-
Frankofonija
Petrograjski muzej Ermitaž se je med II. svetovno vojno prelevil v kombinacijo bolnišnice in pogrebnega zavoda – v njem so zdravili ranjene in izdelovali krste.
-
Morje zmagovalcev
»Ljubim Iowo. Morda si bom tu kupil kmetijo,« je rekel Donald Trump. »Bog blagoslovi Iowo,« je rekel Ted Cruz. Vsi predsedniški kandidati, republikanski in demokratski, so na dan uvodnih strankarskih volitev ljubili in blagoslavljali Iowo. Tam so pustili ogromno denarja. In ko so glasove iowskega zborovanja, alias caucusa, prešteli, so se vsi delali, da so zmagali. Ne povsem brez razloga. Na demokratski strani sta Hillary Clinton in Bernie Sanders dobila skoraj enako število glasov (vsak po 50 %, Clintonova nekoliko več), a tudi na republikanski strani so Ted Cruz, Donald Trump in Marco Rubio pristali precej skupaj (prvi je dobil 28 %, drugi 24 %, tretji 23 %), kar pomeni, da jih je zmagalo vsaj pet. In vsi se razglašajo za zmagovalce: Clintonova zato, ker je dobila več kot Sanders (prva ženska, ki je dobila Iowo), Sanders zato, ker je dobil skoraj toliko kot favorizirana Clintonova, Cruz zato, ker je premagal Trumpa, Trump zato, ker na ruralnem terenu ni preveč izgubil, Rubio – ki je pred volitvami posvojil Trumpovo retoriko – pa zato, ker je dobil precej več, kot so mu napovedovale ankete.
-
Stoj mi noč in dan ob strani!
Desnica svoje zahteve stopnjuje. Najprej je zahtevala žično ograjo, potem oborožitev ljudstva, zdaj zahteva Nacionalno gardo, v kateri naj bi bili sami domoljubi. Je to dobra ideja? Pa poglejmo v Ameriko, kjer vsi vedno komaj čakajo, da vpokličejo Nacionalno gardo.
-
Očka proti fotru
Will Ferrell se poroči z žensko (Linda Cardellini), ki ima dva otroka še iz prvega zakona, zato dela vse, da bi ju čim bolj impresioniral in da bi ga sprejela kot novega daddyja, toda igro mu pokvari malce daljši obisk njunega biološkega očeta – seksi mačota na motorju (Mark Wahlberg). Očka proti fotru – karikatura moške panike – je komedija s tako tanko premiso, da bi se moral vsakih pet minut prikazati nov biološki oče, še impresivnejši in atraktivnejši od prejšnjega.
-
-
Zaprisežena devica
Albanski gorati predeli so ekstremno patriarhalni in represivni, polni arhaičnih, kanunskih “kodeksov časti”, zato se lahko ženska svoje podrejenosti znebi le tako, da postane moški. Moški pa lahko postane tako, da privzame moški look, da v celoti prevzame moško vlogo in da se ne odreče le materinstvu, temveč tudi seksu, da potemtakem ostane “zaprisežena” devica. To stori Hana (Alba Rohrwacher), ki je zdaj Mark. Toda ko pobegne v Milano, v “svobodo”, kjer ima možnost izbire in kjer se lahko ponovno “prelevi” v žensko, ugotovi, da je utesnjujoče eno in in drugo (nedrček ji prsi tako stiska kot trakovi, s katerimi jih je skrivala) in da je ženska identiteta tako neoriginalna kot moška, le učinek patriarhalnega reda, ki kliče po radikalni ženskosti.
-
Soba
Soba, posneta po bestsellerju Emme Donoghue, je film o dečku, ki nenadoma in sunkovito odkrije življenje. “Joj, toliko je vsega, da je kar srhljivo, pa nič hudega,” dahne. Petletni Jack (Jacob Tremblay) ni “divji otrok”, temveč “fritzlovski” otrok.
-
Povratnik
Povratnik je velik film. Ne, za 12 Oskarjev res ni nominiran brez razloga. Toda veliki filmi ne padejo z neba. Običajno imajo dobre iztočnice.
-
Joy
“Navadno vsak dan srečuje nenavadno,” dahne Neil Walker (Bradley Cooper), menedžer popularnega nakupovalnega TV-kanala. Ob telefonih ždi kopica operaterjev in operaterk, ki sproti beležijo “klike” (no, naročila), s pomočjo katerih potem – v realnem času – odločajo, kateri artikel bodo še naprej prodajali in katerega bodo zavrgli. Banalne stvari – artikli, recimo novi detergenti ali čistilne metle – tu “kliknejo” ali pa ne. Zaživijo ali pa crknejo. Druge priložnosti ne dobijo.
-
Savlov sin
Ko pride do evropskega filma, se težko s kom bolj ne strinjam, kot je Evropska filmska akademija, ki je recimo za najboljši evropski film leta 2015 nominirala šest filmov, o katerih čez 10 ali 20 let ne bo ne duha ne duha. Nihče se jih ne bo več spomnil. Kar velja tudi za Mladost, ki bo čez 10 let nepomembna.
-
Velika poteza
Velika poteza je najboljša komedija lanskega leta. Toda to ni komedija, v kateri je to, kar se dogaja, brez posledic (v komediji imate vedno kak avtomobilski direndaj, ki povzroči orjaško gospodarsko škodo in kaos, toda že v naslednjem trenutku je vse tako, kot da se ni nič zgodilo), temveč komedija, v kateri ima vse, kar se dogaja, povsem jasne posledice.
-
Oživljeni fašizem
Ko je Donald Trump rekel, da so Mehičani kriminalci, posiljevalci in morilci, da bo na ameriško-mehiški meji zgradil zid, ki bo večji od kitajskega, da bo deportiral vse sirske begunce, ki so v Ameriko prišli v času Obamovih mandatov, da bo strogo nadzoroval vse muslimane, ki živijo v Ameriki, in da bo muslimanom prepovedal vstop v Ameriko, so se ljudje zgražali. V Ameriki in širom po svetu, tudi pri nas, v Evropi. Trump je norec, rasist, fašist, smo slišali. Kaj če ta človek postane ameriški predsednik? Kako to, da lahko tak človek sploh kandidira za ameriškega predsednika? To je sramota! To je blamaža! Kako nizko je padla Amerika!
-
Hokus pokus Albert
V tejle norveški animaciji, ekranizaciji otroških zgodb Gunille Bergström, živijo ljudje, ki imajo le toliko las kot Gustav, legendarni junak madžarskih risank, a velike apetite in želje. Mali Albert – sramežljiv, zvedav ipd. – hoče psa. Ata pravi: ne! Premlad si! Pa Albert sreča čarodeja: hej, če iz rokava potegne zajca, bo tudi psa! Toda poanta tele – precej didaktične – animacije gre drugam: iluzije so slepa ulica! Od iluzij ne moreš živeti! Kdo pravi, da ne? V času, ko ljudje živijo le še od iluzij, je čudno, da si sploh še kdo želi psa, saj bi pričakovali, da si bodo vsi raje želeli kar čarodeja.
-
Medo s severa
Ko so skušali ekologi pokazati na strašne posledice podnebnih sprememb, so rekli: Severni tečaj se tali! Vse manj ga je! Izginja! Nihče ni trznil. In zakaj ne? Ker tam nihče ne živi. Razen severnih medvedov. Če bomo podnebnim spremembam pustili prosto pot, bodo severni medvedi izumrli! Če nič drugega, so ekologi s tem pritegnili pozornost animacije Medo s severa, v kateri severni medved, ki ugotovi, da se severni tečaj tali in da je tam vse več turistov, emigrira v New York, kjer postane maskota multinacionalke, ki s svojo politiko onesnaževanja – in nasprotovanjem trajnostnemu razvoju – ubija severni tečaj. Čas je, da se medo – no, medvedji kralj – prelevi v žvižgača in da pokaže, kam sodijo pogoltne, brezvestne korporacije: v kanalizacijo.
-
Glasnejša od bomb
V neki newyorški galeriji pripravljajo fotografsko razstavo Isabelle Reed (Isabelle Huppert), slovite vojne fotografinje, ki je pred nekaj leti umrla v slow-motion prometni nesreči in za sabo pustila užaloščeno, tesnobno družino – moža (Gabriel Byrne), ki ima zdaj že drugo žensko, in dva sinova, starejšega, poročenega (Jesse Eisenberg), ki se mu je pravkar rodil otrok, in mlajšega, anomičnega (Devin Druid), še gimnazijca, ki žge računalniške igrice in retro hite. Ne le da še vedno žalujejo in da jih “duh” karizmatične, skrivnostne matere še vedno obseda, temveč se zdi, kot da drug drugemu še vedno ne morejo odpustiti, da je mama umrla.
-
Biserni gumb
11. septembra 1973 je v Čilu počilo: general Augusto Pinochet je zrušil demokratično izvoljenega predsednika Salvadorja Allendeja, bombardiral La Monedo, predsedniško palačo, prepovedal vse politične stranke, zaplenil kongres, ukinil kakršnekoli volitve, uzakonil cenzuro, odpovedal demokracijo in sprožil teror, v katerem je “izginilo” na tisoče ljudi, nasprotnikov novega režima.
-
Svaka pod krinko
Tole je eden izmed tistih filmov, v katerih policijska akcija izgleda kot fantovščina, magari Prekrokana noč, in v katerih se imajo fantje bolje od moških in žensk.
-
Creed: Rojstvo legende
Leta 1976 je vzletela kopica slovitih holivudskih filmov: Taksist, Naslednja postaja Greenwich Village, Vsi predsednikovi možje, Dvoboj na Missouriju, Odpadnik Josie Wales, Maratonec, TV mreža, Carrie in Pot k slavi, toda Oskarja je presenetljivo pobral Rocky, film o filadelfijskem proletarcu, ki ga stahanovsko ugonabljanje – kri in znoj – prelevi v boksarskega prvaka, utelešenje ameriškega sna, dokaz, da ima trdo delo transformativno moč.
-
Bilo je nekoč na Divjem zahodu
»Ko so črnci prestrašeni, so belci varni,« dahne rasistični šerif v Podlih osmih, novem filmu Quentina Tarantina. Toda Marquis Warren (Samuel L. Jackson), sloviti črnski lovec na glave, ki »glave« roki pravice dostavlja mrtve, kasneje opozori, da velja ravno nasprotno: črnci so varni, ko so belci razoroženi! In potem razoroži vse belce – pobere jim pištole, no, kolte. Film Podlih osem se namreč dogaja sredi globoke, ledene, bele zime v »galaksiji daleč, daleč stran«, na Divjem zahodu, v sedemdesetih letih 19. stoletja, kmalu po ameriški državljanski vojni. Ja, ameriške državljanske vojne je konec, sužnjelastništvo je odpravljeno, črnci so osvobojeni (zdaj so »brez okovov«, kot Django), toda še vedno so oboji, belci in črnci, oboroženi. Do zob. Drug drugemu še vedno ne zaupajo. Drug drugega se še vedno bojijo.
-
Pakt s hudičem
Vsi pri nas terjajo večjo učinkovitost sodišč. In če obstaja konsenz o čem, potem obstaja o tem: o nujni učinkovitosti sodišč. Danes naša sodišča niso učinkovita – jutri bodo, obljubljajo. Pot do večje učinkovitosti sodišč? Priznanje krivde! Po ameriško: plea bargaining. Obdolžencu je treba v zameno za priznanje krivde prisoditi nižjo kazen. Sodišča postanejo s tem učinkovitejša, saj se znebijo dolgih preiskav, birokracije, vrst in mučnih sojenj. Zmaga! In to naj bi zdaj še okrepili, smo brali.
-
Zakon trga
Thierry (Vincent Lindon), tovarniški delavec, ki ga odpustijo, vidno ponižajo in deklasirajo, je prisiljen sprejeti bedno plačano službo varnostnika v orjaškem supermarketu, kjer naj bi – ob asistenci trume varnostnih kamer – prežal na zmikavte, ki pa, kot se izkaže, kradejo zato, da bi preživeli, saj so tako brezposelni, ponižani, obupani in deklasirani, kot je bil on. Kapitalizem ne dela za ljudi, temveč proti njim, ali bolje rečeno: kapitalizem – arhipelag nakupovalnih središč, ki kar pokajo od izobilja – ne more preživeti vseh. V nakupovalnem središču lahko umreš od lakote.
-
Vrnitev domov
Predstavljajte si film, v katerem profesorja zaprejo na Goli otok, od koder po desetih letih zbeži, a ga hči, prepojena s partijskim agit-propom, izda, tako da ga vrnejo na Goli otok, toda ko ga tri leta kasneje izpustijo, se ga žena, že vsa amnezična, ne spominja več, medtem ko hči – v spremenjenih okoliščinah, ne več balerina, temveč tovarniška delavka – išče pot do sprave.
-
Dansko dekle
Leta 1970 je zablestela Zgodba o Christine Jorgensen, holivudski film o ameriškem fantu, ki mu leta 1953 kirurško spremenijo spol – George Jorgensen postane Christine Jorgensen.
-
Moja mama
Margherita (Margherita Buy) je režiserka, ki hoče snemati “pomembne” filme, toda “pomembnega” evropskega filma očitno ni več mogoče posneti brez holivudskega zvezdnika – v njenem novem filmu, “pomembnem” kakopak, igra John Turturro. Moja mama bi bila dopolnilo komičnega Dragega dnevnika, v katerem se je Nanni Moretti zgražal nad “kultnimi filmi” à la Henry, portret serijskega morilca in invazivnostjo televizije, če je ne bi umiranje Margheritine matere prelevilo v dopolnilo tragične Sinove sobe, v kateri je Moretti izgubil sina, pa tudi Hanekejeve Ljubezni, le da tu agonično umiranje bližnjega sovpada z umiranjem proletariata, ki – v filmu v filmu – protestira proti svoji prekarnosti. Mehki, “materinski” kapitalizem, ki je vključeval socialno državo, izginja, toda to, da ženska režira in da moški – njen brat, ki ga igra kar sam Moretti – kuha, budi upanje, saj zveni kot vzklik: Imamo papeža! Brez heca. Stvari so tako resne, da niti Morettiju – večnemu satiriku – ni več do smeha.
-
Taksi
Za New York pravijo, da je poln taksistov, ki imajo pod sedežem scenarij – vsi newyorški taksisti so nesojeni filmarji. V Teheranu je ravno nasprotno: vsak iranski filmar je na tem, da postane taksist. Od tega, da postane taksist, ga loči le en “napačen” film.
-
Čisto nova zaveza
Ali Bog obstaja? Absolutno! In kje živi? V Bruslju! Logično. Ne, ni mrtev, pravi Čisto nova zaveza, bujna, pikantna, satirična, sarkastična reimaginacija svetopisemske Geneze, ki jo je posnel Jaco Van Dormael, avtor klasike Toto heroj. Bog – ki ga igra Benoît Poelvoorde – res živi v Bruslju.
-
Najboljših 10 filmov
Popolna alegorija sveta, v katerem lahko ljudje drug drugega razumejo le še pri polni hitrosti.
-
Vse težje je biti civilist
Sedmega januarja sta v prostore pariške satirične revije Charlie Hebdo vstopila džihadista, sicer francoska državljana, in pobila 11 urednikov, karikaturistov in piscev, pred stavbo pa še policista. Naslednji dan so štirje džihadisti, prav tako francoski državljani, vstopili v pariški supermarket, ubili policista in zajeli talce – med obračunom s policijo so umrli štirje talci. Pariz se je stresel – od šoka, ogorčenja in začudenja. Hkrati se je stresla tudi Evropa. Kaj nam delajo? Ne le da Evropa ni mogla verjeti, da se lahko kaj takega zgodi v Evropi (na Breivika, Iro, Eto, Rdeče brigade, skupino Baader-Meinhof ipd., ki so razstreljevali in terorizirali Norveško, Severno Irsko, Anglijo, Španijo, Italijo in Nemčijo, no, Evropo, so pozabili), temveč ni mogla verjeti, da se takšne reči – tako strašne, tako srhljive, tako pogubne, tako neizrekljive ali pa komaj izrekljive – sploh dogajajo. Še več: nič ni hujšega od tega, kar se je zgodilo v Parizu! Zgodovina sveta se po novem deli na zgodovino pred pariškim napadom in zgodovino po pariškem napadu! Vsaj tak je bil vtis.
-
Bernie Sanders, prvi socialist
Američane so nedavno v javnomnenjski anketi (Public Policy Poll) spraševali, ali bi podprli takojšnji letalski napad na muslimansko državo Agrabah. In glej no, kar 30 odstotkov republikanskih volivcev in 41 odstotkov tistih, ki bi volili Donalda Trumpa (če bi bile ameriške predsedniške volitve zdaj), je odgovorilo DA. Podpiramo letalski napad na Agrabah! Zbombardirajte Agrabah – nemudoma! Pošljite ga nazaj v kameno dobo! Ironija je kakopak v tem, da Agrabah v resnici sploh ne obstaja – to je le fiktivna muslimanska dežela iz slovitega Disneyjevega animiranega filma Aladdin.
-
Čarli reši božič
“Božični filmi” so iz leta v leto slabši, tako da imajo očitno že tako slabo reputacijo, da so v njih voljni igrati le še brezposelni – nekdanji nekdanji zvezdniki. V temle so na voljo Tom Arnold, Chevy Chase in Rob Schneider, ki daje glas “magičnemu” psu. Rekel bom le to: to ni film za ljubitelje psov niti za ljubitelje Roba Schneiderja, temveč izključno za ljubitelje psov, ki jih igra Rob Schneider. Točno, če bi pes igral Roba Schneiderja, bi bila tržna niša večja.
-
Pesem morja
Ko 10-letni Ben ugotovi, da je njegova nema sestrica Saoirse v resnici legendarno bitje, selki, pol človek, pol tjulenj, vsa irska mitologija čudežno oživi, kar tole ročno izrisano animacijo prelevi v mojstrovino minimalistične ekspresivnosti in fino dopolnilo Skrivnosti iz Kellsa, z vso eksperimentalno folkloro, miyazakijevsko nostalgijo in socialno pedagogiko vred – otroci, ki nimajo očeta in matere, so okej!
