Marcel Štefančič jr.
-
13. 4. 2018 | Mladina 15 | Kultura | Film
Ljudi je nekaj razredčilo, kajti daleč naokrog ni nikogar, razen ruralne družine Abbott, ki pa se obnaša skrajno čudaško. Evelyn (Emily Blunt) in Lee (John Krasinski) ter njuna otroka, Regan (Millicent Simmonds) in Marcus (Noah Jupe), namreč ne govorijo. Ves čas molčijo – sporazumevajo se z znakovnim jezikom. In niso obuti, temveč bosi. Ne, ne kanalizirajo Jezusa Kristusa, pa vendar izgledajo kot mučeniki – živijo v svetu, v katerem ne smejo niti pisniti. Ali bolje rečeno: živijo v svetu, v katerem se morajo delati, kot da jih ni. Manj ko govorijo, bolje za njih. Manj ko govorijo, lažje preživijo. Če se oglasijo, če se jih torej sliši, jih takoj napadejo zunajzemeljske pošasti, invazivni alieni – skrivnostni, eliptični, brutalni, morilski, srhljivi, občutljivi na zvok.
-
13. 4. 2018 | Mladina 15 | Kultura | Film
Ivan Cankar je leta 1910 objavil novelo Ponesrečen feljton, v kateri je naravnost metafikcijsko parodiral feljton, tedaj zelo priljubljen časopisni žanr, ki se mu je očitno zdel nekaj grozno osladnega in sentimentalnega, sentimentalnost pa je bila v njegovih očeh – če se spomnimo novele Siv las – le neumorna mati blamaž. Pisanje feljtona na lepem, sunkovito, abruptno prekine: “Zdaj mi je pa dovolj! Bog mi je priča, da na Rožniku več ne bom pisal feljtonov; v kuhinji že ne!” Feljtona je tako nepreklicno konec. Na dobri polovici dokueseja Playing Men narator na lepem – sunkovito in abruptno – oznani: “Na tej točki je režiser padel v ustvarjalno krizo in je prekinil s snemanjem.” In res, zagledamo Matjaža Ivanišina – režiserja v krizi, moškega v krizi. Sedi v rdečkastem baru, ki se ponoči prelevi v bordel, toda podnevi ni nikjer nikogar. Čez čas mu lastnik razkaže sobo z vodno posteljo, ki da poveča moški užitek, in orjaški falos, ki naj bi moškim v krizi vračal samozavest. Družba je na srečo ustvarila kopico nadomestkov orjaškega falosa, ki lahko “odrešijo” in “osrečijo” moškega v krizi.
-
6. 4. 2018 | Mladina 14 | Kultura | Film
Bosanske vojne je že davno konec, toda v nekem hotelu na Jahorini, nekdanjem olimpijskem prizorišču, še vedno besni. Tam se namreč zberejo vojni veterani, Hrvati, Srbi in Bosanci, jezni in nervozni fantje, ki jim glave še vedno mučijo, trgajo in trpinčijo vojne travme, toda terapevtska delavnica, ki jo vodi Slovenec (Sebastian Cavazza), predstavnik »Centra za mir«, naj bi jih očistila in pomirila. Ker je čas, da se spoznajo, živijo skupaj, jedo skupaj, plavajo skupaj, spijo skupaj. Ja, »ustaš« s »četnikom«. Doktor, ki jih vsak dan nekajkrat posede v terapevtski krog, dela pač vse, da bi »delili čustva«. Ko jim reče, naj dvignejo roko tisti, ki se strinjajo s trditvijo, da bi bilo treba vse vojne zločine obsoditi, vsi dvignejo roke, ko pa jim reče, naj dvignejo roko tisti, ki se strinjajo s trditvijo, da so vojne zločine zagrešile vse strani, nihče ne dvigne roke. Vsi imajo občutek, da so se le branili, obenem pa vedo, da jih prav ta občutek tako žre in ubija, da bi jih odrešil le izganjalec hudiča ali pa kolektivni nastop v Antigoni.
-
30. 3. 2018 | Mladina 13 | Družba
Sveta bo konec. Kako to veste? Ker se Elon Musk odpravlja na Mars. Nedavno je v vesolje poslal pismo o nameri – raketo Falcon Heavy, na katero je priklopil svojega roadsterja (by Tesla), ozaljšanega z največjimi hiti Davida Bowieja (Space Oddity itd.). Pokazal je, da misli resno. Nič čudnega – Musk je prepričan, da je stvar resna. Smrtno resna. Zemlja je namreč prekleta, obsojena na propad. Ni je več mogoče rešiti. Človeštvo je zaradi podnebnih sprememb tik pred izumrtjem. Preživi lahko le, če migrira na Mars. Zato Musk – odrešitelj, mesija, vizionar, genialni entrepreneur, raketar – načrtuje kolonizacijo Marsa, tega velikega, bajnega, čudežnega onstranstva, na katerem bodo odlični bari in nočni klubi. Falcon Heavy je prva lopata.
-
30. 3. 2018 | Mladina 13 | Kultura | Film
Thelmi (Eili Harboe), asocialni, osamljeni, sramežljivi študentki biologije iz Osla, se dogaja to, kar se dogaja Kingovi in De Palmovi Carrie White – ko se spolno vznemiri, ko se torej spolno prebudi, začne doživljati silovite krče, za katere se izkaže, da so le manifestacije njenih nadnaravnih, telekinetičnih sposobnosti, ki utegnejo imeti tragične, pogubne posledice. Zdaj ji nadnaravne sposobnosti prižge Anja (Kaya Wilkins), fatalna sošolka, ko v njej prebudi spolne fantazije – in spolne krče. Thelma – po malem tudi Gloria (Velikanka), Ginger (Ginger Snaps), Jennifer (Telo lepe Jennifer) in Jay (Zlo za petami) – jo prvič zagleda v knjižnici. Sledi agonični napad – s črnimi vrani vred. Ko jo začne Anja med koncertom božati po nogi, se dvorana skoraj zruši – nadnaravne sile jo začnejo upogibati in zvijati. Thelmin Id gori. Vera, v kateri je bila vzgojena, ji lezbične fantazije ostro prepoveduje, toda njene nadnaravne sposobnosti imajo o tem ločeno mnenje.
-
30. 3. 2018 | Mladina 13 | Kultura | Film
Uvodni verzi Internacionale – »Vstanite v suženjstvo zakleti, ki jarem vas teži gorja. Zdaj pravda stara v borbi sveti vas kliče za prostost sveta. Ta svet krivičnosti razbijmo, do tal naj boj ga naš podre; nato svoj novi svet zgradimo, bili smo nič, bodimo vse!« – bi se najbolje podali letu 2045, v katerem se odvrti Igralec št. 1. Realnost ni več vredna niti omembe. Tako je brezupna in distopična (smetišča so postala nebotičniki), da ljudem ne preostane drugega kot virtualna realnost, globalna igrica Oasis, v kateri lahko počnejo, kar hočejo, in v kateri tisti, ki so nič, postanejo vse – plezajo z Batmanom, smučajo po piramidah, hazardirajo v igralnici v velikosti planeta.
-
23. 3. 2018 | Mladina 12 | Kultura | Film
Tomb Raider – reboot Lare Croft – je posnet po videoigrici iz leta 2013, toda izgleda tako, kot da je posnet po Spielbergovem Lovu za izgubljenim zakladom in drugimi avanturami Indiane Jonesa. Lara Croft je digitalni Young Indy. Da je svetovna prvakinja v lokostrelstvu, mešanih borilnih veščinah in kolesarskem dostavljanju pic, vidimo v uvodu, ki nas seznani z njenimi »izvori« in »začetki«. In ker se vse začenja znova, je ne igra Angelina Jolie, temveč Alicia Vikander, občutljiva oskarjevka (Dansko dekle). Da je Lara Croft tokrat bolj čustvena, bolj senzibilizirana, bolj resnobna, bolj tuzemska in bolj v rimi s tem aktivističnim časom vemo po tem, da raje dela (raznaša pice), kot pa da bi živela od skrbniškega sklada, ki ji ga je odprl oče (Dominic West), »originalni« Indiana Jones.
-
23. 3. 2018 | Mladina 12 | Kultura | Film
Ismaël (Mathieu Amalric), ekscentrični, nervozni, egomanični, kaotični, zapiti, težavni, kreativno blokirani režiser, ki mu je ime kot glavnemu junaku Melvillovega Mobyja Dicka (»Call me Ishmael«) in ki izgleda kot oni potepuh v Renoirjevi klasiki Iz vode rešeni Boudu (1932), snema hladnovojni triler – nekaj v slogu Johna Le Carréja. Pričakujte groteskne Ruse, turbulentne atentate in telefone, ki letijo v zrak. Toda zgodba o diplomatu/vohunu temelji na življenjski zgodbi njegovega brata (Louis Garrel), vohuna, morda dvojnega agenta, ki je skrivnostno izginil v vzhodni Evropi. Ime mu je Ivan, piše se Dedalus – kot lik iz Joycovega Uliksa (Stephen Dedalus). Ismaël je poročen z znanstvenico Sylvio (Charlotte Gainsbourg), ki zares obstaja (znanstveni fakt), ni pa nujno, da Ismaëlov brat še obstaja, saj je lahko le fantom, le duh – kot Carlotta Bloom (Marion Cotillard), Ismaëlova žena, ki se piše kot oni drugi sloviti junak Uliksa (Leopold Bloom) in ki je pred dvajsetimi leti izginila z vlaka (vsi so mislili, da je mrtva), zdaj pa se je vrnila. Morje jo je naplavilo – živo. Kot Odiseja. In kot mrtve, ki so v francoskem filmu Povratniki vstajali od mrtvih in se vračali domov – k družinam. Kar je seveda mučno. Živi in mrtvi se ne mešajo najbolje. Razlog več, da Ismaëla zgrabi vrtoglavica, Hitchcockova Vrtoglavica, posneta po Boileau-Narcejacovi kriminalki Med mrtvimi.
-
16. 3. 2018 | Mladina 11 | Družba
Mardi gras je karneval, na katerem se ljudje v New Orleansu vsako pomlad za nekaj časa odklopijo. Sprostijo se in osvobodijo, veseljačijo in norijo, hedonistično opustijo vse zadržke in preprosto pustijo, da jih odnese, kar pomeni, da se za nekaj dni ločijo od vsakdanjih obveznosti. Od dela. Od zahtev po pridnosti, učinkovitosti, storilnosti in konkurenčnosti. Z eno besedo: ločijo se od kapitalizma. Vsaj tako mislijo. A se motijo. V resnici se od kapitalizma ne ločijo, temveč mu padejo v objem – in to na krut, perverzen način.
-
16. 3. 2018 | Mladina 11 | Kultura | Film
Dvojni ljubimec, chic psihotriler, posnet po romanu Življenja dvojčkov, ki ga je Joyce Carol Oates objavila pod psevdonimom Rosamond Smith, se začne z ginekološkim shotom, velikim planom vagine, ki se prelije v oko, to se prelije v 25-letno Chloé (Marine Vacth), Parižanko, nekdanjo manekenko, zdaj čuvajko v nekem muzeju, ta pa se kmalu – ljubezensko, erotično, seksualno, patološko – zlije z dvema moškima, ki nista le brata, temveč tudi dvojčka. Prvemu je ime Paul, drugemu Louis. S prvim – prijetnim, introvertiranim, depresivnim – živi, k drugemu – neprijetnemu, mačističnemu, maničnemu – odhaja po rough sex, ki izgleda kot posilstvo, z vsem nekonsenzualnim nasiljem vred. A nimata pojma, da se Chloé »zdravi« pri obeh. Oba igra Jérémie Renier.
-
16. 3. 2018 | Mladina 11 | Kultura | Film
Tonya Harding (Margot Robbie) je briljantna, graciozna, izredno nadarjena umetnostna drsalka, olimpijka in dvakrat tudi ameriška prvakinja, a je »white trash« – iz revne, deprivilegirane, socialno frustrirane, vulgarne portlandske družine. Mati (Allison Janney), njena divja, povsem nematerinska, politično nekorektna »mentorica«, kraljica ledenega sarkazma, Devil Woman (kot pravi Cliff Richard), jo nenehno psuje in zlorablja, ta strupeni teater krutosti pa potem razglaša za motivacijski prijem. Skupaj sta »pošasten« paket, ki v očeh sodnikov ne zažiga. Ravno nasprotno: Tonya je sicer prva ameriška drsalka, ki na tekmovanjih uspešno izvaja trojni aksel, toda zaradi svojega čudnega, proletarskega izgleda (moder lak, doma sešite obleke, profan čop, čik v roki ipd.) in trpkega, jedkega, rezkega obnašanja dobiva nižje ocene od svoje velike tekmice, Nancy Kerrigan (Caitlin Carver), vseameriške princese, ki precej bolj ustreza elitističnemu okusu sodniške estetike. Tonya ni dovolj fina.
-
9. 3. 2018 | Mladina 10 | Kultura | Film
To, da v Sloveniji še vedno preganjajo vse, ki so prisluškovali Edvardu Kocbeku, in da nas še vedno strašijo z Udbo in udbaši, ki da so med nami in ki da prežijo na vsak naš korak, ni le presenetljivo, temveč je absurdno in že kar noro. Še toliko bolj, če pomislite, da nam ameriška Nacionalna varnostna agencija, alias NSA, lahko prisluškuje po mili volji, da nas lahko brezmejno nadzoruje in da lahko zbira podatke o nas. Po mili volji lahko spremlja vsak naš korak, identificira in evidentira vsak naš premik, kar velja tudi za ameriške informacijske gigante, sicer zasebne korporacije, kot so Google, Facebook in Microsoft, ki naše osebne podatke, kot je razkril Edward Snowden, izročajo ameriškim obveščevalnim službam (ne pozabite, Facebook lahko že na podlagi vaših všečkov predvidi vašo raso, vašo spolno usmerjenost, vaše politično prepričanje, vaš status, vašo osebnost, pa tudi to, ali uživate droge). Ta digitalni Veliki brat je že davno presegel, preglasil in zasenčil Udbo. Ali to koga pri nas skrbi? Ne. Bi nas moralo skrbeti? Absolutno. Je tako hudo? V resnici je še huje.
-
9. 3. 2018 | Mladina 10 | Kultura | Film
Gibanje #MeToo je razkrilo, da je Hollywood bordel, ki od žensk pričakuje in terja, da se spolno žrtvujejo – in da se pustijo spolno zlorabljati. Rdeči vrabec, posnet po romanu Jasona Matthewsa, nekdanjega agenta Cie, izgleda kot alegorija te mašine za zlorabljanje žensk, le da je ne najde v Hollywoodu, temveč v Rusiji, Putinovi Rusiji, prepričani, da hladne vojne ni bilo nikoli konec in da se lahko ponižana, zlorabljena, posiljena Rusija ponovno opolnomoči. Dominika Egorova (Jennifer Lawrence), balerina in prvakinja Bolšoja, se med nastopom tako hudo poškoduje (à la Nancy Kerrigan!), da je njene baletne kariere konec, zato jo striček Vanja (Matthias Schoenaerts), visoki uradnik ruske obveščevalne službe (СВР РФ), spravi v Šolo za vrabce (Weinsteinovo verzijo Bradavičarke), kjer ženske – pod taktirko Matrone (Charlotte Rampling), brutalne avtokratke, ki ne prenese zahodnega »sentimentalnega moraliziranja« in ki bi se odlično podala porno verziji Nočnega portirja, heh – spreminjajo v »kurbe«, ki naj bi se spolno žrtvovale za domovino (Dominika stričku celo očita, da jo je poslal v »šolo za kurbe«).
-
9. 3. 2018 | Mladina 10 | Kultura | Film
Siniša Gačić je leta 2014 posnel Boj za, dokumentarec o okupaciji Ljubljanske borze in vseslovenski vstaji, potemtakem o revoluciji, ki je spodletela. V Odraščanju pa z Dominikom Mencejem dokumentirata še eno nedavno revolucijo, ki je spodletela. Najprej vidimo dojenčka, ki se stiska k materi. Nežno se muckata na postelji. Tej mali impresiji sreče se kmalu pridruži še druga mama. Daja in Jedrt sta lezbijki. Poročeni. Mali Tibor je njun sin. Vidimo jih doma, ko se igrajo, vidimo jih, ko se vozijo, vidimo jih, ko nakupujejo. Vidimo, kako ga previjata. Povsod so skupaj. Odraščanje ne pušča nobenega dvoma: Tibor ima dve ljubeči mami. Njun odnos nikogar ne ogroža niti omejuje, heteroseksualcem ničesar ne jemljeta (»Najina zakonska zveza ne ogroža drugih zakonskih zvez«), toda slavilci heteroseksualnosti in heteronomnosti posegajo v njun odnos. Njun odnos je spolitiziran, še toliko bolj leta 2015, ko se Slovenija pripravlja na referendum o novem družinskem zakoniku (Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), ki naj bi istospolne družine izenačil z raznospolnimi.
-
Trije plakati pred Parklandom, Florida
Avstralija je 28. aprila 1996 od groze obnemela: 28-letni moški je v Port Arthurju, turističnem mestecu na jugu Tasmanije (na lokaciji nekdanje kazenske kolonije), pobil 35 ljudi. Moške in ženske, domačine in turiste, stare in mlade, tudi otroke. Najmlajši je bil star šele tri leta. To so bile hladnokrvne, brezobzirne, sociopatske eksekucije s polavtomatsko puško. Ljudje se ob strelih niso razbežali – niti predstavljati si namreč niso mogli, da bi se lahko tam, v idiličnem Port Arthurju, zgodilo kaj takega. Ko so zaslišali strele in krike, so mislili, da gre le za kakšno turistično prireditev.
-
Hanekejev Srečen konec ne predstavlja ravno happy enda za bogataško, elitno dinastijo Laurent iz Calaisa, francoskega obmorskega mesta, v katerem je, kot vemo, polno beguncev (eks »Džungla«), ki jih ne pustijo v Veliko Britanijo. Ekonomska neenakost je očitna, razredni prepad je globok in krut, toda Michael Haneke ne sooči dinastije in beguncev, elite in ljudstva. Do stika ne pride. Tudi do revolta ne. Au contraire, ljudstvu – in beguncem – se dinastije sploh ni treba dotakniti, saj razpada kar sama. Vsi, od patriarha (Jean-Louis Trintignant) do njegovih otrok (Mathieu Kassowitz, Isabelle Huppert), ki se stiskajo v stari palači, zaudarjajo po postanih in preperelih privilegijih, smrti, trohnobi, gnilobi, senilnosti, korupciji, dekadenci, dolgčasu, sociopatiji in morbidnih manipulacijah ( ja, funny games), v katerih prednjači najmlajša med njimi, 12-letna Eva (Fantine Harduin), mala fejsbuška fašistka, somišljenica neonacističnih zakoncev, ki v Akinovi Obupani razstrelita pisarno turškega Nemca, in Antoina (Matthieu Lucci), osamljenega najstnika, skrajno desničarskega fena računalniških igric, ki v Cantetovi Delavnici – postavljeni v depresivni La Ciotat, mesto s propadlo ladjedelnico – svoj manifest začne takole: »Ja, lahko ubijaš iz dolgčasa. Človeka lahko ustreliš samo zato, da se kaj zgodi.
