nihilističen, tako agresiven, tako impulziven kot Freddy (David Douche), protagonist Jezusovega življenja, le da ima manj prijateljev in več težav s kapitalizmom kot s priseljenci – ko umre oče, se namreč mali družinski biznis (izdelovanje sira) hitro znajde pod ničlo, tako da mora Tontone na hitro razprodati vse, celo orodje, obenem pa mu šiht, ki ga je prisiljen sprejeti, preprečuje skrb za sedemletno sestrico Claire (Luna Garret), a kapitalizem jemlje spolno potenco, kar izkusi tudi njegova muza Marie-Lise (Maïwène Barthelemy).
-
Take majhne stvari
New Ross je konservativno, pristaniško, delavsko irsko mestece, v katerem je leta 1985 še vedno vse po starem, Bill Furlong (Cillian Murphy) pa je mali podjetnik, ki s svojim kombijem noč in dan razvaža premog – od hiše do hiše, od kmetije do kmetije, od vrat do vrat. Ponoči se vrne domov, k ženi (Eileen Walsh) in petim hčerkam, a ne dominira. Furlong je prijazen in velikodušen, good guy, ki ga povsem očitno nekaj muči in žre, toda ta njegov notranji mrak ne more tekmovati z notranjim mrakom katoliške cerkve. Nekega večera namreč naleti na dekle, ki je zbežalo iz samostana, pa noče več nazaj. Nazaj – k sestram magdalenkam, v magdalensko zavetišče – jo morajo zvleči. Na silo. Agonično se upira. Nekaj ni v redu, si misli Furlong, ki potem svoji ženi pove, kaj se mu je pripetilo, a žena le hladno odvrne: Pozabi – to ni naša stvar! Peter Mullan je v filmu Sestre magdalenke pokazal ta notranji mrak magdalenskih zavetišč, kamor so kazensko pošiljali »grešnice«, »padle ženske« (mlade nezakonske matere, upornice, odpadnice, trmoglavke, kokete ipd.), ki so potem v teh katoliških »pralnicah« suženjsko tezgarile (njihove otroke so dajali in prodajali v posvojitev). Mnoge so v tem suženjstvu – v tem lagerju – umrle.
-
Črna torba
Steven Soderbergh je začel z art filmi, kot so Seks, laži in videotrakovi, Kafka in Shizopolis, danes pa je filmar, pri katerem se lahko vedno zaneseš, da bo posnel eleganten, zrel, brezhiben triler. Kimi je bil tak. No Sudden Move tudi. Presence prav tako. Da ne govorim o gladki, sladki, zvijačni, senzualni Črni torbi, v kateri poročena, strastno zaljubljena britanska vohuna, George Woodhouse (Michael Fassbender) in Kathryn St. Jean (Cate Blanchett), ki v Agenciji veljata za idealen zakonski par, nenadoma ugotovita, da ne moreta nikomur zaupati, še celo drug drugemu ne.
-
Smrtonosno močvirje
Potniki manjšega čarterskega letala, ki v duhu Feniksovega leta in Živih pade v louisiansko močvirje, ugotovijo, da so obtičali med divjimi, mutantskimi, kanibalskimi aligatorji, ki ne diskriminirajo, kar pomeni, da jih čakajo splatter, body horror in torture porn (takoj pomislite na Plazenje, Lake Placid, Čeljusti in Črno vodo), toda potniki – razen »zadnjega dekleta« (Athena Strates) – so žal tako ošabni in zoprni, da vam je vseeno (in da si strašno smrt zaslužijo), tem bolj, ker se obnašajo tako, kot da niso videli še nobene grozljivke, zato je toliko bolj šokantno, da jih toliko preživi. (kino)
-
Seme svetega figovca
Mohammad Rasoulof, avtor filma Zlo ne obstaja, ki so ga iranske oblasti že prej večkrat aretirale, je Seme svetega figovca posnel skrivaj – ko so oblasti to izvedele, so ga obsodile na osem let ječe in bičanje, a je na srečo še pravi čas stegnil v Evropo. Iran – v času množičnih ženskih protestov, ki so potekali pod geslom »Ženske, življenje, svoboda«.
-
V Mickeyju 17 nižjemu razredu rečejo: hočete preživeti – umrite!
Mickey 17, ki ga je posnel veliki Bong Joon Ho, avtor oskarjevskega Parazita, Ledenega vlaka, Gostitelja, Okje in Spominov na umor, je holivudski film s presenetljivo antikapitalističnim, marksističnim sporočilom: v kapitalizmu delavec vsak dan umre. Pride na delo – in umre. Naslednji dan se to ponovi. In naslednji dan spet. In spet. In spet. Delo v kapitalizmu je umiranje, toda prav to umiranje delavca revolucionira. Vsaka njegova smrt je uspeh, pač napoved trenutka, ko ne bo imel več česa izgubiti – razen svojih verig. Mickey Barnes (Robert Pattinson), mali človek, ki hoče leta 2054 na prostem trgu preživeti, se zadolži v podzemlju, a mu spodleti (s podjetjem, ki bi ga odrešilo, ni nič), vendar se zaveda, da dolga v kapitalizmu nikoli ne odplačaš. Ja, na vekov veke si kafkovsko kriv. Ker pa se mora nujno dobro potuhniti (gangsterski upnik, Ian Hanmore, ga ima na muhi), se – s prijateljem Timom (Steven Yeun) – pridruži ekspediciji, ki jo na planet Niflheim vodi karizmatični, tiranski, mesijanski, fašistoidni Kenneth Marshall (Mark Ruffalo), sicer propadli politik, v katerem zlahka prepoznate vesoljskega Donalda Trumpa, navsezadnje, Niflheim – Muskov Mars – hoče preleviti v »čisto bel planet, poln vrhunskih ljudi, kot smo mi«, svoje »ljudstvo« vodi kot fašistično sekto (on je odgovor na vsako vprašanje), »nečistim« napoveduje genocid, obenem pa se ima za tako dobrega entertainerja, da si omisli televizijski šov (svojo verzijo Vajenca).
-
Flight Risk
Ko Mel Gibson ni črtan ali pa v objemu Joeja Rogana, režira filme, kakršno je tole Letalo prekletih, ki se mu zgodi Polnočni skok, le da ne gre za road trip, temveč za izključno letalski trip, v katerega se zapletejo oportunistični charlesgrodinovski računovodja (Topher Grace), ki naj bi pričal proti nekemu mafijcu, skulirana šerifinja (Michelle Dockery), ki naj bi ga dostavila na sodišče, in odbiti, dementni pilot (Mark Wahlberg), ki skuša to – nad Aljasko – preprečiti in ki letala sploh ne zna najbolje pilotirati (in GPS ne deluje več), kar je lepa priložnost, da klavstrofobični šekspirjanski kammerspiel sreča reimaginacijo komedije Ali je pilot v letalu?. (VOD – Apple TV, Amazon Video ipd.)
-
Divjaki
Da je sodobni kaotični, deregulirani, povampirjeni kapitalizem, ki se vali iz ene krize v drugo, ki ustvarja overdose odtujenosti in ki podžiga vse najslabše (nacionalizem, nativizem, rasizem, fašizem), za nove generacije tako šokanten in srhljiv, da jih dobesedno sili v aktivizem, potrjujejo tudi Divjaki, francoska stop-motion animacija, v kateri vidimo, kako neokolonialne korporacije – zaradi lukrativnega palmovega olja – na tropskem Borneu imperialistično, brutalno, neusmiljeno zlorabljajo in uničujejo naravo, deževni gozd, živali in staroselsko nomadsko prebivalstvo in kako se Kéria, 11-letna mestna deklica, napol staroselka, ki jo to zgrozi in zaprepade, prelevi v urgentno okoljsko aktivistko, tako rekoč Greto Thunberg.
-
Peti september
Tale film sem že hvalil, a zdaj, ko prihaja v kino, si ne morem kaj, da ga ne bi pohvalil še enkrat, navsezadnje, zeitgeist ujame bolje kot številni drugi filmi, ki se dogajajo danes in govorijo o »sodobnih« problemih. Ko so pripadniki Črnega septembra, militantne frakcije palestinskega Fataha, 5. septembra 1972, med münchensko olimpiado, šokantno ugrabili in pobili enajst izraelskih športnikov in trenerjev, je ameriška televizijska mreža to kalvarijo ves čas neposredno prenašala – to je bil prvi neposredni prenos terorističnega napada v zgodovini. Film September 5 se prilepi na ABC-jevo ekipo, ki – pod taktirko glavnega producenta (Peter Sarsgaard), šefa operacij (Ben Chaplin), mlajšega producenta (John Magaro) in nenadoma pomembne nemške prevajalke (Leonie Benesch) – skrbi za televizijski prenos in ki niti točno ne ve, kaj se dogaja. Še več, film se zapre v studio, zato pozabite na »akcijo« ali »spektakel« – to je zgodba o povsem apolitičnih športnih novinarjih, ki so se že sprijaznili s tem, da bodo prenašali odbojko in boks, a morajo poročati o ultimativni politični drami, o srhljivi politični krizi, o veliki disrupciji. Na srečo so mojstri neposrednih prenosov.
-
Dahomej
Zahodnoafriški Benin je bil nekoč Dahomej. Imel je kralje, a leta 1895 je postal francoska kolonija. Francozi so v Dahomeju v imperialnem zavojevalskem slogu pokradli sedem tisoč umetniških in kulturnih artefaktov in jih odpeljali v Francijo, s čimer so Dahomeju izbrisali zgodovino in spomin, preteklost in prihodnost. Leta 2021, dobrih 60 let po osamosvojitvi Benina, so Francozi milostno sklenili, da 26 dahomejskih artefaktov – od skulptur do prestolov – vrnejo Beninu. Ko jih v nekem pariškem muzeju pripravljajo na repatriacijo, izgledajo kot trupla v krstah – kot hladni, mrtvi objekti.
-
La Dolce Villa
La Dolce Villa je romantična komedija, ki klišeje prodaja kot nekaj sladkega in ljubkega, češ – ne glejte klišejem v zobe, tako so sladki! Ovdoveli chef (Scott Foley) skuša hčerki (Maia Reficco) pomagati pri renovaciji stare toskanske vile, ki jo je kupila za en evro (saj poznate zgodbo o Italijanih, ki rešujejo umirajoče vasi), a pri tem romantično-komično naleti na županjo (Violante Placido), ki ga – ob pogledu na tri starejše občanke, same Antonie, ki ves dan sedijo na placu – pouči, kaj je to italijanski koncept »il dolce far niente«.
-
10 življenj
Mačka ima devet življenj. Tudi lenobni, brezskrbni maček Beckett jih je imel devet, a jih je osem že porabil – in bum! Pravkar je porabil še devetega. Na srečo dobi novih deset življenj, a z drobnim tiskom – nobenega življenja ne bo preživel kot maček, marveč kot jazbec, pes, miš, ščurek, konj, celo papagaj in riba. Kar je seveda dobro za otroke, ciljno publiko te animacije – lahko bodo spoznali več živali. Obenem pa je to izziv za moralno policijo, ki bo morala presoditi: je to res le maček, ki se »pedagoško« transformira v druge živali, ali pa gre za le za promocijo »ideologije spola«, navsezadnje, v Beckettovih transformacijah lahko vidite tranzicije, v njegovi nenadni brezdomnosti pa hlad, s katerim družba pričaka transspolne osebe.
-
The Return
»Trojo smo požgali do tal in plamene pogasili s krvjo,« pravi utrujeni, razpadli, osupli Odisej (Ralph Fiennes), ko se po mnogih letih z vojne, ki ste jo videli v Petersenovi Troji, vrne domov, na Itako. Penelopa (Juliette Binoche), njegova žena, ga ne prepozna, sin Telemah (Charlie Plummer) ga išče, nasilni snubci, ki bi radi prevzeli Itako in bogastvo, pa hočejo, da ga vsi skupaj pozabijo, toda vemo, da sam Odisej – odsotni oče, vagabundski mož, freudovski simptom, grški pacient – ni izgubil grifa in da bo slej ko prej napel lok.
-
Resnična bolečina
O temle filmu sem že pisal, a zdaj, ko je prišel v kino, ne škodi, če še enkrat poudarim, da gre za duhovit, razigran, lahkoten, odlično odigran, dobro poantiran road trip. David (Jesse Eisenberg) in Benji (Kieran Culkin), sicer bratranca, »tako rekoč brata«, se – v spomin na svojo poljsko babico – odpravita na Poljsko, kjer si organizirano ogledata Varšavo in Lublin, pa tudi ostanke »zelo dobro ohranjenega« nacističnega koncentracijskega taborišča Majdanek.
-
Maria Callas ni bila manekenska, a je imela glas
Maria Callas ni bila manekenska, a je imela glas – Angelina Jolie je manekenska, a nima glasu. Pol leta so sicer njen glas mojstrili, da bi ga lahko na koncu – v zvočnem miksu – diskretno, narcistično pomešali z glasom Marie Callas, a tu je ves čas nekaj off. Med telesom Angeline Jolie in glasom Marie Callas je prepad, ki vzbuja že kar metafilmsko nelagodje. Maria Callas, ki so ji glas – med II. svetovno vojno v Grčiji – zmodulirali in agonizirali nacisti in ki ji ga je hotel grški tajkun Aristotle Onassis (Haluk Bilginer) potem prepovedati, je sicer v stresni, fatalni, mučeniški fazi svojega življenja (telo ji presiha, srce ji odpoveduje, glas ni več absoluten, ne more jesti, odvisna je od mandraxa, Bog jo je – tako kot Tosco – zapustil, hoče comeback, magari za ceno smrti), a Pablo Larraín, čilski biograf slavnih mučenic, se ji ne more približati – tako kot se je Jackie Kennedy (Jackie) in princesi Diani (Spencer).
