-
Apokalipsa zdaj
»Natančno petnajst minut čez osmo uro zjutraj po japonskem času 6. avgusta 1945, v trenutku, ko se je nad Hirošimo zabliskala atomska bomba, je gospodična Tošiko Sasaki, uslužbenka kadrovske službe v Vzhodnoazijski talilnici kositra, sedla za svojo mizo v pisarni in se obrnila, da bi ogovorila dekle pri sosednji mizi. V istem trenutku se je dr. Masakazu Fudži na terasi svoje zasebne bolnišnice nad eno izmed sedmih rek, ki v delti delijo Hirošimo, usedel s prekrižanimi nogami, da bi prebral osaški časopis Asahi; gospa Hacujo Nakamura, krojačeva vdova, je stala pri kuhinjskem oknu in gledala, kako sosed podira svojo hišo, ker je stala na požarni poti protiletalske obrambe; pater Wilhelm Kleinsorge, nemški duhovnik Družbe Jezusove, je v spodnjem perilu počival na ležišču v zgornji etaži dvonadstropnega misijona svojega reda in prebiral jezuitsko revijo Stimmen der Zeit; dr. Terufumi Sasaki, mlad član zdravniškega osebja velike sodobne mestne bolnišnice Rdečega križa, je hodil po bolnišničnih hodnikih z vzorcem krvi za Wassermannov test v roki; častiti gospod Kijoši Tanimoto, pastor v hirošimski metodistični cerkvi, pa je postal pred vrati bogataševe hiše v zahodnem predmestju Koi in se pripravljal raztovoriti cizo, polno predmetov, ki jih je odpeljal iz mesta v strahu pred pričakovanim velikim napadom bombnikov B-29 na Hirošimo. Atomska bomba je pobila sto tisoč ljudi in ta šesterica je bila med preživelimi.«
-
Revolucija
Joseph Campbell, sloviti kulturni antropolog, je rekel: »Če bi radi razumeli, kaj je za neko družbo najpomembnejše, ne preučujte njene umetnosti ali književnosti, ampak preprosto poglejte najvišje stavbe.« V srednjem veku so bile najvišje stavbe cerkve in palače. Kaj pa danes? Točno, danes so najvišje stavbe banke in nakupovalna središča, ki arhitekturno posnemajo katedrale – s kupolami in zvoniki, z vodometi namesto kropilnikov in s hitrimi restavracijami namesto klopi. Namesto duhovščine in plemstva pa imamo korporacije in finančni sektor.
-
Bela ptica v metežu
Ko Kat (Shailene Woodley) dopolni 17 let, ko se torej prelevi v meso in hormone, njena mati (Eva Green) na lepem izgine. Brez besed. Ni je več. Policija je brez idej: je jemala kakšne tablete? Nič posebnega, to se dogaja – ženske izginjajo. Izparijo – kot sen.
-
Zlo za petami
Ko Zlo za petami obseda izgubljeno devištvo “zadnjega dekleta”, izgleda kot Noč čarovnic. Ko postavi pravila, po katerih se mora ravnati ta, ki hoče ubežati smrti, izgleda kot Krik.
-
-
Misija: Nemogoče – Odpadniška nacija
Ethan Hunt (Tom Cruise), neuničljivi, nepremagljivi, kameleonski, houdinijevsko eskapistični in daleč, daleč, daleč najbolj tajni ameriški agent, končno naleti na sebi enakega – in to ni moški, ampak ženska, Ilsa (Rebecca Ferguson), britanska tajna agentka.
-
Elitni klub
Vladajoče elite si lahko privoščijo, kar si hočejo. Kje je njihov boot camp? Kje jih mojstrijo v vladanju, snobizmu, vzvišenosti, pomembnosti, občutku večvrednosti, strupeni ošabnosti, pretencioznosti in veri, da jim je vse dovoljeno? Na Oxfordu – specifično: v elitnem, ekskluzivnem, “tajnem” Riot Clubu.
-
Vatikanski trakovi
Marc Neveldine je mali Michael Bay: energičen, pompozen, robusten, adrenalinski, testosteronski, a strašno derivativen. Stalno le nadaljuje: posnel je nadaljevanje Cranka, pa nadaljevanje Ghost Riderja. Rekli boste: mar ni posnel tudi prvega, originalnega Cranka? Res je, toda Crank je bil v resnici le nadaljevanje Hitrosti, v kateri bi avtobus razneslo, če bi hitrost znižal pod 50 milj na uro – v Cranku pa poklicnemu morilcu vbrizgajo strup, ki bi ga ubil, če bi mu srčni utrip padel. Ohraniti mora adrenalin, hitrost. Kot tisti bus.
-
Razuzdanka
Romantične komedije so do žensk pokroviteljske. Sporočilo je vedno isto: če je ženska sama in samska, potem nujno potrebuje pomoč – “pravega” moškega. In če pri seksu ne komplicira, če torej ne prisega na monogamijo, prav tako nujno potrebuje pomoč – ja, “pravega” moškega.
-
Amy
Amy je doku o vzponu in padcu Amy Winehouse, zato ne more nihče reči, da ne ve, kako se konča. Tudi ko je pela, se je vedno zdelo, kot da je vsega že konec in kot da se je vrnila od mrtvih, da bi ugotovila, zakaj je umrla. Le ta, ki se vrne od mrtvih, ima tako precizen glas in tako neprecizen obraz.
-
Ant-Man
Spomnite se Disneyjeve komedije Draga, pomanjšal sem otroka, v kateri “odbiti” znanstvenik svoja otroka nehote – s pomočjo novega izuma – pomanjša na velikost insekta. V Ant-Manu, novem produktu studia Marvel, se na velikost insekta skrči mali, nepomembni vlomilec (Paul Rudd), ko mu “odbiti” znanstvenik (Michael Douglas) natakne high-tech kostum, ki bi se lahko v napačnih rokah prelevil v orožje za množično uničevanje. Tale antigravitacijska pomanjševalnica, ki svari pred velemočjo korporacij in absurdnostjo novih tehnologij, res nenehno tvega, da bo marveliano pomanjšala na velikost insekta, toda njeno sporočilo je optimistično: vsakdo lahko postane superjunak – tudi mali, najmanjši ljudje. Tudi mravljinci. Kje je Woody Allen, ko ga najbolj potrebujemo?
-
Iz/sebe
Film Iz/sebe je triler, toda lahko bi bil tudi komedija, rimejk farse All of Me (1984), v kateri si odmirajoča magnatka (Lily Tomlin), ki hoče živeti večno, zaželi, da bi njeno dušo preselili v voljno telo njene seksi asistentke, a potem zaradi transmutacijske okvare pristane v telesu svojega odvetnika, ki ga igra Steve Martin.
-
Medeas
Na neki oddaljeni ameriški farmi – tako idilični, da je lahko le zakotna, tako nedolžni, da je lahko le dolgočasna, in tako naravni, da je lahko le absurdna – se tam nekje v osemdesetih letih zgodi grška tragedija, le da vloge Medeje ne odigra ženska, ampak moški, Ennis (Brían F. O’Byrne), rigidni patriarh, ki svoji družini – ženi Christini (Catalina Sandino Moreno) in petim otrokom – vztrajno in neumorno vceplja biblične replike, red in disciplino.
-
Eden
House – glasbeni slog, elektronski disko, ki je sredi osemdesetih let bušnil iz Chicaga – je bil za Francijo res eden, če naj sodimo po francoskem filmu Eden, ki za house, okej, francoski house, naredi to, kar so Haynesove Žametne noči naredile za glam, in to, kar so Stillmanovi Zadnji dnevi diska naredili za disko.
-
Lažna mesta
Quentin (Nat Wolff), najstnik, ki odrašča v “zlaganem” floridskem primestju, je že od nekdaj obseden z Margo (Cara Delevingne), svojo sosedo.
-
Pleme
Če bi radi videli filmski unikat, potem si poglejte ukrajinsko Pleme, v katerem govorijo, a ne slišite niti besede, ker so vsi gluhonemi. Zato tudi ne veste, kako je komu ime, še toliko bolj, ker podnapisov ni.
-
Idila
Slovenska narava je tako lepa, snažna in čista, da si človek, ko pride tja, ne upa prižgati niti cigarete – ne iz strahu, da bo kaj zažgal, ampak iz spoštovanja. Nehajte. V resnici je ravno nasprotno: ko človek stopi v slovensko naravo, začne kaditi. Tudi če prej ni. In kaditi začne od strahu. Stvari, ki se dogajajo v slovenski naravi, so namreč škodljivejše in nevarnejše od kajenja.
-
Zasvojena s seksom
Mož in žena se pofukata. Sopihata, stokata in ječita, obema tudi pride, toda ko mož po dveh rundah zaspi, žena še nekaj časa poležuje, potem pa vstane, sede k računalniku, klikne na pornič, zgrabi dildota in si možgane pošlje na jug. Ona je Zoe (Sharon Leal), uspešna galeristka, on pa je Jason (Boris Kodjoe), uspešen arhitekt. In ko že mislite, da gledate garažno verzijo McQueenove Sramote, v kateri se je s “seksualno odvisnostjo” bodel newyorški japi (Michael Fass-
-
Divje življenje
Todd Haynes, danes znan po filmih Daleč od nebes in Bob Dylan: 7 obrazov, je pred dvajsetimi leti posnel Na varnem (Safe), film o primestni gospodinji (Julianne Moore), ki jo začnejo nenadoma mučiti čudne alergije – alergična je na izpušne pline, hrano, dišave, kemikalije, pohištvo, okolje in tako dalje. Reči, na katere je alergična, se kar kopičijo, vse jo psihosomatsko zastruplja in deprimira, vse težje diha, njen imunski sistem vse očitneje popušča, tako da jo zaskrbljeni – in tudi vse bolj zgroženi – mož pošlje k zdravniku, ki ugotovi, da je gospa alergična na 20. stoletje.
-
Ne stari Evropi
Kaj bi se zgodilo, če bi Grki trojkinemu nedostojnemu predlogu na referendumu rekli DA, vemo: premier Aleksis Cipras bi takoj odstopil. In če slučajno ne bi, bi se prvo vprašanje, ki bi mu ga zastavili, itak glasilo: boste odstopili? In zakaj še niste?
-
V višavah
Film V višavah bi se lahko dogajal v Peruju, v glavni vlogi pa bi lahko igrala Magaly Solier, toda s tem bi le bolj ali manj ponovila svojo vlogo iz impresivnega Mleka žalosti, ki je Claudii Llosa pred leti v Berlinu prineslo zlatega medveda, zato jo v rahlo distopični Manitobi, nadomestku Peruja, nadomešča Jennifer Connelly, alias Nana, mati dveh otrok, ki jo nenadno odkritje »paranormalnih« sposobnosti prelevi v (o)kultno zdravilko, prepuščeno arktični atmosferi, bombastičnim simbolom in – 20 let kasneje – randiju s sinom Ivanom (Cillian Murphy), ki nima nobenih razlogov, da bi verjel v njen hokus pokus, kakor tudi gledalec nima kakega posebnega razloga, da bi v »magičnem realizmu« tega filma videl kaj več kot le zadušljiv prevod originala.
-
Vroči Mike XXL
Slačifantje – »Kralji iz Tampe« (Channing Tatum itd.), izgubljeni moški, žrtve recesije (od dela so ostale mišice), pornificirani vitezi, nekoč »nadarjeni« pustolovci, danes »obdarjeni« prodajalci svojega telesa, mistično povezano homosocialno pleme (à la Hitri in drzni), enainpetdeseti odtenek sive – gredo na slačitekmovanje, vmes pa srečajo apatične trgovke, južnjaške belles, zdolgočasene monogamistke in »hiše fantazije«, tako da se dajejo pod ceno. V času, ko internet takšno sranje ponuja brezplačno, res težko pritegnejo pozornost. A po drugi strani: tudi Mikiju Miški v Disneylandu ni več lahko.
-
Nevidne oči
Nick Chambers (Elijah Wood), osamljeni tehnofrik, postane kastrirani Big Brother, ko mu »menedžer« filmske zvezde (Sasha Grey), sicer njegove velike obsesije, sporoči, da bo namesto nagradnih warholovskih petnajstih minut z njo dobil neposredni vpogled v njeno življenje, ne da bi ona sama to vedela. Nadzorne kamere, Skype, Facetime in streamingi vseh vrst se spreminjajo v okenca na Nickovem računalniku: Nick vse vidi, a – tudi ko njegovi muzi strežejo po življenju – nič ne more, za nameček pa še vse tisto, kar vidi, stalno spreminja identiteto. Nicku se zgodi Hitchcockova Vrtoglavica, le da ga ne paralizira vrtoglavica, ampak računalnik, vrtoglavica digitalne dobe, past za anonimnost, fantazije, frustracije, pogled, realni čas in življenje.
-
Diplomacija
Hitler avgusta 1944 svoji vojski ukaže: preden se umaknete iz Pariza, ga povsem uničite! Hoče eksplozijo, ki se bo slišala do Berlina – in še čez 50 let. In res, ko se zavezniške sile približajo Parizu, general von Choltitz (Niels Arestrup) sklene, da bo izvršil Hitlerjevo povelje, toda ko Pariz prepredejo s peklenskimi stroji, ki naj bi odpihnili Notredame, Louvre, Eifflov stolp, vse mostove itd., Seno pa prelevili v apokaliptični cunami, von Choltitza nepričakovano – tik pred zadnjim poveljem – obišče švedski konzul Nordling (André Dussollier) in ga skuša prepričati, naj tega ne stori.
-
Daleč od ljudi
Alžirija leta 1954 – sredi vojne za neodvisnost – izgleda kot podaljšek Divjega zahoda: robata pokrajina, osamljene farme, konji, plenilski banditi, revolucionarji, »federales« (okej, francoska vojska), pistolerosi, napadi, streljanje, obračuni, maščevanje, poskusi linča in potovanje – francoski učitelj (Viggo Mortensen), stoičen kot John Wayne, mora namreč na sojenje odpeljati arabskega morilca (Reda Kateb), stoičnega kot Clint Eastwood. Film Daleč od ljudi, ki bi ga lahko vrteli na double-billu z beduinskim vesternom Theeb, je tako prešpikan s »častjo« vesternov (3:10 za Yumo), da lahko spregledate, da je posnet po noveli Gost, v kateri je dal Albert Camus jasno vedeti, da so prave moralne odločitve strašne, potemtakem tiste, ki te stanejo življenje.
-
Ameriški socialist
Med I. svetovno vojno je Ameriko popadla silovita protinemška histerija. Ko je bilo I. svetovne vojne konec, so si ameriški Nemci oddahnili, ne pa tudi Amerika: zdaj jo je popadla silovita protikomunistična histerija. Amerika je prešla v obdobje, znano kot Red Scare. Ali po naše: rdeča groza. Oblasti so bile namreč sveto prepričane, da se tudi v Ameriki pripravlja oktobrska revolucija.
-
Messi
Ko je John Steinbeck, sloviti ameriški pisatelj, leta 1947 obiskal Sovjetsko zvezo, so ga peljali tudi v Leninov muzej, v katerem ga je najbolj presenetilo to, da je Leninovo življenje povsem dokumentirano: »V tem muzeju imaš občutek, da se je Lenin zavedal svoje zgodovinske vloge. Ne le da je shranil vsako svojo misel in vsak svoj zapisek, ampak je tam kopica njegovih fotografij.
-
Terminator: Genisys
Peti Terminator – paranoidni reboot korpulentne sage – izgleda kot apokaliptična reimaginacija Kralja Ojdipa, le da je mati mlajša od sina, kot tehno transfiguracija Biblije, le da čas ustvarjajo in brišejo mašine, in kot distopična verzija Igre prestolov, le da ima ženska možnost izbire.
-
Kaj počnemo v mraku
Če si vampir, potem utegneš imeti velike težave, ko posije sonce. Kar seveda pomeni, da se bolj držiš noči in nočnega lajfa, toda tudi pri vstopanju v nočni lajf utegneš imeti precejšnje težave. Če hočeš namreč ponoči v lajf, si moraš najprej urediti pričesko in potem to, ali si res dober za potopitev v noč, preveriti v ogledalu, toda vampirja se v ogledalu ne vidi.
-
Dokler hudič ne izve, da smo mrtvi
Ko Evropske unije ne bo več, bo Slovenija še vedno v Evropski uniji. Slovenija je namreč edina članica Evropske unije, ki je res po meri Evropske unije. Zvesto, dobesedno in s partijsko vnemo – brez heretičnih odstopanj potemtakem – izpolnjuje vse napotke, navodila, priporočila in povelja. Po eni strani izgleda tako, kot da k Evropski uniji še vedno pristopa in kot da zapira še zadnja poglavja, pri čemer pade na vsako finto, ki pride mimo, po drugi strani pa stalno čaka na bruseljske pohvale, pri čemer pozablja: če te Bruselj hvali, potem gotovo delaš kaj zelo narobe.
-
Kapitan Sabljezobi in zaklad Lama Rame
Disneyjevi Pirati s Karibov so postali franšiza in prava industrija (filmi, računalniške igrice, knjige, disneylandska atrakcija), norveški film Kapitan Sabljezobi in zaklad Lama Rame – “norveški Pirati s Karibov” – pa je končni produkt takšne industrije: najprej so bile knjige o kapitanu Sabljezobem, ki jih je ob koncu osemdesetih let objavil Terje Formoe, pevec, glasbenik in vodja zabave v kristiansandskem živalskem vrtu, sledili so TV-serija, računalniške igrice, animirani film in zabaviščni park, ki so se zdaj zlili v igrano verzijo, v kateri karizmatični kapitan Sabljezobi (Kyrre Haugen Sydness), pirat vseh piratov, v družbi svoje odbite posadke in pogumne sirote (Vinjar Pettersen), standardnega člana otroških filmov, odpluje proti kraljestvu Rama Lami, otoku bajnih zakladov.
