-
Kuhar na robu
Tu imate človeka, ki živi le za svojo umetnost. In da bi bila njegova umetnost res prava, potrebuje droge, napihnjen ego in overdose primadonske fuck-you arogance. Jim Morrison? Ne, chef. Jebeni kuhar.
-
Dvoboj stoletja
“Revni fant iz Brooklyna proti celotnemu sovjetskemu imperiju – to je tipična ameriška zgodba,” dahne patriotski menedžer, ki skuša Bobbyja Fischerja (Tobey Maguire), ameriškega šahovskega wunderkinda, prodati Ameriki kot odrešitelja, kot tega, ki naj bi ponižal in zlomil sovjetski imperij.
-
Junaki naše dobe
Nemški skladatelj Karlheinz Stockhausen je 12. septembra 2001 teroristični napad na Svetovni trgovinski center, ki se je zgodil dan prej, razglasil za »največjo umetnino vseh časov«. Dobrih deset let kasneje je začela Islamska država svoje pokole – eksekucije, obglavljenja ipd. – spreminjati v spolirane filme za množično potrošnjo. Predstavljajte si, da je množični pokol simfonija, roman ali pa film: kaj nam hoče z njim avtor, množični morilec, sporočiti?
-
J... se, profesor
Michelle Pfeiffer je pred dvajsetimi leti v Nevarnih srcih igrala nekdanjo članico posebnih enot, ki pride za učiteljico v kaotično, “vedenjsko hendikepirano” gimnazijo – natakne si usnje, psovke in kung fu, pa osvoji srca divjaških dijakov, ki se v trenutku prelevijo v fene poezije. Nič drugače ni v nemškem hitu J... se, profesor, le da Zeki (Elyas M’Barek), ki spletom okoliščin postane učitelj, ni nekdanji vojak, temveč nekdanji zapornik, tako da je še bolj veselo, predvsem ko si natakne šmajser. Podton je na dlani: današnjo mladino lahko krotijo le učitelji, ki so hujši od nje. Če o tem, kar učijo, nimajo pojma, nič hudega – ko nastopiš kot sila, se začnejo otroci samoizražati. Za začetek se poščijejo v hlače.
-
-
Pot do slave
Pot do slave bi bila lahko tudi Sprehod. In Sprehod bi bil lahko kratkometražnik, kajti ilegalni “pučistični” sprehod, ki ga je 7. avgusta 1974 po žici, napeti med dvojčkoma Svetovnega trgovinskega centra, izvedel Philippe Petit, je bil kratek.
-
Kamenje v mojih žepih
Ko zaslišite Signe Baumane, newyorško Latvijko, naratorko lucidnega, mračnega, obešenjaškega animiranega eseja Kamenje v mojih žepih, ki bi ga lahko vrteli na double-billu s Perzepolisom, imate občutek, da slišite bodisi bujni, evforični, manični glas ženske, ki se je pravkar osvobodila, ali pa glas manične depresivke v manični fazi.
-
Črna maša
Ko se James “Whitey” Bulger (Johnny Depp) vrne domov, mu sin pove, da ima v šoli težave, ker je udaril sošolca. Bulger ga pouči: “Ne, težav nimaš zato, ker si ga udaril, temveč zato, ker si ga udaril pred drugimi. Udariti ga moraš tedaj, ko te nihče ne vidi.”
-
Legenda
Legenda je film o razvpitih britanskih gangsterjih, enojajčnih dvojčkih Kray, ki sta v šestdesetih kontrolirala in terorizirala londonski East End. O tem, da sta bila Ronald in Reginald – Ronnie in Reggie – divja, hladnokrvna, krvoločna, sadistična in sociopatska, ne pušča nobenega dvoma, toda vedno sta bila brezhibno oblečena, elegantna in grandiozna. Ne le da sta si pokorila swinging London, temveč sta izgledala kot trendsetterja, kot ekscentrična zvezdnika ekscentrične dobe, nič manj karizmatična in magnetna od tedanjih filmskih, modnih in pop zvezdnikov (The Last of the Famous International Playboys, je pred leti pel Morrissey, ko je mislil nanju).
-
Škrlatni vrh
Škrlatni vrh je vizualni kolos, v katerem se ljubezen, ljubosumje, incest in pohlep tako zgostijo, da bi jih lahko sekal z mačeto.
-
Utrip ljubezni
Ena izmed osnovnih filmskih formul se glasi: fant sreča dekle – fant izgubi dekle – fant dobi dekle nazaj.
-
Življenje pred revolucijo
Ko se je James Dean 30. septembra 1955 smrtno ponesrečil, ni vedel, da bo leto po smrti še vedno dobival po 2.000 pisem na teden, 8.000 na mesec. Več kot katerikoli živi zvezdnik. Ljudje kar niso mogli verjeti, da je mrtev. Mnogi so čisto resno mislili, da živi v sanatoriju, kakopak ves iznakažen in paraliziran od prometne nesreče.
-
Zmajček Kokos
Nemška 3D-animacija, ki predšolske otroke tako ljubi, da jim postreže z najbolj upehanim klišejem – z zmajčkom, ki ima premajhna krila, a dela vse, da bi bližnjim in daljnjim dokazal, da je konkurenčen. Zelo mehanično – in zelo nemško. Z Angelo Merkel v prvi vrsti.
-
Ribbit
Tole bodi-to-kar-si animacijo so pletli globalno, v malezijskih, indijskih in hongkonških studiih, a ne odskoči. Ni čudno: tudi samemu žabcu Ribbit se ne ljubi več skakati. Žabe skačejo, Ribbit pa misli, da je “drugačen”. Dajte mu čas, pa bo mislil, da je v resnici princ, začaran v žabca. In ko krene na “neverjetno” potovanje (jasno, skozi amazonski pragozd), s kakršnim nas skuša danes “presenetiti” že skoraj vsaka animacija, imate občutek, da hoče zbežati v kakšno drugo, boljšo, recimo Pixarjevo animacijo.
-
Prenašalec: Nasledstvo
Ker je geslo dneva reboot, ga je doživela tudi franšiza prenašalec – namesto Jasona Stathama za volan skoči Ed Skrein. Še vedno mu je ime Frank Martin. Še vedno prevaža “tvegane” tovore. Še vedno divja po francoski rivieri, ki jo terorizira vzhodnoevropska mafija. In še vedno se drži svojega samurajskega kodeksa, tudi tistega člena, ki pravi, da posla ne sme jemati osebno.
-
Mag – najboljša zgodba Paula Coelha
V poplavi filmskih biografij je na vrsto prišel tudi Paulo Coelho, avtor Alkimista, toda če vprašate tale film, v katerem ga igra Júlio Andrade, potem njegova najboljša zgodba ni bil Alkimist, ampak njegovo življenje.
-
Dajva se dol
Odkar je ameriški predsednik Bill Clinton rekel: “Nisem imel spolnih odnosov s tisto žensko, gospodično Lewinsky,” je vprašanje, kdo sploh še lahko reče, da ima spolne odnose.
-
Hiljadarka
Ko v Jugoslaviji leta 1955 v obtok pošljejo “hilijadarko”, nov bankovec za 1.000 dinarjev, sklenejo, da bo na njem obraz rudarja, proletarskega udarnika, ki ga po hitrem, tako rekoč udbaškem postopku najdejo v bosanskem rudniku Banovići, toda Atif Kurtović (Branislav Trifunović), sin rudarja, rudarski novinec, ki ne ve, kaj je kino, ni ravno udarnik, saj se mu v rudnik ne ljubi več – namesto v rudniku tako pristane na “hiljadarki” (s katero je mogoče kupiti prostitutko).
-
Moja sestra suhica
Stella (Rebecka Josephson), švedska dvanajstletnica, je popisana z outsidersko sramežljivostjo in tesnobnostjo. Noče izstopati, a prav zato izstopa – sošolcem se zdi čudaška, ker ne skuša biti za vsako ceno kul. Pa tudi njeno telo se še ni odločilo, kam bo krenilo.
-
Pan: Potovanje v deželo Nije
V Spielbergovi Vojni svetov so zunajzemeljski tripodi ljudi – in otroke tudi – ugrabljali tako, da so jih naglo potegnili navzgor (v Schindlerjevem seznamu in Žrelu otroke ugrabljajo povsem drugače, če smo že ravno pri tem). Vse skupaj je spominjalo na vnebovzetje, ki Spielbergu – vse tja od Bližnjih srečanj tretje vrste – ni nič tujega, navsezadnje, tudi sama Mothership, ki se je prisvetila na koncu, je izgledala kot bujno okrašeno božično drevesce.
-
Preden se znoči
Begunska kriza je združeno Evropo prelevila v združene države paranoje. Konspirologija ni le edini jezik, ki ga še razume »jezni« Slovenec, ampak se je razvila v pravo spletno orgijo. Od pravih grozot smo ravno dovolj oddaljeni, da se lahko strašimo v zabavo.
-
Pripravnik
Zdaj, ko je 70-letni Ben (Robert DeNiro) upokojen in vdovec, se lahko vrne na delo. To je premisa komedije Pripravnik, ki bi jo lahko slovensko ministrstvo za delo vrtelo na shodih in izletih društva upokojencev.
-
Volčji totem
Če hočete videti, kako je izgledala kitajska “kulturna revolucija” Bogu za hrbtom, potem si poglejte Volčji totem, v katerem mladega, vnetega, partijskega študenta Chena (Feng Shaofeng) pošljejo v Mongolijo, da bi “kultiviral” in “revolucioniral” vsega hudega – divjine, odrezanosti, zakotnosti, nerazvitosti ipd. – vajene domačine.
-
Marsovec
Polet na Mars bo naslednja velika stvar, naslednji giant step za človeštvo. To bo podvig stoletja! Da se pripravljajo, smo slišali. Urijo jih – tu in tam. V podzemskih jamah, puščavskih kupolah, resničnostnih šovih. Slišali smo tudi, da bo to enosmerno potovanje – trip brez vrnitve. Tisti, ki bodo šli na Mars, se bodo morali sprijazniti s tem, da bodo tam, na Marsu, tudi umrli. Poti nazaj ni! Slišali smo, da že iščejo prostovoljce, ki bi bili voljni umreti na Marsu. Celo videli smo jih – drug za drugim so ponavljali, da se bodo s tem izpolnile njihove sanje. Videti Mars – in umreti!
-
Zgodbe iz sekreta
Leta 1991, ko so bili Azra (Tijana Zinajić), Jurček (Gregor Zorc) in pesnik (Primož Pirnat) še najstniki, so si obljubili večno zvestobo, toda 20 let kasneje Zemlje niso ustavili – Azra, konceptualna umetnica, joče, Jurček, zdravnik, bi bil raje gej kot oče, pesnik, še vedno pesnik, pa je prekarec.
-
Idila
Idila je kot Slovenija: stalno letijo glave, čreva, perje in možgani, stalno so si vsi v laseh, stalno si gredo vsi na živce, stalno bi vsi najraje vse pobili, vmes so pa tudi mirni, lepi trenutki, saj veste, sprehodi v prečudoviti naravi. In ko pride čas za sprehod po gozdu in soočenje z grozo slovenske idile, ne more nihče reči, da je nedolžen, še najmanj štirje mestjani, modni fotograf (Sebastian Cavazza), altruistična stilistka (Manca Ogorevc) in dve manekenki, cinična alternativka (Nina Ivanišin), in clueless blondinka (Nika Rozman), ki se – iščoč “top lokacijo” za svoj fotošuting – pasejo v osrčju samobitnih planjav, pojočih gora in šumečih gozdov.
-
Drugi kitajski kontinent
V Namibiji, ki je orjaška, a ima le toliko prebivalcev kot Slovenija, je že nekaj deset tisoč Kitajcev. Vsi so tja migrirali v zadnjih letih. V Zambiji jih je že več kot sto tisoč. V Mozambiku tudi. Nič posebnega: v Afriko jih je v zadnjih desetih letih migriralo že več kot milijon. In niso padli z neba.
-
Mun, varuh Lune
Otrokom, ki se sprašujejo, kdo naredi noč in kdo prižge sonce, bo odgovorila francoska animacija Mun, varuh Lune, v kateri noč – in sanje, se razume – varuje Mun, mali favn, ki pa dinamiko dneva in noči nehote poruši, tako da mora poskrbeti za sanacijo, ki jo dodatno ogroža Nekros, pošastni ugrabitelj sonca, kršitelj naravnega reda in znanilec podnebnih sprememb, tako vsiljiv, kot je tale elegantna superprodukcija nevsiljiva.
-
Labirint: Pogorišče
Ko Thomas (Dylan O’Brien), glavni junak Labirinta in lider apokaliptične multi-kulti druščine, ki se skuša prebiti iz labirinta, postoka, da ima dovolj bežanja, vemo, da so to le prazne marnje, približno tako kot fraza “Prestar sem za to sranje”, ki jo je v franšizi Smrtonosno orožje ponavljal Danny Glover, alias Roger Murtaugh.
-
Temačni kraji
Nekatere obsedajo sličice bejzbolistov, druge trači, tretje pa umori. In Libby Day (Charlize Theron), edino preživelo družinskega pokola, ki se je pred skoraj tridesetimi leti zgodil v neki kansaški vukojebini, obiščejo člani “Morilskega kluba”, nočni friki, amaterski detektivi, obsedenci s skrivnostnimi, šokantnimi, grizlijevskimi morijami, konspirologi, ki jih vodi mali entrepreneur, lastnik dveh laundromatov (Nicholas Hoult), in ki ne verjamejo nobeni “uradni” verziji, zato tudi ne verjamejo, da je Libbyjino družino – mater in dve sestri – tisto noč pobil Ben (Corey Stoll), Libbyjin “satanistični” najstniški brat, ki zdaj, že skoraj 30 let, trohni v ječi.
-
Popoln dan
Ko se začne vojna, ni razloga za paniko – pomoč je že na poti. Toda ko humanitarci dospejo, se izkaže, da kaj dosti ne morejo – vojna jih presega, življenj ne morejo rešiti.
