Marcel Štefančič jr.

6. 4. 2018  |  Mladina 14  |  Kultura  |  Film

Moški ne jočejo

Muškarci ne plaču, 2017, Alen Drljević

za

Spremenjena stanja.

Bosanske vojne je že davno konec, toda v nekem hotelu na Jahorini, nekdanjem olimpijskem prizorišču, še vedno besni. Tam se namreč zberejo vojni veterani, Hrvati, Srbi in Bosanci, jezni in nervozni fantje, ki jim glave še vedno mučijo, trgajo in trpinčijo vojne travme, toda terapevtska delavnica, ki jo vodi Slovenec (Sebastian Cavazza), predstavnik »Centra za mir«, naj bi jih očistila in pomirila. Ker je čas, da se spoznajo, živijo skupaj, jedo skupaj, plavajo skupaj, spijo skupaj. Ja, »ustaš« s »četnikom«. Doktor, ki jih vsak dan nekajkrat posede v terapevtski krog, dela pač vse, da bi »delili čustva«. Ko jim reče, naj dvignejo roko tisti, ki se strinjajo s trditvijo, da bi bilo treba vse vojne zločine obsoditi, vsi dvignejo roke, ko pa jim reče, naj dvignejo roko tisti, ki se strinjajo s trditvijo, da so vojne zločine zagrešile vse strani, nihče ne dvigne roke. Vsi imajo občutek, da so se le branili, obenem pa vedo, da jih prav ta občutek tako žre in ubija, da bi jih odrešil le izganjalec hudiča ali pa kolektivni nastop v Antigoni.

Ker Antigone ni na spregled, jih dobri doktor pozove, naj svoje travme – vojne dogodke, ki so jih tako pretresli – odigrajo. V slogu: soočite se s svojimi demoni! In res, Bosanec (Emir Hadžihafizbegović) se sooči s svojimi, Hrvat (Leon Lučev) s svojimi, Srb (Boris Isaković) pa s svojimi. Ne pričakujte stanfordskega zaporniškega eksperimenta. Film Moški ne jočejo, ki ga je posnel Alen Drljević, tudi sam vojni veteran (in ki izgleda kot nadaljevanje Nikogaršnje zemlje), skuša delovati terapevtsko, kot spravna slovesnost, ki bo sprejemljiva za vse, Srbe (vsi so bili krivi), Hrvate (nismo imeli izbire), Bosance (nikomur nismo storili nič žalega) in Slovence (nič nismo imeli z vsem tem), toda poglejte težo travm, ki jih odigrajo (Srb je »nehote« sodeloval pri množičnih pokolih, Hrvat je v smrt poslal neizkušenega mladeniča, Bosanca so mučili v lagerju, in ja, Slovenec je vojno preživel v Ljubljani, če smo že ravno pri tem), pa boste lažje razumeli, zakaj solze tega ne bodo nikoli izravnale.

Ko vsi ti vojni veterani slišijo štikel Zbog jedne divne crne žene (via Kićo Slabinac), nekdanji jugoslovanski megahit (in megamit), se morda spomnijo na »dobre stare čase«, na zlato dobo Jugoslavije, toda obenem je štikel tako jebeno dober, tako morilsko precizen, da moraš, ko se konča, nujno nekaj razbiti. In ko ga poslušajo, se res zdi, kot da jim ni jasno, kako to, da se lahko tako dobra pesem sploh kdaj konča, in kako to, da so počeli to, kar so počeli, in da so to počeli za domovine, za katere bi dali življenje – ko namreč zdaj vidijo, kako so videti te domovine, za katere bi dali življenje, se zdi vprašanje, »ali bi dali življenje za svojo domovino«, res ironično in cinično. Ali bi počeli tisto, kar so počeli, če bi vedeli, v kaj se bodo prelevile te domovine? Ali bi se borili v tej vojni, če bi vedeli, da 20 let po njenem koncu še vedno ne bodo osvobojeni?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.