-
Bojevita kraljica noči
Matej Vranič je v Divji Sloveniji – naravnem dokumentarcu v slogu Davida Attenborougha – navdušil z osupljivimi, spektakularnimi posnetki slovenskih gozdov in živali, od srn, lisic, jazbecev in svizcev do medvedov, smrdokavrov in volkov, kar zdaj, v Bojeviti kraljici noči, ponovi, le da se osredotoči na sove (boj za teritorij in hrano, ritualne priprave na nočni lov, desant na voluharico ipd.), toda potem pokaže ljudi, strokovnjake, ki pripovedujejo o sovah. Ojoj. In Vranič se jih ne naveliča in ne naposluša, pa čeravno niso niti zdaleč tako atraktivni kot sove. Čeravno ne morejo tekmovati z njimi. In čeravno le kvarijo razgled.
-
Club Zero
Gospodična Novak (Mia Wasikowska), nova nutricionistka na britanski elitni šoli, okrog sebe zbere sedem mladeničev in mladenk (Florence Baker, Luke Barker, Samuel D. Anderson itd.), ki so se voljni – v imenu hujšanja, čuječnosti, višje morale in antikonzumerizma – goreče, dosledno, iniciacijsko, z religiozno vnemo predati »pravi« hrani, »razsvetljeni« in »osveščeni« kulinariki, toda ko začnejo jesti »osveščeno« hrano, začnejo dejansko jesti ideologijo, saj hrana postane oblika kontrole, discipliniranja in represije.
-
The Instigators
Rory in Cobby, nekdanji marinec in nekdanji jetnik, popolna luzerja, sta neverjetno simpatična, pa ne zato, ker ju igrata Matt Damon in Casey Affleck, ampak zato, ker – kot člana ad hoc tolpe, ki jo v slogu Tarantinovih Steklih psov sestavi ne ravno umni mastermind (Michael Stuhlbarg) – oropata štab skorumpiranega trumpovskega bostonskega župana (Ron Perlman), čigar sef je tik pred volitvami poln gotovinskih »donacij«. Rory in Cobby naj bi le prišla, videla in zmagala, toda sef je prazen, sprožijo se pištole, sociopatija pokaže zobe, obupanca – drugorazredna državljana, tretjerazredna kriminalca – se znajdeta na begu, preganja ju polovica Amerike, ves ta vrtoglavi kaos – učna ura kapitalističnega tekmovanja, dirkanja, konkuriranja, kreativnega uničevanja in spiralnega mreženja interesov – pa ju groteskno presega, zato niti ne preseneča, da v avtu obtičita s psihoterapevtko (Hong Chau), ki se ji vse skupaj zdi kot poskus samomora.
-
Nikola Tesla: Valovi prihodnosti
»Tesla se je odpovedal seksu, da bi lahko vso energijo posvetil znanosti,« pravi Marina Abramović, kraljica performansa. Vsekakor, Tesla je čakal »višjo stopnjo zrelosti« – onstran seksa, a tudi onstran kapitalizma. Bil je utopist. V dokuju Nikola Tesla: Valovi prihodnosti, ki ga je posnela Janja Glogovac, biografinja Josipa Broza Tita (Tito, 2001), in ki po nedavni premieri na Mednarodnem festivalu dokumentarnega filma DOKUDOC v Mariboru zdaj potuje po Sloveniji, izvemo, da se je leta 1878 zaposlil v mariborski orodjarsko-livarski delavnici Druško, toda mestna žandarmerija ga je naslednje leto iz Maribora izgnala v rodni Gospić – bolj ali manj zaradi klateštva. Zapisali so, da nima sredstev za preživljanje, da nima denarja in da nima vizije za prihodnost. Pa je odšel v Ameriko, da bi izumil prihodnost.
-
-
Transformerji ena
Za nekatere filme bi bilo bolje, če bi bili animirani. Recimo za Transformerje, ki so bili tako dolgi, da ste se njihove hiperaktivnosti – in njihovih nenehnih in repetitivnih mutacij in transformacij – naveličali. Animirani film Transformerji ena vrže dolgčas skozi okno – ne le da je za dobro uro krajši, ampak je tudi za dobro uro kompaktnejši, avanturističnejši, domiselnejši in duhovitejši, tem bolj ker gre za zgodbo o izvoru dveh karizmatičnih transformerjev, Optimusa Prima in Megatrona, ki sta najprej, pred milijardami let, le navadna delavca (imenujeta se Orion Pax in D-16), le navadna rudarja s Cybertrona, le navadna robota brez transformativnih sposobnosti, a velika prijatelja, preden Megatron ne podleže temni strani. Prijateljstvo razpade tako bobneče, boleče in tako toksično kot ljubezenska zveza. Trg ubije čustva. Nenadoma ni več dovolj, da sodeluješ – treba je zmagati.
-
Nikoli ne izpusti
Sveta je spet konec. Zgodilo se je nekaj strašnega, apokaliptičnega, neizrekljivega. Ja, ne vemo, kaj točno se je zgodilo, toda nevidno Zlo, ki je razdejalo človeštvo in ki je sposobno strašnih manipulacij, je tako karizmatično, halucinantno in omniprezentno (in viralno), da mama (Halle Berry), polna brazgotin, svojih dveh sinov, dvojčkov, Sama (Anthony B. Jenkins) in Nolana (Percy Daggs IV), ne pusti iz hiše – no, gozdne koče. Obsojena sta na karanteno. Na lockdown. In če že ravno morata iz hiše, recimo po hrano v gozd, morata biti ves čas privezana na varnostno vrv, ki ju – kot nekoč popkovina – povezuje z mamo. Meje njenega sveta so meje njunega sveta. Ne pusti ju stran. Zaščititi ju hoče pred pošastmi in grozo – na pošasten, grozljiv način. Zaščita je vedno tortura. Ne pusti ju v svet. Ostati morata z njo. Družba ne obstaja več. Že ta premisa deluje srhljivo in šokantno – čakajte, da pridejo pravi šoki in pravi žanrski tiki, znaki neposlušnosti in simptomi odraščanja, ekstaze neodvisnosti in spremenjena stanja, paranoja in boj za preživetje (ali mama ali življenje?), s subverzijo Biblije vred (edenski vrt, kača, prepovedani sad, Kajn in Abel ipd.), navsezadnje,
-
Stari hrast
V Starem hrastu, »zadnjem filmu Kena Loacha« (upajmo, da ne!), v zapuščeno, zakotno, degradirano britansko delavsko mesto naselijo sirske begunce, ki jih začnejo domačini takoj šikanirati, demonizirati, poniževati, zavračati. Predsodki, stereotipi in strahovi dobijo krila. Toplo jih sprejme le TJ Ballantyne (Dave Turner), strpni, samaritanski lastnik puba The Old Oak, vsi ostali pa besnijo. Rekel bi, da jih prihod beguncev radikalizira, a dejansko so bili radikalizirani že prej – jezni so, ker so jim zaprli rudnik, ker so vse izgubili, ker se nihče ne zmeni zanje, ker cene le rastejo, ker vrednost njihovih nepremičnin pada, ker jih je blaginja zaobšla, ker se ekonomska neenakost le poglablja, ker so razlaščeni, ponižani, razžaljeni. Ja, domačini in begunci – prikrajšani, pozabljeni ljudje – si delijo isto razredno usodo.
-
Boksar
Boksar, najnovejši film Mitje Okorna, ki je kariero začel v Sloveniji (Tu pa tam) ter jo nadaljeval na Poljskem (Pisma sv. Nikolaja, Planet samskih) in v Kanadi (Life in a Year), si domišlja, da je Pobesneli bik (Intermezzo iz Mascagnijeve opere Cavalleria rusticana zamenja instrumental iz rock balade Still Loving You), zato ne preseneča, da so borbe posnete tako naturalistično, da udarci včasih zabolijo.
-
Lars je LOL
Dvanajstletno Amando (Lilly Winger Schmidt) določijo za mentorico Larsa (Adrian Øverjordet Vestnes), učenca z Downovim sindromom, s katerim se sprijatelji (Harry Potter ruši vse meje in prepreke), a ga začne potem zaradi sovražnega okolja, prežganega s predsodki, posmehovanjem ter žaljenjem, trpinčenjem, izključevanjem, omalovaževanjem, diskriminiranjem in šikaniranjem šibkejših, še sama šikanirati, kar tale norveški otroški film prelevi v jasno in simpatično svarilo, da je inkubator sovražnega govora šola, da je sovražni govor nalezljiv (kot fašizem) in da je zdizajniran tako, da zlahka prevzame in zlomi odrasle, kaj šele otroke.
-
Ne govori zla
Ben (Scoot McNairy) in Louise (Mackenzie Davis) – ameriška zakonca, ki živita v Londonu – na potovanju po Italiji spoznata Paddyja (James McAvoy) in Ciaro (Aisling Franciosi), britansko-italijanski zakonski par, ki ju začne zapeljevati in mamiti v hitro prijateljstvo. Paddy kar prekipeva od družabnosti, ki je tako pasivno agresivna in vsiljiva, da vzbuja nelagodje, tem bolj, ker ju po vrnitvi domov povabi v svojo podeželsko kočo, kjer oba – obupanca (Ben je izgubil delo), ki se jima končno nekaj zgodi, končno ju nekdo nekam povabi – v nelagodju skoraj utoneta, saj Paddyjeva družabnost dobiva vse maničnejšo in toksičnejšo frizuro: pikantnih »izzivov« in »testov« mu ne zmanjka. Od hrane, ki je nočeta (vegetarijanki v usta rine meso!), do skokov v hladno vodo, krutosti do nemega sina in fafanja pod mizo – med večerjo. To je le intro. Ben in Louise bi morala zbežati, a ostaneta, vendar ne zaradi mamljivosti prijateljstva in družabnosti, temveč zaradi mamljivosti, magnetnosti, notranje hipnotičnosti, adiktivnosti samega nelagodja. Svoji pravici do nelagodja se ne odpovesta. To je itak vse, kar imata.
-
Stekleničarji
Ni enostavno, to življenje, bi lahko vzkliknili romski mladeniči, »flašaroši«, ki – kot pokaže srbski doku Stekleničarji – na kaotični, neurejeni, distopični deponiji v Vinči, predmestju Beograda, stahanovsko in ekspresno – učinkovito! storilno! – nabirajo plastenke in jih potem stiskajo v bale (ki gredo naprej v preprodajo), pri čemer morajo paziti, da jim jih ne speljejo tekmeci.
-
Gospodinjstvo za začetnike
Gospodinjstvo za začetnike nas takoj potegne med mladeniča in mladenki, ki v primestni skopski hiši ravno pojejo in plešejo in norijo, a nam ne pove, kdo je kdo in kdo je komu kaj, ampak nas prepusti fluidnosti, eksperimentalnosti in radikalnosti odnosov, tako da šele en passant ugotovimo, kdo so ljudje, ki živijo v tej hiši: tu so Dita (Anamaria Marinca), lezbična socialna delavka albanskega rodu, lastnica te hiše, njena partnerka Suada (Alina Serban), Romkinja z dvema hčerkama, najstniško Vaneso (Mia Mustafa) in petletno Mio (Dzada Selim), in Toni (Vladimir Tintor), lakonični gej srednjih let, ki je prek Grindrja spoznal Alija (Samson Selim), devetnajstletnega romskega geja, sicer Ditin stari prijatelj in formalno – ne pa tudi biološko – oče obeh Suadinih hčerk.
-
Film leta
Smrtonosni objem je triler o objemu, ki noče popustiti – objemu, ki gre do konca – objemu, ki res objame, stisne, izžame. Psihotriler o dejtu, ki izpolni ves tihi, notranji, prikriti, potencialni teror Tinderja, »kulture povezovanja«. Notranji triler Tinderja. Film, v katerem prvo vprašanje ni, A bi se pofukala, temveč – Saj nisi serijski morilec? In v katerem odgovor ni, Ja, dajva, pofukajva se, noro in nefiltrirano, temveč – Ne, nisem serijski morilec. Film o tem, kako tanka in mračna in agonična je črta med konsenzualnim in nekonsenzualnim rough seksom, med varnimi in nevarnimi besedami. Kot da seks ni vedno seks s tujcem. »A veš, koliko mora ženska tvegati, če se hoče malce zabavati?« Prav res – koliko jeze, vsiljenih izbir, igranja vlog, kontraintuitivnosti, regresivnosti, krvi in nasilja je v seksu. Se oregonski motel, prizorišče hookupa, res imenuje Blue Angel?
-
Otroci Divjega zahoda
Tom in Mary, mala Irčka, tipični disneyjevski siroti, med iskanjem strica srečata vse ikone divjega zahoda (bizone, Indijance, zlatokope, revolveraše, bandite ipd.), toda tale španski animirani vestern, ki sicer slavi prijateljstvo, družino, solidarnost, pustolovstvo, multikulturnost in pogum, si prav veliko ne upa, tako da deluje vse preveč gladko in klišejsko, pa čeravno je posnet po desetminutnem animiranem filmčku Cuerdas, ki je dobil več kot 240 nagrad – noben kratki animirani film jih ni dobil več.
-
Crescent City
Obstajajo filmi, ki so tako slabi, da so že kar dobri. In obstajajo filmi, ki so tako slabi, da jih ne odrešijo niti najslabši momenti. Crescent City – brezstrastni neonoir – je tak. Ko se v Crescent Cityju pojavi serijski morilec (Norman Bates s Tinderjem), ki svoje umore spreminja v prave dekapitacijske predstave (ko bi vsaj videl Sedem), začnejo to takoj preiskovati detektivi, ki jih igrajo Alec Baldwin, Esai Morales, Terrence Howard in Nicky Whelan, toda ne le da se z Marsa vidi, kdo je »skrivnostni« psycho, ampak je tudi nemogoče, da bi imel človek, ki dneve in dneve stahanovsko preiskuje svoje lastne umore, toliko časa še za same umore. (Prime Video)
-
The Killer
Tale baročno spletena akcijska melodrama o samurajski poklicni morilki, ki je izgubila vero v Boga (in ki med »procesiranjem« naročila nehote oslepi ameriško pevko ter obtiči v navzkrižnem ognju handlerja, naročnikov, dilerjev in policije), je posnel John Woo, hongkonški auteur, ki je izgubil vero v film. V osemdesetih je bil filmski bog (Obračun v Hongkongu, Hard-Boiled, Morilec), po selitvi v Hollywood, pa se je izgubil. Ob njegovih zadnjih filmih ste lahko le vzdihnili: kako je to mogoče?! Ves tisti cinefilski, kinetični, cineastični cool je sprhnel.
-
Iz teme
Če hočete videti, kako nastane družba, si poglejte tole mračno, napeto, tesno, klavstrofobično, morbidno grozljivko, ki se dogaja pred 45.000 leti – neznano kje. In na ta surovi, nemapirani, neinkorporirani, nikogaršnji teritorij – obala, gozd, hribi – se priseli skupina paleolitskih ljudi (vodja, njegova družica, njegov mlajši brat, njegov sin, mladenka in starejši moški), ki iščejo jamo, v kateri bi lahko živeli, toda kmalu jih začnejo strašiti in odganjati čudni, »demonični« glasovi, ki prihajajo Iz teme. Nekdo je že tam. Avtohton? Ali tudi sam priseljen? Da bi preživeli, morajo žreti – dobesedno: jesti! – drug drugega, obenem pa paziti, da bitja iz teme ne bi požrla njih. Jasno, ženske kulpabilizirajo in demonizirajo – zaradi menstruacije, ki privablja pošasti. Potrebne so ritualne žrtve. Družba nastane z migracijami, mizoginijo, žrtvovanjem, kanibalizmom in spoznanjem, da so oni v temi takšni kot mi. (Max)
-
Igrišča ne damo!
Forte slovenske kinematografije so že od nekdaj mladinski filmi, ki pa vedno – tako kot Spielbergovi filmi, od Lova za izgubljenim zakladom do Jurskega parka – ciljajo mlado in staro, sedemletnike in sedeminsedemdesetletnike. Spomnite se le Kekca, Doline miru, Nevidnega bataljona, Sreče na vrvici in Poletja v školjki. V njih je bilo dovolj kljuk, referenc, replik in »velikonočnih jajc« tudi za odrasle. To so bili mladinski filmi za vse. Tej tradiciji se je lani pridružila Maksimovićeva Kapa, zdaj pa še Dvornikova dramedija Igrišča ne damo!, ob kateri se boste spomnili na Nevidni bataljon, ki ga je leta 1967 posnel Jane Kavčič: ker odrasli niso sposobni rešiti ranjenega ilegalca (Miha Baloh), ker torej le oportunistično oklevajo in strahopetno taktizirajo, ga rešijo otroci, pogumnejši, drznejši in solidarnejši od svojih staršev. Kavčič je kakopak deset let kasneje posnel tudi megahit Sreča na vrvici, v katerem je Nevidni bataljon preselil v ljubljansko blokovsko sosesko, med beton in asfalt urbanega kanjona (Bratovševa ploščad, del BS 7).
-
Young Woman and the Sea
Trudy Ederle (Daisy Ridley), dekle iz New Yorka, hči nemških priseljencev, preživi fatalno bolezen, zato hoče katarzično – odločno, vztrajno, jezno – plavati in rušiti rekorde (ženske utonejo, če ne znajo plavati, slišimo), toda ko ji na pariški olimpiadi leta 1924 spodleti, sklene, da bo – kot prva ženska – preplavala Rokavski preliv, kar je njen fuck-you discipliniranju in obenem dobra novica za patriarhalni milje (oče-mesar), družbene mikroelite in športni establišment (trener), ki tako dobijo priložnost, da pokažejo vse odtenke svojega seksizma in svoje mizoginije, da jo torej na vsakem koraku, celo tik pred ciljem, sabotirajo.
-
Veliki izumitelj
Leonardo da Vinci, sicer že precej v letih, a še vedno brezmejno kreativen, genialen in poln idej, skuša z viviseciranjem trupel priti do duše, kar papeža Leona X. (iz dinastije Medicijev), ki od njega pričakuje, da bo izdeloval načrte za močnejše, udarnejše, čudežnejše topove, tako razjezi (»Treba mu je prepovedati iskanje duše«), da mu zagrozi z ekskomunikacijo. Zato migrira v Pariz (ne brez Mone Lize), kjer postane protežiranec narcisoidnega francoskega kralja Franca I., ki pa od njega prav tako pričakuje zmagovito politično in vojaško orožje ter epske monumente in spektakle, s katerimi bi impresioniral evropske kraljevske elite, toda na srečo je kraljeva sestra, Margareta Navarska, dovzetnejša za »Idealno mesto«, Leonardovo vizijo ultimativne utopije, pa tudi za njegov pozni eksistencializem. Od znanosti in umetnosti pričakuje več kot od vojne, umetnost in znanost pa potrebujeta mecene, sponzorje, financerje.
-
Borderlands
Robot dahne: »Programiran sem za humor.« Ne da to kaj pomeni – Borderlands, posnet po Gearboxovi distopični cyberpunk videoigrici, izgleda kot vic, ki ga pripoveduje nekdo, ki ne zna pripovedovati vicev. Robotu, ki je bolj ko ne padel iz Vojne zvezd (no, morda je vmes kje malce oplazil Varuhe galaksije), je ime Claptrap, glas pa mu daje sloviti komik Jack Black. Da bi bila ironija še večja, v eni izmed glavnih vlog igra še slovitejši komik, Kevin Hart, ki pa so mu verjetno rekli: v vesolju nihče ne sliši tvojih vicev! Kot vic izgleda vesolje, ki ga je kapitalizem prelevil v kup smeti, odpadkov in mutantskih pošasti. Zato se skuša v oddaljeni galaksiji, med Prometho in Pandoro, »odred odpisanih«, ad hoc remiks »odbitih« prostih strelcev, nekdanjih vojakov, lovcev na glave in znanstvenic, ki jih igrajo Cate Blanchett, Jamie Lee Curtis, Hart in Florian Munteanu (s plinsko masko), dokopati do Tiny Tine (Ariana Greenblatt), mesijanske izbranke (po malem Frodo Baggins, po malem John Connor, po malem Katniss Everdeen), »ključa« do Pandorinih tehnoloških zakladov, ki bi lahko k sebi spravili razdejano, gnijoče človeštvo, toda človeštvo, ki ga vidimo, si druge priložnosti ne zasluži, tako da antikapitalizmu tega filma ne boste verjeli, tem bolj, ker je tu vse tako klišejsko, kot so lahko stvari klišejske le v kapitalizmu. Akciji ni ne konca ne kraja, a večjega – in ambicioznejšega – dolgčasa zlepa ne boste videli, satira – ali kemp, če hočete – pa je itak brez zob.
-
Vran
Leta 1994 je med snemanjem atmosferskega, neogotskega, distopičnega Vrana umrl Brandon Lee – naboj, s katerim so ga ustrelili, ni bil slep, ampak pravi. Film so kljub temu spustili v multiplekse – postal je morbidni hit in kult, dobil številna nadaljevanja, zdaj pa je dobil še rimejk (»reimaginacijo stripa«, kot pravijo producenti), ki sklene, da bo original korigiral in nam pojasnil, kdo je bila Shelly, o kateri v prvem Vranu nismo izvedeli kaj dosti in ki jo je superjunaški glasbenik Eric Draven tako divje maščeval, toda to ničesar ne spremeni. Ja, Shelly Webster (FKA Twigs) je bila zaljubljena in tesnobna, ja, z Ericom (Bill Skarsgård) sta norela, pila in se drogirala, ja, fukala sta (zelo stilizirano), ja, bežala sta, ja, bila je potetovirana, ja, ljubila je Rimbauda, ja, izgledala sta šekspirjansko, kot Romeo in Julija, oh, ali pa kot Sid in Nancy.
-
The Union
Tale akcijski film sicer pilotirata Mark Wahlberg, ki igra newjerseyskega slehernika, in Halle Berry, ki igra agentko fantomske vladne organizacije Union (očitno nove na trgu), toda glavni zvezdnik je Piran, zadnje bojišče globalnih geopolitičnih interesov: špijoni, specialci in tajni agenti drvijo po uličicah, tekajo po strehah, skačejo s strehe na streho, streljajo, padajo in lovijo magični kovček, ki ga je Hitchcock že davno imenoval MacGuffin, kar seveda pomeni, da je vseeno, kaj je v njem – važno je, da ga vsi hočejo, da torej kroži in poganja zgodbo. Wahlberg kanalizira Jamesa Stewarta iz Moža, ki je preveč vedel, navsezadnje, piše se McKenna ( ja, kot Stewart), Marakeš pa se prelevi v Piran, ki sije, škoda le, da je film – no, bolj pretočna »vsebina« (kot drugi Netflixovi akcijski filmi, recimo Atlas, Trigger Warning, Lift ali Red Notice) – tako neambiciozen, derivativen in nespektakularen, da »nevarni« pregoni, ki skenirajo Hitre in drzne in Misije nemogoče, izgledajo kot brezosebni turistični ogledi Istre. (Netflix)
-
Osmi potnik: Romul
Osmi potnik, ki ga je leta 1979 posnel Ridley Scott, je bil napet tudi, ko se ni nič dogajalo. Ves čas je navdajal z nelagodjem, tesnobo, tem bolj, ker ni puščal nobenega dvoma, da lahko aliena – metaforo pošastnosti kapitalizma – preživiš le tako, da tudi sam postaneš pošast. Romul – šesto nadaljevanje Osmega potnika, »interquel«, ki se dogaja med Osmim potnikom in Osmim potnikom 2, je bolj Covenant kot Prometheus – ni zares napet niti tedaj, ko se kaj dogaja. Ko hrumi. In ko hrešči. In ko se na ekranih prikazujejo »napeti« napisi, da zmanjkuje kisika. Ali pa ko kdo vzklikne: »Ostali smo brez goriva!« Hodniki so tu le hodniki – ne stisnejo te. Ne, nimaš občutka, da te hočejo zadušiti – ali pa ti sprožiti klavstrofobijo. Tisto, kar skače in se daviteljsko lepi na obraze (kot face lift, kot lipofilling, kot botulin, kot hialuronska kislina, kot starost), pa je itak že tako predvidljivo kot avtomatska vrata, ki ločijo komore in hodnike – in ki se tisočkrat zaprejo v zadnjem trenutku. Vedno ste tri korake pred filmom. Hočete tenzijo in teror, hočete body horror? Potem si raje poglejte šokerja Ne dihaj! in Zlobni mrtveci, če smo že ravno pri Fedeju Álvarezu.
-
Odrešitev za začetnike
Spielbergov Amistad je dober uvod v Odrešitev za začetnike. La Amistad, španska ladja s sužnji, leta 1839 pluje proti Kubi. Španski trgovci z afriškimi sužnji ravnajo brutalno, sadistično, nečloveško, zato se ti uprejo, pobijejo krvnike, zavzamejo ladjo in jo usmerijo proti Ameriki, »deželi svobodnih«. In ko izčrpani, dehidrirani, sestradani, prestrašeni sužnji počasi plujejo skozi noč, mimo – prav tako počasi – pripelje razkošna ameriška ladja, polna jet-set potnikov, bagatašev, ki razmetavajo s šampanjcem, kaviarjem, dragulji in obiljem. Ladji drsita druga mimo druge, počasi in neslišno – sužnji nemo strmijo v bogataše, bogataši nemo strmijo v sužnje. Drug mimo drugega polzita svetova, ki se sicer ne bi nikoli srečala. Drug mimo drugega polzita razreda, ki sta tako kruto in pošastno ločena in tako brutalno in neznosno oddaljena, da se drug drugega sploh niti več ne zavedata. Ta prizor je briljantno preprosta, srhljiva, antologijska metafora razrednega prepada.
-
Mountain Queen: The Summits of Lhakpa Sherpa
Lhakpa Sherpa je prva ženska, ki je bila na Mount Everestu desetkrat – in tale doku spremlja ravno njen deseti vzpon. Rekli boste: Lhakpa živi svoje sanje. Ne – pač pa živi svoje travme. Poročena je bila z znanim ameriško-romunskim alpinistom Gheorghejen Dijmărescujem, ki jo je – celo med osvajanjem Everesta – zlorabljal in pretepal ter jo iz patriarhalnega Nepala odpeljal v znojilniško Ameriko, kjer je obtičala z dvema hčerkama, razpeta med connecticutskim supermarketom, v katerem sedem dni na teden pere posodo ( ja, to je njen »fitness«, njena »telovadnica«), in Everestom, svojim »doktorjem«, kot pravi. Mountain Queen je odlična študija tihega, emocioalnega, mentalnega preživetja v kapitalizmu in na gori, ledeni, kruti, fatalni, nemogoči, a še vedno varnejši in znosnejši od toksičnih družinskih vrednot. (Netflix)
-
MaXXXine
Nekoč, tam v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, so obstajale videoteke, polne frikovskega multižanrskega B-pofla, posebej erotičnih trilerjev, sci-fi komedij in vidiotskih psihošokerjev, v katerih so igrale tudi porno zvezde, recimo Traci Lords, Ginger Lynn in Amber Lynn. V MaXXXine, nadaljevanju Westovih psihošokerjev X in Pearl, postavljenem v Los Angeles sredi osemdesetih, jih nadomešča Maxine (Mia Goth), porno igralka z očmi Bette Davis, tipična lumpenholivudska prekarka (peep-show je njen drugi šiht), ki dobi priložnost za nastop v Puritanki 2, nizkobudžetnem satanističnem slasherju, »B-filmu z A-idejami«, kot pravi producentka (Elizabeth Debicki), toda realnost, ki jo terorizirajo serijski morilec (»Nočni klavec«), satanistična histerija, križarji moralne »večine« in reaganomični neoliberalizem, je tako deregulirana (just do it!, vsi so direktorji svojih jazov, vsi so podjetniki, trg je prost, libido gigantesken, Walk of Fame na vidiku), da kmalu zasenči film-v-filmu, tem bolj, ker ima tudi opolnomočena, hladnokrvna, neustrašna Maxine tako mračno, tako pikantno, tako travmatično, tako meta preteklost, da bi filmi zanjo – za to pravo A-idejo – ubijali. Dialogi so grožnje, maščevanja so žmohtna, ljudje grizlijevski, Kevin Bacon, ki te – zaradi dobro znane igrice Šest stopenj Kevina Bacona (Six Degrees Of Kevin Bacon) – vedno navda z občutkom, da lahko prek njega prideš do kogarkoli, tudi do izgubljene ljubezni, pa je le joke: družba, ki jo podžiga neoliberalna kontrarevolucija (stroj za proizvajanje deziluzij in žrtev), je nasilnejša od najnasilnejšega filma. (VOD – Prime Video, AppleTV ipd.)
-
Konča se z nama
Telenovele so zgodbe o abuzivnih odnosih – o nasilju v družini, o partnerskih zlorabah, agresivnosti, toksičnosti, manipuliranju. Moški in ženska – bodisi mož in žena ali ljubimca – se žreta, mučita, trpinčita in požreta. Ja, odnos res konzumirata. Sejalci toksičnosti so običajno moški, toda telenovele jih ne prikazujejo kot pošasti, temveč kot zapeljive, seksi alfa moške. Ne, telenovele nimajo nič proti abuzivnim odnosom – izkoriščajo jih, slavijo, tržijo, afirmirajo, fetišizirajo, pornificirajo, zlorabljajo. Legitimirajo. Telenovele so zadnje, ki bi kritizirale ali odsvetovale abuzivnost. Au contraire: priporočajo jo – serializirajo. Nikoli se je ne naveličajo. Zato so sicer krajše od večnosti, a daljše od življenja. In tudi film Konča se z nama, ekranizacija slavnega, že kar razvpitega romana o abuzivnem razmerju, ki ga je leta 2016 objavila Colleen Hoover, avtorica številnih romanc, nekdanja socialna delavka, izgleda kot telenovela. Sopiha kot telenovela. Preskakuje kot telenovela. Kar pa naj vas nikar ne zavede: Konča se z nama je telenovela. Lily (Blake Lively) se vrne domov, da bi govorila na očetovem pogrebu, a ne odpre ust – oče je namreč pred njenimi očmi zlorabljal, pretepal in celo posiljeval njeno mater.
-
Anselm
Wim Wenders je dve leti snemal Anselma, 3D doku o nemškem konceptualnem slikarju in kiparju Anselmu Kieferju, rojenem leta 1945, ko je Nemčija obležala v ruševinah in sramoti, obsojena na smrt in denacifikacijo. In Kiefer Nemčiji ni nikoli pustil, da bi pozabila, da je leta 1945 obležala v ruševinah in sramoti, obenem pa ji tudi nikoli ni pustil, da bi pozabila, zakaj je leta 1945 obležala v ruševinah in sramoti. Svoje slike je nekoč sežgal, da bi ustvaril repliko holokavstnega mesa in pepela nacističnih koncentracijskih taborišč, spet drugič pa je razstavil Okupacije, fotografije, ki prikazujejo, kako z iztegnjeno roko nacistično salutira na evropskih lokacijah, na katerih so nacisti zagrešili hude zločine. A že njegove instalacijske skulpture belih ženskih poročnih oblek, ki jih vidimo na začetku (njegov francoski atelje/muzej/projekt v Croissyju je tako velik, da se mora po njem prevažati s kolesom), so tako mučne, morbidne, kot da so relikti neke vojne, kar tudi so – kostumi dolge fašistoidne patriarhalne vojne, v kateri so bile ženske demonizirane in nevidne.
-
Thelma
Ko Thelmo (June Squibb), osamljeno, ekscentrično losangeleško vdovo, goljufi nategnejo in ji izpulijo vse prihranke, se odpravi na misijo nemogoče. Kot Tom Cruise. Problem je le v tem, da jih Thelma šteje že več kot devetdeset in da komaj hodi. A ni ji treba daleč – goljufi so vedno blizu. Pomaga tudi to, da ima na liniji ves čas Richarda Roundtreeja, nekdanjega akcijskega junaka.
