Goran Kompoš

8. 3. 2013  |  Mladina 10  |  Kultura

Danny Wolfers - Legowelt: »Edina meja je domišljija«

Legenda klubske plesne elektronike in eden najpopularnejših nizozemskih producentov

Legoweltov recept je, da mora ustvarjalec vedno ostati zvest samemu sebi in glasbi vtisniti svoj pečat.

Legoweltov recept je, da mora ustvarjalec vedno ostati zvest samemu sebi in glasbi vtisniti svoj pečat.

Nizozemskega producenta Dannyja Wolfersa in njegov psevdonim Legowelt boste najbrž težko našli med narekovalci plesnih elektronskih trendov, toda hkrati je že vsaj deset let reden gost odmevnih klubov in festivalov po vsem svetu. Trendi so prihajali in odhajali, Wolfers pa je s svojim izrazom, ki se močno naslanja na smernice revolucionarnih elektronskih producentov z začetka devetdesetih, že dvajset let sinonim za vrhunsko plesno glasbo. Z njim smo se pogovarjali pred nastopom v ljubljanskem klubu K4, kjer bo nastopil na povabilo ekip Lost Tapes in Gumitwist ter festivala Tresk v organizaciji Radia Študent.

Sint-elektronska plesna glasba je v zadnjega četrt stoletja beležila vzpone in padce, producenti pa redno preklapljajo med analognim in digitalnim ustvarjanjem. Vi ste znani predvsem po analognem ustvarjanju. Je to preprosto stvar navade?

To je postal že nekakšen urbani mit. V devetdesetih je bila analogna oprema zelo poceni, ker je nihče ni hotel, digitalna pa je bila zelo draga in so si jo lahko privoščili le redki. Danes je ravno nasprotno. Kakorkoli že, sam sem že vse od začetkov uporabljal obe, digitalno in analogno opremo. Ta delitev se je v elektronski skupnosti pojavila šele pozneje, polemika pa me v resnici utruja in je nepomembna. Občinstvo bi morala zanimati le glasba.

No, sint fetišisti dobro poznajo vašo izjemno zbirko sintetizatorjev. Ste le ljubitelj ali zadeva meji že na obsesijo?

Nimam se za zbiratelja, sinte uporabljam le za zvok. Seveda o njih veliko vem, ker jih uporabljam že dvajset let, ampak nabavljam jih izključno za to, da vidim, ali z njimi lahko ustvarim zanimiv zvok. Če se jih naveličam, jih zamenjam za drug sint. Sam tega ne vidim kot obsesijo, ker pa jih imam polno hišo, razumem, če me ljudje vidijo kot sint obsedenca.

Zdi se, da se od elektronskih glasbenikov, v nasprotju s tistimi iz drugih žanrov, vedno pričakuje inovativnost. Se vam zdi, da je poudarjanje inovativnosti pretirano?

Ustvarjalec bi moral vedno napredovati, to pa je že inovativnost. Ampak inovacija se mora vzpostaviti skozi posameznikovo osebno širjenje znanja in ustvarjalnega napredka. To ne pomeni, da mora biti elektronska glasba na robu futurističnosti. Veliko pomembneje je, da ustvarjalec ostane zvest sebi in glasbi da svoj pečat.

Glasbo ameriških producentov, ki so vas spodbudili k lastnemu ustvarjanju, ste odkrili zelo zgodaj. V vašem delu Evrope se je v tistem času dogajala plesna revolucija, kako to, da vas je torej pritegnila prav glasba iz Detroita in Chicaga?

Danes mladina težko razume, da je bilo to glasbo takrat mogoče slišati na televiziji in radiu, vsaj tukaj na Nizozemskem, kjer je vplivala na milijone otrok. Bilo je tako zelo napredno ... kot bi poslušali prihodnost. Kot otrok sem tudi sam hotel biti del te futuristične množice in to me je pripeljalo do lastnega ustvarjanja. Zgodila se je »cyberpunk« revolucija.

Nizozemska ima pomembno plesno-elektronsko tradicijo. Založba Bunker je bila ustanovljena v vašem rodnem Haagu, tudi sami ste postali njen del, sedaj pa ste eden najbolj prepoznavnih nizozemskih producentov. Katero obdobje je bilo najbolj razburljivo?

Futurističen, nov zvok, narejen z misterioznimi računalniki in svetlečimi se škatlami v spalnicah ljudi, »naredi-sam« pank princip ustvarjanja house in techno glasbe z začetkov, vse to je bilo preprosto magično. Veliko producentov si je takrat kupilo samplerje in ritem mašine in čeprav so bili brez glasbenega znanja, so ustvarili pionirsko klasiko.

Vaša skladba Disco Rout je pred desetimi leti postala velik klubski hit in verjetno vam je to odprlo marsikatera vrata. A z njo menda niste najbolj zadovoljni.

Nisem hotel postati eurotrance producent in Disco Rout je prav to – hi-tech eurotrance. (smeh)

Glasbena industrija danes producente čez noč povzdigne v superzvezdnike in jih še hitreje zavrže, zato tisti, ki so resni, vse bolj nadzirajo svojo izpostavljenost. Kako pozorni ste na to?

Imam že zelo dolgo kariero, zato se mi s temi mondenimi stvarmi, ki danes skrbijo electrohouse mladce, ni treba ukvarjati. Tisti, ki hitro izginejo, verjetno delajo trapasto sranje ali pa že v izhodišču niso talentirani. (smeh)

Vaš zadnji album The Paranormal Soul je bil upravičeno deležen velike pozornosti in z njim ste ponovno dokazali, da »vintage« zvok ne pomeni nujno tudi retro glasbe. Se bodo ikonični analogni sintetizatorji sploh kdaj izpeli ali so njihove možnosti neomejene?

No, album je kombiniran tudi z digitalno produkcijo, ampak mislim, da so možnosti analognih sintetizatorjev do neke mere resnično neomejene. Edina meja je umetnikova domišljija.

Koncert:
Legowelt
Kje: Klub K4, Ljubljana
Kdaj: 15. marca 2013

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.