Marcel Štefančič jr.
-
V korejskem Parazitu, ki je prikazal vso obscenost ekonomske neenakosti, se reveži infiltrirajo v dom bogataša. Zastoj pa je slovenska verzija Parazita, le da je tu bogataš ta, ki se »infiltrira« v dom revnih. Na vratih muslimanskega zakonskega para, Mejre (Mirjam Korbar) in Emirja (Peter Musevski), namreč neke deževne noči pozvoni rahlo zmedeni, a elegantni, urejeni neznanec (Uroš Fürst), ki noče in noče povedati, kaj hoče. Emirja ni doma, Mejra pa se prestraši. Nažene ga, a se vrača – znova in znova. Pred vrati celo poklekne in moleduje. »Samo minuto mi dajte! Spustite me noter, nekaj vam moram povedat!«
-
Jagnje je ultimativni božični film. V hlev nekje na Islandiji v adventnem času vstopi »nekaj« – ne vemo, kaj. Nevidno je, tako rekoč brezmadežno, kot »sveti duh«, a zgodi se čudež: rodi/skoti se »jagnje«, produkt ne ravno konsenzualnega seksa. Ko Maria (Noomi Rapace) in Ingvar (Hilmir Snær Guðnason), garaška lastnika te tihe, mirne, zakotne, dolgočasne hribovske kmetije (in »svetega« hleva), ki sta nedavno izgubila hčerkico, zagledata to »dete«, sta presrečna. Končno – otrok! Uslišana molitev! Božata ga, ljubkujeta, umivata, oblačita, slavita – posvojita. To je res »božji dar«. Zdaj so družina. Njuno gospodinjstvo deluje »blagoslovljeno«, dokler ju ne obišče Pétur (Björn Hlynur Haraldsson), Ingvarjev brat, nekdanji rocker in džanki. Z Ingvarjem imata napete odnose ( ja, Ovna), z Mario pa je obseden – in ne more se več zadrževati. Arhitektura njegove želje, ki bi se sicer zelo dobro podala filmu noir (Poštar zvoni vedno dvakrat, Dvojno zavarovanje ipd.), se prav tako sijajno poda tudi naravnost ledeni vsoti vseh morbidnosti, ki jih spotakne ta obešenjaški, kvaziapokaliptični psihotriler – pošastno ljubkemu »telescu«, božičnemu kanibalizmu, groteskni reviziji »brezmadežnega« spočetja, travmi »mučeniškega« materinstva, vse bolj ogroženi možnosti izbire, mraku družinskih vrednot, grozljivi ljubkosti starševskega pretiravanja, obsedenosti z otrokom-za-vsako-ceno in nelagodju posvojitve. Ni važno, kakšen je otrok – važno je, da odreši zakonski par, ki je brez otrok.
-
Končno je Hollywood ekraniziral Slavoja Žižka! Pikantni, satirični, našpičeni Don’t Look Up, ki Kubrickovi farsi Dr. Strangelove in Lumetovi satiri Televizijska mreža dolguje toliko kot Lubitschevi komediji Biti ali ne biti, je namreč povsem očitna ekranizacija Žižkovega dictuma, da bo prej konec sveta kot konec kapitalizma. Randall Minty (Leonardo DiCaprio) in Kate Dibiasky (Jennifer Lawrence), rahlo pozabljena, izgubljena, odpisana astronoma, nenadoma ugotovita, da proti Zemlji drvi pogubni, apokaliptični, armagedonski komet, alias »Planet Killer«, in da je konec sveta neizbežen, toda trumpovska predsednica (Meryl Streep), njen sin (Jonah Hill), sicer šef njenega kabineta, televizijski voditelji (Cate Blanchett & Tyler Perry), jobsovsko-muskovski turbotajkuni (Mark Rylance), estradnice (Ariana Grande) in profetski skejterji (Timothée Chalamet) si konca sveta ne znajo predstavljati, ali natančneje – konec sveta razumejo kot vic, kot dober šov, kot dobro poslovno priložnost, kot ultimativno kapitalistično darilo, kot dokaz, da je kapitalizem, ki revnim priporoča več sreče pri izbiri loterijskih številk, na pravi poti. Hej, komet bo ustvaril nova delovna mesta!
-
Leta 1973, ko v dvoranah vrtijo Ameriške grafite, film o dozorevanju in zaljubljanju, ko Don DeLillo objavi Great Jones Street, roman o rockerju, ki hoče zbežati slavi, ko televizijska mreža PBS prikaže American Family, prvi resničnostni šov v zgodovini, in ko so pred bencinskimi črpalkami tako dolge vrste (»To je konec sveta!«), da Bowiejev štikel Life on Mars? zveni kot obljuba utopije, alternative tuzemskemu kapitalizmu, se v San Fernando Valleyju, »predmestju« Hollywooda, zgodi nekaj transformativnega: Gary Valentine, ki ga igra Cooper Hoffman, sin pokojnega Philipa Seymourja Hoffmana, zagleda Alano Kane, ki jo igra Alana Haim, rock zvezdnica, članica benda Haim (Anderson je posnel številne njihove spote). Takoj plane – začne jo osvajati, zapeljevati, pecati. Nezadržno. Ne pusti je mimo. “Kako to, da te še nisem nikoli videl?” Ne, noče je zamuditi. Le malo manjka, pa bi Sonny & Cher stopila izza zavese in zapela But You’re Mine. Alana, ki ga ne jemlje resno, dahne: »Saj se me sploh ne boš zapomnil.« Gary, ki ni zaman Valentine, odvrne: »Ne izgovarjaj se na čas.« In čas je tu res relativen: Alana jih šteje 25 (morda celo 28), Gary pa le 15. Njej se zdi, da jih šteje šele 12, toda obnaša se tako, kot da jih je pravkar dopolnil 30. Zna narediti vtis, zelo je podjeten, prepričan, da je kul, ekstremno samozavesten, gostobeseden, zabaven in bister, po malem hustler, po malem showman, po malem krošnjar, po malem sanjač (»V sodobnih filmih je preveč realnosti«), eksponat nove narcistične »me« dekade.
-
Vprašanje je na dlani: ali je v Andersonovi Francoski depeši kaj subverzivnega? Za začetek, v njej je toliko offov kot v najbolj gostobesednih filmih noir, toliko vizualne vrtoglavice kot v najboljših filmih Tonyja Scotta, toliko pripovednih perspektiv kot v Bolanovem romanu 2666 ali Calvinovem romanu Če neke zimske noči popotnik, toliko gagov kot v Tatijevih komedijah, toliko non sequiturjev kot pri zgodnjem, nadrealističnem Buñuelu, toliko detajlov kot v Boschevem Vrtu zemeljskih naslad, toliko potujitvenih efektov kot v Brechtovih komadih, toliko fetišizma in obsesij kot pri Brianu De Palmi, toliko nostalgije po nostalgiji kot pri J. D. Salingerju, toliko koreografije kot v najboljših mjuziklih, toliko zvezd kot v filmih katastrofe in toliko suverene sofisticiranosti kot v sloviti reviji New Yorker, ki jo kanalizira tale komedija, tudi sama sformatirana in rubricirana kot revija, »French Dispatch«, francoska edicija prestižnega ameriškega tednika.
-
30. 12. 2021 | Mladina 52 | Kultura | Film
Za začetek, v Obuditvi, nadaljevanju – ali pa rebootu – prvih treh Matric, je vse, kar je definiralo Matrice: obe tabletki, modra in rdeča (»One pill makes you larger, and one pill makes you small,« poje Grace Slick, ko v štiklu White Rabbit opeva Carrollovo/Aličino »čudežno deželo«, no, simulacijo), vzporedni svetovi, tekanje po stenah, seganje v tekoča zrcala, agenti s sončnimi očali, bežanje pred specialci, eksplozivni pregoni, bullet time, strmoglavljanje v globino in matrico, ponovno rojevanje za kuliso (v »resnici«), črna mačka in podobni déjà vuji (ki se »zgodijo, ko v matrici kaj spremenijo«, slišimo v prvi Matrici), neonski noir, Zion in tako dalje. Poleg tega je tudi vse polno flešbekov iz prvih treh Matric. Rečete lahko: zgodovina se ne ponavlja, le nostalgija, ta veliki antidepresiv!
-
23. 12. 2021 | Mladina 51 | Kultura | Film
Medtem ko so drugi eksali igrane serije, recimo The Pursuit of Love, sem sam zeksal The Beatles: Get Back, Jacksonovo monumentalno dokuserijo o tem, kako so se Beatlesi leta 1969 zaprli v studio, kjer so začeli 22-dnevne vaje za projekt Get Back, ki naj bi rezultiral bodisi v albumu, televizijskem šovu, koncertu ali dokumentarcu, a je na koncu postal vse to, album (Let It Be), koncert (na strehi studia Apple) in doku, najprej leta 1970 Let It Be (via Michael Lindsay-Hogg) in zdaj skoraj osemurni Get Back, tako da dobimo sijajen vpogled v kreativni proces tega benda (ponavljanje je mati originalnosti), ki je bil za pop to, kar je bil Shakespeare za literaturo (grobo rečeno: Shakespeare si je izmislil vse dramatične situacije, Beatlesi – nikoli dolgočasni – pa so si izmislili vse progresije akordov), a obenem dobimo tudi sijajen vpogled v razpad tega benda.
-
23. 12. 2021 | Mladina 51 | Kultura | Film
Ita Rina, prva slovenska filmska zvezdnica, je znala čudovito in prepričljivo ustvariti vtis, da je le tvoja – ne da bi sploh pogledala v kamero. V senzacionalnem Erotikonu, ki ga bodo 29. decembra – ob glasbi znamenitega Andreja Goričarja in spremljavi Orchestra of the Imaginary – zavrteli v Cankarjevem domu, igra Andreo, sramežljivo, deviško hčerko zakotnega železniškega uradnika, ki jo zapelje George (Karel Schleichert), elegantni, svetovljanski, gizdalinski šarmer. Neke deževne, viharne, ekspresionistične noči zamudi vlak ter obtiči in prespi pri njih doma, toda »zapelje« ni pravi izraz, kajti to, kar vidimo, je hotni, potni in motni seks, ob katerem se v glavi ne zavrti le Iti, ampak tudi kameri. Vse prši, migota, hlipa, trza in hrza – in po steni se kar cedi: to ni orgazem, ampak ekstaza. Kako odločno si njegovo glavo zarine med noge! Ko je režiser zavpil »Cut!«, ju je verjetno zmotil.
-
17. 12. 2021 | Mladina 50 | Kultura | Film
Zola, alias A’Ziah King, alias A’Ziah Wells, detroitska striptizeta, ultimativna urbana gverilka, je leta 2015 svojo življenjsko dramo povedala v dolgi seriji napetih, žargonskih, viralnih, kinetičnih, karizmatičnih tvitov, polnih preobratov in cliffhangerjev. »Hočete slišati zgodbo o tem, zakaj sva se s to prasico razšli???????? Je kar dolga, a napeta,« se je glasil njen uvodni pitch.
-
17. 12. 2021 | Mladina 50 | Kultura | Film
Mjuzikl Zgodba z Zahodne strani, ki sta ga leta 1961 režirala Robert Wise in veliki koreograf Jerome Robbins (in ki je pobral 10 oskarjev), se ni končal z glasbeno točko, ki bi zasenčila vse ostale glasbene točke (»Maria«, »America«, »Somewhere«, »Tonight« ipd.), ampak s smrtjo enega izmed junakov. In potem se vsi le začuda gledajo. In potem vsi to dejanje kontemplirajo. In obžalujejo. In objokujejo. In potem film zalije mučna tišina. In potem se vse skupaj zatemni – in prikaže se napis The End. Kar je presenetljivo. Mjuzikl, posnet po broadwayskem megahitu Leonarda Bernsteina in Stephena Sondheima (via Romeo in Julija), se namesto s showstopperjem – glasbeno točko, ki bi »ustavila« film – konča s tišino, ki izgleda kot ultimativna glasbena točka. Vprašanje je bilo le: ali bo tudi Steven Spielberg v svojem rimejku ohranil tak konec? Zanimalo me je tudi, kateri lik – Tony in Maria ali kdo tretji? – bo pel Somewhere. In seveda, zanimalo me je, kaj bo Spielberg naredil s famoznim štiklom America, »imigrantsko« glorifikacijo Amerike (in ameriškega sna, kreditov, pralnih strojev, kadilakov, nebotičnikov, industrije, lepega življenja, svobode, prostega trga ipd.), ki pa vsebuje tudi verze: »Življenje je lahko lepo v Ameriki, če se znaš boriti v Ameriki. Življenje je lahko dobro v Ameriki, če si ves bel v Ameriki.« Če nisi bel, so ti vrata zaprta – in vsako stvar ti dvojno zaračunajo, slišimo. »Vse polno je nesnage v Ameriki, vse polno organiziranega kriminala v Ameriki.«
-
17. 12. 2021 | Mladina 50 | Kultura | Film
Locke, v katerem napeti, tesnobni, agonični inženir (Tom Hardy) med dolgo vožnjo prek avtofona izmenično razčiščuje s svojo ženo in svojo ljubico, je bil dober uvod v tale 30-minutni kvazibrechtovski komad, v katerem se igralka/ manekenka (Tilda Swinton) – »zmes norosti in melanholije« – s psom in sekiro zapre v dizajnersko »dogvillsko« stanovanje ( ja, dom je le še set, le še soundstage), ki postane bojišče njene izoliranosti in njenega teatraličnega drgetanja na robu živčnega zloma, torišče njene turbulentne tesnobe in njenega boja z zakonom želje, prepregališče njenega obupanega, agoničnega telefonskega obračuna z izgubljenim, fantomskim, neslišnim moškim (»Ženske moje starosti so spet v modi«) in ultimativno katarzično prizorišče Almodóvarjeve Gesamtkunstwerk, v kateri – ob Cocteaujevi monodrami La Voix humaine – drhtijo, šelestijo in ječijo Sirkove melodrame (Zapisano v vetru, Vse, kar dovolijo nebesa), Tarantinova vendetta Ubila bom Billa, Capotejev Zajtrk pri Tiffanyju, Fitzgeraldov roman Nežna je noč, Sternov roman Other Men’s Daughters ter novele Lucie Berlin (A Manual for Cleaning Women) in Alice Munro (Too Much Happiness), ekstatična svarila, da so naše ljubezni, naše strasti in naše obsesije strukturirane kot fikcije, kot romani in filmi, imitacije človeškega glasu. (Kinodvor)
