-
Chernobyl 1986
Rad bi rekel, da je ta ruski film o černobilski apokalipsi za tiste, ki predlani niso videli HBO-jeve miniserije, pa ne morem, ker film predpostavlja, da je ta, ki ga gleda, videl HBO-jevo miniserijo, ki je zelo natančno pojasnila, kaj se je dogajalo. Jasno, film ni tako natančen. Ves čas nam govori: saj ste videli miniserijo!
-
Neobrzdani Spirit
Studio Dreamworks je animirani film Spirit, velik hit in takojšnjo klasiko, produciral leta 2002, v teh dvajsetih letih pa se je svet tako spremenil (#MeToo), da glavni junak »nadaljevanja« ni več mustang, Spirit, temveč deklica, Fortuna, alias Lucky, sirota (mama umrla, oče izginil), ki med potjo na »obrzdani« zahod zagleda in osvobodi mustanga, jasno, Spirita, in ki je videti kot odmev princese Meride iz Poguma ali pa Anne iz Ledenega kraljestva, preden ne začne osvobajati še drugih »uklenjenih« mustangov – takrat je videti kot Lenin. (kino)
-
Nihče
Ker sem tale robustni, stilizirani, kristalno čisti metaremiks filmov Death Wish, John Wick in Ugrabljena, ki je videti kot parodija moške verzije #MeToo, že popisal v času lockdowna, naj vas le opozorim, da nam pokaže, da je od občutka prikrajšanosti do fašizacije – do sle po nasilju, ubijanju – le korak in da je »normalnost« le nasilje, ki čaka, da se zgodi. Nasilje je itak tako repetitivno kot »normalnost«. (kino)
-
ZZ Top: That Little Ol’ Band From Texas
Zdaj, ko je umrl Dusty Hill, bradati basist kultnega blues-rockerskega benda ZZ Top, si lahko nemara – namesto branja kakega in memoriama – ogledate tale fini doku, ki pojasni, zakaj je ta »mali dobri teksaški bend« brez kadrovskih sprememb ostal skupaj več kot 50 let, kako je ustvaril nezgrešljiv zvok (njegov zvok je spočetka celo v samem Teksasu zvenel kot »tuja dežela«, saj je v Alvinu koncertiral le pred enim gledalcem, ki pa še vedno prihaja na koncerte), zakaj – v nasprotju z Janis Joplin, Teksašanko, ki se je raje pretvarjala, da je iz San Francisca – ni nikoli skrival, da je iz Teksasa (leta 1975 je na veliko »Svetovno teksaško turnejo« krenil z orjaškim odrom, ki je bil v obliki Teksasa in poln živine!), in kako je ustvaril svoj unikatni bradati imidž (bobnar nima brade, a se piše Beard, Brada!). Rifi iz boogieja La Grange so danes tako pregovorni kot brade, ki pa so nastale iz lenobe – Hillu in Billyju Gibbonsu se ni več ljubilo briti. Toda njuna averzija do britja je idealno, da ne rečem genialno sovpadla z nastankom MTV-ja, ki je glasbo posredoval vizualno, z videospoti, filmčki – in teksaški trio je bil s tistimi brezhibnimi kostumi, bradami, sončnimi očali, outsidersko mitologijo, mistično ruralno skrivnostnostjo in sinhroniziranim »plavanjem« obeh kitaristov kot ustvarjen za videorevolucijo.
-
-
Werewolves Within
Beaverfield je zakotno, zaspano novoangleško mestece, skozi katerega naj bi potegnili lukrativni, a kužni naftovod, ki to miniaturno verzijo Amerike, razgledniški talilni lonec podjetnosti, predsodkov, napetosti in norosti, brutalno polarizira – kot Trump. Prebivalce začne »nekaj« – v maniri serijskega morilca – grizlijevsko terorizirati in žreti. Lahko bi bil volkodlak. Lahko pa bi bilo nekaj, kar je bušnilo iz ameriškega ida.
-
Križarjenje skozi džunglo
Filmi so lahko posneti po romanih, dramah, pesmih, stripih, igricah in resničnih zgodbah – Križarjenje skozi džunglo je posneto po disneylandski atrakciji, pa četudi je videti kot reimaginacija Hustonove Afriške kraljice, v kateri Humphreyja Bogarta in Katharine Hepburn nadomeščata Dwayne Johnson, alias The Rock, in Emily Blunt, ki si po malem domišljata, da sta tudi Indiana Jones in Marion, toda Lov za izgubljenim zakladom to ni. Egipt zamenja Amazonija, kjer dr. Lily Houghton (Blunt), emancipiranka v hlačah, in njen gizdalinski, »gejevski« brat McGregor (Jack Whitehall) leta 1916 najameta Franka Wolffa (The Rock), karizmatičnega kapitana rečnega parnika, da ju odpelje na lov za izgubljenim »drevesom življenja«, legendarnim zdravilom za vse bolezni in tegobe, kar seveda pomeni, da amazonska superjunaka, ki ju terorizirajo lunatični nemški princ/podmorničar (Jesse Plemons), brzice, mistični kič in vsemogoče digitalne pošasti (neprimerljive z anakondo iz Anakonde), po malem nadomeščata tudi Seana Conneryja in Lorraine Bracco, ki sta v McTiernanovem filmu Zadnji dnevi raja v Amazoniji iskala »izgubljeno« zdravilo za raka.
-
Stari
Ko se prestižna, dobro situirana družina – ata Guy (Gael Garcia Bernal), mama Prisca (Vicky Krieps), enajstletna Maddox (Alexa Swinton) in šestletni Trent (Nolan River) – pelje na počitnice, Prisca dahne, da komaj čaka, da njena hči odraste. Ko se pripeljejo v idilično, luksuzno, elitno obmorsko letovišče (»Tu je bolje kot v Cancúnu«), se ji želja izpolni. Film Stari je pač režiral, M. Night Shyamalan, mojster lucidnih premis in bizarnih finalnih preobratov, avtor Šestega čuta, Nezlomljivega, Znamenj, Vasi ob gozdu in Dogodka. Menedžer tega letovišča jih objame, ugotovi, da so prijetni, zelo simpatični, nekaj posebnega, in jim obljubi, da jim bo omogočil, da bodo dan preživeli na ekskluzivni, res rajski plaži, za katero nihče ne ve in ki jo je nemogoče najti – obdana je s skalami, povsem skrita, »naravna anomalija«, pravi čudež.
-
Space Jam: Nova legenda
Tako kot je bil Charlie Chaplin večji od filma, je bil Michael Jordan večji od košarke – iz košarke je brcnil realizem in ga zamenjal z iluzionizmom. Videti je bil kot Zemljino pnevmatično darilo breztežnostnemu prostoru. Ja, bil je kot ukrojen za space jam – za veliko košarkarsko tekmo z vesoljem, ki jo je odigral v farsi Space Jam, v kateri ga je potegnilo med animirane like. Nič strašnega – tam, v svetu Warnerjevih Looney Tunes, se je počutil kot doma. Ko je zabijal v NBA, so se ljudje itak spraševali: je resničen ali animiran? Space Jam, multimedijski, multivizijski, multikulturni aeropop, ki ga je leta 1996 posnel Joe Pytka, sloviti režiser reklam, je bil reklama zanj – devetdesetminutna reklama za Michaela Jordana (in Nike).
-
Snake Eyes
Ko je bil Snake Eyes (Henry Golding), mojster borilnih veščin (in yakuza), še otrok, je videl, kako so mu ubili očeta. Zdaj, dvajset let kasneje, hoče najti morilca – na Japonskem. In res, film Snake Eyes, reboot sage G. I. Joe (posnete po Hasbrovih igračah!), je videti kot otvoritvena slovesnost tokijske olimpiade – veliko atletike, akrobatike, bojevanj, dirkanj, mečevanj, streljanj, tekanj in preskakovanj, a nobene krvi, ja, veliko patosa, veliko bebavih replik (»Pogledal sem ti v oči in videl čast«), veliko bizarnih snemalnih kotov, veliko eksotiziranja in veliko hiperaktivnih, koreografiranih, pompoznih, utrudljivih tekmovanj, navsezadnje, Snake Eyes, po novem tudi nindža, mora preživeti »tri izzive«, če hoče postati član mističnega klana Arashikage, ki ga skušata prevzeti dva bratranca, sicer šekspirjanska rivala, Tommy (Andrew Koji) in Kenta (Takehiro Hira).
-
The Loneliest Whale: The Search for 52
Leta 1989, ko je padal berlinski zid in ko je bila hladna vojna v zadnjih izdihljajih, je ameriška mornarica s pomočjo tajne nadzorovalne tehnologije zaznala čudne podmorske vibracije – najprej so mislili, da gre za sovjetsko podmornico, potem pa so ugotovili, da gre za kita, ki »oddaja« na frekvenci 52 hertzov. Ker se kiti sicer oglašajo na precej nižji frekvenci (20 hertzov), so sklepali, da gre za samotarja, solista, disidenta, meniha, ki se je ločil od jat, poje nižje (a cappella) in potuje sam, potemtakem za kita brez družbe, brez prijateljice in brez seksa – za kita, ki poje svojo pesem in ga morda drugi kiti ne slišijo. Krstili so ga za »najosamljenejšega kita« (alias »52«), obenem pa vanj projicirali vse tesnobe digitalne družbe, ki ljudi vse bolj atomizira in osamlja. In tako se je rodil mit o sodobnem Moby-Dicku, ki ga ni še nihče videl in ki Joshuo Zemana, režiserja tega dokuja (s preobratom), prelevi v sodobnega Ahaba, toda njegov ekspedicijski poskus, da bi s pomočjo oceanografov, biologov, bioakustikov, najsodobnejše tehnologije in pustolovske obsedenosti »videl« in posnel to, česar ni še nihče videl, kaj šele posnel, se konča s spoznanjem: »To, kar slišimo, je včasih močnejše od tega, kar vidimo.« Prav res: »najosamljenejši kit na svetu« navdaja z nelagodjem in grozo – ker ga ni mogoče videti. Ker se upira pogledu. Ker je fantomski in eluziven.
-
Hollywoodska prevara
Ker sem v času Janševega zaprtja tole farso, v kateri Robert De Niro, propadli holivudski producent, pomotoma posname »največji film vseh časov«, že popisal, le namig, da je zdaj na voljo tudi v nadnaravni velikosti, s Tommyjem Leejem Jonesom vred. (v kinu)
-
Starblack
Če boste brskali po Netflixu, si obvezno poglejte špageti vestern Starblack, v katerem veliki bad guy Demeter Bitenc – sicer elegantnejši od Starblacka (Robert Woods), kvazi-Zorroja, »črnega Boga smrti«, fantomskega rešitelja malih ljudi – obleži na ulici, mrtev in bel. Posneli so ga namreč pri nas – v ljubljanskem Tomačevem!
-
Things Heard & Seen
V grozljivkah so stare hiše polne skritega življenja – ko se tja priseli nova, mlada, srečna družina, začne škripati, škrtati, šklepetati, šušteti. Takšna je tudi stara hiša, v katero se preselita Catherine (Amanda Seyfried), sicer restavratorka, in njen toksični mož, George (James Norton), ki je dobil profesuro na lokalnem faksu, a se kmalu izkaže, da v njunem zakonu tiči hujši mrak kot v tej hiši, ki bi jo lahko predelali v velik nagrobnik in je videti tako, kot da je padla iz Priklicanega zla.
-
Luka
Luca je zvedav, sramežljiv, osamljen fantič – jasno, animiran. Pixarjev. V resnici je morska »pošast«, ki na suhem mutira v dečka. Ko se sprijatelji z ležernim, potepuškim Albertom, prav tako latentno morsko »pošastjo«, postaneta v Portorožu, idilični italijanski ribiški vasici, nerazdružljiva, toda le to poletje – njuno zadnje, preden ne bosta odšla vsak svojo pot. Otroštva bo konec. Med njima res klikne, nista vsiljiva kot mali Nemo niti pompozna kot kavboj Jelko in Ken Kozmoblisk, ljubita vespo, špagete in gelato, nista pretenciozna, zelo sta ozemljena, celo vsakdanja, predvsem pa drugačna, zato niti ne preseneča, da začutita tudi malce homoerotične evforije, saj nimata pojma, da ponekod, kjer so preživele stare vraže, stare fobije in stari predsodki, vpijejo: »Ubijte pošast!« Kopno zna biti tako neslano.
-
Fear Street Part 1: 1994
Netflix paranormalne, slasherske trilogije Fear Street, ki se dogaja v treh različnih obdobjih (1994, 1978, 1666), ni naložil naenkrat, ampak vsak film posebej – tri zaporedne petke. Ta »miniserija« je sicer posneta po romanih R. L. Stina, »Stephena Kinga otroške literature«, a v prvem delu, postavljenem v leto 1994, najprej pomežikne Kriku, saj mlado prodajalko (Maya Hawke) – Srečno le, ko dežuje (pravi bend Garbage) – ponoči v zaprtem nakupovalnem centru po krajši igri moči metafilmsko zakolje maskirani manijak, ki ga takoj ubijejo in demaskirajo, tako da lahko začnejo tesnobni, solidarni, progresivni, napol superjunaški multikulti najstniki (Julia Rehwald, Benjamin Flores Jr, Fred Hechinger), ki jih vodita lezbijki (Kiana Madeira, Olivia Welch) in nad katere se v degradiranem, depresivnem, distopičnem mestecu Shadyside (alias Shittyside), ki velja za »morilsko metropolo Amerike« (sosednje mesto, Sunnyvale, po drugi strani bujno in bajno cveti!), spravi psihopatsko prekletstvo (duh čarovnice, ki so jo obesili leta 1666, kamor nas odpelje tretji del), mežikati Tistemu in seriji Stranger Things, pa tudi Noči čarovnic, ko se v drugem delu preselimo v leto 1978 – v poletni kamp, k novi floti hormonskih najstnikov (Emily Rudd, Sadie Sink, McCabe Slye itd.).
-
Censor
Enid Baines (Niamh Algar), tesnobna, samska, neodvisna mladenka, pedantna članica britanske cenzorske komisije ( ja, ženska v toksičnem moškem okolju!), ki v osemdesetih letih, v času videobuma, cenzurira »video nasties« (à la The Driller Killer, Cannibal Ferox, The Last House on the Left, Lager SSadis Kastrat Kommandantur, Cannibal Holocaust, L’ultima orgia del III Reich, I Spit on Your Grave ipd.), brutalne, nasilne, ekscesne grozljivke, šokerje, slasherje, splatterje in trilerje (dom so hoteli zaščititi pred invazijo »svinjskih« filmov), se navleče na »video nasties«, saj se ji zdi, da je igralka (Sophia La Porta) v enem izmed njih podobna njeni mlajši sestri, ki je pred leti – še kot otrok – skrivnostno izginila, zdaj pa je očitno – pod imenom Alice Lee – postala zvezdnica krvavih, grizlijevskih, odvratnih šokerjev (à la Don’t Go Into the Church), toda ko začne detektivsko segati pod pulte »nasty« videotek in zalezovati filmarja, Fredericka Northa (Adrian Schiller), ki te »nasties« režira, s tem le potrdi fascinantnost teh obscenih, dementnih, grotesknih, karnevalskih, senzacionalističnih filmskih smeti. Censor, debut valižanske režiserke Prano Bailey-Bond, je prefinjen, lynchevski, bogat, kar pa je logično – predstavlja namreč himno moči filma. Reči, ki vlečejo, pa so vedno nasilne. Filmi so takšna reč. Močnejši od travm. Imerzivnejši od paranoje. Nevarnejši od spomina. Ljudi zmedejo, premaknejo, obnorijo. Ja, iztaknejo jim oči. (Amazon Prime)
-
Summer of Soul
Na Woodstocku, ki se je odvrtel poleti 1969, je bilo črncev – na odru in med publiko – le za vzorec, toda sočasno je v newyorškem Harlemu – v parku Mount Morris – šest vikendov zapored potekal monumentalni Harlemski kulturni festival (Harlem Cultural Festival), alias »Black Woodstock«, na katerem so pred nepregledno črnsko množico – skupaj 300 tisoč gledalci – brezplačno nastopili vsi tedanji največji, najudarnejši, najpriljubljenejši črnski izvajalci, kralji in kraljice ter princi in princese bluesa, gospela, soula, rhythm & bluesa, funka, popa, psihedelije, jazza in Motowna: Stevie Wonder, Nina Simone, B.B. King, Gladys Knight and the Pips, The Staple Singers, Sly and the Family Stone, The 5th Dimension, Max Roach and Abbey Lincoln, The Edwin Hawkins Singers, The Chambers Brothers. Woodstock je svoj spomenik, svoj dokumentarec, dobil že takoj naslednje leto, »črnski Woodstock« pa je na svoj spomenik čakal do zdaj – čudoviti, spektakularni materiali (45 ur), ki jih je tedaj s petimi kamerami mojstrsko posnel Hal Tulchin, so namreč prvič na voljo šele zdaj, v dokuju Summer of Soul.
-
Linija smrti
Ker se bo med 16. in 24. julijem v Grossmannovem Lotmerku odvrtel 17. festival fantastičnega filma in vina, naj vam povem, katerih šest šokerjev se bo žrlo za hudega mačka, oskarja tega kultnega karnevala.
-
Črna vdova
Črna vdova je še en dokaz, da sodobni akcijski filmi stremijo k temu, da bi bili James Bond: dogaja se na številnih lokacijah (Ohio, Kuba, Norveška, Maroko, Budimpešta ipd.), vse polno je bondovskih gadgetov, bondovskega humorja, bondovskih absurdov, bondovskih tajnih agentov in vohunov, bondovskih organizacij (S.H.I.E.L.D) in bondovskih zlikovcev, ki sanjajo o eliminaciji manjvrednih ljudi. Ironija je le v tem, da je Črna vdova, zgodba o izvoru superjunaške Črne vdove ( ja, Maščevalke), del Marvelovega kinematičnega vesolja (dogaja se med filmoma Maščevalci: Brezmejna vojna in Stotnik Amerika: Državljanska vojna), a brez skrbi – razumeli jo boste, pa četudi niste videli niti enega Marvelovega superjunaškega filma.
-
Gloria mundi
Gloria mundi, jezna proletarska telenovela, ki jo je posnel francoski levičar Robert Guédiguian (Sneg na Kilimandžaru, Mesto je mirno ipd.), je zgodba o brezčutnem izkoriščanju in prekarizaciji delovne sile. Glavna je Mathilde (Anaïs Demoustier), marsejska prodajalka brez službe za nedoločen čas, ki v prvih kadrih rodi hčerkico – v živo. Ime ji bo Gloria. Kar je precej optimistično – družine namreč ne čaka glorija. Njen mož, Nicolas (Robinson Stévenin), šofer Uberja, je ravno ostal brez dela – tekmeci, taksisti, so mu polomili roko in ukradli avto. Njuna investicija gre v nič. Sylvie, njena mati (Ariane Ascaride), tezgari kot snažilka – kjerkoli in kadarkoli, tudi ponoči, a je zaradi štrajka, ki se mu sicer ne priključi, ob delo. Richarda (Jean-Pierre Darroussin), njenega nebiološkega očeta, šoferja avtobusa, suspendirajo – ker ga med vožnjo zasačijo s telefonom. Aurore (Lola Naymark), njena mlajša sestra, pa s fantom, Brunom (Grégoire Leprince-Ringuet), fura trgovino iz druge roke, kar pomeni, da se okorišča s finančno industrijo revščine – svoje dragocenosti jima poceni prodajajo obupani, brezposelni, izžeti proletarci. Š
-
Ledena cesta
Ko na severu kanadske Manitobe, nekaj sto kilometrov pod severnim tečajem, v rudniku diamantov eksplodira metan, lahko rudarje, ki obtičijo pod zemljo in ki imajo zraka za 30 ur (in nič več), reši le posebna 30-tonska oprema, ki je ne morejo dostaviti s helikopterji, temveč le z močnimi, masivnimi tovornjaki.
-
The Tomorrow
Dan Forester (Chris Pratt), nekoč vojak, zdaj – leta 2023 – frustrirani družinski človek in učitelj, gleda nogometno tekmo, na kateri se začne nenadoma kaditi in bliskati, iz tega čudnega vrtinca pa bušnejo maskirani komandosi. Vodi jih ženska, ki dahne: “Mi smo vi – 30 let v prihodnosti. Bijemo vojno. Naš sovražnik ni človeški. In izgubljamo. V enajstih mesecih bodo vsi ljudje v prihodnosti izbrisani z obličja Zemlje, če nam ne boste pomagali. Potrebujemo vas.” Čez čas doda: “Vi ste naše zadnje upanje.” Forester se ne pridruži protivojnemu gibanju, ampak skoči v prihodnost, ki izgleda postapokaliptično – kot v filmu 2012. Pošasti so odurne, grozne, lačne, hitre – kot v Osmem potniku 2 in Svetovni vojni Z.
-
Katla
Tole fantastično islandsko miniserijo, ki jo je kreiral in posnel Baltasar Kormákur, avtor filmov Jar City, Kontraband, Everest in Izgubljena med valovi, lahko mirno eksate, čeravno je mračna, morbidna in metafizična kot genialni vulkanski pepel, iz katerega začnejo pri opustošenem, depresivnem, distopičnem mestecu Vik na lepem vstajati “mrtvi”, za katere pa se izkaže, da so humanoidni doppelgängerji še živih ljudi, bolj ko ne ožgane, sajaste projekcije človeških misli, spominov, želj in fantazij. Lokalnemu geologu se zdi, da jih je prebudil bodisi meteorit ali islandska folklora, toda vsak cinefil bo zaslutil, da jih je nemara še najbolj prebudil Solaris.
-
Očiščenje za vedno
Mehiška zakonca, Adela (Ana de la Reguera) in Juan (Tenoch Huerta), migrirata v Ameriko. Jasno, skrivaj, ilegalno – “nedokumentirano”. Zaposlita se na ranču belske, bogate, patriotske, trumpovske družine Tucker (vodi jo Will Patton), kjer preživita “očiščenje”, tisto čarobno, orgiastično, katarzično, festivalsko, enkratno noč, ko je vse dovoljeno – ubiješ lahko kogarkoli, kjerkoli in kadarkoli. Lahko si daš duška. To je noč, ki izgleda kot sodni dan, saj iz Američanov potegne vse najslabše in najgrozovitejše – apokaliptični overdose nasilja. Noč, v kateri lahko Američani izživijo svojo morilsko, lovsko slo, ki jih “očisti”, pa je vendarle družbeno koristna: kriminala je poslej manj, gospodarska rast se poveča, ljudje so srečnejši. Ja, ta distopična noč je originalni ameriški produkt. Toda nativistične, etnonacionalistične, rasistične bande, utelešenja belske jeze, belskega ogorčenja, belskega resentimenta, podružnice stranke (New Founding Fathers of America), ki si je izmislila “noč očiščenja”, si rečejo: le zakaj bi Ameriko “čistili” le eno noč, če pa jo lahko “čistimo” vsak dan, podnevi in ponoči, nonstop, permanentno – večno in nekaznovano? In ob vihranju ameriške zastave se začne dionizični, sociopatski lov na “neprave” Američane – tujce, priseljence, migrante, begunce, nebelce, drugačne, marginalne. Party! Nasilje se iz velemest vrne domov – na vas. Očiščenje za vedno – dekadentno, satirično, groteskno, brutalno, moralistično, a ne ravno ne vem kako domiselno – ne skriva: nasilje je “ameriška glasba”, domoljubje je kopilot fašizacije, radikalizacija desnice je pekel.
-
Šarlatan
Tu nekje, pri nas, živi ženska, ki zna brati urin. Prineseš ji stekleničko z urinom, potrese ga in pove ti, katere bolezni imaš. Potem ti ponudi svoja zelišča. Njena slava je brezmejna, saj k njej derejo ljudje od povsod. Nekoč so skušali testirati njen know-how, zato so ji poslali nekoga s stekleničko, v kateri pa ni bil človeški urin – hej, da vidimo, če bo pogruntala! Ko je stekleničko potresla, je dahnila le: Kaj mi to nosite – to je prašičji urin!
-
Sedmi dan
Charlie (Brady Jenness) je najstnik, ki očitno ni videl šokerja Ouija – če bi ga videl, potem ne bi pustil, da ga obsede ouija. Ker ga obsede, pobije svoje starše. Ker pa živimo v času, ko načelo ločenosti države in cerkve izgublja veljavo, vstopi cerkev, ki sklene – iz malega, ki čaka na sojenje, je treba najprej izgnati hudiča. Še toliko bolj, ker demoni ponovno razsajajo – kot virus. In že nadenj pošljejo očeta Petra (Guy Pearce), ki mu je eksorcizem nekoč, v mladosti (no, v flešbeku), padel iz rok (»Zlo je premeteno, demoni so nepredvidljivi«), in njegovega vajenca, Daniela (Vadhir Derbez), novi up eksorcizma. Oče Peter in oče Daniel sta sicer reinkarnaciji očeta Merrina (Max von Sydow) in očeta Karrasa (Jason Miller) iz Friedkinovega Izganjalca hudiča (s pridihom Dneva za trening), toda Sedmi dan je daleč od Izganjalca hudiča – le enolična zgostitev njegovih najočitnejših, povsem zlajnanih, ne ravno inventivno osveženih klišejev. Film najde zlo tudi v sami katoliški cerkvi – v pedofilskih zlorabah otrok.
-
Peter Zajec: skok v pustolovščino
Peter Zajec in njegovi zdaj, v medlem, izsiljenem nadaljevanju presenetljivega megahita, posnetega po romanu Beatrix Potter, živijo s pisateljico (Rose Byrne) in njenim možem (Domhnall Gleeson), kar pa le dokazuje, kako ljubek in luštkan skuša biti ta film: posvojitev živali je moralni dosežek, vsi jedo le organsko hrano, vsaka komercializacija »pristnih« odnosov (recimo med ljudmi in živalmi) je obsojena na ekskomunikacijo, stereotipizacija je zlo, razredni boj (ljudje vs. živali) preglasi identitetna politika, zajec pa ni zadovoljen s tem, kako je predstavljen v pisateljičinih knjigah. In ker ni zadovoljen s svojo popkulturno reprezentacijo, se oprime kriminala – predstavljajte si Oliverja Twista, ki krade organsko korenje.
-
Tragična džungla
Agnes (Indira Andrewin), dekle v belem, ki v celotnem filmu komaj kaj reče, se iz rodnega Belizeja, nekdanjega »Britanskega Hondurasa«, prebija skozi džunglo – zbežala je pred starejšim moškim, zahodnjakom, ki se hoče z njo poročiti. Aranžirano – na silo. Brez njenega konsenza.
-
Infinite
Mark Wahlberg, alias Evan McCauley, v nekem trenutku obvisi na drvečem transportnem letalu – drži se le za samurajski meč, ki ga je zabodel v krilo. Hoče zasenčiti Toma Cruisea – ali pa ga skuša kanalizirati, kajti ezoterični futuristični triler Infinite, ki ga je posnel Antoine Fuqua, režiser Dneva za trening, je po malem Misija nemogoče, po malem Na robu jutrišnjega dne, po malem Mumija in po malem Top Gun? Kar pa naj vas nikar ne zavede: začne se kot Hitri in drzni – z bombastičnim pregonom v Mexico Cityju, kjer se rdeči ferrari prelevi v pračo in katapult. A vse skupaj hitro preskoči v Matrico, Popolni spomin, Atlas oblakov in Highlanderja, saj se izkaže, da to, kar se prikazuje McCauleyju, niso shizofrenične blodnje, ampak kaotične reminiscence iz njegovih prejšnjih življenj, ki jih je pozabil. McCauley je namreč Infinite, reinkarnacijski Neskončnež, in to Vernik, dobri Neskončnež, ki se že tisočletja bori proti Nihilistom, podlim Neskončnežem, le da zdaj še toliko bolj – dokopali so se do viralnega »Jajca«, s katerim hočejo uničiti »vse živo na Zemlji«.
-
Priklicano zlo 3: Kriv je Satan
Ljudje obstoj Boga dokazujejo na različne načine. Tole frazo fizika Freemana Dysona gotovo poznate: »Bolj ko raziskujem vesolje in detajle njegove arhitekture, več dokazov najdevam, da je vesolje v nekem smislu vedelo, da prihajamo.« Vidite, to je za mnoge dokaz, da Bog res obstaja. Elegantna kompleksnost DNK, molekul ipd. dokazuje, da Bog obstaja. Drugi pravijo, da obstoj Boga dokazuje že to, da po njem hrepenijo. Tretji dokaz o obstoju Boga vidijo v obstoju Biblije – zakaj bi Biblija obstajala, če ne bi bilo Boga? In tako dalje. Ja, dokazov o obstoju Boga je toliko, da Bogu že kar škodijo. Ne pozabite: nekateri v imenu Boga ubijajo, a to potem prikazujejo kot ultimativni dokaz o obstoju Boga – ker ubijam v imenu Boga, pomeni, da Bog obstaja! Saga Priklicano zlo, ki je dobila tudi številne spinoffe (Annabelle, Nuna), ponuja drugačen, četudi ne ravno izviren dokaz o obstoju Boga – ker obstaja Satan, pomeni, da obstaja tudi Bog! Dokaz o obstoju Satana je dokaz o obstoju Boga. Ha. In vsi ti šokerji, ki jih je pognalo Priklicano zlo, počnejo natanko to: nenehno in manično – in panično in histerično – dokazujejo, da Satan res obstaja.
