Bojevita kraljica noči

zadržan

Da bi le ljudi ne bilo.

Matej Vranič je v Divji Sloveniji – naravnem dokumentarcu v slogu Davida Attenborougha – navdušil z osupljivimi, spektakularnimi posnetki slovenskih gozdov in živali, od srn, lisic, jazbecev in svizcev do medvedov, smrdokavrov in volkov, kar zdaj, v Bojeviti kraljici noči, ponovi, le da se osredotoči na sove (boj za teritorij in hrano, ritualne priprave na nočni lov, desant na voluharico ipd.), toda potem pokaže ljudi, strokovnjake, ki pripovedujejo o sovah. Ojoj. In Vranič se jih ne naveliča in ne naposluša, pa čeravno niso niti zdaleč tako atraktivni kot sove. Čeravno ne morejo tekmovati z njimi. In čeravno le kvarijo razgled.

Posnetki ljudi, ki jih je vse preveč, so ob tistih osupljivih posnetkih karizmatičnih bojevitih kraljic noči preprosto prehud antiklimaks. Že kar napaka. Če kje, potem tu velja Cankarjev dictum: »Ne rečem nič: kraj je lep; da bi le ljudi ne bilo!«