Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 47  |  Kultura  |  Film

Ne pozabi

Remember, 2015
Atom Egoyan

Holokavst zdaj.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 47  |  Kultura  |  Film

Holokavst zdaj.

Simon Wiesenthal je rekel, da je treba vse nacistične vojne zločince pripeljati pred sodišče – to, kar so zagrešili, ne bo nikoli zastaralo. Ne pozabite! In triler Ne pozabi, ki ga je posnel Atom Egoyan, auteur številnih odličnih angažiranih trilerjev (Sladki poslej, Felicijino potovanje, The Captive), ta Wiesenthalov dictum potegne do absurda.

Zev Guttman (Christopher Plummer) je 90-letni Jud, ki sklene, da se bo maščeval Rudyju Kurlanderju, nekdanjemu lagerkapu (“komandantu bloka”), ki je v Auschwitzu pobil njegovo družino. Problem je le v tem, da v severni Ameriki živi več starcev z imenom Rudy Kurlander. Guttman mora poiskati pravega. Ker pa je že precej senilen, tako da stalno izgublja spomin (dodajte še utrujeno srce in pešajoče telo), mu prijatelj Max (Martin Landau), prav tako ostareli Jud, priklenjen na invalidski voziček in dihalne naprave, pisno predloži vse potrebne napotke: koga išče, kje naj ga išče, kaj mora storiti, ko ga najde. Max je tako motiviran kot Guttman – tudi njemu je Kurlander pobil družino in tudi sam se vsak dan zbuja v Auschwitzu. In res, Guttman nabavi pištolo in krene na detektivski trip – od enega napačnega Kurlanderja do drugega. Enega igra Bruno Ganz, ki je v Propadu igral Hitlerja (na YouTubu ga igra še vedno), kakšen pa je vmes tudi umrl – in za sabo pustil le neonacističnega sina z ovčarko Evo. Vse to bi bilo komično, če Nolanov Memento ne bi srečal ironij Gavrasove Glasbene skrinje, ob katerih očitni vprašanji, ali je maščevanje po vseh teh letih še smiselno in ali obstaja kazen, ki lahko odtehta Auschwitz, preglasi vprašanje: se je mogoče po teh letih še zanesti na spomin? Ko je neki draguljar Simona Wiesenthala vprašal, zakaj ni raje gradil hiš in postal milijonar, mu je odvrnil: “Ko bomo šli na oni svet, bomo srečali na milijone Judov, ki so umrli v taboriščih in ki nas bodo vprašali: Kaj ste počeli? Ti boš rekel: Postal sem draguljar. Nekdo drug bo rekel: Tihotapil sem kavo in ameriške cigarete. Spet tretji bo rekel: Gradil sem hiše. Jaz pa bom rekel: Nisem vas pozabil.”

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.