Werefox: »Apeliramo na vest poslušalca«

Prekmurska četverica prekaljenih glasbenikov si je nadela ime Werefox. Novo skupino sestavljajo Melanija Fabčič - Melee (vokal), David Halb (bobni), Sašo Benko (kitara) in Manuel Hahn (bas kitara), poznamo pa jih iz skupin Psycho-Path, Lollobrigida, Sphericube, Bekko in Manul. Pogovarjali smo se pred njihovim četrtkovim nastopom v ljubljanskem Kinu Šiška, kjer bodo predstavili odličen prvenec I Am Memory, ki so ga izdali te dni. Dogodek bo popestril poseben gost Scott McCloud iz kultnega ameriškega benda Girls Against Boys, ki bo nastopil s krajšim polakustičnim setom, ker pa je hkrati gostoval tudi v pesmi The Boy In Me, The Girl In You na njihovem albumu, se bo na odru pridružil tudi »lisicodlakom«.

Filip Tobias: "Nihče se ni zavzemal za odkritje resnice, ampak samo za to, da bi fante čim dlje držali v priporu, kar je iracionalno in nedopustno."

Ne trdimo, da so vsi ti fantje nedolžni, zagotovo jih je nekaj metalo kocke. Je pa dejstvo, da jih je bilo kar nekaj takrat priprtih po nedolžnem. Bili so na napačnem kraju ob napačnem času in so jih tam prijeli. Ne glede na to, kdo je kriv ali kdo ni, je dejstvo, da priporni razlogi zanje niso obstajali. Priporni razlogi ponovitvene nevarnosti morajo namreč po naši zakonodaji vsebovati tako objektivne kot subjektivne razloge. Za objektivni razlog bi lahko šteli to, da bodo ponovno protesti, subjektivnih razlogov pa ni bilo. Gre za značajske lastnosti, predkaznovanost in to, da je bil kdo večkrat pridržan za podobna dejanja. Pri večini priprtih tega ni bilo, zato subjektivna komponenta ni bila nikoli izražena, kar pomeni da pripornih razlogov ni. Zato smo zahtevali, naj jih izpustijo.

France Bučar: »Danes okupatorja res ni, je pa pred nami stiska, ki od nas terja, da se postavimo na lastne noge in se odločimo, kaj bomo naredili.«

Če je država v krizi, h komu naj gremo po nasvet, kako naprej v novem letu? Če še celo ustavno sodišče prepove referendume, komu naj se ogorčeni pritožimo? Kdo še ostane, če so »lopovi« oboji, desni in levi? Ena izmed možnosti je France Bučar. Bil je tisti, ki je v Novi reviji tlakoval pot tej novi državi in ji celo napisal ustavo. Kakšen je njegov nasvet? France Bučar je sicer vedno deloval malce razburjeno, bil je vedno kritičen in oster. A tokrat je še posebej razočaran. Celo nad ustavnim sodiščem kot zadnjim branikom institucij. A njegova kritika je tudi konstruktivna, kot se za pravega »očeta« spodobi.

Dr. Peter Novak: Ortodoksnost ni odgovor

Dolgoletni profesor na ljubljanski Fakulteti za strojništvo, po upokojitvi pa pobudnik ustanovitve Visoke šole za tehnologijo in sisteme v Novem mestu in nekaj let njen dekan, je eden od pionirjev izrabe obnovljivih virov energije v Sloveniji in vsekakor eden največjih strokovnjakov za energetiko pri nas. Njegove zamisli so napredne in drzne, njegov pogled na svet pa ostaja realističen. Njegovo znanje cenijo tudi v Evropi, saj je med drugim podpredsednik Znanstvenega sveta pri Evropski agenciji za okolje.
Prepričan je, da bi Sloveniji s pravilnim pristopom že do leta 2050 lahko uspelo za 70 odstotkov znižati emisije toplogrednih plinov, sonaravno energetsko prihodnost pa vidi v treh nosilcih energije – elektriki iz obnovljivih virov, metanu in metanolu.

Dr. Ciril Ribičič: "Če ne bi bilo Novomeškega čuvarja in njegovih predlogov, bi si jih bilo treba izmisliti."

Po ustavi ima oblast ljudstvo, ki jo izvršuje neposredno in prek izvoljenih predstavnikov. Ljudstvo ima med drugim pravico, da z referendumom prepreči uveljavitev zakona, ki ga je sprejel parlament. Zakaj ne bi imelo tudi možnosti, da še pred potekom mandatne dobe izreče nezaupnico poslancu, ki je izgubil zaupanje ljudi, ki so ga izvolili? Seveda stvar ni enostavna, ker je poslanec samostojen in ni vezan na zavezujoča navodila; toda v praksi poslanci delujejo tako, kot jim narekujejo politične stranke, neodvisni pa so samo nasproti ljudstvu, nasproti volivcem. Kot veste, pa danes na ulicah ljudje izražajo nezaupnico ne le posameznim poslancem, temveč tudi političnim strankam, ki jim Novomeški čuvar prepoveduje vmešavanje v postopek nezaupnice. Všeč mi je torej, da pobuda za glasovanje nastane izključno na podlagi podpisov volivcev. In všeč mi je, da na mesto tistega, ki je izgubil zaupanje, stopi naslednji kandidat z iste liste, kar preprečuje spreminjanje razmerja med strankami in manipuliranje strank z ljudsko nezaupnico. Dobro je po mojem mnenju tudi to, da gre za izjemno možnost nezaupnice, ne pa za uvedbo klasičnega odpoklica.

Dr. Spomenka Hribar: »Slovenska zveza komunistov konec osemdesetih let ni poklicala ne vojske in ne policije z vodnimi curki, kar počne današnja oblastna garnitura naše, moje in vaše države!«

Spomenka Hribar je bila vedno kritična do politike. Presoja jo skozi etična vprašanja, ne pa skozi vprašanja političnega pragmatizma in učinkov. Zaradi tega je nekoč politično kariero končala, politiki morajo namreč sprejemati tudi kompromise, včasih v imenu »večjega in pomembnejšega« tudi zavajati. In tanka je meja med dopustnim in nedopustnim. Spomenka Hribar to mejo pozna in tudi dobro ve, da jo je slovenska politika že zdavnaj prestopila. Protesti pa so le posledica obnašanja te politične elite. Spomenka Hribar se je te dni pridružila pobudi Odbora za pravično in solidarno družbo, ki je ravno na Roški predstavil svoj manifest. Pač na kraju zločina, tam, kjer se je nekoč vse začelo …

Dr. Mladen Dolar: »Nemara utegnemo v tej deželi dobiti celo levico?«

Pogovori z dr. Mladenom Dolarjem so večni. Kar nam je povedal pred štirimi leti, ko so politiki še sanjali o Sloveniji kot svetilniku Evrope, se je vse uresničilo. Iluzija, da se bo gospodarska rast dvigovala v neskončnost, se je razblinila. So vas zadnji protesti navdihnili in navdali z željo po sodelovanju? »Znamenja, da človeštvo res napreduje, Kant ni videl neposredno v revoluciji, ampak v tem, da je francoska revolucija opazovalce navdala z entuziazmom in z željo po participaciji,« nam je Dolar dejal tedaj. Ali pa tisto o zgodovini: »Zgodovina ni samo to, da razumemo, kaj se je zgodilo, temveč da se ohrani spomin na nekaj, kar zablisne v trenutkih nevarnosti.« Pogovor z njim zdaj pravzaprav zgolj nadaljujemo.

Dr. Miha Mazzini: »Če si Slovenec, si predvsem Balkanec. Priznajmo si, polni smo tistega, čemur Srbi rečejo inat – torej posebej ekstremnega mazohizma.«

»Kreativni proces je droga – ena hujših!« je, mislim da, peti stavek, ki ga reče po živjo. Če teza drži, potem je sam hud džanki: v zadnjih dveh letih je objavil kar pet knjig. Tokratni intervju naj bi reklamiral njegov sveži roman Paloma Negra. A ker sem sam tako navdušen nad analitično potenco Mihovih spletnih kolumn, se je debata skoraj v celoti vrtela okrog tem njegove najbrž najboljše knjige, zbirke esejev Če ti kaj ni prav, se pa izseli.
»Zelo resno sem razmišljal, da bi šel delat doktorat o Slovencih,« pove Miha v odgovor na mojo uvodno hvalo. »Ampak saj si predstavljaš – tako resno, znanstveno, psihometrične raziskave in to! No, kmalu sem ugotovil, da bi bil to full-time job. Jaz pa že imam full-time job in še pisanje in šport in še kaj … Tako da ne, hvala.« Nemara bi bil to lahko projekt za penzijo? »Ah, kje pa!« se od srca zareži eden naših najpametnejših pisateljev: »Vsaj upam, da ne! Moj karierni ideal je itak tale, kaj je že – Martin Strel! On si je lepo kupil ranč z bazenom v Arizoni in rekel, ko vas jebe, ha ha ha!«

Marinka Žitnik: "To, kar dela računalništvo še posebej zanimivo, je njegova uporabnost na skoraj vseh področjih človekove dejavnosti"

Najboljša študentka Fakultete za računalništvo in informatiko, pri 23 letih doktorska študentka in mlada raziskovalka

Marko Kržan: »Ljudje nasprotujejo vladi«

Gibanje, če s tem poimenujem razširitev protestov na vso državo, je staro komaj štirinajst dni. Ni mogoče, da bi se v tako kratkem času konsolidiralo in formaliziralo. Prvi koraki v tej smeri pa potekajo, pojavljajo se programski dokumenti in zahteve, prihaja do prvega povezovanja s sindikati. Protestniki si bodo našli ali pa oblikovali infrastrukturo, ki bo omogočala nadaljnje delovanje.

Dr. Miro Cerar: »V tej koaliciji ne prevladuje zavest, ki bi nujno morala prevladati, in sicer da je pravna država vrednota. To je tudi eno izmed glavnih sporočil protestov.«

Miro Cerar je dolgoletni svetovalec državnemu zboru in nekdanji predsednik sodnega sveta, ki je po mnenju nekaterih osmislil pozive protestnikov. Nekatere poteze vlade je označil za nezaslišane, vlada in SDS pa sta v njem takoj videli nevarnost. Sam pravi, da se čuti poklicanega k večjemu angažmaju za izhod iz krize, v politiko pa (za zdaj) ne bo vstopil.

Nataša Posel: "Kriza je vedno izgovor za kršenje človekovih pravic."

Direktorica Amnesty International Slovenije Nataša Posel ob svetovnem dnevu človekovih pravic

Adam Michnik: »Če bi jutri Merklova predlagala takšne politične reforme, kot jih predlaga Janša, bi bil zelo zaskrbljen za Nemčijo.«

Adam Michnik (1946) je že od ustanovitve odgovorni urednik enega najpomembnejših poljskih dnevnikov, Gazete Wyborcze. A to je postal šele v demokratični Poljski, pred tem je bil znan kot eden največjih upornikov proti komunizmu in organizator poljske opozicije ter svetovalec Lecha Walense, voditelja slovite Solidarnosti, ki je leta 1980 začela trdovraten spopad s poljskim komunizmom. Ta je bil gotovo eden najresnejših in najdolgotrajnejših v Evropi. Michnik je preživel več let v zaporu, prvič so ga zaprli leta 1968, drugič leta 1981. Michnik je Slovenijo obiskal ta teden, ker mu je ljubljanska univerza podelila častni doktorat.

Branko Šturbej: "Kultura ni luksuz"

Najprej je treba poudariti, da kultura ni luksuz. Je človeška potreba po odkrivanju, prepoznavanju in pojasnjevanju sebstva v družbi. Napak je misliti, da varčevalni ukrepi niso prizadeli tudi nas. Tudi mi imamo otroke v vrtcih, šolah, na fakultetah. Tudi mi smo ogroženi z malicami. Pri čemer ne gre za pomanjkanje kot posledico krčenj in varčevanja, temveč za manever politike, kako zaščititi svoj kapital in vso oblast nad ljudstvom dati delodajalcem.

Tatjana Fink: "Hiša hospica je bila iz nerazumljivih razlogov izbrisana iz nacionalnega programa paliativne oskrbe, ko je ta prišel na vlado.

Vse financiranje hiše je pristalo na plečih naše nevladne organizacije. Letno za delovanje potrebujemo 450.000 evrov, česar sami ne moremo zagotoviti. Približno 25 odstotkov zberemo s prispevki uporabnikov, deset odstotkov dobimo od mestne občine. Z donacijami zberemo okoli 220.000 evrov, glede na trenutno stanje z donacijami pa je nemogoče, da bi zbrali še več.

Milan Kučan: »Pahorjeve besede zahtevajo razjasnitev.«

Milan Kučan je teden dni po prvem krogu volitev Borutu Pahorju poslal javno pismo, v katerem ga je pozval, naj razkrije strice, ki naj bi zrušili prejšnjo vlado. Pahor vseskozi namiguje, da obstaja možnost, da državo soupravljajo neznani posamezniki, ki za kaj takega na volitvah niso dobili mandata. Ni edini, to že dolgo govori krog politikov okoli Janeza Janše in vsi s prstom, posredno ali neposredno, kažejo na bivšega predsednika. Milan Kučan pravi, da sam ni stric iz ozadja, da vseskozi deluje transparentno in da ravno nesmiselne razprave o teorijah zarote usmerjajo politično pozornost stran od resničnih problemov. A po njegovem mnenju je razprava o stricih vseeno smiselna, v svojem jedru namreč skriva temeljno vprašanje etike in odgovornosti za javno besedo in politično delovanje.

Joachim Becker: »Nujno je treba zavreti poglabljanje neoliberalizma v Evropski uniji, saj je to slepa ulica«

Joachim Becker je Nemec, ki že skoraj 25 let živi v Avstriji. Na dunajski ekonomski fakulteti predava razvojno ekonomiko, politično ekonomijo in teorije države. Evropsko unijo vidi kot vse zvestejšo deklo kapitala in ji zaradi neenakopravnih odnosov med njenimi osrednjimi in obrobnim članicami prerokuje razkroj. Kje v teh razmerjih stoji Slovenija?

Nouvelle Vague: »To je klasika naše generacije.«

Francoska skupina Nouvelle Vague se je na svetovnem glasbenem zemljevidu pojavila ravno v času, ko se je na britanski in ameriški glasbeni sceni začel dogajati opazen revival postpunka in novega vala. Medtem ko so se številne skupine bolj ali manj uspešno vračale v osemdeseta leta in enostavno posnemale glasbeni izraz najvidnejših akterjev tistega obdobja, se je Marc Collin, glava projekta Nouvelle Vague, odločil občinstvu predstaviti svojo vizijo novega vala. Novi val v ritmu bossa nove.

Mark Lanegan: »Blues je razpoloženje«

Mark Lanegan, mož z baritonskim glasom, ki se v počasnem rocku počuti kot doma, je bil nekoč prvi glas grunge rocka. Njegova matična zasedba Screaming Trees sicer ni imela komercialnega uspeha, kakršnega so dosegle skupine Nirvana, Pearl Jam in Soundgarden, a je močno zaznamovala zvok ameriškega novega rocka devetdesetih let. Burna življenjska pot ga je peljala prek številnih sodelovanj, svoj raskavi glas je med drugim preizkušal v skupini Queens of the Stone Age in skupaj z njimi leta 2003 gostoval tudi v Ljubljani, z Gregom Dullijem (Afghan Whigs) je sodeloval pri projektih The Gutter Twins in Twillight Singers, s pevko Isobel Campbell pa izdal tri albume. Tokrat prihaja k nam s svojim zadnjim izjemnim samostojnim albumom Blues Funeral.

Bećir Kečanović: "Tisti, ki so v kazenskih postopkih, bi se morali umakniti z javne funkcije ter razbremeniti institucijo, v kateri so."

Javna etika je pri nas najbolj degradirana v območju politike. Politika je hote ali nehote moralno degradirala družbo od osamosvojitve naprej, prevarala je državljane in državljanke v pričakovanjih. Kar zadeva delovanje javnega sektorja, tudi predsednik vlade v svojih spominih na preteklost ugotavlja, da je bila administracija leta 1990 bistveno boljša.

Primož Krašovec: »Obdobja barbarizma so nujni pogoj za nadaljnjo akumulacijo kapitala.«

Zakaj moramo zniževati plače, zmanjševati zaposlenost, socialno pomoč in javni sektor? Kakšna bo naša država po tem? Odgovori dr. Primoža Krašovca, doktorja sociologije in člana Delavsko-punkerske univerze, so se končali z njegovim vprašanjem vsem nam. Zakaj se ne upremo?

Boštjan Gorenc Pižama: »Vsaj ne bodo šli žene razsekat s sekiro!«

Eden mojih ljubših trenutkov v zgodovini slovenske televizije je bil, ko se je njegova gorostasa figura na zaslonu pojavila z majico, na kateri je trijumfalno pisalo Premagal sem anoreksijo! Podobno srčkan je bil na nekem stand-up nastopu, ki ga je začel tako, da je najprej s pojasnilom »Da me boste bolje videli!« izpred sebe odstranil stojalo za mikrofon. Sam se vedno prvi norčuje iz lastnega špeha, in to bolj duhovito kot bi se znala večina nas.
Začel je kot raper, dozorel je kot stand-up komik, v zadnjih letih se je čedalje bolj našel kot prevajalec fantazijske in otroške literature. Tako kot je veliki George Martin svojo sago A Song of Ice And Fire postavil skozi neki čisto svoj, na novo izumljen fantazijski jezik, tako je moral mladi prevajalec na novo izumiti fantazijsko slovenščino. Kdo bi si upal zanikati, da ima tudi on znatne zasluge za to, da so ob lanskem Martinovem obisku horde slovenskih oboževalcev tako preplavile Konzorcij, da je bilo treba sproti odnašati omedlele?

Chick Corea: »Glasba je vedno pozitivna sila.«

Chicka Coreo ljubiteljem glasbe ni treba posebej predstavljati – nedvomno gre za enega izmed najinovativnejših jazzovskih glasbenikov dvajsetega stoletja, ki se je v svoji dolgoletni karieri okušal v najrazličnejših glasbenih žanrih. Kot pianist in klaviaturist se je kalil v številnih legendarnih jazzovskih zasedbah, mednje sodi tudi sodelovanje v revolucionarni skupini Milesa Davisa, ki je ob koncu šestdesetih in na začetku sedemdesetih let občinstvu predstavila novo glasbeno zvrst – jazz rock. Priljubljenost in tedanja izvirnost žanra je Coreo tako navdušila, da je ustanovil skupino Return To Forever, s katero je nadaljeval tam, kjer je končal z Davisom. Toda njegov raziskovalni duh mu ni dal miru in tudi pozneje je sodeloval s številnimi vrhunskimi svetovnimi glasbeniki. V sklopu projekta Evropska prestolnica kulture 2012 se bo v Mariboru predstavil s svojim triom.

Aida Begić: Otrok Sarajeva

Šestintridesetletna režiserka iz Bosne in Hercegovine (BiH) Aida Begić je leta 2008 v Cannesu za debitantski dolgometražni film Sneg dobila glavno nagrado kritiškega tedna. Letos je bila na istem festivalu spet nagrajena. Njen drugi celovečerec Otroci Sarajeva (Djeca) je dobil posebno nagrado žirije v programu Posebni pogled. Film je bil opažen tudi v domačem Sarajevu, saj je glavna igralka, 22-letna Marija Pikić, na letošnjem Sarajevskem filmskem festivalu prejela nagrado srce Sarajeva za najboljšo žensko vlogo. Te dni smo si film lahko ogledali na 23. ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu LIFFe.

Mitja Urbanc: "Delodajalci so začeli zaposlovati na črno, plačujejo na roko, ker jim je študentsko delo enostavno predrago."

Prvi dan smo imeli malo težav zaradi poplav, zaradi katerih so bile zaprte upravne enote. Sicer pa izpolnjujemo cilj in pričakujemo, da bomo v tednu dni zbrali 5000 podpisov.

Aleksander Aristovnik: »Ne morem se znebiti občutka, da vlada pod krinko uravnoteženja javnih financ izvaja ideološke posege v družbo.«

Zakaj prav krčenje srednjega razreda najbolj ovira zagon gospodarstva in kakšne bodo posledice prenaglega varčevanja v javnem sektorju? O tem z dr. Aleksandrom Aristovnikom, izrednim profesorjem ekonomike javnega sektorja na ljubljanski Fakulteti za upravo in mednarodne ekonomije na ljubljanski Ekonomski fakulteti.

Warren Ellis: »Skupaj smo dlje od Beatlov. In lepši smo.«

Avstralski skladatelj in multiinstrumentalist Warren Ellis je v Ljubljani razmeroma reden gost. Njegove violinske bravure smo največkrat spremljali, ko je bil v družbi Nicka Cava in njunih bendov, najprej The Bad Seeds in nazadnje Grinderman. Po navadi ostaja v senci tesnega, dolgoletnega sodelavca, je pa hkrati res, da je Cavov koncert brez Ellisa nekaj takšnega, kot bi bil koncert skupine The Rolling Stones brez kitarista Keitha Richardsa. Ellis se tokrat v Ljubljano vrača s svojo matično zasedbo Dirty Three, ki jo je pred dvajsetimi leti ustanovil skupaj z bobnarjem Jimom Whitom in kitaristom Mickom Turnerjem, zato smo se pogovarjali o njihovi novi plošči Toward the Low Sun in vrnitvi na koncertne odre, pa tudi o Beatlih in bradah ter seveda o zasedbi Godspeed You! Black Emperor, s katero si bodo v sredo delili oder Kina Šiška.

Barbara Vodopivec. "O Palestini veliko slišimo, vemo pa pravzaprav zelo malo."

Maja je v okviru evropske prestolnice kulture v Mariboru potekala kulturna ambasada Izraela, ki je na različne načine predstavila državo. Med bolj odmevnimi dogodki je bila razstava »Spremembe«, ki naj bi predstavila zgodovino Izraela v zadnjih 100 letih. Poleg tega da Izrael uradno obstaja šele 64 let, se je predstavitev gibala okoli ideje nerazvite in nenaseljene puščave, ki so jo modernizirali in civilizirali Izraelci. Takšna na videz objektivna podoba modernizacije skriva sionistično politiko, ki daje legitimnost izraelski okupaciji in apartheidu v Palestini. Za interpretacijo zgodovinskih dejstev v Izraelu in Palestini se skrivajo zelo močne politične ideologije. Izrael je veliko bolj uspešen pri širjenju svoje zgodbe, zato smo se različni aktivisti in nevladne organizacije odločili, da predstavimo še palestinsko zgodbo, ki je večinoma dosti bolj skrita.

Miran Zupanič: »Je cilj oblasti res kaj več kot oblast sama po sebi? «

Dekan Akademije za gledališče, radio, film in televizijo že nekaj let prepričuje politiko, da kultura ni samo strošek in da je stavba, v kateri se učijo mladi umetniki, neprimerna. Vaje namreč potekajo povsod, tudi v kurilnici, nekateri kabineti pa so tako majhni, da vanje težko stopi povprečno visok učitelj. In ravno akademija je dober primer tega, kako vsa politika razume kulturo. Kako ji ne pomaga, pač pa jo ovira, zapira, namenoma potiska v družbeno apatijo. Zupanič pravi, da je tega dovolj; če se bomo politiki uklonili, bo v Sloveniji čez nekaj let bistveno drugače. Slabše bo.

Jodi Dean, komunistka: »Dovolj je stokanja na levici.«

Jodi Dean, ena najglasnejših in najdejavnejših aktivistk in teoretičark gibanja Zavzemimo Wall Street, je profesorica sodobne politične teorije, ki poučuje na Hobart and William Smith Colleges v ameriški zvezni državi New York. Akademski kolega jo je na nedavnem predavanju v Kanadi, kjer je predstavila svojo novo knjigo Komunistično obzorje, označil za Emmo Goldman današnje generacije. Jodi ni tipična univerzitetna profesorica, ki bi bila zaprta v svoji pisarni in bi se previdno umikala pred javno sfero politike, ampak se vselej dejavno in neposredno povezuje s protestnimi gibanji in skupinami, ki se borijo proti družbenim krivicam v sedanji politični in gospodarski ureditvi.